PRAVLJICA

Oh, kako dolgo tale blog že sameva... Malo pobrišem prah po njem, pa bo:)

Sicer pa nič čudnega, ko pa tukaj živimo pravljično življenje. Prav res, kar nekajkrat sem se že začudila svojim mislim, ki so kar naprej imuna za negativnosti naokoli in vse pretvarjajo v optimizem in nepozabne spomine...


Pred štirinajstimi dnevi so postali dnevi spet polni. Smehljajev, obveznosti, skokov sem in tja...
Statistika na faksu bo pač počakala, vsa predavanja sem enkrat že slišala v daljši izvedbi, a nisem poslušala. Tokrat mi je ugajalo. Prav zares. Sploh so bili vsi poslušalci sproščeni, no, kaj pa boš v tako mali predavalnici, kjer se počutiš kot prerojen srednješolec? Tako zelo mi je bilo všeč, čeprav sem bila na predavanju samo enkrat.

Enkrat sem ga prešpricala, ker smo šle pogledat tanovo Supernovo. Ja, tisto največjo Supernovo v Sloveniji. Mene, tetkice in verjetno tudi Sare ni prepričal. Ne more se primerjati s Celovcem. Niti centa nisem mogla zapravit, ker je ponudba v trgovinah, v katerih- istoimenskih- bi v Celovcu kupila vse, klavrna. Pač, sto ljudi sto čudi. Mi že planiramo majsko nakupovanje poletne garderobe v Celovcu:)

Še enkrat sem predavanje špricala, ker sem šla raje s Saro na terapijo. Edini super razlog!

Tisti teden se je končal s prelepo sončno nedeljo. Praznovali smo bratrančevo birmo na Dobenem. Tja bom še šla, res so prijazni in tudi Sari so ustregli:)

Tisto nedeljo sva se pozno popoldne s Saro odpeljali proti zahodu naše državice. Teden edukacij in strnjene obravnave v Stari Gori je že vabil. Tja sem se vračala vesela, ker mi je tam prijetno. In ker je tudi Sari všeč.
Že po dolgih ovinkih pod Nanosom me je spet prevzela lepota pokrajine. Čas se tam pod mogočno goro ustavi. Mesta in vasice so domača in prijazna že na daleč. Male nizke hiške, med katerimi še kukajo tiste, zgrajene iz kamenja, so idilične. In cerkvice na hribčkih med rdečimi strehami zahtevajo lep, mogoče nekoč, podrobnejši ogled.

Večer je minil hitro, ob pogovoru z mamo, ki obiskuje sina, ki je v zavodu v Stari Gori. Približala mi je misel, ki je še ne maram. Misel na zavod. Zaenkrat se mi zdi, da Sare še nekaj let sigurno ne bom dala v zavod. V današnjih časih je toliko alternativ, da je lahko tudi invaliden otrok doma v oskrbi. In ker se ji stanje še vedno izboljšuje, čeprav s hitrostjo, počasnejšo od polža, to še gre.
Ne, nočem je dati v zavod. Ne, ker ne bi zaupala osebju v zavodu. Ne, ker ne bi hotela živeti z večnim občutkom krivde. Enostavno zato ne, ker jo imam rada ob sebi. Ker jo jaz potrebujem. Včasih jo potrebujem bolj, kot ona mene. Z njo sem pozitivna, optimistična, nasmejana in srečna. In tako zelo rada gledam, kako me vsak dan preseneti, se mi nasmehne, mi čeblja. Vesela sem, da lahko skrbim zanjo.

Ponedeljkovo jutro... S Saro sva iskali glavno sestro, da končno uredimo sprejem, ki je prejšnji večer izvisel. Med potjo, tam na koncu prostornega hodnika, nad stopniščem in tik ob ovinku, preden se razprostre drug hodnik, s samimi vrati, ki vodijo do terapij... Tam zaslišim glas...'Živijo.' Na moji levi. Hitro odzdravim, pogledam le s kotičkom očesa.
S Saro in njenim super duper vozičkom (sploh za polaganje ovinkov:)) že zvoziva ovinek v drugo smer, nakar se obrnem. Čisto po občutku, čeprav ne vem, katerem. Tam sedi mala Živa z mamico!
Nasmeh se mi je kar razlezel čez obraz. Sonce je posijalo še čez streho!

