July 25, 2007

Danes je Sara dosegla svoje prvo 'plazenje'.

Sicer ze nekaj casa redno treniramo polozaj na vseh stirih, ki ga ze kar obozuje, danes pa...
Valda sem vsa presrecna, zunaj na dekici smo jo po branju knjigice dali na vse stiri. Najprej je probavala z rokicami, potem z nogicami, pri cemer naj povem, da ima ze kar pravilno tehniko osvojeno... Le ta njena spastika jo heca, ko gre z nogami, so roke v krcu in obratno.
No, pa je pogruntala, da sploh ne bo na vseh stirih, ampak se bo kar ulegla na trebuh. In sva jo s tetkico samo opazovali, kako se je rinila naprej.
V nekaj kratkih minutah je tolikokrat dvignila rit in se pregrabila z rokami naprej, da je prisla do roba deke. Potem je glavo polozila na tla in vsa zadovoljna vonjala sveze pokoseno travo.

Jaz pa vsa ponosna in navdusena komaj cakam jutrisnjo terapijo pri dr.Tasiću!
Mogoce je samo naklucje, ampak zgleda se naklucja dogajajo ob pravem casu:)

Pozdravcke od naju s Saro!

July 24, 2007

Dr. Tasić

Danes sva s Saro začeli s terapijo pri dr. Tasiću.

Ob dvanajstih na Ljubljanskem centru Sonček, kamor dr. Tasić prihaja že nekaj let.
Ko je vstopil v sobo, je Sara takoj začutila neko pričakovanje med vsemi. Naenkrat je postala čisto mirna, opazovala je njegovo izvajanje terapij in me držala za roko.
Ja, moja Sara me je prijela za roko! Čez nekaj časa je začela božat deklico ob sebi, vsake toliko časa je kaj začebljala in se premaknila toliko, da se je zopet počutila udobno v mojem naročju.

Od novincev sva bile na vrsti zadnji, čez dve uri. Ves ta čas naju je zdravilec po malem opazoval in ko je prišel k nama, je začel s terapijo.
Sara je vsa mirna in kot uročena spremljala dogajanje, malo je zajokala (tako kot vsi malčki) in na koncu, kot bi vedela, zavzdihnila.
S terapijo nadaljujeva jutri, ko imava kar dve, v četrtek pa zadnjo.

Obenem se iz srca zahvaljujem prijazni osebi, ki nama je poklonila denar, potreben za to terapijo. HVALA!

V pričakovanju jutrišnjega dne in novih dogodivščin...

...pozdravčke od naju s Saro!

July 22, 2007

MORJE

Pripela bom nekaj slikic z Baske, kar sem pac uspela fotkat. Vec jih imata Tina in Ines, ceprav dvomim, da jih bom kdaj videla...

Skratka, midve s Saro sva se imeli lepo... No, saj si lahko predstavljate, najprej privajanje kot z vsakim malim otrokom, potem pa hlajenje:)

Strahovi in dvomi iz prejsnjega posta so se pa popolnoma uresnicili, zato tudi tu le fotke, nic posebnega ne bom napisala, da ne bom koga slucajno uzalila.

Se beremo, v tem tednu sem namrec dobila polno glavo idej, ki jih moram podelit z vami:)

Pozdravcke!


















July 13, 2007

PETEK TRINAJSTI

Vcasih sem imela ta dan za srecen dan... Kar tako, zdelo se mi je zanimivo, pa se vedno sem bila proti nekemu vecinskemu mnenju.
No, odkar se zavedam, da sem se od mami poslovila ravno na petek, pa se trinajstega je bilo, to ni vec srecen dan. Ni pa tudi nesrecen. Je kr neki.
Opazim, da je, ceprav je tak poseben dan, kot vsi ostali. A je zaznamovan, ima svoje ime in zaradi tega imena in redkosti pojavljanja tega dneva si ga se toliko bolj zapomnimo.

