Trgovina

Danes je torek: pri najboljsem sosedu dan za popuste.
Prejsnji torek smo imeli se poln hladilnik, zato smo eno dozo izpustili. Danes pa je bilo doma ze malodane stradanje (beri: za zbircneze res prazen hladilnik).

Tuhtala sem, kako naj s Saro odpeketava. Namrec, da zapravis 50+ €, moras ze kar vzeti vozicek. In kaj storis, ce imas ti ze otroski vozicek v rokah?
Tako sva vzeli s seboj mojo staro mamo. Prav z veseljem je sla. Saj veste, kako starejsi malokdaj kam grejo in kako radi grejo sele med ljudi. In za naso mamo je ravno najboljsi sosed tisti, kjer vedno sreca kaksno sopionirko:) In se vsa vesela spomni cesa, da potem lahko razlaga.

No, v glavnem... Bilo mi je super.
Zakaj?
Mama je sla s Saro po svoje mal pofirbcat, da sem jaz lahko res nabavila vse potrebno.
Na koncu smo se srecale pri zelenjavi in Sara me je bila ful vesela. Sem zrasla za 5cm!

In kako dolgo ze nisem obcutila te neke samostojnosti. Ali svobode.
V glavnem, cele pol ure sem bila brez Sare, brez skrbi in sem lahko napolnila baterije.
Mogoce se marsikomu ne zdi nic posebnega, jaz pa sem se pocutila kot carica. Sploh, ker je bila guzva, nekaj poznanih obrazev in polno pozitivne energije. Celo mama se mi je zdela frajerka;)

Jutri bom mogoce ponovila, v manjsi, a daljsi verziji. Grem namrec na tomografijo (CT slikanje noge) in nazajgrede po manjsih opravkih. Namrec, jutri je 1. avgust, moja mami bi bila stara 46 let.
Grem po roze, najbolje da se po dolgem casu zapeljem na trznico (v cvetlicarnah znajo za moje pojme prevec komplicirati)... in mogoce v Muellerja po kaksno veliko Milko:) In ko bom ze ravno v tistem koncu, lahko pokukam v Citypark, ker tam res nisem bila ze sto let:)

No, se ne bom hvalila od navdusenja, kolikor se poznam, bom sla kar naravnost domov k Sari.
Itak nimam nic za zapravit, samo gledat pa tudi ni uzitek.

Bom raje med potjo nazaj tuhtala, kaj vse moram spakirat za na morje.
Ja, spet odhajava. Tokrat malo drugace. Tetkica in njen stricek sta na dopustu, pa sva dobile vabilo. Sara je namrec zelo pogresana, tetkica jo ima tako rada, da bi jo vzela za cel teden dol. A potem pa res ne vem, kaj bi jaz pocela cisto sama doma:)
Upam, da bom v soboto delala, sem namrec 'dekle na poziv'. Zelim si sluzbo in vsak zacetek je dober. Tako sem prosila za delo, a moram biti vse sobote v pripravljenosti, ce me poklicejo, grem delat. Hecno, ta 'sluzba' je cez cesto:)

Se tipkamo, uzivajte!
P&S

Just Lose It Eminem

Danes se vrti vsepovsod...da me ob dezju spomni na njegovo nekdanjo uverturo. Takrat sem celo malo obozevala hiphop, le zakaj? In se vedno mi je vsec:)

Ziveti s cerebralno paralizo

Ta post nastaja ze dalj casa. Po pravici povedano, sem danes 'praznila' mobitel in nasla neposlan sms... Vanj sem pisala kljucne besede ze priblizno pet mesecev, odkar resno tipkarim tale blog. In sedaj bom vse skupaj strnila v celoto, mogoce malo nepovezano, pa vendar... Najprej moram stuhtati pravi uvod, za rdeco nit:)

Kot mati cerebralcice verjetno zadnjih 20 mesecev na svet gledam drugace. Itak se vsaki mamici misljenje malo zavrti, zresni in preklopi, ko dobi svojega soncka. No, meni pa se poleg tega stalno vrti se zaradi dane situacije. In zavrti se ob vsaki novi informaciji, ob vsem neznanem, ki me spremlja po tej poti.

Ze v osnovni soli sem nemalokrat prijokala domov zaradi sekiranja, kako kdo dela s kom. Ce je slo za meni ljube sosolke, so bile solze se debelejse. V srednji soli sem se ucila biti flegma, opazala sem, da ce se prevec sekiras za druge, ne prides dalec, ker te kmalu zacnejo izkoriscati. Nakar sem zacela odnose jemati drugace. Drugace kot prej, a se vedno drugace, kot vecina drugih. Prijateljstvo mi je pomenilo najvec in na vsakogar sem se hitro navezala.

Odkar imam Saro, so se nekatere vezi zacele malo krhati, druge pa so ze posteno nacete.
Zivljenje sedaj je drugacno. Neka mamica mi je rekla, da ima rada mojo druzbo, ker razumem, kako je imeti otroka. Da njene samske (ali pa zasedene, a brez otrok) kolegice ne razumejo, da dvourno druzenje se ni dvourni pogovor. Ko je tu malcek, se ga ne da ugasniti, da bi mi kofetkale. Tako je vsak tretji stavek prekinjen in mamice verjetno vse vemo, kako je to.
Spet druga mamica pa ne razume, zakaj ima ona kot mati sedaj vec casa za dragega, otroka in prijateljice, jaz pa ne. In se marsikomu ni jasno, zakaj je temu tako, saj sem vendar samska in naj bi imela potem sploh veliko casa za sprehode in kavice.

Povedano po pravici, sva s Saro se prevec na sprehodih in kavicah. Kadar imava slucajno prost dan, brez nacrtov, sva itak vedno v uzivanciji. Ostale dni pac krasijo terapije, intenzivna telovadba doma in opravki, vsake toliko tudi zdravnik.

Sara kot cerebralcica ne uziva takega otrostva, kot drugi otroci. Njej sprehod ne predstavlja vsega tistega, kar dozivijo 'zdravi' otroci. Niti ne vem tocno, kaj je zanjo sprehod. Vcasih je cisto v transu, srecna, da lahko gleda liste, ki selestijo v vetru. Vcasih dobi na tone energije in bi najraje 'odritala' iz vozicka. Vcasih pa je Sara na sprehodu deklica, ki uziva ob opazovanju, se smeje na toboganu in pridno pocaka, da mami popije kavo in poje sladoled.
Vendar nikoli ni taka, kakrsni so drugi (itak je pa vsak otrok zgodba zase).

Jaz Saro dozivljam kot srecno punco. Vedno pogleda, s kom se pogovarjam, ce ji je vsec, se tudi nasmehne, ce dojame malo manj, se nasmehne cez minutko:) Dozivljam jo kot pozitivno, saj vedno cuti, ko mi je hudo in me zeli potolaziti. A jaz kot mama to vedno opazim prepozno. Namrec, kadar sem mrka, zalostna ali celo jezna, se ona zacne smejati. Vcasih je to tih smehec, vcasih glasno rezanje.
To je njen nacin izrazanja. In tako vem, da razume, cuti in si zeli komunicirati. Ravno danes sva s tetkico ugotovili, da Sara zelo dobro govori. No, tetkici se je moje razglabljanje mogoce zdelo hecno, ampak od vseznane terapije pri dr. Tasicu Sara neverjetno pametno izjavlja svoje 'aaaaaaaa'-je. Prej je namrec kar povprek govorila, verjetno zaradi slabse kontrole misic po in okoli grla, sedaj pa se oglasa v kontekstu. Ko je debata po njej ljubi temi, stalno komentira. Pocaka, da jo vprasas, in bolj ko je 'aaaa' glasen in smejoc, bolj to pomeni navdusenje. Ce je bolj mrk odgovor ali komentar, potem ni tako zelo navdusena.

