SKRAJNI ČAS JE ŽE...

... da kaj napišem, kajne?

Toliko vsega je, da me z vsako uro bolj življenje prehiteva v smislu, da bi se uspela ustaviti, zazreti in shraniti vse misli, ki frfotajo naokoli.

Vsekakor je lepo. Čudovito. In ne morem verjeti, misli delujejo, utrinki so res na nebu zaradi naših želja, šesti čut je pravi in nasmeh je iskren.

Torej, kaj se dogaja?

Z mislimi za tale blog ostajam še pri prvomajskih praznikih. S Saro sva jih del preživele v Krnajski Gori, na Bledu, doma na kavici s Princeso in na neskončnih sprehodih, ob ovčki in kozi v Arboretumu... Takrat se je nekako začelo odvijati to moje obdobje ponovnega razmišljanja, in celo, da to povem naglas. In začudenje, da me nekateri ljudje razumejo, čeprav od njih tega nebi pričakovala.

Torej, spoznanje številka ena: Sare ne bom dala v zavod. Ne, naj si pobudniki tega to izbijejo iz glave. In ko mi naslednjič kak pametnjakovič to predlaga, mu bom kljub diplomi, za katero se je trudil 6 let na medicini, po domače povedala dva stavka o mojem stališču. Tako.

Kaj spada zraven? Tudi če zaradi Sare ne bom nikoli spoznala gospoda pravega, pa kaj. Nekajkrat sem že bila priča kimanju, da bo res težko. Ker sem se zredila tako zelo preveč, da nisem več 'na trgu pogledov'. Ker je Sara na vozičku. Ker že celo večnost pacam ta svoj faks. In ker se sploh več ne gibljem v kaki družbi. No, če imajo moški take pogoje, potem naj jih imajo. In od 1. maja naprej sem na svoje začudenje sprijaznjena s to mislijo, biti sama 4ever. In čudim se, da mi to tako zelo paše. (Postajam egoist?)

No, vsekakor mi nihče nima pravice zaradi tega reči, naj dam Saro v zavod.

Spoznanje številka dve: Menjava ljudi. Ne, nisem jezna na kogarkoli. Le napočil je čas, ko resnično lahko neham upati na kakšno kofetkanje, tudi če je bilo dvakrat na leto. Nazadnje sem bila na kavi 27.decembra (lani) s puncami. Tako na kavi, zvečer, brez Sare... Rade volje bom še šla. A me bodo morale sedaj one poklicati, ker sem že nekajkrat ugotovila, da če ne spomnim nase, je lahko tudi nekaj mesecev tišina - zakaj? Ker me pozabijo. Pa kaj.

Niti mi ni več do tega, da bi se počutila zapostavljeno, ker očitno ne pašem v katerokoli družbo, skupino, kakorkoli se že temu reče, kjer so ljudje poročeni ali poparčkani. Okej, pač sem samska. A s Saro sva prav tako družina. Če se družite z družinami, malo bedno pa je, da smo prijateljice le takrat, ko je mož daleč stran v službi.

Nenazadnje pa, menjava ljudi zaradi Sare. Končno mi je kapnilo. Zakaj bi se ubadala s temi, ki mi pomenijo tako zelo veliko, s katerimi sem veliko doživela, ki so mi določen del življenja pomenili skoraj vse... Pač, poti gredo narazen. Življenje je poleg igre tudi živa ruleta. Če kroglica naleti na cifro, ki te spremeni, si pač drugačen. Pojdi naprej.

Znati moraš pogledati nazaj, se nasmehniti, postiti spomin. Ni pa treba biti ranjen.

No, vse te in še na tisoče drugih misli me je pripeljalo do spoznanja, ki ga že dolgo poznam. S Saro sva spoznali že kar nekaj ljudi, s katerimi bi lahko začeli nekaj novega in zelo lepega... Da bi skupaj prehodili del poti in ustvarili skupne spomine, se smejali. Lepo.

Ob tem sem pomislila na ljudi, za katere sem se mogoče zmotila. Za katere ne vem, kam pes taco moli. Ko koga povabiš na kavo, sprehod, bilokam, pa vedno tako želi iti, a nikoli ne gre. Je le lepa gesta, biti kao prijatelj? Sem in tja odpisati na mail? Ne, za take velja isto kot za kolegice. Vse imam neizmerno rada in vsakega posebej nosim v posebnem predalčku v srcu. A se ne bom več trudila. Ker se počutim, da se nekam štulim, da se vsiljujem in da je komu nerodno reči Ne. Pač povej, da ne. No, vsekakor ne bom več jaz tista, ki te bo kam povabila.

