Pri nas se ful dogaja. Odkar ima Sara še logopedinjo, se spet zdijo dnevi namenjeni terapijam. Pa ni tako hudo, saj Sara najbolj uživa ravno med terapijami. Očitno ji je všeč, da ima tam vso pozornost in da se lahko izkaže kot velika punca. Tudi meni je všeč.
Torej, še o Sari... O vsem skupaj... Kaj ko bi nanizala le po alinejah? To bo najhitreje, ker se mi (spet) mudi:)
- Za menjavo vrtca še nič jasnega. Jaz od župana Kamnika nisem dobila odgovora v nekaj mesecih. Domžalska občina pa ni prepričana, ali hoče investirati v nov oddelek, ko pa bi bil največji delež otrok iz Kamnika? No, jaz bi le rada, da naša občina kaj primakne. Za investicijo in opremo. Imam idejo, kam še pritisnit, več drugič:)
Sicer pa ostaja vrtec v Ljubljani... Saj je super, le bencina gre res veliko, tri ure na dan se vozim le zaradi tega (in zaradi gužve), pa še noga me po tistih stopnicah vedno bolj matra.
Se bi le poznalo, ko bi bilo do Domžal 10 min vožnje. In tam bi Sara ostala v istem okolju tudi, ko bi prestopila v 'šolo' oziroma OVI.
- Izgubile smo karte za Arboretum. Verjetno so padle iz mrežice v vozičku, ker doma jih ni nikjer! So menda v izdelavi nove. Kako fino je imeti nekoga pri koritu:) No, za Arboretum bi tudi kupila letno, a se teti zdi brezveze, če jih lahko zrihta v službi:) Tudi prav.
- Avto je vedno manjši. Zadnjič sem se spomnila časov, ko sva se s Saro vozili v petki. No, zdaj naj bi bil ta avto velik? Ne, odkar imamo transportni voziček, je mini. Kmalu bo eno leto. In potem odštevam še štiri leta, ko ga bom končno lahko prodala. No, voziček gre v prtljažnik s težavo. Moram polico vzeti ven. In težak je preko 20 kg in to dvigovati... Še gre, dokler me ne ščipa v križu vsak dan. Se pa bližajo taki časi. Samo btw, če bi lahko zdaj menjala avto, bi kupila vsaj Renault Espace-a, preverila bi Mazdo 5, ali pa celo Peugeota 807 ali Partnerja.
- Sara lepi Fifi nalepke v Fifi album. Jo bom posnela med najinim delom. Saj se ne vidi, katera je bolj navdušena, a obe res uživava! Jaz sem še toliko bolj vesela, da ji je v veselje nekaj, kar počnejo njeni vrstniki.
- Na Sarinem izvidu od nevrologinje piše, da je njen psihosocialni kontakt primeren njeni starosti. Moj odziv? Končno tudi drugi vidijo, da se mala res zaveda in razume. Le pokaže toliko težje. Oziroma uspe le redko...
- Naredila sem pisnega za angleščino. Res sem se na pravi stol usedla! Eni izpiti so bili težki za znort. No, jaz sem dobila takega ravno pravega, za moje pojme na ravni srednje šole. Učila sem se dva dopoldneva, pa nekaj tednov sem se ubadala s prevodi. In za ustnega me čaka še precej prevajalskega dela:) Je pa fino, ker tkole dobim nov zagon.
- Danes je bil v naši vasi odvoz kosovnih odpadkov. Včeraj se je Šmarca spremenila v veliko gazo. Grozno, sami cigančki. Navili so kot mravlje. Brskali, kje bo kaj zanje. In na koncu se je iz lepo zgrajenega kupčka videla le še grmada neuporabnih stvari, ki so malodane ležale po ulici... Dva dni sem pospravljala hišo, tokrat v glavnem klet. Polno krame je pri nas. Pač, stara mama je mišljenja, da se vse spravi. Tako mišljenje me dela živčno. Ven sem znosila dve omari praznih kozarcev za vlaganje, ker so bili spodaj še od že davno pokojnega ata, ki je bil čebelar. Oh, pa toliko krame, še stare cunje, pa vsa pisma in razglednice, to je vse spravljeno. In ne, starih kozarcev in treh vaz nisem smela odnesti, ker... Še niso zbite? Jih bo mogoče kdo še uporabil? Ne, mama kupuje vedno nove stvari, stare pa shrani... Za koga že? Bo kdo vstal od mrtvih in ponovno živel s temi starinami? Grrr! Da ne govorim o garaži, ki je še vedno mizarska delavnica pokojnega ata, čeprav že 22 let stroji niso delali. Ne, to je še dobro, bo še kdo delal. In stvari, ki so narejene na pol, tudi. Kdo pa bo uporabil dva soda ostankov furnirja? In kdo bo delal stole iz vseh lesenih nog, ki so tam? Vse bo šlo v peč!