In, kaj je tu poanta? To, da se ze tetkici verjetno vcasih zdim smesna, ko tako resno dojemam Saro in jo vsevprek hvalim. Kaj sele vsi ostali, smejali bi se mi!

In to je moja najljubsa tematika. Kako to dozivljajo drugi.
Odkar imam Saro, cisto drugace vidim ljudi. Nekateri se sami pokazejo v drugi luci, druge spoznam malo kasneje, spet drugi pa sploh ne igrajo prav posebne vloge.

In kaj opazam jaz? Vem, da slisim vse opazke, tudi tiste, ki sploh niso namenjene Sari ali meni. Jaz slisim cloveka, ki govori o mongloidih, pa o 'spackih' (res grd izraz! Mogoce pohabljenci?) pa o zaostalih... Slisim in vsaka zal beseda se me dotakne. Ponavadi starejsi ludje tuhtajo, kako morejo starsi te otroke voditi na sprehod, da jih vidijo drugi. In kako morejo sploh roditi takega otroka, da so potem vsi nesrecni.
Vcasih me ima, da bi vstala, pristopila in povedala kaksen stavek ali dva... Pa se vedno zadrzim, ker vem, kako je pri nas doma. Moje stare mame se tudi ne premakne v razmisljanju, pa ce je nevemkaj.

Se kaj?
Ja, opazim kako ljudje pristopijo k nama s Saro. Preko Soncka sva spoznali cudovite ljudi, ki pristopajo na razlicne nacine, a vedno tako, kot sami zelijo, da drugi pristopijo k njim (saj v osnovi smo ljudje taksni, kajne?). In to se mi zdi fajn, v tisti druzbi se res lahko odpres, govoris o cemerkoli in poslusas celo vecnost eno zgodbo.
Tudi med ostalimi so nekateri pravi soncki. Poznam par, ki je rabil 19 mesecev, preden sta me resno povprasala o Sari in odgovor sta res poslusala. Spet drugi je tako razgledan, da ze po diagnozi pozna situacijo in postane super clovek. Tretji se raje zadrzijo malo stran, ne odpirajo te tematike in sprasujejo samo o meni.
Potem je nemalo ljudi, ki so vprasali, a niso poslusali. Razlagali so si po svoje in ven je prislo taksno skropocalo, da ne najdemo vec casa za stike.

Odkar pa imam blog, mi je najhuje, da se clovek ne upa vprasati. Saj vedno poudarjam, kako vesela sem vsakega vprasanja in kako rada razlozim. Hecno mi je posebej takrat, ko po parih mesecih clovek sploh vprasa nekaj, s cimer se srecuje ze vseh teh nekaj mesecev in kar potiho vseskozi opazuje. A vprasa sele sedaj, zraven pa stirikrat rece 'oprosti ker te sprasujem, saj sem bral tamintam, ampak ne vem...':)
Halo? Tudi jaz pred 20.meseci nisem imela pojma. In ce bi takrat za vsako butasto vprasanje dobila 10€, potem si nebi vec zelela diplomirati. S tem, da sem eno vprasanje zastavila 5x in se nisem razumela odgovora, pa se nikoli nisem pocutila butasto ali kakorkoli neumno. No, taka situacija me malo moti le zato, ker se ponavadi v njej znajdem z ljudmi, za katere mislim, da so naju ze sprejeli in da jim ni neka ovira najin 'drugacen svet'. Ne vedo pa, da jaz ravno take situacije razumem kot neko nesprejemanje, da si clovek ne upa priznati, da to obstaja, celo tik zraven njega.

Smesni so mi tisti, ki ne upajo vprasati. Mogoce sem pa smesna jaz.
Mogoce res nebi smel nihce vedeti? Vendar to ni moje mnenje. Velikokrat pa ugotovim, da je to mnenje marsikoga, ki naju ima rad. Mogoce naju hoce na ta nacin kdo zascititi. A kaj mi bo zascitnistvo, ce se bom slej ko prej srecala z realnostjo? In kljub moji malo vecji naivnosti, sem se vedno tak realist, da zivljenje in zivljenjske situacije nocem nikoli in nikdar kakorkoli olepsevati ali spreminjati.

Zelim si, da bi znala preceniti ljudi ze prej. Kdo je iskren, kdo ni. Nekateri so samo prijazni, drugi socutni. Ampak tu vmes je tak prepad!
Tisti prijazni ponavadi vse izprasajo, potem pa zgodbo ali lepo pozabijo (to je najboljse), mnogi pa jo 'olepsajo', napihnejo in cez kaksen mesec pride ta nova verzija do mene. Naucila sem se ze, da se temu samo nasmehnem, se nedolgo nazaj pa me je zarezalo v srce.
Tisti socutni sprasujejo po kosckih in vse informacije lepo 'zapisujejo na disk' in jih kasneje uporabljajo. Naprimer, ko povem da Sara ze sledi umskemu razvoju za leto in pol, bere knjige inrise, ne mara pa dojenckastega pogovarjanja ali 'bucibucimucmucmuc', takrat mi je najlepse, ce poslusalec to uposteva.
Je primer, ko me dva vprasata, kaj naj prinese Sari, pa recem knjigo: En bo prinesel plastificirano knjigico za prvo prijemanje dojenckov (trimesecniki, kajne?), drugi pa mi bo prinesel cudovito pravljico Mala zobna vila.
Smesno tu je le, da prvi clovek vidi Saro 3x na dan, drugi pa 2x na leto.


Je pa v zivljenju s cerebralno paralizo se mnogo drugega kot le okolica in dojemanje le-te.
So vecna vprasanja, kaj bo in kako bo. Zame je vsak cerebralec, ki sem ga spoznala do sedaj, drugacen. Niti dva si nista ista, tako ne morem Sari dolociti nekega pribliznega stanja cez nekaj mesecev ali nekaj let.
Tega tu ni. Zase lahko recem, imela bom dolge lase, oblecena bom elegantno, zgledala bom mlada:)
Za Saro pa tega ne morem. In si niti ne zelim.
Poznam najboljsi mozni scenarij in najslabsega. Vmes je pa se cela paleta razlicnih situacij, v katerih se lahko najdeva. A vcasih se vprasam, zakaj se sploh ne sekiram, ce bo najslabse?
Mogoce je to tisto, ker sem Saro sprejela taksno in le taksno jo imam rada. Niti predstavljam si ne, da bi sedajle ona hodila, jaz pa bi morala tekati za njo! Ne, ne. Sem trenutno prevec iz kondicije za kaj takega:)
Prav vsec mi je tako. In tudi invalidske vozicke sem si ze ogledala, imam ze izbranega in upam, da bova dobili ravno tistega.
Ravno tako se veselim naslednjega pregleda v razvojni ambulanti, saj bova prosili za napotnico za Staro Goro. Prav zelim si iti tja, da se naucim se terapije po Vojti, da se s Saro malo umakneva na burjo, spocijeva in spoznava se dve mamici:)

Ob takem razmisljanju me marsikdo pogleda postrani. Je pa to le realnost. Je res malo drugace, druge lokacije in drugi ljudje, a vseeno. Nama je vozickanje kot vam posedanje na klopci ali iti na sladoled. Branje nama je kot razmisljujoca igra vasih malckov. In terapija nama je kot tekanje, plazenje, skakanje in voznja s trikolesnikom. Stara Gora pa nama bo kot Cateske toplice:)

Prav tako cerebralna paraliza s seboj nosi precej vprasanj. In se vec situacij, ko ne ves, kako bi in koga bi vprasal. No, vedno lahko vprasas terapevta ali zdravnika, a vcasih si zelis kak bolj prakticen nasvet drugih starsev, ki so se mogoce kdaj sprasevali isto.

