PREMAJHEN PISKER

Ta teden sta Inchy in Lovro na morju. In jaz sem mislila, da nama bo s Saro dolgcas, da bo vse pusto in nasploh sem mislila, da bom komaj cakala tale petek.

No, pa ni bilo tako.

Ze v ponedeljek sva imeli prevec dela. Zgodaj zjutraj na faks, tam sva celo cakali da se je referat sploh odprl, potem pa crta direkt v Domzale na posto, placat dva izpita.
Ugotovila sem, da me sprehod po Domzalah ni tako utrudil kot misel na sprehod pri nas, v Šmarci. Ni me bilo ničesar strah, nisem pomislila, kaj bo za ovinkom in kako kdo dirka. Mi je pa ze v podzavesti, da grem drugace cez cesto in zgleda se me bo to drzalo. No, po tem kratkem in predvsem hitrem sprehodu je bila Sara ze posteno zmatrana. A ne, sli sva se k 'najini' Jani na malo telovadbe (beri nevrofizioterapija).
In tako so si dnevi sledili do danes. Cisto vsak vecer sem spreminjala plane za naslednji dopoldan. vedno sem mislila, da bova sli na sprehod ali obisk...
Pa je bila v sredo zjutraj terapija in pol ure po njej razgovor na Delu... To me je sicer razveselilo, a spet je Sara ostala brez igre in sprehoda. No, to potem popravimo popoldan z najino tetkico.
In vceraj opravki v mestu in potem moj izpit, ki se je koncal ob 15.15, ob 16.oo pa sva imeli delovno terapijo. S tem, da sem bila jaz sredi Ljubljane, Sara pa doma... Spet sem okusila care hitre voznje s pocasnim avtomobilom. A saj moja petka kar se potegne krepko cez 120 cez Trzin. A pssst!
Delovna terapija me je tokrat malo razocarala. Ker sva bili tam sele drugic, bom tiho, bomo videli, kako se bo obneslo naprej. Le namig, zakaj je treba otroka sploh uciti PRAVILNO jesti (v nekem dolocenem polozaju, z doloceno plasticno zlicko, z dolocenimi in samo takimi gibi?), ce zna pa otrok zelo lepo jesti, v normalnem polozaju (ne nepravilnem)?
In zvecer, ko so bili rezultati izpita, nisem imela pojma, ali je pri komisijskem nujno zagovor ali ne. In tako sem danes navsezgodaj peljala Saro v varstvo in brzela spet v Ljubljano. No, tokrat brezveze, ker ce pises 6, ne rabis zagovora. Malo smo se smejali na moj racun in vesela sem odsla k Sari v objem.
A ona mala princesa me skoraj opazila ni. Imela je tako fletno druzbo Jakca in Kaje, da sploh ni tiscala domov. Danes sem si spet rekla, da se bomo vec druzili. Le da potem za take obljube v tem hitrem svetu ni casa.

Tako sem preskocila Klarin 2. rojstni dan, a bomo ze nadoknadili. Kmalu bova na obisku, Urska! (Saj ves da me firbec matra kaksna bo hisa:) )
Preskocila sem tudi vsak dan znova planirano kavo s sosedovima lepotickama. Tudi to bomo nadoknadili.
In nenazadnje sva preskocili najine ljube sprehode v Arboretumu. Kar malo pogresam ze tobogan, Sarine zvedave ucke in tisti nasmeh, ko gleda listje v vetru:)

Je pa koncno petek, konec hitenja in zacetek pocasnega vikenda:)

Je pa bil tale teden odskocna deska zame.
Vcerajsnji izpit mi je dal motivacijo za naprej. Res sem se vsak vecer ucila do zgodnjih jutranjih ur. Ceprav mi Red Bull in kava ne pomagata prav nic, so mi vsaj mehurcki spet zapasali in energijska pijaca niti nima tako slabega okusa:) (Je pa zelo redilna, menda?)
S polnim zagonom sem se poglobila v matematiko, ki me caka v cetrtek. No, na zacetku me je motiviralo 100 evrov minusa v denarnici, ko sem sploh placala tadva izpita. Sedaj pa sem koncno spet nasla tisti tir, tako da lahko grem spet naprej s faksom.
In to veselje me sedaj ne sme zapustiti. V sredo, ko bo za dober mesec konec sole (zame), si bom vzela malo dopusta. Seveda, toliko, da spakiram kovcek za Basko. In potem res en teden polezavanja in igranja:)
Takoj po prihodu nazaj pa spet zacnemo brati knjige:)

Se mi zdi, da tudi Sara ze cuti to ucenost v nasi hisi;)

(In ja, z mislijo, da bi zamenjala faks, sem zaenkrat skregana! Takole mi je cist ok...)