- Danes sem bila pri svojem travmatologu. Ta zdravnik je res v redu. Ne vem zakaj, ampak se mu ne pozna, da ima večjo plačo. In ni razlike, odkar si jemljejo praktično eno uro za pripravo na delo. On je bil že prej tak. Pripravljen, nič vzvišen in vzame si čas, daljši od sedmih minut. Kar vprašaš, razloži. Razume, da nismo vsi študirali medicine. In odgovori, da razumeš.
Torej, napotil me je v Sočo k fiziatru. Dobila bom vložek za stopalo. Končno moj krivi in debeli gleženj nima več statusa 'pač začasno, dokler se ne uredi cela kost', ampak je postal problem zase, ker pošvedram vse čevlje s svojo hojo. In stopala ne obremenjujem pravilno, jaz hodim po zunanjem robu stopala. Res sem čudak. A le tako je bolečina manjša.
Torej, ker sem se Soče s Saro tako izogibala, je doletela mene osebno.
- Naslednji teden so počitnice. Tudi Sara jih bo imela. Tri dni imava itak terapije. Tetkica odhaja v Rim. Blagor ji. Midve pa se bova potepale. Načrti rastejo. In odzivi na vabilo so super, prav veselim se, da bova s super ljudmi!
- Blog zaklenjen za vedno. Zakaj? Ni mi prijeten občutek, ko me neznanec pozdravi v Merkatorju. In potem debelo gledam, za seboj pa slišim, aja, saj ona mene ne pozna, jaz jo pa po slikah na blogu... Ne, hvala. Rada pišem in še raje povem svoje mnenje o vsem... Le ni mi več všeč, da me najstniki prepoznajo. Ali da se sprehajam po Ljubljani, kjerkoli, pa me kaka mamica z vozičkom premeri. Pa me gleda. opazuje. Ko se bližam, se ji že malo nasmiha, kot bi me hotela pozdraviti... Potem pa pogleda stran, kot da se spomni, da je razlika med realnostjo in virtualnostjo. Mah, brezveze. Bolj mi paše, če mi ni treba misliti na to, da to lahko berejo vsi.
- Rada bi pustila dolge lase. Da bi imela tako dolge kot Sara. Ona ima res že precej lepo grivo:)
No, pa je tako smotano ravno to vmes, ko morajo prerasti ušesa. In sem potem kot cigo. Mah, bom videla. Dokler bom zdržala.
- Rada bi bila zaljubljena. Pogrešam tisto nekaj. Tisto, da bi šli s Saro na izlet. In bi jo lahko dala nekomu v naročje. In da bi kdo drug vozil voziček. Da bi tetkica dobila vlogo Sarine tete in jaz nebi imela občutka, da ji je kot ati. Da bi naju kdo pogrešal. Pa kdaj poklical. Čist na izi.
A vedno, ko to rečem naglas - no, saj nikoli ne rečem naglas, le napišem - se mi zdi, da je ves svet uperjen proti temu. Tako tukaj kot tam zunaj. Kot da mi nihče ne privošči enega normalnega fanta. Vedno dobim samo odzive, da je razlog, zakaj sva sami. In da je tako v redu. In da je mogoče tako bolje. Sita sem tega. Kot da moram biti zdaj večno samska? Kaj pa moje sanje o družini? Staram se, celo diploma je že bližje (kar ne morem verjeti!)... Vem, da sem vedno govorila, najprej kariera. A zdaj, ko imam Saro, si bolj želim družine. Kariero sem sposobna voditi poleg tega. To že vem, ker sem prijadrala tako daleč z odliko.
Hudiča, kje naj sploh spoznam takega kul? So že vsi oddani?
- Rada bi šla na morje. S tetkico bomo šle skupaj, a še vedno nimamo rezervirano. Pač je drago. Ne mislim pa dati vsega denarja, ki ga dobim v mesecu za deset dni morja. Ne.
