BESEDA NI KONJ

Končno sem našla pravi naslov za tale post:)

Vse okoli mene je v znamenju praznovanj. Rojstnodnevnih.

Skoraj 14 dni je že, kar se je začelo s prvo svečko pri sosedovih. Bilo je fino. Sploh mi je bilo všeč, ker je bilo Sari zanimivo raziskovanje igrač, s katerimi so se igrali otroci. In še bolj mi je bilo všeč, da je druga (že večja) sosedova punca pomagala Sari igrati na tistega kužka od Pampersk:)

Naslednji dan sva nesli darilo k malčici od sestrične. Sara je spoznala celo družino Nodijev in (napol) sedela v super duper mini fotelju:)

Čez dva dni sva vse najboljše voščili najini Ireni. Meni je bilo tam še najlepše, pa tudi Sara je uživala. Bilo je praznovanje po meri. Sprehod s slavljenko, kasneje za Saro prostoren kavč in super duper govoreči medvedi:)

Ta vikend sva voščili Sarinemu vrstniku z drugega konca ulice. Bilo je prijetno, toplo in bila sem zadovoljna, ko je Sara tako zelo opazovala tiste sestavljanke. Le na robu bolezni sva bili obe... (Zdaj je Sara zdrava, jaz pa sem malo preveč prehlajena.)

Vmes je bilo dogodkov ful. V smislu moje socializacije.
Najprej slaba novica tiste prijateljice, za katero sem si najbolj od vseh želela, da bi se pridružila klubu Mama. A saj bo, vse je namenjeno z razlogom. Bo vsaj zimsko potovanje čez lužo brezskrbno in potem dogajanje naprej.

Kava z mamo dveh princes...

Sprehod po jesenskem Arboretumu, razstava buč, nabiranje kostanjev, trganje listkov za dekoracijo...

Vse to mi je dalo misliti. Oziroma dogodki ob tem. In asociacije...


Spremenila sem se. Vem, na zunaj tako zelo, da me marsikdo ne spozna več:)
A moj Jaz je drugačen. Tudi ko popbrskam po starih postih na tem blogu, vidim razliko. Pišem o popolnoma istih stvareh, a v vsakem obdobju na stvar gledam drugače. Kako sem na začetku bloganja odvračala misli na fante, kako pa to počnem sedaj?
Kako sem na začetku bloganja šele sprejemala Saro in se šele učila poudariti le dobre lastnosti in kako to počnem sedaj?

Spremenila sem svoje zahteve, kakšne ljudi potrebujem ob sebi. Spremenila sem svoj pogled na življenje in svet. Pa ne spremenila v smislu, da sem se obrnila proti vetru. Dogradila sem ga do te mere, da me ne ovira na poti do sreče. Da znam izklopiti misel, kaj bo rekel tainta, kje me čaka nevarnost, da znam narediti to, kar si želim.
Ob dogodkih, ki bi mi lahko vzeli voljo, znam najti smisel. Sedaj vem, da je vse namenjeno in da so vse vzorci preteklosti. In jaz jih počasi brišem iz mojega vzorca vedenja.
vsako jutro si lahko rečem, kako lep je ta dan! Všeč mi je dež. Obožujem sonce. Sarini prehladi in hropenje me ne vržejo iz tira, raje jih zatrem v kali.

Vse spremembe pa vplivajo na... Enostavno na vse:)

Nekateri ljudje, ki so me poznali prej, pa smo ostali v stikih, me sedaj ne poznajo. Čeprav so prepričani, da me. In potem dopolnjujejo moje stavke. Mi povejo, kako se počutim. Mi povejo, kako me gledajo drugi. In to počnejo kar naprej.
Jaz sem taka, da ne bom rekla, ne, to pa ne... Ej, to pa ni res... Ti to drugač zastopiš... Poslušaj mene, ne delaj zaključkov...
Tako rada bi pa enkrat potiho povzdignila glas, preden mi sežeš v besedo in ti povedala, da jaz ne mislim tako. Tako misliš ti.
In v petek sem si rekla, zdaj pa dovolj. Povprašala bom ljudi, če je res tako, ker počasi pa me res že moti to, da mi vsakič poveš, kako se vsem smilim in da je to normalno. Torej, prosim za odziv, se res vsem smilim? Se vam smilim? Se vam smili Sara?

To mi je torej prevzelo kar precej misli. Vem, da imava obe s Saro nekaj smole v življenju. A jaz na to ne gledam tako, da bom pa zdaj obsedela, jokala in se spraševala, zakaj hudiča me je vse to doletelo?
Jaz sem na vse to ponosna, ker sem zaradi vsega, kar sem že doživela in preživela postala edinstvena. Unikatna. Ker sem zaradi tega močnejša in še bolj ponosna. Kadar se ozrem za sabo in se malo primerjam z vrstniki, ki večinoma še živijo pri starših (in večinoma tudi še na račun staršev), sem nase zelo ponosna. Ker se mi zdi, da je človek pri teh letih lahko že samostojen. To je, da sam skrbi zase in da ve, kakšni stroški so vključeni v to, da lahko živi. Ni strošek to, da si kupiš bon, da se oblečeš z žepnino. Strošek je to, da sam poravnaš svoj delež za življenje. To je servis za avto, ki ga voziš, kurjava, ki te greje, elektrika, ki ti daje svetlobo in hrana, ki postane toplo kosilo. Jaz bom samostojna, ko bom tudi dela, ki so še potrebna na hiški, uredila sama oziroma sama plačala delavce, ki jih bodo opravili namesto mene.