Sem spadajo družine, v katerih so otroci s PP. To mislim z menjavo ljudi. Te družine in naši (redki) pogovori sedaj nekako zasedajo največ prostora pri meni. In tudi največ spoštovanja. Največ želje po druženju. S Saro sva dolžni že kar nekaj obiskov. Bova prišli. Tako na drugi konec vasi k malemu A., kot v Kranj k mali H. in v Ljubljano k malemu L. Le čakam, kdaj bo res idealen dan, ko se ne bo treba učiti, ko ne bo kake terapije, ko ne bo planov...

Tretje spoznanje: Faks. Olala! Angleščina za mano. Včeraj sem naredila še ustnega, čeprav mi je znižala oceno zaradi grde seminarske. Res je, a kaj, naj ji grem razlagat kako mi vedno crkuje pc in da nam printer že dolgo ne dela več normalno? V bistvu so me matrali le tisti prevodi... Pa ne zaradi težavnosti, ampak zaradi časa. Pač je priganjalo, jaz pa... No, saj nisem edina baje. Pač, ko se je treba usest za knjigo, bi naredila vse drugo. Tudi zlagala drva. Pospravljala omare. Brala časopise. Kofetkala s staro mamo. Štrihala klopco in gujsnico. Urejala bodočo garažo za mojega kozolčka:) Torej, začudena sem nad sabo. Res bi namesto učenja storila vse drugo, kar dokazujejo drva v kurilnici in vse našteto... A vseeno se je prioriteta šolanja povzpela dokaj visoko. Za moje pojme je bila šola vedno nekje zadaj. Nikoli mi ni bila pomembna toliko, kot sedaj. Zdaj sem kar zagrabila. Malo me tudi priganja zaradi štipendije. Ker ne vem, ali jo je potrebno ob neuspehu vračati. (Nisem prebrala drobnega tiska. Mogoče sploh ni pisalo na drobno?) In všeč mi je moj razred. Všeč mi je celotna tematika. In ideje, ki jih dobivam za kasneje. Za biznis. Nekako sem ob tem spoznala še ta del sebe, da res vedno čakam na zadnji trenutek. To sem jaz. Hitim za zadnjim vlakom. Status mi bo potekel ravno ob diplomi, če bom nadaljevala s tem zagonom. No, ob tej misli sem se zavedela, da le še nisem tako zelo stara:)

Dobila sem vabilo v Elerje s Sončkom. Res sem imela v namenu poklicati R., no, ta namen je trajal kaka dva meseca. Če ne pride Mohamed v Meko, pa pride Meka k njemu, al kako že? No, seveda sem prijavnico že izpolnila in jutri bo kuverta potovala. Sem pa vesela, kot bi bila uslišana še ena želja, za katero bi si morala vzeti le pet minut časa...

Ne spomnim se točno, kdaj je bil meteorski dež. Tiste noči sem pred spanjem pogledala v nebo in si zaželela tisto svojo željo. Že nekaj časa si vedno zaželim isto. Nihče ne ve, kaj.

Čeprav je bilo oblačno, sem vedela, da me en utrinek sliši. In da moram le malo počakati, pa bo.

In nocoj je v neki mini obliki naključje želelo, da se je en majhen delček te želje uresničil. Le majhen delček, a dovolj, da mi je marsikaj jasno.

Torej, nekomu hvala, da se je spomnil. In da vem, da ima nekdo rad Saro.

Ja, kako pa kaj Sara? Postala je res velika punca. Čakam na konec meseca, ko ji bom s pokojnino kupila peskovnik, sedež za kolo in čelado. Ja, vedno moram preračunavati. To me najbolj žalosti, ker me veliko ljudi gleda očitajoče, kaj vse ima. Ko pa pogledam naokoli vse druge zdrave otroke, kaj šele imajo oni! Sara nima ene tretjine pripomočkov za zabavo kot drugi. Veliko stvari porabim in priredim iz starih stvari. Naprimer, ne morem ji kupiti tiste mini mizice in stolčka. Pa ima še mojo pručko. Ne morem ji kupiti punčke in vozička, čeprav je v vrtcu menda noro dobra 'mamica'. Pa ima majhno punčko iz cunj. Hočem povedati to, da se čudim, kako danes ljudje delamo z otroki. Kupimo jim vse igrače sveta, da se zamotijo. Sedaj imajo namesto starih šalčk in okrušenih krožnikov naših babic cele kuhinje s fino posodo v stilu. Imajo svoje vrtne garniture, kosilnice, akumulatorske avte, za vsak prerasen centimeter novo kolo, tobogan na vsakem vrtu in punčke z vozički za družbo. Včasih smo bili zadovoljni z vsem. Sami smo se znajdli in si iz knjig, stolov in še česa zgradili kuhinjo. Peskovnik je bil kup peska pred hišo. punčke so bile družba le, ko ni bilo sosedovih otrok doma. Imeli smo družbo. Se podili, šli barvice, trgovine, don marion, izmišljali smo si igrice.