Jaz se v zadnjih mesecih sprasujem, kako hudica kopajo in tusirajo cerebralce?
Sara namrec se vztraja v svojem medvedku, ceprav je stolcek namenjen otrokom do 6. meseca. Pocasi bo premajhen in vem le za prilagojene kopalnice... Pa veste, koliko je ze navadna kopalnica draga. In v nasi hisi, vsaj zgoraj, je ni mozno spreminjati. To bo mogoce spodaj pri stari mami in nekoc si res zelim predreti tisto steno in narediti veliko kopalnico samo za naju s Saro... A do takrat, kako jo bom umila? V Baski sem dobila nasvet, naj jo dam lezat na tla (v tusu) in stusiram... Malo kocljivo je to, saj premika se pa le, utopiti si je pa tudi ne zelim, kajne?
Potem je vprasanje avtosedezev. Najin sedez bo kmalu premajhen in potem bi morali kupiti tistega res sedecega. Saj veste, kako so lepi Maxi-Cosi Rodi XP?
No, a v tistem sedezu bo Sara zelo tezko sedela. Nima naklona, ki bi ga Sara nujno potrebovala za svoj sedeci polozaj. In da niti ne pomislim, kako je tezko sele potem, ko otrok preraste vse avtosedeze in se vedno ne sedi samostojno, v avtu pa naj bi bil le privezan? Oh, ne...

Poleg vseh vprasanj je se na tisoce drugih in na tone strahu.
Sicer to ni tak strah, je pa vedno prisoten. Ne nacenja zivcev, ne naredi mrkega obraza, ne priklice solz. Samo je.
Strah, ko pustis otroka v varstvu pri tujem cloveku. Strah, ko ga peljes na rojstni dan med zdrave ljudi. Strah pred epilepticnimi napadi. Strah, da bo delezen grdih/zaljivih opazk od njemu ljubljenih ljudi. Strah, da zdravniki kaj spregledajo. Strah, ko preberes kak nov strokovni clanek. Strah, ko ima v ustih cel smoki in se smeji. Strah, ce bojo drug mesec se imeli zdravila na zalogi. Strah, ce se tebi kaj zgodi. Strah, ce bo imel vedno sogovornika. Strah, ko je na morju in se hoce izmuzniti. Strah, da odpovejo jetra. Strah, ko bruha zaradi nacejanja. Strah, da bo v spastiki premocno brcnil. Strah...

Je pa to le nekaj utrinkov najine izkusnje, vsak pa ima svojo.
Prepricana pa sem, da ima vsak stars svoje veliko veselje in nekaj strahu. In vem, da je nama se dobro in prelepo, da mnogi nimajo niti tega.
Jaz sem v moji Sari nasla sreco zase, z veliko volje in ljubezni nama je uspelo:)

Pozdravcke!

NOVO PRAVILO ZA VRTICKARJE

Danes sem od precej zanesljivega vira slisala za to novo 'pravilo', ce ni ze kar zakon.
S 1. septembrom 2008 bo imel namrec vsak drugorojenec, vpisan v vrtec, le-tega zastonj.
Super. Bravo nasi!

In samohranilke ter samohranilci? Se vedno placujemo polno ceno, v kateri razred pac pademo.
Vsak valda misli, da ce smo sami, pa imamo minimalno placilo. V resnici to niti ni res. Prav tako smo krvavi pod kozo, prav tako nam odmerijo vsak € in cent in prav tako z eno dobro placo v nasi druzinici lahko placamo precej.

Kot studentka in samohranilka bi v navadnem vrtcu verjetno placala bolj malo. A slisim ze, da zelo preverjajo samohranilke in da tudi studentkam vcasih prevec 'odmerijo' od prihodkov.
A zame je aktualen razvojni vrtec.
Le-ta ima mesecno ceno priblizno 3-4x visjo od normalnega. Seveda naj bi obcina tudi sofinancirala vec, to bomo sele videli. Itak pa je Kamniska obcina znana po tem, da ni ravno radodarna in da je med tistimi, ki sofinancirajo najmanj. Bravo nasi! Zato tudi moje skrbi.

Sicer je to ena izmed boljsih resitev drzave, ce se spomnimo tistih padlih nacrtov za zvisevanje rodnosti. A mogoce bi morali le najprej sploh narediti kaj v tej smeri, da bi sploh vsak prvorojenec dobil mesto v vrtcu.
Namrec, meni nic ne pomaga, ce dam drzavi se tri otrocke po stevilkah, ko pa moram zaradi tega ostati doma. Ce pogledam samo problematiko v Kamniku:
Zgrajenih je na stotine novih stanovanj, kamor se vecinoma priseljujejo mlade druzine. Vrtec je v zakljucni fazi del, a bo sprejel le pescico otrok. Ko se bodo priselili vsi tisti soncki, bodo mamice zgrozene ob dejstvu, da na jasli v Kamniku vsako leto caka priblizno 400 otrok. In vsako leto se ta stevilka poveca, namesto da bi se zmanjsala. Bravo nasi!
Da ne govorim o osnovni soli. V moji mladosti je bilo za takratne pojme kar veliko sol tod okoli. A sedaj berem ze vnaprej propadle nacrte, kako bi mojstri kaj pogruntali. Odlocajo se, ali naj naredijo prizidek soli, ki ni ravno varna ali naj zgradijo novo stavbo in potem popravijo obstojeco?
Vsekakor za vse moje skromne ekonomske logike cist zgreseno. Mar ni bolj logicno narediti popolnoma novo solo (ki bo varna, velika, lahko malo prevelika in za dolgo) za prihajajoce soncke in potem postopoma obnavljati stare?

In se en, upam da zadnji, komentar:
Kaj se dogaja z razvojnimi vrtci? Kolikor slisim od drugih starsev, so otroci pac v navadnih vrtcih s spremljevalci, ker razvojnih ni dovolj. No, saj za otroka je tudi fino, ce je lahko med vsemi sovrstniki, a marsikdo pa tudi tega ne zmore. Naprimer v Najdihojci v Siski imajo razvojne oddelke razdeljene. Nekje so otroci, ki mentalno sledijo razvoju, le motoricno niso zmozni in v teh skupinah se vcasih zdi, da je vecina otrok cisto 'normalnih'. In je oddelek, kjer so tudi mentalno zaostali otroci, ki ne morejo slediti programu in imajo vse prilagojeno.
No, v Kamniku razvojnega oddelka ze dolga leta ni vec. Bravo nasi! Zakaj?
Menda ni otrok. Kaj res? Za en oddelek rabijo 6 otrok. To je maksimum, minimum 3. Je pa res, ce ima zupan tako skromen zep, kot ga ima nas, potem smo lahko brez takega oddelka, pa ce je se toliko potreb po njem. Namrec, v razvojnem vrtcu je kaksen poseben stolcek (ki niti ni tako poceni) zazeljen, 'sefica' je v visjem placilnem razredu kot 'le' vzgojiteljica in razvojni oddelek potrebuje nek 'razvojni tim'. To so strokovni delavci, razvojni pediater, logoped, psiholog, valda, da ne pozabim na zlatega nevrofizioterapevta. Tu se naberejo stroski. In nekaj tiste potrebne posebne opreme, za osnovno delovanje varstva in vzgoje teh otrok, to zahteva kar precej denarja.

