DOGAJA

Pri nas se ful dogaja. Odkar ima Sara še logopedinjo, se spet zdijo dnevi namenjeni terapijam. Pa ni tako hudo, saj Sara najbolj uživa ravno med terapijami. Očitno ji je všeč, da ima tam vso pozornost in da se lahko izkaže kot velika punca. Tudi meni je všeč.

Torej, še o Sari... O vsem skupaj... Kaj ko bi nanizala le po alinejah? To bo najhitreje, ker se mi (spet) mudi:)

- Za menjavo vrtca še nič jasnega. Jaz od župana Kamnika nisem dobila odgovora v nekaj mesecih. Domžalska občina pa ni prepričana, ali hoče investirati v nov oddelek, ko pa bi bil največji delež otrok iz Kamnika? No, jaz bi le rada, da naša občina kaj primakne. Za investicijo in opremo. Imam idejo, kam še pritisnit, več drugič:)
Sicer pa ostaja vrtec v Ljubljani... Saj je super, le bencina gre res veliko, tri ure na dan se vozim le zaradi tega (in zaradi gužve), pa še noga me po tistih stopnicah vedno bolj matra.
Se bi le poznalo, ko bi bilo do Domžal 10 min vožnje. In tam bi Sara ostala v istem okolju tudi, ko bi prestopila v 'šolo' oziroma OVI.

- Izgubile smo karte za Arboretum. Verjetno so padle iz mrežice v vozičku, ker doma jih ni nikjer! So menda v izdelavi nove. Kako fino je imeti nekoga pri koritu:) No, za Arboretum bi tudi kupila letno, a se teti zdi brezveze, če jih lahko zrihta v službi:) Tudi prav.

- Avto je vedno manjši. Zadnjič sem se spomnila časov, ko sva se s Saro vozili v petki. No, zdaj naj bi bil ta avto velik? Ne, odkar imamo transportni voziček, je mini. Kmalu bo eno leto. In potem odštevam še štiri leta, ko ga bom končno lahko prodala. No, voziček gre v prtljažnik s težavo. Moram polico vzeti ven. In težak je preko 20 kg in to dvigovati... Še gre, dokler me ne ščipa v križu vsak dan. Se pa bližajo taki časi. Samo btw, če bi lahko zdaj menjala avto, bi kupila vsaj Renault Espace-a, preverila bi Mazdo 5, ali pa celo Peugeota 807 ali Partnerja.

- Sara lepi Fifi nalepke v Fifi album. Jo bom posnela med najinim delom. Saj se ne vidi, katera je bolj navdušena, a obe res uživava! Jaz sem še toliko bolj vesela, da ji je v veselje nekaj, kar počnejo njeni vrstniki.

- Na Sarinem izvidu od nevrologinje piše, da je njen psihosocialni kontakt primeren njeni starosti. Moj odziv? Končno tudi drugi vidijo, da se mala res zaveda in razume. Le pokaže toliko težje. Oziroma uspe le redko...

- Naredila sem pisnega za angleščino. Res sem se na pravi stol usedla! Eni izpiti so bili težki za znort. No, jaz sem dobila takega ravno pravega, za moje pojme na ravni srednje šole. Učila sem se dva dopoldneva, pa nekaj tednov sem se ubadala s prevodi. In za ustnega me čaka še precej prevajalskega dela:) Je pa fino, ker tkole dobim nov zagon.

- Danes je bil v naši vasi odvoz kosovnih odpadkov. Včeraj se je Šmarca spremenila v veliko gazo. Grozno, sami cigančki. Navili so kot mravlje. Brskali, kje bo kaj zanje. In na koncu se je iz lepo zgrajenega kupčka videla le še grmada neuporabnih stvari, ki so malodane ležale po ulici... Dva dni sem pospravljala hišo, tokrat v glavnem klet. Polno krame je pri nas. Pač, stara mama je mišljenja, da se vse spravi. Tako mišljenje me dela živčno. Ven sem znosila dve omari praznih kozarcev za vlaganje, ker so bili spodaj še od že davno pokojnega ata, ki je bil čebelar. Oh, pa toliko krame, še stare cunje, pa vsa pisma in razglednice, to je vse spravljeno. In ne, starih kozarcev in treh vaz nisem smela odnesti, ker... Še niso zbite? Jih bo mogoče kdo še uporabil? Ne, mama kupuje vedno nove stvari, stare pa shrani... Za koga že? Bo kdo vstal od mrtvih in ponovno živel s temi starinami? Grrr! Da ne govorim o garaži, ki je še vedno mizarska delavnica pokojnega ata, čeprav že 22 let stroji niso delali. Ne, to je še dobro, bo še kdo delal. In stvari, ki so narejene na pol, tudi. Kdo pa bo uporabil dva soda ostankov furnirja? In kdo bo delal stole iz vseh lesenih nog, ki so tam? Vse bo šlo v peč!