In kaksen je danasnji?
Sara je ze na jutranjem sprehodu zaspala v vozicku. Kot v starih casih, ko sva vozickali na dolge razdalje:) Le da mi danes to ni prislo tako prav kot tedaj.
Pri nama je bila tudi Barbara. Ima cudovit prstan na levem prstancu in se vedno tisti sijoci obraz. Ona nosi s seboj polno vreco neke cudovite karme, zna se pogovarjati, kot bi se videli ravno vceraj, pa ceprav je bilo pred pol leta. Sara je bogatejsa za eno cudovito knjigo, ki sem jo jaz ravnokar prebrala, jaz pa imam novo zalogo milke s celimi lesniki:)
Barbara, hvala ti! Vedno prineses sonce s seboj in tiste soncnice s konca sveta:)

Sicer pa me je strah morja. Ja, jutri odrinemo. A vceraj me je stisnilo pri srcu.
Povod je bil ocitek, da sem slaba mati. Pardon, da sem slaba mati avtomatsko, ker sem samohranilka. Okoliscine so bile izredne in beseda je kar padla. Mene pa tako zbodla, da se vedno boli.
Je res, ce otrok 'nima' oceta, da je mati zato slabsa?
Vedno sem bila namrec mnenja, da sem zato, ker sem sama, toliko bolj pogumna in mocna. Ker ne rabim nekoga, ki s srcem ni z menoj in z malo. Veliko lazje bi prenesla dejstvo, da mogoce zato, ker sem sama, nisem dobra v vezi z nekom. Mogoce je to res.
Nikoli pa nisem imela tega za kriterij dobra-slaba mati.

No, in tako so se razvila vprasanja, kako bom sama s Saro na morju?
Res je, do sedaj sem imela vedno nekoga zraven. Takega, ki mi je Saro prijel, ce je bilo treba in opravil tiste drobne stvari, a zelo veliko uslugo. Ponavadi je bila to tetkica ali, nazadnje, Irena.
In mene sedaj skrbi, ceprav sem imela ze celoten plan v glavi. Saj imam vedno vozicek zraven, za mizo bo njen avtosedez, da bo sedela v njem... A vseeno, prebudil se je nek stricek po imenu Strah. In kljuva po meni, mi trka po kosteh in me strasi.
Kaj ce bo imela napad? Po tolikih mesecih, pa ravno zdaj? Kaj ce bom storasta in padem? Kaj ce bo bruhala? Kaj ce...

Izmisljevala sem si ze razloge, zakaj bi ostala doma. In tuhtala, kako naj na vse pozabim in postanem flegma.
Bomo videli. Iti 'moram', vzela bom vse s seboj, orozje pa pustila doma. Upam, da bosta morski zrak in lepota lesketajocega sonca v morju naredila svoje in me sprostila.
Tako bova s Saro lahko cofotali, nabirali skoljke, se igrali s kamencki in pripovedovali Lari in Lovru pravljice. Telovadbo na plazi ze obvladava (sva vadili zunaj na dekici) in si ne bova znova prebili ustnice. Svincnik pa bova tudi vzeli, da bova posebnim izbrancem poslali kartico:) Ce je ne dobite, se lahko vprasate, zakaj nimava vasega domacega naslova in zakaj @ na postarje ne deluje?

No, malo sem ze pregnala strah. Dokler se med pakiranjem spet ne priplazi, sem varna.
Nic bat, prideva cez en teden, z lepimi fotkami, s kaksno dodano kilo in centimetrom ter z nasmehom na obrazu:)

Naj bo nasmesek tudi na vas in okoli vas!
papa

July 10, 2007

UCENJE

Sara spi in jaz bi se morala uciti. Jutri imam izpit, meni 'ljubo' matematiko, pa se celo placala sem.
A kaj, ko se mi ustavi pri vsej poslovni matematiki in nikakor se mi ne da potrudit, da bi splezala cez tisti zid in potem... Prisla bi v dezelico racunov, ki se jih da nauciti in potem... Potem bi znala in potem... Potem bi naredila izpit.
A ne, jaz sem prelena za kaj takega. Ko pridem do snovi, si recem, da je to pretezko in da se tega ne morem naucit. Ceprav vem, da bi se lahko. A ne, jaz lepo zaprem knjigo in se odplazim za ekran.

Prvi izpit je bil otrocje lahki in se zdaj obzalujem, da se takrat nisem nic ucila. Sedaj so vedno tezji in ce kaj obvladam matematicno logiko, tokrat celo ne bo nobenega matricnega racuna notri. Ah kje pa, to je najlazje!