Torej, moje mnenje na podlagi dejstev iz mojega kraja:
Zvisevanja rodnosti so se lotili na koncu.

Rojstvo se praviloma 'zacne' v porodnisnici. Tu bi lahko bili ze prvi ukrepi, malo bolj razgledano in pozitivno osebje, kaksen pojem 'handling' v besednem zakladu jim nebi skodil (ciljam na videno: umivanje malcka v umivalniku).

Potem je seveda kraj. Kdo se bo z novorojenckom dobro pocutil sredi Ljubljane, kamor ne more na miren sprehod z vozickom? Torej, kaksna zelena oaza poleg natrpanega Tivolija verjetno ni vec mozna, bi pa bilo dobro urediti v srediscih kaksne (primerne celo leto) igralnice za malcke (ala 'aqua' kofeterija v cityparku), zastonj vstopnice za lutkovno gledalisce, sirse plocnike (ker danes so vozicki precej sirsi kot vcasih) in vec con za pesce. V Arboretumu naprimer bi lahko imele vse mamice zastonj vozickanje po parku, ne samo vascanke Volcjega Potoka.

Potem so tu itak spet vrtci, mesto za vsakogar (kot baje v Komendi). Pa sola, ki postaja vedno drazja. Ah, saj je ze v vrtcu toliko stroskov, da v soli starsi verjetno sploh ne sledijo vec, koliko denarja zmecejo za zvezke. Soncki pa ustvarjajo po svoje in trgajo dragocene liste, vir mogocnih dreves in matere narave (tako so govorili meni, kadar sem za brezveze vadila risanje:) ).

Joj, koliko bi se lahko nastevala, ze samo o cenejsih stanovanjih za mlade druzine, mogoce samo vec sofinanciranja... In v vseh obcinah enotna financna pomoc ob rojstvu otroka. Za studentske druzine se kaksno stanovanje vec, saj jih je sedaj ravno za vzorec. Za mlade, a zaposlene druzine kaksna cenejsa pomoc, preko javnih del bi jim lahko kdo pomagal (tu je vprasanje zaupanja). Vec preiskav, a ne zastrasujocih v nosecnosti, saj si vecina zeli zdravega otroka in jih odvrne misel na karkoli neraziskanega...(vem, ko komu pravim o cmvju,kako grejo kocine pokonci). Potem vsaka bolna nosecka v porodnisnici svojo sobo, kajti ce se jih 5 gnete tam s smrkljem in vrocino, je to leglo bacilov, ki mamicam ne skodijo, otroku so pa lahko usodno nevarni...

Debata se lahko nadaljuje... V bistvu tudi v tistem predlogu zakona ni bilo vse zgreseno. Le nacin je bil tako zgresen, da smo na ministrskem stolcku dobili novo osebo, ki niti do tega tako zgresenega nacina ne pride. Bravo nasi!

S teme sem zasla, cisto meni podobno;)
A vseeno, fino da se vsaj malo premakne v tej smeri. Mogoce pa bo res na ta racun kak dojencek na soncni strani Alp se bolj zazeljen, se bolj srecen in se bolj nagajiv zaradi sovrtickarjev.
Tako kot bo to moja Sara:) Septembra.

papa

Danes je Sara dosegla svoje prvo 'plazenje'.

Sicer ze nekaj casa redno treniramo polozaj na vseh stirih, ki ga ze kar obozuje, danes pa...
Valda sem vsa presrecna, zunaj na dekici smo jo po branju knjigice dali na vse stiri. Najprej je probavala z rokicami, potem z nogicami, pri cemer naj povem, da ima ze kar pravilno tehniko osvojeno... Le ta njena spastika jo heca, ko gre z nogami, so roke v krcu in obratno.
No, pa je pogruntala, da sploh ne bo na vseh stirih, ampak se bo kar ulegla na trebuh. In sva jo s tetkico samo opazovali, kako se je rinila naprej.
V nekaj kratkih minutah je tolikokrat dvignila rit in se pregrabila z rokami naprej, da je prisla do roba deke. Potem je glavo polozila na tla in vsa zadovoljna vonjala sveze pokoseno travo.

Jaz pa vsa ponosna in navdusena komaj cakam jutrisnjo terapijo pri dr.Tasiću!
Mogoce je samo naklucje, ampak zgleda se naklucja dogajajo ob pravem casu:)

Pozdravcke od naju s Saro!

Dr. Tasić

Danes sva s Saro začeli s terapijo pri dr. Tasiću.

Ob dvanajstih na Ljubljanskem centru Sonček, kamor dr. Tasić prihaja že nekaj let.
Ko je vstopil v sobo, je Sara takoj začutila neko pričakovanje med vsemi. Naenkrat je postala čisto mirna, opazovala je njegovo izvajanje terapij in me držala za roko.
Ja, moja Sara me je prijela za roko! Čez nekaj časa je začela božat deklico ob sebi, vsake toliko časa je kaj začebljala in se premaknila toliko, da se je zopet počutila udobno v mojem naročju.

Od novincev sva bile na vrsti zadnji, čez dve uri. Ves ta čas naju je zdravilec po malem opazoval in ko je prišel k nama, je začel s terapijo.
Sara je vsa mirna in kot uročena spremljala dogajanje, malo je zajokala (tako kot vsi malčki) in na koncu, kot bi vedela, zavzdihnila.
S terapijo nadaljujeva jutri, ko imava kar dve, v četrtek pa zadnjo.

Obenem se iz srca zahvaljujem prijazni osebi, ki nama je poklonila denar, potreben za to terapijo. HVALA!

V pričakovanju jutrišnjega dne in novih dogodivščin...

...pozdravčke od naju s Saro!

MORJE

Pripela bom nekaj slikic z Baske, kar sem pac uspela fotkat. Vec jih imata Tina in Ines, ceprav dvomim, da jih bom kdaj videla...

Skratka, midve s Saro sva se imeli lepo... No, saj si lahko predstavljate, najprej privajanje kot z vsakim malim otrokom, potem pa hlajenje:)

Strahovi in dvomi iz prejsnjega posta so se pa popolnoma uresnicili, zato tudi tu le fotke, nic posebnega ne bom napisala, da ne bom koga slucajno uzalila.

Se beremo, v tem tednu sem namrec dobila polno glavo idej, ki jih moram podelit z vami:)

Pozdravcke!

PETEK TRINAJSTI

Vcasih sem imela ta dan za srecen dan... Kar tako, zdelo se mi je zanimivo, pa se vedno sem bila proti nekemu vecinskemu mnenju.
No, odkar se zavedam, da sem se od mami poslovila ravno na petek, pa se trinajstega je bilo, to ni vec srecen dan. Ni pa tudi nesrecen. Je kr neki.
Opazim, da je, ceprav je tak poseben dan, kot vsi ostali. A je zaznamovan, ima svoje ime in zaradi tega imena in redkosti pojavljanja tega dneva si ga se toliko bolj zapomnimo.