- Danes sem bila pri svojem travmatologu. Ta zdravnik je res v redu. Ne vem zakaj, ampak se mu ne pozna, da ima večjo plačo. In ni razlike, odkar si jemljejo praktično eno uro za pripravo na delo. On je bil že prej tak. Pripravljen, nič vzvišen in vzame si čas, daljši od sedmih minut. Kar vprašaš, razloži. Razume, da nismo vsi študirali medicine. In odgovori, da razumeš.
Torej, napotil me je v Sočo k fiziatru. Dobila bom vložek za stopalo. Končno moj krivi in debeli gleženj nima več statusa 'pač začasno, dokler se ne uredi cela kost', ampak je postal problem zase, ker pošvedram vse čevlje s svojo hojo. In stopala ne obremenjujem pravilno, jaz hodim po zunanjem robu stopala. Res sem čudak. A le tako je bolečina manjša.
Torej, ker sem se Soče s Saro tako izogibala, je doletela mene osebno.

- Naslednji teden so počitnice. Tudi Sara jih bo imela. Tri dni imava itak terapije. Tetkica odhaja v Rim. Blagor ji. Midve pa se bova potepale. Načrti rastejo. In odzivi na vabilo so super, prav veselim se, da bova s super ljudmi!

- Blog zaklenjen za vedno. Zakaj? Ni mi prijeten občutek, ko me neznanec pozdravi v Merkatorju. In potem debelo gledam, za seboj pa slišim, aja, saj ona mene ne pozna, jaz jo pa po slikah na blogu... Ne, hvala. Rada pišem in še raje povem svoje mnenje o vsem... Le ni mi več všeč, da me najstniki prepoznajo. Ali da se sprehajam po Ljubljani, kjerkoli, pa me kaka mamica z vozičkom premeri. Pa me gleda. opazuje. Ko se bližam, se ji že malo nasmiha, kot bi me hotela pozdraviti... Potem pa pogleda stran, kot da se spomni, da je razlika med realnostjo in virtualnostjo. Mah, brezveze. Bolj mi paše, če mi ni treba misliti na to, da to lahko berejo vsi.

- Rada bi pustila dolge lase. Da bi imela tako dolge kot Sara. Ona ima res že precej lepo grivo:)
No, pa je tako smotano ravno to vmes, ko morajo prerasti ušesa. In sem potem kot cigo. Mah, bom videla. Dokler bom zdržala.

- Rada bi bila zaljubljena. Pogrešam tisto nekaj. Tisto, da bi šli s Saro na izlet. In bi jo lahko dala nekomu v naročje. In da bi kdo drug vozil voziček. Da bi tetkica dobila vlogo Sarine tete in jaz nebi imela občutka, da ji je kot ati. Da bi naju kdo pogrešal. Pa kdaj poklical. Čist na izi.
A vedno, ko to rečem naglas - no, saj nikoli ne rečem naglas, le napišem - se mi zdi, da je ves svet uperjen proti temu. Tako tukaj kot tam zunaj. Kot da mi nihče ne privošči enega normalnega fanta. Vedno dobim samo odzive, da je razlog, zakaj sva sami. In da je tako v redu. In da je mogoče tako bolje. Sita sem tega. Kot da moram biti zdaj večno samska? Kaj pa moje sanje o družini? Staram se, celo diploma je že bližje (kar ne morem verjeti!)... Vem, da sem vedno govorila, najprej kariera. A zdaj, ko imam Saro, si bolj želim družine. Kariero sem sposobna voditi poleg tega. To že vem, ker sem prijadrala tako daleč z odliko.
Hudiča, kje naj sploh spoznam takega kul? So že vsi oddani?

- Rada bi šla na morje. S tetkico bomo šle skupaj, a še vedno nimamo rezervirano. Pač je drago. Ne mislim pa dati vsega denarja, ki ga dobim v mesecu za deset dni morja. Ne.
O tistem, da bova šli s Saro sami za en teden, pa sem že doumela, da ne bo šlo. Spet finančno. Apartma je za to, da plačam celega samo za naju, preveč. V hotelu smo samohranilci okužena vrsta in moramo doplačati za enoposteljno sobo, otrok pa ima le 15% popusta. Medtem, ko z dvema odraslima Sarini vrstniki bivajo zastonj ali za polovično ceno. No, saj razumem, zaslužit morjo in oni niso sociala...

- Ko smo ravno pri sociali... Mah, kakšne plače imajo ljudje! Kam grejo z vsem tem denarjem na mesec? Jaz v letu ne vidim toliko kot ima dohtar sedaj plače. Pa vseeno živim. In celo oblečem se lepše kot marsikateri bogatinček. Zaradi manj denarja tudi bolj cenim svoje življenje in svoje imetje.
Mah... Sanjam o enih supergah. In kakšni majčki za poletje... Pa za Saro šlapke. No, pa vseeno. Lahko vsaj jamram. In se čudim ženskam, ki kar tako, ker so jim všeč, kupijo tiste balerinke za 180€. Meni niti všeč niso, ker jih ne morem nosit. Moji čevlji so ranga 20-50€. In obleka? Nimam kosa, dražjega od 20€. In še vedno sanjam o stolčku za banjo...
Saj pravim, lahko vsaj jamram - ali pa sanjam...

- Danes naju čaka super sprehod. Verjetno en giro do mesta. In nazaj. In terapija by me. Sva čisto sami doma. To je super. Lahko delava, kar se nama zljubi:)

Naj bo tudi vaš dan lep:)

Pozdravčke!

Petra in Sara