O tistem, da bova šli s Saro sami za en teden, pa sem že doumela, da ne bo šlo. Spet finančno. Apartma je za to, da plačam celega samo za naju, preveč. V hotelu smo samohranilci okužena vrsta in moramo doplačati za enoposteljno sobo, otrok pa ima le 15% popusta. Medtem, ko z dvema odraslima Sarini vrstniki bivajo zastonj ali za polovično ceno. No, saj razumem, zaslužit morjo in oni niso sociala...
- Ko smo ravno pri sociali... Mah, kakšne plače imajo ljudje! Kam grejo z vsem tem denarjem na mesec? Jaz v letu ne vidim toliko kot ima dohtar sedaj plače. Pa vseeno živim. In celo oblečem se lepše kot marsikateri bogatinček. Zaradi manj denarja tudi bolj cenim svoje življenje in svoje imetje.
Mah... Sanjam o enih supergah. In kakšni majčki za poletje... Pa za Saro šlapke. No, pa vseeno. Lahko vsaj jamram. In se čudim ženskam, ki kar tako, ker so jim všeč, kupijo tiste balerinke za 180€. Meni niti všeč niso, ker jih ne morem nosit. Moji čevlji so ranga 20-50€. In obleka? Nimam kosa, dražjega od 20€. In še vedno sanjam o stolčku za banjo...
Saj pravim, lahko vsaj jamram - ali pa sanjam...
- Danes naju čaka super sprehod. Verjetno en giro do mesta. In nazaj. In terapija by me. Sva čisto sami doma. To je super. Lahko delava, kar se nama zljubi:)
Naj bo tudi vaš dan lep:)
Pozdravčke!
Petra in Sara
April 24, 2008
April 15, 2008
SPODNJE HLAČKE
Zadnje dni sem naravnana preveč razmišljujoče. Že kar na meji s filozofskim:)
Sari sem uvedla hlačke za polni čas. Prej jih je nosila le doma, pa še to, če sem bila prepričana, da nima dneva za lulanje.
Ja, včasih ima dan, ko lula kar na pol ure in takrat bi hitro zmanjkalo bodijev in trenirk. In ravno tiste dni nič ne pokaže, da jo kaj tišči, zato je toliko težje ujeti trenutek.
Zato je bila vedno kar v plenički, za vsak slučaj. Pač, je bila suha plenica cel dan, jaz pa mirna, da ne bo luže.
Dojela sem, da je občutek čisto drug. Sara v plenički tudi čuti in se zaveda, da lahko lula in bo vse ok. Kot v vrtcu. A v hlačkah se še bolj zaveda, da pleničke ni.
Malo sem jo podcenjevala. Oh!
Seveda se mala zaveda razlike med pleničko in spodnjimi hlačkami. In zato tudi, ko je v plenički, včasih ne pokaže potrebe.
Sedaj ima hlačke za povsod, razen za v vrtec. Za tja je ritka še v plenički.
Ne skrbi me, da bo polulala voziček ali avtosedež. Če pa bo, bom že takrat tuhtala, kako naj to spucam in se znebim vonja...
Važno je, da sem jaz doumela, da tu igra zaupanje.
Sara se zaveda, da ji jaz zaupam. Zaupam ji, da mi bo povedala, če jo bo tiščalo. In da bo počakala, da jo slečem. Tako se v hlačkah bolj zaveda potrebe. In razume me, ko ji rečem, naj mi pove, če jo bo tiščalo, ker nima pleničke.
Jaz sem šla še korak naprej, ki ga je Sara dosegla že pred mano. Korak zaupanja v tolikšni meri, da se na sprehodu in v avtu sploh ne spomnim, da moj otrok tam sedi brez plenice.
Počutim se super. Ker jo primem v naročje in začutim njene kosti. Ko jo primem in vidim, da je suha. Ko prideva domov in mi pokaže, da mora iti na stranišče.
Sem pa rabila veliko časa, da sem prišla tudi jaz do te točke. Mineva namreč eno leto, odkar je Sara osvojila najprej kahlico in nato stranišče. Že celo leto je prava velika punca, ki je v tem prekosala vrstnike.
Bravo Sara, ponosna sem nate!
Sari sem uvedla hlačke za polni čas. Prej jih je nosila le doma, pa še to, če sem bila prepričana, da nima dneva za lulanje.