In tako bo do stirih popoldne, ko pride domov tetkica. Takrat mi bo ze voda tekla v grlo, jaz pa se vedno nic.
Komaj cakam, da bo konec tega, ker mislim samo na to, kako bom v cetrtek delala kupcke za na morje. In kako bova z Ines v petek vse stlacile v avto:)

Torej, najboljsi recept za produktivno ucenje?
Vsekakor bi se morala uciti v neki baraki, ki vsebuje samo mizo, en stol in pipo z vodo. Tudi stranisca ne, ker ponavadi je stranisce od barake zunaj. Jaz bi to izkoriscala za uhajanje od mize.
Tudi knjiznica ni nevemkako dobra resitev, ker jaz potem zacnem spremljati dogajanje, kako se kdo uci in kam kdo gleda... In cez eno uro ugotovim, da buljim okrog namesto v knjigo.

Rabim 15 kg motivacije, 13,5 kg volje, dva red bulla, eno dobro belo kavo (hmmm...tisto iz arboretuma), Za life, nove mozgane, dodaten mesec zivljenja samo za ucenje, dodatne tri mesece zivljenja za dogodivscine (brez njih si namrec za ucenje tezko odmerim cas), eno taveliko Milko s celimi lesniki, Bilobil za spomin, lepe listke za plonkice (roza?), geo trikotnik, kalkulator in Sandija za ponovne instrukcije risanja grafov.
In najvaznejse, rabim nekoga, da se bo ucil namesto mene!
Vsekakor nimam zadostnih pogojev za ucenje ta trenutek:)

Zdaj pa moram it, da vsaj nalogo preberem do konca, ce ze ne znam niti pravih podatkov za formulo skup nabrat. V glavnem, drzte pesti, da naredim, ker potem imam dva tedna cistih pocitnic!

(Kot da jih nimam vedno, ze dolgo samo uzivam... A tokrat bodo pocitnice v smislu, da mi ne bo treba niti pomisliti na solo, kot to delam vsak dan-jamram namrec...)

Uzivajte in veselite se dezja, koncno lahko spet skacemo po luzah;)
papa

July 8, 2007

NAJ BO LEP TA DAN...
...NAJ ZVRTI SE TI V GLAVI:)


Res se okoli teh vcerajsnjih sedmic pri nas pocutimo dobro. Vsaj jaz sem polna neke pozitivne energije, pocutim se bozansko (v svojem telesu, hmmm... se moram zamislit?) in dnevi so mi tako vsec, ker jih avtomatsko zapolnim s samimi super dogodki.
Danasnje jutro se je zacelo z dogodivscino. Dedi, njegova in njena hci so zaspali. Pa ravno danes, ko bi morali biti navsezgodaj na Brniku, v pricakovanju dopusta na Malti. No, pa smo dirkali do Brnika. Midve s Saro in tetkica iz Smarce, oni z Jesenic. Zgleda, da so se ujeli letalo in upam, da se ze namakajo ali soncijo na kaki super plazi:) Naj se imajo fino!
Tako, s Saro imava spet en teden tavelik avto, komaj cakam da spet sedem za tisti volan:)

Zjutraj 'smo' spali do devetih (saj veste, otroci postavljajo urnik). Potem pa en zelo pocasen zajtrk in hitro ven na sonce. Na vrtu sva postavili sencnik in lezalnike, pobrisali mizo (za silo) in pocakali na dolgo pricakovan obisk. Najprej sta prisla Ines in Lovro, potem se Tina in Lara. Midve s Saro sva uzivali.
Posebej mi je bilo vsec, da je bila Sara tako pri Ines kot pri Tini, ko sem sla jaz gor. In bila je cisto pridna. In bila je brez plenicke.
Ja, zdaj ko je ze nekaj mesecev suha, sem se odlocila, da bo tudi zunaj v spodnjih hlackah. Res je, ne zna mi povedati, ce jo tisci, ampak saj tudi kaksen triletnik se spusti v hlace, zakaj nebi tudi Sara? Itak pa je bila do sedaj v plenicki vedno suha, ker ima glede tega nek ustaljen urnik in zgleda da nama obema ustreza:)

V glavnem, bila sem ponosna nanjo! In se vedno sem, kajti ko sva prisle gor, je tako lepo pojedla in takoj zaspala, ceprav sva malo zavlekli 'dopoldanske aktivnosti'...