Jaz Saro vzgajam v tem duhu, čeprav je težko. Težko je, ker Sara ne zmore čez marsikatero oviro. In težko je, ker včasih ne najdem družbe zanjo, ki bi razumela, da niso vse pomembno kupljene igrače, ki odraslim dajejo prosti čas, otrokom pa samoto.

Dosegla je marsikaj novega. Zelo lepo sedi na tleh, naslonjena na Jabooz sedalno vrečo. Odlično pije iz lončka oziroma kozarčka. Nikoli si nisem mislila, da bo zmogla nadzirati požiranje in celo, da bo uspela požirati zaporedoma, malo hitreje.

Igrače so glavni motivator. Končno! Ima dve zapestnici, na katerih sta majhni plišasti živalci. Ko ima katero na roki, tako veselo maha, da cinglja. Obožuje glasbo. Udarjanje z lesenimi palicami po kovinski škatli od piškotov. Igranje na ksilofon. Seveda ji malo pomagam, a ob tem tako uživa!

Ob stranišču imamo nekaj mesecev staro omaro, a že zna sama odpreti in zapreti predal. Včasih je bolj zanimiv predal kot lulanje. In tako tudi brišemo kakšno lužo ali pa dve, ker je na stranišču pozabila lulati:)

V avtu se igra z varnostnim pasom. Meni sicer s tem dela probleme, ker se tako zaplete z glavo vstran, da se zatakne ob stransko oporo in potem ne more več nazaj v zravnan položaj. Potem jaz upam, da bo v križišču rdeča luč, da jo lahko popravim...

Ko se igra na blazini, jo res lahko pustim tudi kakšno uro samo. A se ne zamoti z igračami okoli nje, ona raje tako brca, da se pribrca do roba, kjer je kavč ali velika košara in potem tam prijema in se trudi nekaj... Še nisem ugotovila, kaj je tako zanimivega:)

Pa še veliko je novega, pa sem sigurno pozabila napisati.

Sončni dnevi pri nas delajo svoje. Vse je čarobno. Včasih se ustrašim, da je prelepo, da bi bilo res... A imam na srečo blizu ljudi, ki me hitro prizemljijo. Včasih boli. Boli že samo to, da nisi vreden koga zaradi tega, kar si. A vseeno. Še vedno sem tista, ki zna pogledati skozi pisana očala. Ki zna dati na stran zlobne jezike. Ki se trudi preslišati to in ono. In še vedno sem tista, ki si želi urediti svoje življenje, da bo super. Zato mogoče kdaj tukaj nastane taka pavza...

Puščam dolge lase. Še malo, pa ne bom več tako zelo hecna.

Čakam na odgovore glede vrtca.

Že dva meseca jemljem Ketonal zjutraj in zvečer, da lahko normalno funkcioniram. Lotili so se me strašni glavoboli. In imam le še tri tablete.

V torek imam zmenek z zdravnico. Sedaj je neizogibno. Moje telo me ne uboga najbolje, skrbi me en nenavaden flek na nenavadnem predelu... In vsi ti znaki, ki me vedno bolj prepričujejo, da razlog za vse že dolgo in od nekdaj tiči v ščitnici in se sedaj stopnjuje.

Spravljam se poslati sms staremu kolegu, ki mi včasih ukrade misli. In za katerega dve starejši gospe mislita, da hodi k meni, pa ga nisem videla že dve leti.

Spravljam se poklicati ex sošolca M. da ga povprašam o politiki in da seveda dobim dva ali tri napotke...

O vsem tem in še čem pa... Kdaj drugič:)

Grem preverit soblogerje, da vidim kaj je novega pri njih:)

Pozdravčke!

Petra in Sara