In kaksen je danasnji?
Sara je ze na jutranjem sprehodu zaspala v vozicku. Kot v starih casih, ko sva vozickali na dolge razdalje:) Le da mi danes to ni prislo tako prav kot tedaj.
Pri nama je bila tudi Barbara. Ima cudovit prstan na levem prstancu in se vedno tisti sijoci obraz. Ona nosi s seboj polno vreco neke cudovite karme, zna se pogovarjati, kot bi se videli ravno vceraj, pa ceprav je bilo pred pol leta. Sara je bogatejsa za eno cudovito knjigo, ki sem jo jaz ravnokar prebrala, jaz pa imam novo zalogo milke s celimi lesniki:)
Barbara, hvala ti! Vedno prineses sonce s seboj in tiste soncnice s konca sveta:)

Sicer pa me je strah morja. Ja, jutri odrinemo. A vceraj me je stisnilo pri srcu.
Povod je bil ocitek, da sem slaba mati. Pardon, da sem slaba mati avtomatsko, ker sem samohranilka. Okoliscine so bile izredne in beseda je kar padla. Mene pa tako zbodla, da se vedno boli.
Je res, ce otrok 'nima' oceta, da je mati zato slabsa?
Vedno sem bila namrec mnenja, da sem zato, ker sem sama, toliko bolj pogumna in mocna. Ker ne rabim nekoga, ki s srcem ni z menoj in z malo. Veliko lazje bi prenesla dejstvo, da mogoce zato, ker sem sama, nisem dobra v vezi z nekom. Mogoce je to res.
Nikoli pa nisem imela tega za kriterij dobra-slaba mati.

No, in tako so se razvila vprasanja, kako bom sama s Saro na morju?
Res je, do sedaj sem imela vedno nekoga zraven. Takega, ki mi je Saro prijel, ce je bilo treba in opravil tiste drobne stvari, a zelo veliko uslugo. Ponavadi je bila to tetkica ali, nazadnje, Irena.
In mene sedaj skrbi, ceprav sem imela ze celoten plan v glavi. Saj imam vedno vozicek zraven, za mizo bo njen avtosedez, da bo sedela v njem... A vseeno, prebudil se je nek stricek po imenu Strah. In kljuva po meni, mi trka po kosteh in me strasi.
Kaj ce bo imela napad? Po tolikih mesecih, pa ravno zdaj? Kaj ce bom storasta in padem? Kaj ce bo bruhala? Kaj ce...

Izmisljevala sem si ze razloge, zakaj bi ostala doma. In tuhtala, kako naj na vse pozabim in postanem flegma.
Bomo videli. Iti 'moram', vzela bom vse s seboj, orozje pa pustila doma. Upam, da bosta morski zrak in lepota lesketajocega sonca v morju naredila svoje in me sprostila.
Tako bova s Saro lahko cofotali, nabirali skoljke, se igrali s kamencki in pripovedovali Lari in Lovru pravljice. Telovadbo na plazi ze obvladava (sva vadili zunaj na dekici) in si ne bova znova prebili ustnice. Svincnik pa bova tudi vzeli, da bova posebnim izbrancem poslali kartico:) Ce je ne dobite, se lahko vprasate, zakaj nimava vasega domacega naslova in zakaj @ na postarje ne deluje?

No, malo sem ze pregnala strah. Dokler se med pakiranjem spet ne priplazi, sem varna.
Nic bat, prideva cez en teden, z lepimi fotkami, s kaksno dodano kilo in centimetrom ter z nasmehom na obrazu:)

Naj bo nasmesek tudi na vas in okoli vas!
papa

UCENJE

Sara spi in jaz bi se morala uciti. Jutri imam izpit, meni 'ljubo' matematiko, pa se celo placala sem.
A kaj, ko se mi ustavi pri vsej poslovni matematiki in nikakor se mi ne da potrudit, da bi splezala cez tisti zid in potem... Prisla bi v dezelico racunov, ki se jih da nauciti in potem... Potem bi znala in potem... Potem bi naredila izpit.
A ne, jaz sem prelena za kaj takega. Ko pridem do snovi, si recem, da je to pretezko in da se tega ne morem naucit. Ceprav vem, da bi se lahko. A ne, jaz lepo zaprem knjigo in se odplazim za ekran.

Prvi izpit je bil otrocje lahki in se zdaj obzalujem, da se takrat nisem nic ucila. Sedaj so vedno tezji in ce kaj obvladam matematicno logiko, tokrat celo ne bo nobenega matricnega racuna notri. Ah kje pa, to je najlazje!

In tako bo do stirih popoldne, ko pride domov tetkica. Takrat mi bo ze voda tekla v grlo, jaz pa se vedno nic.
Komaj cakam, da bo konec tega, ker mislim samo na to, kako bom v cetrtek delala kupcke za na morje. In kako bova z Ines v petek vse stlacile v avto:)

Torej, najboljsi recept za produktivno ucenje?
Vsekakor bi se morala uciti v neki baraki, ki vsebuje samo mizo, en stol in pipo z vodo. Tudi stranisca ne, ker ponavadi je stranisce od barake zunaj. Jaz bi to izkoriscala za uhajanje od mize.
Tudi knjiznica ni nevemkako dobra resitev, ker jaz potem zacnem spremljati dogajanje, kako se kdo uci in kam kdo gleda... In cez eno uro ugotovim, da buljim okrog namesto v knjigo.

Rabim 15 kg motivacije, 13,5 kg volje, dva red bulla, eno dobro belo kavo (hmmm...tisto iz arboretuma), Za life, nove mozgane, dodaten mesec zivljenja samo za ucenje, dodatne tri mesece zivljenja za dogodivscine (brez njih si namrec za ucenje tezko odmerim cas), eno taveliko Milko s celimi lesniki, Bilobil za spomin, lepe listke za plonkice (roza?), geo trikotnik, kalkulator in Sandija za ponovne instrukcije risanja grafov.
In najvaznejse, rabim nekoga, da se bo ucil namesto mene!
Vsekakor nimam zadostnih pogojev za ucenje ta trenutek:)

Zdaj pa moram it, da vsaj nalogo preberem do konca, ce ze ne znam niti pravih podatkov za formulo skup nabrat. V glavnem, drzte pesti, da naredim, ker potem imam dva tedna cistih pocitnic!

(Kot da jih nimam vedno, ze dolgo samo uzivam... A tokrat bodo pocitnice v smislu, da mi ne bo treba niti pomisliti na solo, kot to delam vsak dan-jamram namrec...)

Uzivajte in veselite se dezja, koncno lahko spet skacemo po luzah;)
papa

NAJ BO LEP TA DAN...
...NAJ ZVRTI SE TI V GLAVI:)

Res se okoli teh vcerajsnjih sedmic pri nas pocutimo dobro. Vsaj jaz sem polna neke pozitivne energije, pocutim se bozansko (v svojem telesu, hmmm... se moram zamislit?) in dnevi so mi tako vsec, ker jih avtomatsko zapolnim s samimi super dogodki.
Danasnje jutro se je zacelo z dogodivscino. Dedi, njegova in njena hci so zaspali. Pa ravno danes, ko bi morali biti navsezgodaj na Brniku, v pricakovanju dopusta na Malti. No, pa smo dirkali do Brnika. Midve s Saro in tetkica iz Smarce, oni z Jesenic. Zgleda, da so se ujeli letalo in upam, da se ze namakajo ali soncijo na kaki super plazi:) Naj se imajo fino!
Tako, s Saro imava spet en teden tavelik avto, komaj cakam da spet sedem za tisti volan:)

Zjutraj 'smo' spali do devetih (saj veste, otroci postavljajo urnik). Potem pa en zelo pocasen zajtrk in hitro ven na sonce. Na vrtu sva postavili sencnik in lezalnike, pobrisali mizo (za silo) in pocakali na dolgo pricakovan obisk. Najprej sta prisla Ines in Lovro, potem se Tina in Lara. Midve s Saro sva uzivali.
Posebej mi je bilo vsec, da je bila Sara tako pri Ines kot pri Tini, ko sem sla jaz gor. In bila je cisto pridna. In bila je brez plenicke.
Ja, zdaj ko je ze nekaj mesecev suha, sem se odlocila, da bo tudi zunaj v spodnjih hlackah. Res je, ne zna mi povedati, ce jo tisci, ampak saj tudi kaksen triletnik se spusti v hlace, zakaj nebi tudi Sara? Itak pa je bila do sedaj v plenicki vedno suha, ker ima glede tega nek ustaljen urnik in zgleda da nama obema ustreza:)

V glavnem, bila sem ponosna nanjo! In se vedno sem, kajti ko sva prisle gor, je tako lepo pojedla in takoj zaspala, ceprav sva malo zavlekli 'dopoldanske aktivnosti'...