Ja, včasih ima dan, ko lula kar na pol ure in takrat bi hitro zmanjkalo bodijev in trenirk. In ravno tiste dni nič ne pokaže, da jo kaj tišči, zato je toliko težje ujeti trenutek.
Zato je bila vedno kar v plenički, za vsak slučaj. Pač, je bila suha plenica cel dan, jaz pa mirna, da ne bo luže.
Dojela sem, da je občutek čisto drug. Sara v plenički tudi čuti in se zaveda, da lahko lula in bo vse ok. Kot v vrtcu. A v hlačkah se še bolj zaveda, da pleničke ni.
Malo sem jo podcenjevala. Oh!
Seveda se mala zaveda razlike med pleničko in spodnjimi hlačkami. In zato tudi, ko je v plenički, včasih ne pokaže potrebe.
Sedaj ima hlačke za povsod, razen za v vrtec. Za tja je ritka še v plenički.
Ne skrbi me, da bo polulala voziček ali avtosedež. Če pa bo, bom že takrat tuhtala, kako naj to spucam in se znebim vonja...
Važno je, da sem jaz doumela, da tu igra zaupanje.
Sara se zaveda, da ji jaz zaupam. Zaupam ji, da mi bo povedala, če jo bo tiščalo. In da bo počakala, da jo slečem. Tako se v hlačkah bolj zaveda potrebe. In razume me, ko ji rečem, naj mi pove, če jo bo tiščalo, ker nima pleničke.
Jaz sem šla še korak naprej, ki ga je Sara dosegla že pred mano. Korak zaupanja v tolikšni meri, da se na sprehodu in v avtu sploh ne spomnim, da moj otrok tam sedi brez plenice.
Počutim se super. Ker jo primem v naročje in začutim njene kosti. Ko jo primem in vidim, da je suha. Ko prideva domov in mi pokaže, da mora iti na stranišče.
Sem pa rabila veliko časa, da sem prišla tudi jaz do te točke. Mineva namreč eno leto, odkar je Sara osvojila najprej kahlico in nato stranišče. Že celo leto je prava velika punca, ki je v tem prekosala vrstnike.
Bravo Sara, ponosna sem nate!
April 9, 2008
PRAVLJICA
Oh, kako dolgo tale blog že sameva... Malo pobrišem prah po njem, pa bo:)
Sicer pa nič čudnega, ko pa tukaj živimo pravljično življenje. Prav res, kar nekajkrat sem se že začudila svojim mislim, ki so kar naprej imuna za negativnosti naokoli in vse pretvarjajo v optimizem in nepozabne spomine...
Pred štirinajstimi dnevi so postali dnevi spet polni. Smehljajev, obveznosti, skokov sem in tja...
Statistika na faksu bo pač počakala, vsa predavanja sem enkrat že slišala v daljši izvedbi, a nisem poslušala. Tokrat mi je ugajalo. Prav zares. Sploh so bili vsi poslušalci sproščeni, no, kaj pa boš v tako mali predavalnici, kjer se počutiš kot prerojen srednješolec? Tako zelo mi je bilo všeč, čeprav sem bila na predavanju samo enkrat.
Enkrat sem ga prešpricala, ker smo šle pogledat tanovo Supernovo. Ja, tisto največjo Supernovo v Sloveniji. Mene, tetkice in verjetno tudi Sare ni prepričal. Ne more se primerjati s Celovcem. Niti centa nisem mogla zapravit, ker je ponudba v trgovinah, v katerih- istoimenskih- bi v Celovcu kupila vse, klavrna. Pač, sto ljudi sto čudi. Mi že planiramo majsko nakupovanje poletne garderobe v Celovcu:)
Še enkrat sem predavanje špricala, ker sem šla raje s Saro na terapijo. Edini super razlog!
Tisti teden se je končal s prelepo sončno nedeljo. Praznovali smo bratrančevo birmo na Dobenem. Tja bom še šla, res so prijazni in tudi Sari so ustregli:)
Tisto nedeljo sva se pozno popoldne s Saro odpeljali proti zahodu naše državice. Teden edukacij in strnjene obravnave v Stari Gori je že vabil. Tja sem se vračala vesela, ker mi je tam prijetno. In ker je tudi Sari všeč.
