DELO

Danes sem bila na razgovoru za delo. Ja, ne boste verjeli, cisto zares.

V sobotnem Delu je tetkica videla oglas, da Delo isce novinarje/voditelje. (oglas je se aktualen, ce koga zanima) Waw, idealna sluzba! Bila sem cisto fascinirana nad oglasom, to je zame, sem si rekla. Ne rabis 'njihovega' faksa, ne samih desetk, lahko delas prek studenta ali celo s.p.... Res, kar iztrgala sem ga iz casopisa in se vedno je sredi kuhinje, tako zgleda kot iz sanj, kot da bi bil tam samo zame;)

In sem v ponedeljek le poslala prijavo. Valda kar nisem verjela, da bo sploh kaj, nakar je vceraj sredi Merkatorja zazvonil telefon. Kr ena cifra, ah, se ne bom oglasila, itak se kdo spet heca... No, pa se le oglasim, nek sesti cut je pritisnil zeleno namesto rdeco. In, glas na drugi strani je rekel, pridete na razgovor?

Seveda!

Danes sva s Saro od fizioterapije tako sibali, da se je kadilo. Doma je ze cakal dedi, z vso opremo animacije, da bo vse stimalo. In sem brzela proti Ljubljani.

Prisla pravocasno, se prekmalu: Super (en plus, temu recem jaz). In poklicem na dogovorjeno stevilko. Me pride iskat prijazna gospodicna.
Stopnice, uf, sem res brez kondicije. V istem casu sem lovila sapo, dala roko in se predstavila. Pa se smehljala sem se menda:)
Nakar vidim stol, a nanj sem lahko le odlozila torbico in odsla naravnost v studio. Pomislim, to je pa nekaj zares. In ojoj, te misli so mi priklicale tremo.
Si pripnem mikrofon. Prosim, ce lahko se malo, da pridem do ciste sape. A meni se je zdelo, kot da ni zraka, srce mi je bilo in verjetno bi sele po kaksni uri sedenja res mirno zadihala:)
Torej, smo zaceli. Prebrala tekst, oni pa si me bodo ogledovali z vseh zornih kotov. Glede na to, da nisem ujela pravega ritma dihanja in nisem imela pojma, kaj priblizno pise v naslednji vrstici, ni bilo velikih crk in brez ocal nisem locila pike od vejice, mi je ratalo s sapo priti do konca. Dvakrat vmes se mi je celo zataknila slina.

Potem se nekaj malega formalnosti, o delovnem casu in nacinu dela... In cakanje.

Ko sem sla pa cez vrata... Se je vam tudi kdaj zgodilo, da stopite cez vrata, recete se zadnji 'nasvidenje' in vam kapne v glavo celotna slika, kako vse bi se morali obrniti, kaj vse reci, kako se nasmehniti? Kako pokazati tisti res najboljsi obraz?
No, meni se je ta film vrtel vse do doma. Po eni strani v redu, bila sem povprecna jaz, res tista samo povprecna, pahnjena v nekaj novega, neznanega. Ce bi pa sla lahko jutri se enkrat in bi vedela, kako bo, kaj bo, bi pa bila definitivno drugacna. Taka, kot znam biti, da si me ljudje zapomnijo:) A verjetno je v tem point. Da ne ves. In da oni vidijo, kdo je v svojem 'samo povprecju' tako dober, da ga vzamejo.

A bomo videli. Odvisno tudi od ostalih prijavljenih. Ceprav bi to delo res rada imela, ceprav je v dveh izmenah. Tetkica je rekla, ce bo delo tudi popoldansko, naj kar takoj zavrnem. Zaradi Sare. No, ta predlog sem dobila se od marsikoga.
A dedi mi je povedal naglas moje misli. Kdo me bo pa vzel v sluzbo, ce bom jaz postavljala pogoje? Kje pa danes se obstaja sluzba samo dopoldne? Ce bom iskala to, potem ne bom nikoli delala nekaj tako dobrega, kar me bo osrecevalo in mi polnilo baterije.
In sem dediju povedala, da ne vem zaradi Sare. V vrtcu pa delajo samo dopoldne:( A verjamem, ce dobim to delo, da ga bom zgrabila z obema rokama in nasla za vsak drugi teden varusko za Saro.

Priloznost zamujena, ne vrne se nobena, pravijo:)

In se cukrcek od Sare: med mojim razgovorom je menda samo jokala. Ko sem prisla domov, se je takoj umirila, smejala, pojedla malico in zaspala. In dedi? On je njen junak, heroj, kralj, kar zelite. A mami je vedno le mami, pa naj se dedi skrije. Ko sem jaz zraven, se ob njem topi, kot bi se jaz stopila ob princu Williamu:)

papa