O čem še mislim drugače? O ženskah, ki imajo otroke in zaradi njih ne živijo več. Poznam primere, ko se ženska ujame v past in postane gospodinja in mati. In zgolj samo to. Da mi pojamraš, da je vsak dan čisto isti in da si naveličana... Prosim, ne jamraj, če ne želiš nasveta!
Ne bodo te drugi rešili tega, sama se moraš. Ti oblikuješ svoje misli, ne oni. In ti oblikuješ svoja dejanja! Če ti misliš, da moraš biti doma, da ne bo kdo kaj rekel, je to tvoj problem. Ker ni nihče nič rekel. V tvoji glavi je predsodek, ki je bilo nekoč samo sporočilo ob vzgoji. Stereotip. Če ženska ne dela, če ima majhne otroke, naj bo dobra gospodinja in naj uboga moža.

Ne. Ojoj. Kako vesela sem, da sem samska:)

In kako mi šele niso všeč pogovori, ko slišim, da zdaj, ko sta dva otroka, nikamor ne more. Zakaj ne? Samo ti se obremenjuješ s tem, če se ti bo otrok mogoče vrgel na tla v trgovini... Ali če boste pol ure stali tam, ker je pač tam nekaj zanimivega. Drugim je vseeno. Jaz Saro vzamem iz vozička, če se začne jokat. In neha. In takrat mi je vseeno, če tista super mama poleg zašepeta, glej kako razvaja otroka. Ali pa oni očka pogleda, kaj je otrok želel imeti, pa mu jaz skopuh nisem hotela kupit... Končno je tudi meni vseeno. Kako enostavno je v bistvu: popokaš se v avto in odpelješ. Greš na izlet. Greš na obisk. Dela z oblačenjem imaš ravno toliko, kot če greste na dvorišče pred hišo. Veselje otroka, ko vidi nekaj novega in nadvse zanimivega, pa je lahko nepopisna sreča.

Ne sledim trendom sodobne super mame. Me ne zanimajo. Sledim pa teoriji, da si vsak zasluži svojo srečo. In da mora človek imeti hobi. Pa naj bo to pes, ki ga pelješ na sprehod, naj bo to slikanje v ateljeju ali na travniku, naj bo to kofetkanje ali pa karkoli drugega. Le da imaš nekaj, kar imaš zares rad. Poleg moža in otrok. Nekaj, kar je samo tvoje, kar te spravi v dobro voljo, te sprosti in ti vlije nove energije. To rabiš.

Jaz sem prepričanja, da človek umre, ko doseže svojo nirvano. Stanje miru, stanje, ko razumeš svojo bit, svoj obstoj. Stanje, ko si pomirjen s svetom in s seboj. Stanje sreče.
Nekateri starejši ljudje bodo po tem mojem (in ne samo mojem) prepričanju še dolgo živeli. Ker diktiranje drugim ni prav. Niti ni prav primerjati se z drugimi. Ni prav hoteti biti tak kot on. Ni prav opravljati. Prav je biti Ti in biti srečen.
Tu je pa vprašanje moje socializiranosti. In razkritje, zakaj sem po zadnjem umiku bloga spet tu, javno...

Mogoče ni prav, da sem kar sem? Bi morala biti vsem všeč? Bi morala paziti, kako izgledam, kaj oblečem, kaj počnem le zato, da ne bom izstopala? Naj bom nekaterim čudna. A sem samosvoja, nisem v povprečju. Zato sem zadnjič bralcem rekla, naj ne berejo, če jim ni kaj všeč. Ker točno vem, kdo to bere (od tistih, ki vas poznam). In potem me buljite. In opazujete, če sem res tak čudak. Ja no, včasih sem videti še bolj čudna. Včasih me res moti, da te vrstice prebere kdo, ki mu tega res ni treba vedeti. Pa je čez trenutek že vseeno... S tem krepim svojo samozavest.

Mogoče sem v času iskanja sebe (da ne bo pomote, to se nikoli ne konča, le vedno bolj se približuješ bistvu, kaj si...) izgubila definicijo socializiranega človeka. No, pa še vedno se pogovarjam z ljudmi in se mi dogaja nekaj, kar imenujem življenje. Le da je slednje vedno lepše, bolj nasmejano, ljudje pa vedno bolj pokažejo svoj obraz. Kar mi je všeč, saj sem zagovornica tega, da snameš masko in poveš, kaj misliš.


Beseda ni konj. Res ne. A če mi skočiš v besedo in, da se ne spuščam v psihologijo, nevemzakaj meni praviš definicijo mene, nikomur ne delaš usluge. Tako izgubljaš prijateljico, ker je ne poslušaš. Tako me poznaš izpred treh let, ko je bila Petra čisto druga. In tako zanikaš sebe. Meni je vseeno, če se ti smilim. Le povej mi tako, ne opravičuj tega s tem, da se menda smilim vsem. Šele potem bom vedela, da sprejemaš sebe in mene in šele potem ti bom povedala, da ni treba, da se ti smilim. Do takrat pa ti bom pustila, da dopolnjuješ moje povedi in ti ne bom ugovarjala. Ker tega enostavno ne želim. Želim si, da bi ti sama prišla do tega spoznanja. Kajti jaz si nebi želela iti skozi življenje še enkrat brez vseh teh izkušenj, ki jih imam in sem jih dobila ravno pri gospe Smoli:)

Vesela sem, da sem jaz Jaz. In da so vsi drugi samosvoji. Le dovoli mi biti to, kar sem, le to te prosim.



Pozdrav:)