Se mi je pa danes zgodilo tisto, o cemer sem razmisljala vceraj. In prav o tej stvari sem nameravala pisati danes, ko sem napovedala zanimivo temo.
Torej, gre se za terapevtsko kolonijo v Elerjih. Minilo je ze dva tedna, a jaz se nisem nasla nobene priloznosti, da bi komu povedala, kako je bilo, kaksni so obcutki in kaj sem tam dozivela.

Vceraj smo se s sosedovima pogovarjali ravno o Sari. Tako sem bila po eni strani vesela, da sem dobila priloznost in povedala nekaj vec o njenem stanju, ker ju je zgleda res zanimalo.
Hkrati pa sem doumela, da bo vedno tako. Ni moja dolznost, da jaz Saro vkljucim v druzbo drugih otrok. Moja dolznost je, da ji to pustim in predstavim situacijo, ji mogoce kdaj pomagam pri igri. Kako pa jo bodo sprejeli drugi otroci (zdravi), je odvisno samo od njih in od njihovih starsev. Nisem jaz postavljena tu zato, da bom nekemu malcku razlagala, da Sara ne more z njim metati zogice ali skakati kolebnice. Zato so tu starsi drugih otrok. Od njih je odvisno, kako bodo svojemu otroku razlozili, da Sara ne zmore. Oni bodo to znali, a na nacin, kot ga oni poznajo in dopuscajo. Ali bodo rekli, Sara ne more, ne zna in bodo otroka 'umaknili', ali pa bodo rekli, Sara ne zmore, bodo pa predlagali nekaj, kar Sara zmore.
Moja dolznost je samo povedati starsem, ce me vprasajo in pokazati, kaj Sara zmore.
Prepricana sem, da bi z vsakim otrokom veselo pogledala knjigico, to je njena strast. In prepricana sem, da bi veselo navijala, ce bi ji drug otrok kaj zapel ali zaplesal.

Do te teze sem nekako prisla ze v Elerjih, danes pa mi jo je Tina potrdila. Ja, danes sem koncno dobila dolgo pricakovano vprasanje, kako je bilo v koloniji, kako si se pocutila? Tina, hvala ti, da sem ti lahko povedala!

Torej, kolonija s Sonckom je bila super. Bila je moja Sara, cerebralcica. Anze, lazja oblika cerebralne, hiperaktiven in zelo lep fantek, navihan:) Bil je Anis, z bratom Alenom. Anis ima tezave s srckom, prezivel je, ko so ga kirurgi odpisali, je pravi borec, caka na ponovno operacijo. Bil je avtist Rok z bratom Juretom. (mislim, da se nisem zmotila pri imenih?) Prisrcen fant, prijazen in nezen. Bil je Matic, z bratoma Janom in Nejcem. Cerebralec, pameten fant. Bila je Sara, prav tako iz Kamnika, cerebralcica. Bila je Liza, ze malo vecja princesa, in Masa, pol mlajsa od Lize. Tudi onidve sta bili (poleg nase Sare) vozickarici, cerebralcici.

In poanta vsega je bila razbremenitev starsev in sorojencev od tega vsakdana, ki je zaznamovano s soncki s PP. Bili so pogovori, seminarji, preprosta druzenja, ustvarjanje, smeh, jok in malo ucenja. Ucenja preko drugih, preko njihovih izkusenj.
Jaz osebno sem najbolj ohranila predavanje Marije Bozic. Ona mi je res potrdila vsa moja dognanja in razmisljanja, odgovorila na skrita vprasanja, dopolnila, cesar se nisem dosegla in kar je najvaznejse:
Potrdila mi je, da delam prav. Da je na meni, kako bo Sara sprejeta. Da je na meni, kako se bo sama sprejemala, dozivljala. In potrdila mi je, da Saro sprejemam taksno, kot je, in da je zame taka popolna.
Vse to je naredila brez nekih posebnih besed, z govorom, namenjenim vsem, z govorom, ki ga govorijo izkusnje, znanje in zivljenje.

In kaj sem dozivela? Dozivela sem sprejetost po 18. mesecih. Nekaj tistega, kar v tem svetu ne obstaja. Ko si zelis povedati, kako se pocutis ob vsem tem. Ko si zelis povedati, cesa te je strah. Ko si zelis povedati, kaj si zelis. In ko zelis povedati, kdo si.
Najprej sploh nisem hotela vedeti, da to res rabim. A rabila sem, in rabila bom drugo leto.
Ne da se opisati obcutkov, kako je, ko te nekdo razume. Ko nekomu ni tezko poslusati in ko se nekomu sploh ne zdi, da jamras o problemih. Tam smo bili zato, da si izmenjamo, kar dozivljamo ob nasih sonckih. In tam smo bili zato, da si povemo, kako se borimo z okolico.

Letos sem bila sicer zadrzana, nisem se ravno odpirala, nisem delila svojih obcutkov. Rabila sem samo neko potrditev v sebi, da nisem edina in da so ljudje, ki to razumejo, ki to dozivljajo.
Zelim pa si, da bi lahko sla tudi drugo leto, da bi takrat upala povedati kaj vec, mogoce s tem pomagati komu, kot so letos drugi pomagali meni.

In ko sem ze ravno pri Soncku... Spet sem gledala oddajo o dr. Tasicu, verjetno jo bom naslednjic znala ze na pamet. Odkar sem zvedela zanj, mi ne da miru, a do sedaj nisem imela denarja za njegovo terapijo, zato se nisem prijavila. Sedaj sem si rekla, da takoj septembra Saro peljem k njemu. In Tini se enkrat hvala, saj mi ga je ona 'predstavila' in predlagala:)

Torej, naj bo lep ta dan!
papa

7.7.2007

Danes je menda po datumu srecen dan.

Nosecnice so drzale noge skupaj, da so le rodile danes. Menda bodo danes rojeni otroci zelo inteligentni. Bognedaj, da bom komu kdaj sefica!

Po neuradnih podatkih sem slisala, da je bilo v Sloveniji danes 300 porok. Uf, upam, da od tega ne bo 150 locitev, kot je ponavadi statistika.

In, je kdo danes vplacal loto? Upam, da ne bo pretepa, ce boste vsi zadeli tistih 230 tisoc evrov. Ojoj, si sploh ne upam predstavljati, kaksen drobiz bi pobrali, ce bi bilo vse res.