Se mi je pa danes zgodilo tisto, o cemer sem razmisljala vceraj. In prav o tej stvari sem nameravala pisati danes, ko sem napovedala zanimivo temo.
Torej, gre se za terapevtsko kolonijo v Elerjih. Minilo je ze dva tedna, a jaz se nisem nasla nobene priloznosti, da bi komu povedala, kako je bilo, kaksni so obcutki in kaj sem tam dozivela.

Vceraj smo se s sosedovima pogovarjali ravno o Sari. Tako sem bila po eni strani vesela, da sem dobila priloznost in povedala nekaj vec o njenem stanju, ker ju je zgleda res zanimalo.
Hkrati pa sem doumela, da bo vedno tako. Ni moja dolznost, da jaz Saro vkljucim v druzbo drugih otrok. Moja dolznost je, da ji to pustim in predstavim situacijo, ji mogoce kdaj pomagam pri igri. Kako pa jo bodo sprejeli drugi otroci (zdravi), je odvisno samo od njih in od njihovih starsev. Nisem jaz postavljena tu zato, da bom nekemu malcku razlagala, da Sara ne more z njim metati zogice ali skakati kolebnice. Zato so tu starsi drugih otrok. Od njih je odvisno, kako bodo svojemu otroku razlozili, da Sara ne zmore. Oni bodo to znali, a na nacin, kot ga oni poznajo in dopuscajo. Ali bodo rekli, Sara ne more, ne zna in bodo otroka 'umaknili', ali pa bodo rekli, Sara ne zmore, bodo pa predlagali nekaj, kar Sara zmore.
Moja dolznost je samo povedati starsem, ce me vprasajo in pokazati, kaj Sara zmore.
Prepricana sem, da bi z vsakim otrokom veselo pogledala knjigico, to je njena strast. In prepricana sem, da bi veselo navijala, ce bi ji drug otrok kaj zapel ali zaplesal.

Do te teze sem nekako prisla ze v Elerjih, danes pa mi jo je Tina potrdila. Ja, danes sem koncno dobila dolgo pricakovano vprasanje, kako je bilo v koloniji, kako si se pocutila? Tina, hvala ti, da sem ti lahko povedala!

Torej, kolonija s Sonckom je bila super. Bila je moja Sara, cerebralcica. Anze, lazja oblika cerebralne, hiperaktiven in zelo lep fantek, navihan:) Bil je Anis, z bratom Alenom. Anis ima tezave s srckom, prezivel je, ko so ga kirurgi odpisali, je pravi borec, caka na ponovno operacijo. Bil je avtist Rok z bratom Juretom. (mislim, da se nisem zmotila pri imenih?) Prisrcen fant, prijazen in nezen. Bil je Matic, z bratoma Janom in Nejcem. Cerebralec, pameten fant. Bila je Sara, prav tako iz Kamnika, cerebralcica. Bila je Liza, ze malo vecja princesa, in Masa, pol mlajsa od Lize. Tudi onidve sta bili (poleg nase Sare) vozickarici, cerebralcici.

In poanta vsega je bila razbremenitev starsev in sorojencev od tega vsakdana, ki je zaznamovano s soncki s PP. Bili so pogovori, seminarji, preprosta druzenja, ustvarjanje, smeh, jok in malo ucenja. Ucenja preko drugih, preko njihovih izkusenj.
Jaz osebno sem najbolj ohranila predavanje Marije Bozic. Ona mi je res potrdila vsa moja dognanja in razmisljanja, odgovorila na skrita vprasanja, dopolnila, cesar se nisem dosegla in kar je najvaznejse:
Potrdila mi je, da delam prav. Da je na meni, kako bo Sara sprejeta. Da je na meni, kako se bo sama sprejemala, dozivljala. In potrdila mi je, da Saro sprejemam taksno, kot je, in da je zame taka popolna.
Vse to je naredila brez nekih posebnih besed, z govorom, namenjenim vsem, z govorom, ki ga govorijo izkusnje, znanje in zivljenje.

In kaj sem dozivela? Dozivela sem sprejetost po 18. mesecih. Nekaj tistega, kar v tem svetu ne obstaja. Ko si zelis povedati, kako se pocutis ob vsem tem. Ko si zelis povedati, cesa te je strah. Ko si zelis povedati, kaj si zelis. In ko zelis povedati, kdo si.
Najprej sploh nisem hotela vedeti, da to res rabim. A rabila sem, in rabila bom drugo leto.
Ne da se opisati obcutkov, kako je, ko te nekdo razume. Ko nekomu ni tezko poslusati in ko se nekomu sploh ne zdi, da jamras o problemih. Tam smo bili zato, da si izmenjamo, kar dozivljamo ob nasih sonckih. In tam smo bili zato, da si povemo, kako se borimo z okolico.