Že po dolgih ovinkih pod Nanosom me je spet prevzela lepota pokrajine. Čas se tam pod mogočno goro ustavi. Mesta in vasice so domača in prijazna že na daleč. Male nizke hiške, med katerimi še kukajo tiste, zgrajene iz kamenja, so idilične. In cerkvice na hribčkih med rdečimi strehami zahtevajo lep, mogoče nekoč, podrobnejši ogled.
Večer je minil hitro, ob pogovoru z mamo, ki obiskuje sina, ki je v zavodu v Stari Gori. Približala mi je misel, ki je še ne maram. Misel na zavod. Zaenkrat se mi zdi, da Sare še nekaj let sigurno ne bom dala v zavod. V današnjih časih je toliko alternativ, da je lahko tudi invaliden otrok doma v oskrbi. In ker se ji stanje še vedno izboljšuje, čeprav s hitrostjo, počasnejšo od polža, to še gre.
Ne, nočem je dati v zavod. Ne, ker ne bi zaupala osebju v zavodu. Ne, ker ne bi hotela živeti z večnim občutkom krivde. Enostavno zato ne, ker jo imam rada ob sebi. Ker jo jaz potrebujem. Včasih jo potrebujem bolj, kot ona mene. Z njo sem pozitivna, optimistična, nasmejana in srečna. In tako zelo rada gledam, kako me vsak dan preseneti, se mi nasmehne, mi čeblja. Vesela sem, da lahko skrbim zanjo.
Ponedeljkovo jutro... S Saro sva iskali glavno sestro, da končno uredimo sprejem, ki je prejšnji večer izvisel. Med potjo, tam na koncu prostornega hodnika, nad stopniščem in tik ob ovinku, preden se razprostre drug hodnik, s samimi vrati, ki vodijo do terapij... Tam zaslišim glas...'Živijo.' Na moji levi. Hitro odzdravim, pogledam le s kotičkom očesa.
S Saro in njenim super duper vozičkom (sploh za polaganje ovinkov:)) že zvoziva ovinek v drugo smer, nakar se obrnem. Čisto po občutku, čeprav ne vem, katerem. Tam sedi mala Živa z mamico!
Nasmeh se mi je kar razlezel čez obraz. Sonce je posijalo še čez streho!
Če me je česa strah pred odhodom v Staro Goro, me je tega, kakšne mamice bodo tam istočasno. Saj stikom se da izogniti brez problemov, a če so cimre super, je tudi cel teden zares lep.
Živo sva s Saro spoznali že decembra. Mala dojenčica, ki ima sestrico Saro. Prav očarljiva je, pa tako velik dobrovoljček, da se smeje že s svojimi velikimi učkami:)
Kasneje sva spoznali še drugo mamico, ki je bila tudi super. Upam, da bova s Saro vedno naleteli na tako dobro družbo tam. Saj mi ni treba spet govoriti, kako se je s temi mamami čisto drugače pogovarjati? Dale smo vsaj eno skupno stvar skozi, to je drugačen otrok. Pa ne, da se pogovarjamo samo o tem. V bistvu se zelo malo pogovarjamo o tem. Skoraj nič. Ker pri nas je dovolj, da povemo tisto glavno značilnost otroka in že vemo. Je pa razlika, ko s temi mamami govorim o počitnicah in nakupih, saj one avtomatsko zraven prištejejo mojo Saro in si vse predstavljajo z njo. Kar moram druge prijateljice včasih opozoriti:)
Ponedeljek je bil v znamenju dveh sprehodov v 'dolino'. Živa in Sara sta uživali na toplem sončku. Zame je bil klanec malo večji zalogaj, zaradi noge in kondicije, ki je nimam čisto nič. Ampak mi je odlično delo:) V torek smo se odpravile k 'najboljšemu sosedu', malo smo špegale po trgovinicah.
V sredo pa so najine cimre odšle. Ostali sva sami in ob treh, ko je tudi na hodniku pred vrati nastala tišina, nama je postalo grozno dolgčas. V dežju sva se odpeljali raziskovat, kako daleč je Solkanski most. Veste, kako blizu je? Vozili sva se celih 10 minut! Naslednjič bova ujeli sonce in se tam malo sprehodili:)
V četrtek pa nama je sonce spet božalo lica in sva se sprehajali po Novi Gorici. Za skok 'čez mejo' nama je zmanjkalo časa, pa meni tudi malo 'jajc'. Ne vem, kakšen bav-bav mi je iti v neznano... Ne maram občutka, ko nimam pojma, kje lahko pustim avto in kam naj stopim, da ne bova zašli ravno na kakšne 'katakombe'...
