SPODNJE HLAČKE

Zadnje dni sem naravnana preveč razmišljujoče. Že kar na meji s filozofskim:)

Sari sem uvedla hlačke za polni čas. Prej jih je nosila le doma, pa še to, če sem bila prepričana, da nima dneva za lulanje.
Ja, včasih ima dan, ko lula kar na pol ure in takrat bi hitro zmanjkalo bodijev in trenirk. In ravno tiste dni nič ne pokaže, da jo kaj tišči, zato je toliko težje ujeti trenutek.
Zato je bila vedno kar v plenički, za vsak slučaj. Pač, je bila suha plenica cel dan, jaz pa mirna, da ne bo luže.


Dojela sem, da je občutek čisto drug. Sara v plenički tudi čuti in se zaveda, da lahko lula in bo vse ok. Kot v vrtcu. A v hlačkah se še bolj zaveda, da pleničke ni.
Malo sem jo podcenjevala. Oh!

Seveda se mala zaveda razlike med pleničko in spodnjimi hlačkami. In zato tudi, ko je v plenički, včasih ne pokaže potrebe.

Sedaj ima hlačke za povsod, razen za v vrtec. Za tja je ritka še v plenički.
Ne skrbi me, da bo polulala voziček ali avtosedež. Če pa bo, bom že takrat tuhtala, kako naj to spucam in se znebim vonja...

Važno je, da sem jaz doumela, da tu igra zaupanje.
Sara se zaveda, da ji jaz zaupam. Zaupam ji, da mi bo povedala, če jo bo tiščalo. In da bo počakala, da jo slečem. Tako se v hlačkah bolj zaveda potrebe. In razume me, ko ji rečem, naj mi pove, če jo bo tiščalo, ker nima pleničke.

Jaz sem šla še korak naprej, ki ga je Sara dosegla že pred mano. Korak zaupanja v tolikšni meri, da se na sprehodu in v avtu sploh ne spomnim, da moj otrok tam sedi brez plenice.

Počutim se super. Ker jo primem v naročje in začutim njene kosti. Ko jo primem in vidim, da je suha. Ko prideva domov in mi pokaže, da mora iti na stranišče.

Sem pa rabila veliko časa, da sem prišla tudi jaz do te točke. Mineva namreč eno leto, odkar je Sara osvojila najprej kahlico in nato stranišče. Že celo leto je prava velika punca, ki je v tem prekosala vrstnike.

Bravo Sara, ponosna sem nate!