Letos sem bila sicer zadrzana, nisem se ravno odpirala, nisem delila svojih obcutkov. Rabila sem samo neko potrditev v sebi, da nisem edina in da so ljudje, ki to razumejo, ki to dozivljajo.
Zelim pa si, da bi lahko sla tudi drugo leto, da bi takrat upala povedati kaj vec, mogoce s tem pomagati komu, kot so letos drugi pomagali meni.

In ko sem ze ravno pri Soncku... Spet sem gledala oddajo o dr. Tasicu, verjetno jo bom naslednjic znala ze na pamet. Odkar sem zvedela zanj, mi ne da miru, a do sedaj nisem imela denarja za njegovo terapijo, zato se nisem prijavila. Sedaj sem si rekla, da takoj septembra Saro peljem k njemu. In Tini se enkrat hvala, saj mi ga je ona 'predstavila' in predlagala:)

Torej, naj bo lep ta dan!
papa



July 7, 2007

7.7.2007

Danes je menda po datumu srecen dan.

Nosecnice so drzale noge skupaj, da so le rodile danes. Menda bodo danes rojeni otroci zelo inteligentni. Bognedaj, da bom komu kdaj sefica!

Po neuradnih podatkih sem slisala, da je bilo v Sloveniji danes 300 porok. Uf, upam, da od tega ne bo 150 locitev, kot je ponavadi statistika.

In, je kdo danes vplacal loto? Upam, da ne bo pretepa, ce boste vsi zadeli tistih 230 tisoc evrov. Ojoj, si sploh ne upam predstavljati, kaksen drobiz bi pobrali, ce bi bilo vse res.

No, ker je bil tudi zame kar precej srecen teden, je bila tudi tale sobota v redu. Vzela sem si res malo dopusta do jutri-kar se tice ucenja... Sem pa naredila nekaj koristnega zase in za okolico.
Pokosila travo okoli hise. Zdaj sem ze pravi ekspert in sem gotova v eni uri (predlani sem jo kosila po tri ure). Potem pa je Sara tako dolgo sanjala tisti svoj popoldanski spancek, da sem se posodo pomila namesto sestre.
Cist pridna, kajne?

Dedi pa odhaja na Malto. Malo dopusta in zopet en teden super avta za naju s princesko:) Juhu!
Mogoce bi bilo fajn ta teden poklicat teichy in Ireno... Za malo kavice, sprehod.

Ste danes ob 11.55 vklopili radio? Jaz sem cel teden cakala na to uro, potem pa sem se znajdla pri Jakcu in Kaji in na to cist pozabila. Tko da nimam pojma, kater komad se je vrtel. Za tiste, ki ne veste, o cem govorim, o znanem Live Earth 2007.

Sem pa danes koncno spet slisala melodijo trenutno najboljsega komada v moji glavi.
Poznate Sara, Sara (Davor Radolfi)? Komad si je pel Jure in sedaj si ga pojem jaz. Ze v koloniji je to pela Irena, a sem na poti domov pozabila melodijo.
Na netu se nisem nasla ne besedila, ne pesmi nasploh. Ce mi uspe, bo definitivno takoj tu gor;)

Jutri pa pride Tina s svojo Laro. Komaj cakam! In se Inchy z Lovrom. Debata bo valda o morju, v soboto ze gremo:)
In malo seveda zenskega cveka. Mogoce ne boste nikoli vedeli, kaj se plete po glavi trem samohranilkam, da se znajo tako prisrcno nasmejat!

Ah... Za danasnji post sem imela super rdeco nit in super zgodbo. A se je vse izgubilo nekje med koreninami las, tik preden bi pokukalo iz glave... Ker se med pisanjem menim z Mihcom in dve debati naenkrat, to res ne gre.

Tako da bom tu koncala, imam pa ze super temo za jutri in mogoce eno za pojutrisnjem:)
Zato nikar ne preklopite kanala, spremljajte blog in zvedeli boste se vec! (haha, to je cista vadba za sluzbo, ki jo bo dobila DeeDee:) )

Pozdravcke!