Dnevi so na koncu minili prehitro.
Terapije v Stari Gori se mi zdijo prvovrstne. Na žalost sem doživela slabo terapijo, ko je bila za Saro le-ta najbolj pomembna. Sedaj znam oceniti, kdaj je terapija v redu in kdaj terapevt celo uro le študira, kaj bi sploh delal... Logopedinja J. naju je tudi tokrat prehitela in poiskala kar sama. Z njo bi šla tudi na kakšno kavico, še prej pa bi ji dala zraven še plačo kakega kliničnega psihologa, ker odlično opravi njegovo delo:)
Vojta se mi je še malo bolj razkrila, čeprav se mi dozdeva, da bom kmalu klicala J. za nasvet, ker Sari nova vaja ne paše preveč. Specialna pedagoginja naju je spoznala z eno skupino otrok, ki so tam v zavodu. Mala Danijela je prav prisrčna, takoj bi jo vzela s seboj domov!
Pri delovni terapiji je Sara vsak dan pokazala več. Punca se je kar učila in požirala vso tisto dogajanje okoli sebe.
Sara res obožuje terapije. Vesela sem, da ji jih nisem predstavila kot nujno zlo, kjer se mora matrati in kjer jo skušamo kaj naučiti in popraviti njene nepravilne vzorce. Že zame so bile terapije najprej sredstvo za napredek, za aktivnost Sare in tako jih je dojela tudi ona. To mi je všeč. Vsi jo vedno pohvalijo, kako je vesela in kako rada sodeluje. Zdi se mi, da je Sara terapij najbolj vesela. Ok, tetkico ima še rajši, torej so na drugem mestu:)
Zelo rada se potrudi, da pokaže, kaj zna. Trudi se vsakemu pokazati, da se trudi in da v tem uživa. In to ji uspeva.
Seveda pa ni manjkal obisk pri tamkajšnjem zdravniku. Cel teden sem jo opazovala in malo sem že pomislila, da itak ne bo veliko pokazala, ker na ukaze ona ne deluje. No, pa me je (spet) presenetila. Ravno pri zdravniku se je razgovorila, začebljala, kot bi šla na kavico:) Zdravnik je rekel, da kar poje z glasom in da je to ful dobro.
V ospredje sem postavila problematiko njenega kolka, ker Sara s svojo močjo vedno doseže svoj nepravilni položaj, kot ji paše. Tako je medenica vedno bolj zarotirana in ob pokončni drži (sedenje v naročju, ob opori...) je tudi hrbtenica že zarotirana. Na to sem opozorila že marsikoga, a sedaj vem, da moram zgleda pri vsaki stvari, ki jo opazim pri mali, počakati na trenutek, ko je tudi sogovornik pripravljen to slišati. Precej slabo, a?
No, vseeno sva se z zdravnikom v en glas strinjala, da bomo ob naslednjem slikanju lahko bolje preučili situacijo. In da je najbolje to, da Sara kaže napredek, čeprav je zelo upočasnjen.
Mene ne moti. Vesela sem, da se umsko razvija in želim si le, da bo prišla do stopnje, ko bo lahko komunicirala in razumela situacije, kaj je prav in kaj ne in da je ne bo kdo (kakorkoli) zlorabil.
Ker sem se na ta pregled pri zdravniku kar malo pripravila, sem se odločila, da se bom sedaj vedno pripravila. Da bodo tudi zdravniki vedeli, kako midve vse doživljava in spremljava.
V Stari Gori sem že dobila prvo pozitivno vibracijo na to. Druga priložnost je bila že v torek, ko naju je čakal pregled pri nevrologinji.
Naj omenim, da je Sarina nevrologinja simpatična ženska, a do sedaj mi je bila vedno na prvi pogled hladna, kot da le opravlja svoje delo (ki ga, mimogrede, opravlja odlično in je med najboljšimi!) in ne pušča ničesar osebnega v svoje male micene paciente. Na kratko, kot da se je zgodbe sončkov ne 'dotaknejo'.