Če me je česa strah pred odhodom v Staro Goro, me je tega, kakšne mamice bodo tam istočasno. Saj stikom se da izogniti brez problemov, a če so cimre super, je tudi cel teden zares lep.
Živo sva s Saro spoznali že decembra. Mala dojenčica, ki ima sestrico Saro. Prav očarljiva je, pa tako velik dobrovoljček, da se smeje že s svojimi velikimi učkami:)

Kasneje sva spoznali še drugo mamico, ki je bila tudi super. Upam, da bova s Saro vedno naleteli na tako dobro družbo tam. Saj mi ni treba spet govoriti, kako se je s temi mamami čisto drugače pogovarjati? Dale smo vsaj eno skupno stvar skozi, to je drugačen otrok. Pa ne, da se pogovarjamo samo o tem. V bistvu se zelo malo pogovarjamo o tem. Skoraj nič. Ker pri nas je dovolj, da povemo tisto glavno značilnost otroka in že vemo. Je pa razlika, ko s temi mamami govorim o počitnicah in nakupih, saj one avtomatsko zraven prištejejo mojo Saro in si vse predstavljajo z njo. Kar moram druge prijateljice včasih opozoriti:)

Ponedeljek je bil v znamenju dveh sprehodov v 'dolino'. Živa in Sara sta uživali na toplem sončku. Zame je bil klanec malo večji zalogaj, zaradi noge in kondicije, ki je nimam čisto nič. Ampak mi je odlično delo:) V torek smo se odpravile k 'najboljšemu sosedu', malo smo špegale po trgovinicah.
V sredo pa so najine cimre odšle. Ostali sva sami in ob treh, ko je tudi na hodniku pred vrati nastala tišina, nama je postalo grozno dolgčas. V dežju sva se odpeljali raziskovat, kako daleč je Solkanski most. Veste, kako blizu je? Vozili sva se celih 10 minut! Naslednjič bova ujeli sonce in se tam malo sprehodili:)
V četrtek pa nama je sonce spet božalo lica in sva se sprehajali po Novi Gorici. Za skok 'čez mejo' nama je zmanjkalo časa, pa meni tudi malo 'jajc'. Ne vem, kakšen bav-bav mi je iti v neznano... Ne maram občutka, ko nimam pojma, kje lahko pustim avto in kam naj stopim, da ne bova zašli ravno na kakšne 'katakombe'...
Dnevi so na koncu minili prehitro.

Terapije v Stari Gori se mi zdijo prvovrstne. Na žalost sem doživela slabo terapijo, ko je bila za Saro le-ta najbolj pomembna. Sedaj znam oceniti, kdaj je terapija v redu in kdaj terapevt celo uro le študira, kaj bi sploh delal... Logopedinja J. naju je tudi tokrat prehitela in poiskala kar sama. Z njo bi šla tudi na kakšno kavico, še prej pa bi ji dala zraven še plačo kakega kliničnega psihologa, ker odlično opravi njegovo delo:)
Vojta se mi je še malo bolj razkrila, čeprav se mi dozdeva, da bom kmalu klicala J. za nasvet, ker Sari nova vaja ne paše preveč. Specialna pedagoginja naju je spoznala z eno skupino otrok, ki so tam v zavodu. Mala Danijela je prav prisrčna, takoj bi jo vzela s seboj domov!
Pri delovni terapiji je Sara vsak dan pokazala več. Punca se je kar učila in požirala vso tisto dogajanje okoli sebe.
Sara res obožuje terapije. Vesela sem, da ji jih nisem predstavila kot nujno zlo, kjer se mora matrati in kjer jo skušamo kaj naučiti in popraviti njene nepravilne vzorce. Že zame so bile terapije najprej sredstvo za napredek, za aktivnost Sare in tako jih je dojela tudi ona. To mi je všeč. Vsi jo vedno pohvalijo, kako je vesela in kako rada sodeluje. Zdi se mi, da je Sara terapij najbolj vesela. Ok, tetkico ima še rajši, torej so na drugem mestu:)
Zelo rada se potrudi, da pokaže, kaj zna. Trudi se vsakemu pokazati, da se trudi in da v tem uživa. In to ji uspeva.