July 6, 2007

PREMAJHEN PISKER

Ta teden sta Inchy in Lovro na morju. In jaz sem mislila, da nama bo s Saro dolgcas, da bo vse pusto in nasploh sem mislila, da bom komaj cakala tale petek.

No, pa ni bilo tako.

Ze v ponedeljek sva imeli prevec dela. Zgodaj zjutraj na faks, tam sva celo cakali da se je referat sploh odprl, potem pa crta direkt v Domzale na posto, placat dva izpita.
Ugotovila sem, da me sprehod po Domzalah ni tako utrudil kot misel na sprehod pri nas, v Šmarci. Ni me bilo ničesar strah, nisem pomislila, kaj bo za ovinkom in kako kdo dirka. Mi je pa ze v podzavesti, da grem drugace cez cesto in zgleda se me bo to drzalo. No, po tem kratkem in predvsem hitrem sprehodu je bila Sara ze posteno zmatrana. A ne, sli sva se k 'najini' Jani na malo telovadbe (beri nevrofizioterapija).
In tako so si dnevi sledili do danes. Cisto vsak vecer sem spreminjala plane za naslednji dopoldan. vedno sem mislila, da bova sli na sprehod ali obisk...
Pa je bila v sredo zjutraj terapija in pol ure po njej razgovor na Delu... To me je sicer razveselilo, a spet je Sara ostala brez igre in sprehoda. No, to potem popravimo popoldan z najino tetkico.
In vceraj opravki v mestu in potem moj izpit, ki se je koncal ob 15.15, ob 16.oo pa sva imeli delovno terapijo. S tem, da sem bila jaz sredi Ljubljane, Sara pa doma... Spet sem okusila care hitre voznje s pocasnim avtomobilom. A saj moja petka kar se potegne krepko cez 120 cez Trzin. A pssst!
Delovna terapija me je tokrat malo razocarala. Ker sva bili tam sele drugic, bom tiho, bomo videli, kako se bo obneslo naprej. Le namig, zakaj je treba otroka sploh uciti PRAVILNO jesti (v nekem dolocenem polozaju, z doloceno plasticno zlicko, z dolocenimi in samo takimi gibi?), ce zna pa otrok zelo lepo jesti, v normalnem polozaju (ne nepravilnem)?
In zvecer, ko so bili rezultati izpita, nisem imela pojma, ali je pri komisijskem nujno zagovor ali ne. In tako sem danes navsezgodaj peljala Saro v varstvo in brzela spet v Ljubljano. No, tokrat brezveze, ker ce pises 6, ne rabis zagovora. Malo smo se smejali na moj racun in vesela sem odsla k Sari v objem.
A ona mala princesa me skoraj opazila ni. Imela je tako fletno druzbo Jakca in Kaje, da sploh ni tiscala domov. Danes sem si spet rekla, da se bomo vec druzili. Le da potem za take obljube v tem hitrem svetu ni casa.

Tako sem preskocila Klarin 2. rojstni dan, a bomo ze nadoknadili. Kmalu bova na obisku, Urska! (Saj ves da me firbec matra kaksna bo hisa:) )
Preskocila sem tudi vsak dan znova planirano kavo s sosedovima lepotickama. Tudi to bomo nadoknadili.
In nenazadnje sva preskocili najine ljube sprehode v Arboretumu. Kar malo pogresam ze tobogan, Sarine zvedave ucke in tisti nasmeh, ko gleda listje v vetru:)

Je pa koncno petek, konec hitenja in zacetek pocasnega vikenda:)

Je pa bil tale teden odskocna deska zame.
Vcerajsnji izpit mi je dal motivacijo za naprej. Res sem se vsak vecer ucila do zgodnjih jutranjih ur. Ceprav mi Red Bull in kava ne pomagata prav nic, so mi vsaj mehurcki spet zapasali in energijska pijaca niti nima tako slabega okusa:) (Je pa zelo redilna, menda?)
S polnim zagonom sem se poglobila v matematiko, ki me caka v cetrtek. No, na zacetku me je motiviralo 100 evrov minusa v denarnici, ko sem sploh placala tadva izpita. Sedaj pa sem koncno spet nasla tisti tir, tako da lahko grem spet naprej s faksom.
In to veselje me sedaj ne sme zapustiti. V sredo, ko bo za dober mesec konec sole (zame), si bom vzela malo dopusta. Seveda, toliko, da spakiram kovcek za Basko. In potem res en teden polezavanja in igranja:)
Takoj po prihodu nazaj pa spet zacnemo brati knjige:)

Se mi zdi, da tudi Sara ze cuti to ucenost v nasi hisi;)

(In ja, z mislijo, da bi zamenjala faks, sem zaenkrat skregana! Takole mi je cist ok...)

