SISTEMATSKI PREGLED

Sara je že novembra dopolnila tri leta.

Pa so vsi otroci vabljeni na sistematski pregled pri treh.

Sara ni bila.

To sem si razlagala s tem, da je itak vodena na vseh področjih in podatki obstajajo...

Nakar takoj po novem letu dobimo vabilo.

Mislila sem si, da so imeli 'inventuro'...

In, verjetno res, ob mojem zadnjem snidenju s pediatrom se nekdo zamisli, da v Sarini kartoteki ni niti pol toliko izvidov, kot v njeni mapi za izvide doma.

Jah, jaz sem že davno tega nehala skrbeti za njihovo delo.

Če si ne skopirajo, ni moj problem...

In sva šli na sistematskega.

Jaz vsa vesela, da bom Saro pospremila še na en njen opravek, ki si ga deli s sovrstniki.

Sneg naju niti malo ni motil,

saj zamujava itak vedno in povsod, v snegu ali ne...

Moje letne gume pa se tudi obnesejo na nespluženi, neposipani in nesoljeni cesti:)

Torej, pred ambulanto sva se zares počasi slekli.

Sari sem pokazala, kje bosta najini bundici počakali.

Vse je preverila s pogledom, če je na primernem mestu in če bom dobro zaprla torbico, da ključi slučajno ne bodo kje padli ven.

Potem sva se stehtali (ja, obe:S).

Sara ima nekaj gramov več kot 12 kg.

Zmeriti je nikjer ne morejo natančno,

zato so zapisali kar okvirno številko po mojem navedku. Okoli 97 cm.

Obseg glave in prsnega koša.

Za Saro sicer vse normalno, čeprav imajo tak obseg glave malčki pri 12. mesecih.

Stopiva do pediatrinje.

Vidim jo prvič, a mi je gospa že takoj všeč.

Ker prebere osnovne podatke in se na podlagi njih zelo dobro orientira.

Ja, marsikateri 'običajni' zdravnik ob Sarini diagnozi otrpne in nima pojma, kaj naj.

Tako Sari izmeri pritisk in posluša srce ter pljuča.

Vse zapiše v kartoteko in prepiše še percentilno vrednost z lestvice.

Torej, Sara je za triletnike v idealni 'višini', na zlati sredini.

Glede na višino pa je na spodnji meji s težo, a še ni tako zelo prelahka.

Zdravnica jo pogleda še malo v gibljivosti,

kar seveda z drugimi otroki opravi v stoje ali sede...

A si jaz mislim, kako fino se je kakemu zdravniku srečati s primerom spastičnega cerebralca,

da se spomni kakšne teorije iz študijskih dni in preveri,

če so noge res tako zakrčene:)

No, Sara je danes definicijo s svojo zakrčenostjo nazorno prikazala.

Jaz sicer vem, da ji je neudobno ležati na majhni previjalni mizi samo v bodiju...

A to zaenkrat trpimo tudi še doma, čeprav se tu lahko bolj posvetim temu, kako jo položim, premikam in dvignem in se s tem izognem njeni spastiki.

Izvide še malo pustim tam in se zmenim, da jih poberem nazaj grede.

Pri sestri sva dobili še knjižico o preprečevanju poškodb pri otrocih.

Ter datum za zobozdravstveno posvetovalnico.

Nato sva šli v drugo nadstropje k psihologinji.

Ker naju že dobro pozna, smo se zmenili, da prideva k njej v petek.

Sara bo bolj spočita, pa tudi psihologinja si bo vzela čas samo zanjo, zunaj ne bodo čakali drugi otroci in lahko bomo v miru vse sprobali.

Tako sem pri njej izpolnila le vprašalnik.

Hmmm, na listu o otrokovih motoričnih sposobnostih sem skoraj vse obkrožila z NE.

Potem pa sem pokukala k mami nasproti mize...

Ja, grda jaz, a sem hotela vedeti, koliko zmore in obvlada povprečen triletnik...

Pri ostalih vprašanjih sem obkroževala večinoma odgovore v stilu 'ni posebnosti'.

To so vprašanja tipa ali ima otrok prevelik/premajhen apetit, ali ga kaj brezveze boli, je jezen, je napadalen, preveč miren, preveč hiperaktiven...

Le pri mirnosti sem obkrožila srednjo možnost, da je Sara mirna.

In pri ljubosumju, da zahteva enako mero pozornosti kot do drugih stvari.

In ja, tudi pri vprašanju o tem, ali se bo otrok razjezil, če si nekdo sposodi igračko in je ne vrne, sem odgovorila pritrdilno.

Sestra pri psihologu je zapisala še moje podatke.

In podatke očeta.

To se mi je zdelo malo trapasto, zakaj moram pa zdaj dati njegove podatke.

(Bolj smiselno bi bilo dati podatke tetkice, ki igra vlogo tete in še očeta in mojega zaščitniškega moža, haha:))

In ko sem rekla, da nisem prepričana, me je sestra zelo presenetila.

Povedala mi je, da še vedno dela 'tamintam' in vse, kaj tam sploh delajo.

Ni se mi zdelo vredno razlagat, da o Sarinem atiju pač bolj malo vem, saj se že skoraj štiri leta nisem pogovarjala z njim, o njem. Potem pa v zdravstvenem domu izpadem kot čudak, ker ne vohunim za človekom in se ne zanimam za poklic nekoga.

Ko sva se poslovili od psihologinje, sva odšli še v laboratorij.

Vsedli sva se na pokrov straniščne školjke in v posodice iz ličnih, podobnih posodic prelili oziroma pretresli Sarine izločke.

Ona se je temu precej nasmejala:)

Zraven sem seveda govorila, kako goljufava, ker sva vse prinesli od doma v posodicah iz Kliničnega. In kako hinavsko zdaj prelivava v drugačne barve posodice...

Ja, verjetno sva res izgledali smešno in super, da ima Sara sposobnost se smejati na svoj račun.

Tudi zjutraj je bilo grozno smešno, ko sva sedeli na stranišču in sem rekla, da mi je polulala roko in naj lula še malo, da bom zdaj prav naciljala kozarček:)

Torej, dan, smešen za umret :o)

V avtu naju je že čakal Kai, ovit v deko.

Počasi in previdno smo se odpeljali domov in...

Sara je kmalu zatem vsa zmatrana zaspala:)

Snežiti je nehalo in najbolje, da izkoristim trenutke, ko mala spi in grem kidat.

Kai mi bo zagotovo pomagal:)