Seveda pa ni manjkal obisk pri tamkajšnjem zdravniku. Cel teden sem jo opazovala in malo sem že pomislila, da itak ne bo veliko pokazala, ker na ukaze ona ne deluje. No, pa me je (spet) presenetila. Ravno pri zdravniku se je razgovorila, začebljala, kot bi šla na kavico:) Zdravnik je rekel, da kar poje z glasom in da je to ful dobro.
V ospredje sem postavila problematiko njenega kolka, ker Sara s svojo močjo vedno doseže svoj nepravilni položaj, kot ji paše. Tako je medenica vedno bolj zarotirana in ob pokončni drži (sedenje v naročju, ob opori...) je tudi hrbtenica že zarotirana. Na to sem opozorila že marsikoga, a sedaj vem, da moram zgleda pri vsaki stvari, ki jo opazim pri mali, počakati na trenutek, ko je tudi sogovornik pripravljen to slišati. Precej slabo, a?
No, vseeno sva se z zdravnikom v en glas strinjala, da bomo ob naslednjem slikanju lahko bolje preučili situacijo. In da je najbolje to, da Sara kaže napredek, čeprav je zelo upočasnjen.
Mene ne moti. Vesela sem, da se umsko razvija in želim si le, da bo prišla do stopnje, ko bo lahko komunicirala in razumela situacije, kaj je prav in kaj ne in da je ne bo kdo (kakorkoli) zlorabil.


Ker sem se na ta pregled pri zdravniku kar malo pripravila, sem se odločila, da se bom sedaj vedno pripravila. Da bodo tudi zdravniki vedeli, kako midve vse doživljava in spremljava.
V Stari Gori sem že dobila prvo pozitivno vibracijo na to. Druga priložnost je bila že v torek, ko naju je čakal pregled pri nevrologinji.

Naj omenim, da je Sarina nevrologinja simpatična ženska, a do sedaj mi je bila vedno na prvi pogled hladna, kot da le opravlja svoje delo (ki ga, mimogrede, opravlja odlično in je med najboljšimi!) in ne pušča ničesar osebnega v svoje male micene paciente. Na kratko, kot da se je zgodbe sončkov ne 'dotaknejo'.
Tokrat me je vprašala, če se je kaj spremenilo od zadnjega srečanja. Če je Sara kaj novega dosegla. Hmmm, da nebi pretiravala, sem rekla samo, da lepo pije po skodelici, da prijema skoraj vse predmete in že prime z obema rokama. Nato sem dodala, da razume situacije, kratka navodila (greva lulat, bova jedle, gremo spat) in da zelo veliko vokalizira in da tudi že reče kakšno črko, čeprav si nikoli ne zapomni, kako ji je to uspelo, da bi jo ponovila.

V tistem trenutku je zdravnica dvignila pogled...
Rekla je, da je Sara vesela. Pritrdila sem ji, da je zelo dobrovoljen otrok, da mislim, da je srečna.
Nekako je govorila o tem, da nima smisla Sare primerjati z zdravimi vrstniki, na kar sem odločno pripomnila, da je že dolgo ne primerjam več, ker mi je le taka všeč in da je taka zelo dobra. Sama mislim, da je verjetno celo bolj vesela od kakšnega zdravega vrstnika. A to obdržim zase.

Malo je gledala, nakar sem se znašla sredi pogovora, v katerem me je pohvalila. Ja, mene! Rekla je, da sem ena redkih mamic, ki tako gledam na vse skupaj. Da so večinoma kar obremenjeni, zaskrbljeni starši in da je tako za Saro kot zame to zelo dobro. Da sem pozitivna.

Kar nisem več vedela, kaj naj rečem. Začudena sem bila, da se lahko tudi z zdravnico tako pogovarjam. Govorili sva o tem, da se morava s Saro kdaj tudi ločiti... Da gre lahko za en teden ona na počitnice v zavod, jaz pa malo živim svoje življenje. No, to je kar poudarila, kar sem ji seveda prikimala, saj sem tudi sama že dolgo v tem razmišljanju. Potem sem prišla na idejo, da je to mogoče priložnost, da bom še lahko potovala, čeprav sama, ker z vozičkom me enostavno mine misel na London in Portugalsko...


Tako, pa smo tu... Dnevi so spet v znamenju sprehodov. Ko se prikaže malo sončka, je spet na tapeti Arboretum. Sara je že drugi dan v vrtcu, kjer je čutiti pozitivnost. Po dolgem času se mi zdi, da Sara ni dodatno breme.

Mene čaka učenje, še vedno nisem prevedla vseh člankov za angleščino:( Kar najdem drugo delo, vedno je nekaj, le da se ni treba učit. Izpit pa je že v sredo!

To bi bilo na kratko vse. Ja, na kratko:) Sploh ne veste, koliko čtiva vas še čaka! (Joke!)

Pozdravčke vsem!

Petra in Sara