No, ker je bil tudi zame kar precej srecen teden, je bila tudi tale sobota v redu. Vzela sem si res malo dopusta do jutri-kar se tice ucenja... Sem pa naredila nekaj koristnega zase in za okolico.
Pokosila travo okoli hise. Zdaj sem ze pravi ekspert in sem gotova v eni uri (predlani sem jo kosila po tri ure). Potem pa je Sara tako dolgo sanjala tisti svoj popoldanski spancek, da sem se posodo pomila namesto sestre.
Cist pridna, kajne?

Dedi pa odhaja na Malto. Malo dopusta in zopet en teden super avta za naju s princesko:) Juhu!
Mogoce bi bilo fajn ta teden poklicat teichy in Ireno... Za malo kavice, sprehod.

Ste danes ob 11.55 vklopili radio? Jaz sem cel teden cakala na to uro, potem pa sem se znajdla pri Jakcu in Kaji in na to cist pozabila. Tko da nimam pojma, kater komad se je vrtel. Za tiste, ki ne veste, o cem govorim, o znanem Live Earth 2007.

Sem pa danes koncno spet slisala melodijo trenutno najboljsega komada v moji glavi.
Poznate Sara, Sara (Davor Radolfi)? Komad si je pel Jure in sedaj si ga pojem jaz. Ze v koloniji je to pela Irena, a sem na poti domov pozabila melodijo.
Na netu se nisem nasla ne besedila, ne pesmi nasploh. Ce mi uspe, bo definitivno takoj tu gor;)

Jutri pa pride Tina s svojo Laro. Komaj cakam! In se Inchy z Lovrom. Debata bo valda o morju, v soboto ze gremo:)
In malo seveda zenskega cveka. Mogoce ne boste nikoli vedeli, kaj se plete po glavi trem samohranilkam, da se znajo tako prisrcno nasmejat!

Ah... Za danasnji post sem imela super rdeco nit in super zgodbo. A se je vse izgubilo nekje med koreninami las, tik preden bi pokukalo iz glave... Ker se med pisanjem menim z Mihcom in dve debati naenkrat, to res ne gre.

Tako da bom tu koncala, imam pa ze super temo za jutri in mogoce eno za pojutrisnjem:)
Zato nikar ne preklopite kanala, spremljajte blog in zvedeli boste se vec! (haha, to je cista vadba za sluzbo, ki jo bo dobila DeeDee:) )

Pozdravcke!

PREMAJHEN PISKER

Ta teden sta Inchy in Lovro na morju. In jaz sem mislila, da nama bo s Saro dolgcas, da bo vse pusto in nasploh sem mislila, da bom komaj cakala tale petek.

No, pa ni bilo tako.

Ze v ponedeljek sva imeli prevec dela. Zgodaj zjutraj na faks, tam sva celo cakali da se je referat sploh odprl, potem pa crta direkt v Domzale na posto, placat dva izpita.
Ugotovila sem, da me sprehod po Domzalah ni tako utrudil kot misel na sprehod pri nas, v Šmarci. Ni me bilo ničesar strah, nisem pomislila, kaj bo za ovinkom in kako kdo dirka. Mi je pa ze v podzavesti, da grem drugace cez cesto in zgleda se me bo to drzalo. No, po tem kratkem in predvsem hitrem sprehodu je bila Sara ze posteno zmatrana. A ne, sli sva se k 'najini' Jani na malo telovadbe (beri nevrofizioterapija).
In tako so si dnevi sledili do danes. Cisto vsak vecer sem spreminjala plane za naslednji dopoldan. vedno sem mislila, da bova sli na sprehod ali obisk...
Pa je bila v sredo zjutraj terapija in pol ure po njej razgovor na Delu... To me je sicer razveselilo, a spet je Sara ostala brez igre in sprehoda. No, to potem popravimo popoldan z najino tetkico.
In vceraj opravki v mestu in potem moj izpit, ki se je koncal ob 15.15, ob 16.oo pa sva imeli delovno terapijo. S tem, da sem bila jaz sredi Ljubljane, Sara pa doma... Spet sem okusila care hitre voznje s pocasnim avtomobilom. A saj moja petka kar se potegne krepko cez 120 cez Trzin. A pssst!
Delovna terapija me je tokrat malo razocarala. Ker sva bili tam sele drugic, bom tiho, bomo videli, kako se bo obneslo naprej. Le namig, zakaj je treba otroka sploh uciti PRAVILNO jesti (v nekem dolocenem polozaju, z doloceno plasticno zlicko, z dolocenimi in samo takimi gibi?), ce zna pa otrok zelo lepo jesti, v normalnem polozaju (ne nepravilnem)?
In zvecer, ko so bili rezultati izpita, nisem imela pojma, ali je pri komisijskem nujno zagovor ali ne. In tako sem danes navsezgodaj peljala Saro v varstvo in brzela spet v Ljubljano. No, tokrat brezveze, ker ce pises 6, ne rabis zagovora. Malo smo se smejali na moj racun in vesela sem odsla k Sari v objem.
A ona mala princesa me skoraj opazila ni. Imela je tako fletno druzbo Jakca in Kaje, da sploh ni tiscala domov. Danes sem si spet rekla, da se bomo vec druzili. Le da potem za take obljube v tem hitrem svetu ni casa.

Tako sem preskocila Klarin 2. rojstni dan, a bomo ze nadoknadili. Kmalu bova na obisku, Urska! (Saj ves da me firbec matra kaksna bo hisa:) )
Preskocila sem tudi vsak dan znova planirano kavo s sosedovima lepotickama. Tudi to bomo nadoknadili.
In nenazadnje sva preskocili najine ljube sprehode v Arboretumu. Kar malo pogresam ze tobogan, Sarine zvedave ucke in tisti nasmeh, ko gleda listje v vetru:)

Je pa koncno petek, konec hitenja in zacetek pocasnega vikenda:)

Je pa bil tale teden odskocna deska zame.
Vcerajsnji izpit mi je dal motivacijo za naprej. Res sem se vsak vecer ucila do zgodnjih jutranjih ur. Ceprav mi Red Bull in kava ne pomagata prav nic, so mi vsaj mehurcki spet zapasali in energijska pijaca niti nima tako slabega okusa:) (Je pa zelo redilna, menda?)
S polnim zagonom sem se poglobila v matematiko, ki me caka v cetrtek. No, na zacetku me je motiviralo 100 evrov minusa v denarnici, ko sem sploh placala tadva izpita. Sedaj pa sem koncno spet nasla tisti tir, tako da lahko grem spet naprej s faksom.
In to veselje me sedaj ne sme zapustiti. V sredo, ko bo za dober mesec konec sole (zame), si bom vzela malo dopusta. Seveda, toliko, da spakiram kovcek za Basko. In potem res en teden polezavanja in igranja:)
Takoj po prihodu nazaj pa spet zacnemo brati knjige:)

Se mi zdi, da tudi Sara ze cuti to ucenost v nasi hisi;)

(In ja, z mislijo, da bi zamenjala faks, sem zaenkrat skregana! Takole mi je cist ok...)

DELO

Danes sem bila na razgovoru za delo. Ja, ne boste verjeli, cisto zares.

V sobotnem Delu je tetkica videla oglas, da Delo isce novinarje/voditelje. (oglas je se aktualen, ce koga zanima) Waw, idealna sluzba! Bila sem cisto fascinirana nad oglasom, to je zame, sem si rekla. Ne rabis 'njihovega' faksa, ne samih desetk, lahko delas prek studenta ali celo s.p.... Res, kar iztrgala sem ga iz casopisa in se vedno je sredi kuhinje, tako zgleda kot iz sanj, kot da bi bil tam samo zame;)

In sem v ponedeljek le poslala prijavo. Valda kar nisem verjela, da bo sploh kaj, nakar je vceraj sredi Merkatorja zazvonil telefon. Kr ena cifra, ah, se ne bom oglasila, itak se kdo spet heca... No, pa se le oglasim, nek sesti cut je pritisnil zeleno namesto rdeco. In, glas na drugi strani je rekel, pridete na razgovor?