July 4, 2007

DELO

Danes sem bila na razgovoru za delo. Ja, ne boste verjeli, cisto zares.

V sobotnem Delu je tetkica videla oglas, da Delo isce novinarje/voditelje. (oglas je se aktualen, ce koga zanima) Waw, idealna sluzba! Bila sem cisto fascinirana nad oglasom, to je zame, sem si rekla. Ne rabis 'njihovega' faksa, ne samih desetk, lahko delas prek studenta ali celo s.p.... Res, kar iztrgala sem ga iz casopisa in se vedno je sredi kuhinje, tako zgleda kot iz sanj, kot da bi bil tam samo zame;)

In sem v ponedeljek le poslala prijavo. Valda kar nisem verjela, da bo sploh kaj, nakar je vceraj sredi Merkatorja zazvonil telefon. Kr ena cifra, ah, se ne bom oglasila, itak se kdo spet heca... No, pa se le oglasim, nek sesti cut je pritisnil zeleno namesto rdeco. In, glas na drugi strani je rekel, pridete na razgovor?

Seveda!

Danes sva s Saro od fizioterapije tako sibali, da se je kadilo. Doma je ze cakal dedi, z vso opremo animacije, da bo vse stimalo. In sem brzela proti Ljubljani.

Prisla pravocasno, se prekmalu: Super (en plus, temu recem jaz). In poklicem na dogovorjeno stevilko. Me pride iskat prijazna gospodicna.
Stopnice, uf, sem res brez kondicije. V istem casu sem lovila sapo, dala roko in se predstavila. Pa se smehljala sem se menda:)
Nakar vidim stol, a nanj sem lahko le odlozila torbico in odsla naravnost v studio. Pomislim, to je pa nekaj zares. In ojoj, te misli so mi priklicale tremo.
Si pripnem mikrofon. Prosim, ce lahko se malo, da pridem do ciste sape. A meni se je zdelo, kot da ni zraka, srce mi je bilo in verjetno bi sele po kaksni uri sedenja res mirno zadihala:)
Torej, smo zaceli. Prebrala tekst, oni pa si me bodo ogledovali z vseh zornih kotov. Glede na to, da nisem ujela pravega ritma dihanja in nisem imela pojma, kaj priblizno pise v naslednji vrstici, ni bilo velikih crk in brez ocal nisem locila pike od vejice, mi je ratalo s sapo priti do konca. Dvakrat vmes se mi je celo zataknila slina.

Potem se nekaj malega formalnosti, o delovnem casu in nacinu dela... In cakanje.

Ko sem sla pa cez vrata... Se je vam tudi kdaj zgodilo, da stopite cez vrata, recete se zadnji 'nasvidenje' in vam kapne v glavo celotna slika, kako vse bi se morali obrniti, kaj vse reci, kako se nasmehniti? Kako pokazati tisti res najboljsi obraz?
No, meni se je ta film vrtel vse do doma. Po eni strani v redu, bila sem povprecna jaz, res tista samo povprecna, pahnjena v nekaj novega, neznanega. Ce bi pa sla lahko jutri se enkrat in bi vedela, kako bo, kaj bo, bi pa bila definitivno drugacna. Taka, kot znam biti, da si me ljudje zapomnijo:) A verjetno je v tem point. Da ne ves. In da oni vidijo, kdo je v svojem 'samo povprecju' tako dober, da ga vzamejo.

A bomo videli. Odvisno tudi od ostalih prijavljenih. Ceprav bi to delo res rada imela, ceprav je v dveh izmenah. Tetkica je rekla, ce bo delo tudi popoldansko, naj kar takoj zavrnem. Zaradi Sare. No, ta predlog sem dobila se od marsikoga.
A dedi mi je povedal naglas moje misli. Kdo me bo pa vzel v sluzbo, ce bom jaz postavljala pogoje? Kje pa danes se obstaja sluzba samo dopoldne? Ce bom iskala to, potem ne bom nikoli delala nekaj tako dobrega, kar me bo osrecevalo in mi polnilo baterije.
In sem dediju povedala, da ne vem zaradi Sare. V vrtcu pa delajo samo dopoldne:( A verjamem, ce dobim to delo, da ga bom zgrabila z obema rokama in nasla za vsak drugi teden varusko za Saro.

Priloznost zamujena, ne vrne se nobena, pravijo:)

In se cukrcek od Sare: med mojim razgovorom je menda samo jokala. Ko sem prisla domov, se je takoj umirila, smejala, pojedla malico in zaspala. In dedi? On je njen junak, heroj, kralj, kar zelite. A mami je vedno le mami, pa naj se dedi skrije. Ko sem jaz zraven, se ob njem topi, kot bi se jaz stopila ob princu Williamu:)

papa

July 1, 2007

SUPER SARA PRI 20.MESECIH

Sara je tako fejst punca, da se ob njej vsi pocutimo cudovito. In kmalu bo stara ze 20 mesecev:)

Mene zna se vedno presenetiti. Ko mislim, da jo poznam in vem, kako bo reagirala, mi dokaze, da je samosvoja, pogumna in mocna.

Ze na morju v Porecu me je presenecala. Ustvarila si je svoj urnik spanja in hranjenja, ampak na nacin, ki je vsem trem ustrezal. Tako je bila prava carica:)

Tudi za kolonijo sem bila pravzaprav pripravljena na moznost, da bova po treh dneh spokali in odsli. Pac, kako naj mami kot sem jaz ve, da bo Sara pa cist druga? Tko je jedla med ljudmi (doma bognedaj da se med njenim kosilom pojavite v kuhinji!), se crkljala po narocjih, jedla svasta in bila kul:)

Danes smo napihnili bazen...no, jaz sem ga pumpala:) In je mala pridno opazovala, ceprav sem pricakovala, da se bo pumpe ustrasila. Potem je bila na vrsti voda, sem se spet zmotila. Ne, Sari bo to premrzlo, ne rok noter dajat. Opa, mala je dala se skor celo glavo noter, tko lepo je slonela na robu in opazovala svoj angelski obrazek v zrcalu.

Tudi hranjenje nama gre veliko bolje od rok. Ze na morju sem pogruntala njen sistem. Po zajtrku nobene malice, sicer ne poje kosila! In res, deluje. Zdaj opoldne je kosilo kot za stavo. Irena v koloniji je celo dosegla brez palicnega in brez frutka. Pocasi bo ratalo tudi meni:)

Nocno spanje pa... Hmmm, Sara ze ve skrivnost. Namrec, na morju smo imele prenosno posteljico kar v avtu... Tudi v koloniji je nisva uporabljali... In priznam, sedaj doma spiva obe v taveliki postelji. In to zgleda zelo elegantno: Sara spi na sredini, na eni strani ima nekaj rezervnega prostora, dodaten povster in kovter, kaksno igraco, na drugi strani pa naj bi bila jaz. Hmmm... Realno pa je Sara sicer res na sredini, ampak lezi kolikor se da povprek in stalno izteguje rocice v vse smeri, tako da meni ostane ena mala krpica na robu postelje, kjer sanjam do jutra. Verjemite pa mi, da je tako najbolj super. Obe se pocrkljava in zjutraj spiva malenkost dlje.

Ze dolgo nismo bili pri Stojanu v Kopru. In tudi njegove vaje niso na vrsti vsak dan.
Danes sva telovadili zunaj na deki. Zgleda da ni bilo pretrdo, prav uzivali sva. Res pa sem pogresala najino veliko zogo in valj, a bova pa drugic nadoknadili.
Sara je cisto druga, ce jo fino razmigam. Seveda, kako pa se mi pocutimo, ce smo cel dan v istih pozah in ne moremo pretegniti nog? Sicer pa ponavadi telovadiva med igro. Gledava knjige, prijemava igracke, se plaziva za njimi in jih sede opazujeva. Najboljsi del je tisti s knjigami.

Je pa Sara dosegla kar nekaj novih podvigov. Uspe zadrzati napol sedeci polozaj v vozicku. Takrat je se posebej ponosna nase, ima glavo pokonci in se smehlja:) Se bolj je komunikativna, se bolj vesela in se vec ceblja:) Zrasla je vsaj en centi. Ali pa dva:)

Sara je super punca:) In cez stiri mesece bomo pihali kar dve svecki!