Seveda!

Danes sva s Saro od fizioterapije tako sibali, da se je kadilo. Doma je ze cakal dedi, z vso opremo animacije, da bo vse stimalo. In sem brzela proti Ljubljani.

Prisla pravocasno, se prekmalu: Super (en plus, temu recem jaz). In poklicem na dogovorjeno stevilko. Me pride iskat prijazna gospodicna.
Stopnice, uf, sem res brez kondicije. V istem casu sem lovila sapo, dala roko in se predstavila. Pa se smehljala sem se menda:)
Nakar vidim stol, a nanj sem lahko le odlozila torbico in odsla naravnost v studio. Pomislim, to je pa nekaj zares. In ojoj, te misli so mi priklicale tremo.
Si pripnem mikrofon. Prosim, ce lahko se malo, da pridem do ciste sape. A meni se je zdelo, kot da ni zraka, srce mi je bilo in verjetno bi sele po kaksni uri sedenja res mirno zadihala:)
Torej, smo zaceli. Prebrala tekst, oni pa si me bodo ogledovali z vseh zornih kotov. Glede na to, da nisem ujela pravega ritma dihanja in nisem imela pojma, kaj priblizno pise v naslednji vrstici, ni bilo velikih crk in brez ocal nisem locila pike od vejice, mi je ratalo s sapo priti do konca. Dvakrat vmes se mi je celo zataknila slina.

Potem se nekaj malega formalnosti, o delovnem casu in nacinu dela... In cakanje.

Ko sem sla pa cez vrata... Se je vam tudi kdaj zgodilo, da stopite cez vrata, recete se zadnji 'nasvidenje' in vam kapne v glavo celotna slika, kako vse bi se morali obrniti, kaj vse reci, kako se nasmehniti? Kako pokazati tisti res najboljsi obraz?
No, meni se je ta film vrtel vse do doma. Po eni strani v redu, bila sem povprecna jaz, res tista samo povprecna, pahnjena v nekaj novega, neznanega. Ce bi pa sla lahko jutri se enkrat in bi vedela, kako bo, kaj bo, bi pa bila definitivno drugacna. Taka, kot znam biti, da si me ljudje zapomnijo:) A verjetno je v tem point. Da ne ves. In da oni vidijo, kdo je v svojem 'samo povprecju' tako dober, da ga vzamejo.

A bomo videli. Odvisno tudi od ostalih prijavljenih. Ceprav bi to delo res rada imela, ceprav je v dveh izmenah. Tetkica je rekla, ce bo delo tudi popoldansko, naj kar takoj zavrnem. Zaradi Sare. No, ta predlog sem dobila se od marsikoga.
A dedi mi je povedal naglas moje misli. Kdo me bo pa vzel v sluzbo, ce bom jaz postavljala pogoje? Kje pa danes se obstaja sluzba samo dopoldne? Ce bom iskala to, potem ne bom nikoli delala nekaj tako dobrega, kar me bo osrecevalo in mi polnilo baterije.
In sem dediju povedala, da ne vem zaradi Sare. V vrtcu pa delajo samo dopoldne:( A verjamem, ce dobim to delo, da ga bom zgrabila z obema rokama in nasla za vsak drugi teden varusko za Saro.

Priloznost zamujena, ne vrne se nobena, pravijo:)

In se cukrcek od Sare: med mojim razgovorom je menda samo jokala. Ko sem prisla domov, se je takoj umirila, smejala, pojedla malico in zaspala. In dedi? On je njen junak, heroj, kralj, kar zelite. A mami je vedno le mami, pa naj se dedi skrije. Ko sem jaz zraven, se ob njem topi, kot bi se jaz stopila ob princu Williamu:)

papa

SUPER SARA PRI 20.MESECIH

Sara je tako fejst punca, da se ob njej vsi pocutimo cudovito. In kmalu bo stara ze 20 mesecev:)

Mene zna se vedno presenetiti. Ko mislim, da jo poznam in vem, kako bo reagirala, mi dokaze, da je samosvoja, pogumna in mocna.

Ze na morju v Porecu me je presenecala. Ustvarila si je svoj urnik spanja in hranjenja, ampak na nacin, ki je vsem trem ustrezal. Tako je bila prava carica:)

Tudi za kolonijo sem bila pravzaprav pripravljena na moznost, da bova po treh dneh spokali in odsli. Pac, kako naj mami kot sem jaz ve, da bo Sara pa cist druga? Tko je jedla med ljudmi (doma bognedaj da se med njenim kosilom pojavite v kuhinji!), se crkljala po narocjih, jedla svasta in bila kul:)

Danes smo napihnili bazen...no, jaz sem ga pumpala:) In je mala pridno opazovala, ceprav sem pricakovala, da se bo pumpe ustrasila. Potem je bila na vrsti voda, sem se spet zmotila. Ne, Sari bo to premrzlo, ne rok noter dajat. Opa, mala je dala se skor celo glavo noter, tko lepo je slonela na robu in opazovala svoj angelski obrazek v zrcalu.

Tudi hranjenje nama gre veliko bolje od rok. Ze na morju sem pogruntala njen sistem. Po zajtrku nobene malice, sicer ne poje kosila! In res, deluje. Zdaj opoldne je kosilo kot za stavo. Irena v koloniji je celo dosegla brez palicnega in brez frutka. Pocasi bo ratalo tudi meni:)

Nocno spanje pa... Hmmm, Sara ze ve skrivnost. Namrec, na morju smo imele prenosno posteljico kar v avtu... Tudi v koloniji je nisva uporabljali... In priznam, sedaj doma spiva obe v taveliki postelji. In to zgleda zelo elegantno: Sara spi na sredini, na eni strani ima nekaj rezervnega prostora, dodaten povster in kovter, kaksno igraco, na drugi strani pa naj bi bila jaz. Hmmm... Realno pa je Sara sicer res na sredini, ampak lezi kolikor se da povprek in stalno izteguje rocice v vse smeri, tako da meni ostane ena mala krpica na robu postelje, kjer sanjam do jutra. Verjemite pa mi, da je tako najbolj super. Obe se pocrkljava in zjutraj spiva malenkost dlje.

Ze dolgo nismo bili pri Stojanu v Kopru. In tudi njegove vaje niso na vrsti vsak dan.
Danes sva telovadili zunaj na deki. Zgleda da ni bilo pretrdo, prav uzivali sva. Res pa sem pogresala najino veliko zogo in valj, a bova pa drugic nadoknadili.
Sara je cisto druga, ce jo fino razmigam. Seveda, kako pa se mi pocutimo, ce smo cel dan v istih pozah in ne moremo pretegniti nog? Sicer pa ponavadi telovadiva med igro. Gledava knjige, prijemava igracke, se plaziva za njimi in jih sede opazujeva. Najboljsi del je tisti s knjigami.

Je pa Sara dosegla kar nekaj novih podvigov. Uspe zadrzati napol sedeci polozaj v vozicku. Takrat je se posebej ponosna nase, ima glavo pokonci in se smehlja:) Se bolj je komunikativna, se bolj vesela in se vec ceblja:) Zrasla je vsaj en centi. Ali pa dva:)

Sara je super punca:) In cez stiri mesece bomo pihali kar dve svecki!