Tokrat me je vprašala, če se je kaj spremenilo od zadnjega srečanja. Če je Sara kaj novega dosegla. Hmmm, da nebi pretiravala, sem rekla samo, da lepo pije po skodelici, da prijema skoraj vse predmete in že prime z obema rokama. Nato sem dodala, da razume situacije, kratka navodila (greva lulat, bova jedle, gremo spat) in da zelo veliko vokalizira in da tudi že reče kakšno črko, čeprav si nikoli ne zapomni, kako ji je to uspelo, da bi jo ponovila.
V tistem trenutku je zdravnica dvignila pogled...
Rekla je, da je Sara vesela. Pritrdila sem ji, da je zelo dobrovoljen otrok, da mislim, da je srečna.
Nekako je govorila o tem, da nima smisla Sare primerjati z zdravimi vrstniki, na kar sem odločno pripomnila, da je že dolgo ne primerjam več, ker mi je le taka všeč in da je taka zelo dobra. Sama mislim, da je verjetno celo bolj vesela od kakšnega zdravega vrstnika. A to obdržim zase.
Malo je gledala, nakar sem se znašla sredi pogovora, v katerem me je pohvalila. Ja, mene! Rekla je, da sem ena redkih mamic, ki tako gledam na vse skupaj. Da so večinoma kar obremenjeni, zaskrbljeni starši in da je tako za Saro kot zame to zelo dobro. Da sem pozitivna.
Kar nisem več vedela, kaj naj rečem. Začudena sem bila, da se lahko tudi z zdravnico tako pogovarjam. Govorili sva o tem, da se morava s Saro kdaj tudi ločiti... Da gre lahko za en teden ona na počitnice v zavod, jaz pa malo živim svoje življenje. No, to je kar poudarila, kar sem ji seveda prikimala, saj sem tudi sama že dolgo v tem razmišljanju. Potem sem prišla na idejo, da je to mogoče priložnost, da bom še lahko potovala, čeprav sama, ker z vozičkom me enostavno mine misel na London in Portugalsko...
Tako, pa smo tu... Dnevi so spet v znamenju sprehodov. Ko se prikaže malo sončka, je spet na tapeti Arboretum. Sara je že drugi dan v vrtcu, kjer je čutiti pozitivnost. Po dolgem času se mi zdi, da Sara ni dodatno breme.
Mene čaka učenje, še vedno nisem prevedla vseh člankov za angleščino:( Kar najdem drugo delo, vedno je nekaj, le da se ni treba učit. Izpit pa je že v sredo!
To bi bilo na kratko vse. Ja, na kratko:) Sploh ne veste, koliko čtiva vas še čaka! (Joke!)
Pozdravčke vsem!
Petra in Sara
Sicer pa nič čudnega, ko pa tukaj živimo pravljično življenje. Prav res, kar nekajkrat sem se že začudila svojim mislim, ki so kar naprej imuna za negativnosti naokoli in vse pretvarjajo v optimizem in nepozabne spomine...
Pred štirinajstimi dnevi so postali dnevi spet polni. Smehljajev, obveznosti, skokov sem in tja...
Statistika na faksu bo pač počakala, vsa predavanja sem enkrat že slišala v daljši izvedbi, a nisem poslušala. Tokrat mi je ugajalo. Prav zares. Sploh so bili vsi poslušalci sproščeni, no, kaj pa boš v tako mali predavalnici, kjer se počutiš kot prerojen srednješolec? Tako zelo mi je bilo všeč, čeprav sem bila na predavanju samo enkrat.
Enkrat sem ga prešpricala, ker smo šle pogledat tanovo Supernovo. Ja, tisto največjo Supernovo v Sloveniji. Mene, tetkice in verjetno tudi Sare ni prepričal. Ne more se primerjati s Celovcem. Niti centa nisem mogla zapravit, ker je ponudba v trgovinah, v katerih- istoimenskih- bi v Celovcu kupila vse, klavrna. Pač, sto ljudi sto čudi. Mi že planiramo majsko nakupovanje poletne garderobe v Celovcu:)
Še enkrat sem predavanje špricala, ker sem šla raje s Saro na terapijo. Edini super razlog!
Tisti teden se je končal s prelepo sončno nedeljo. Praznovali smo bratrančevo birmo na Dobenem. Tja bom še šla, res so prijazni in tudi Sari so ustregli:)
Tisto nedeljo sva se pozno popoldne s Saro odpeljali proti zahodu naše državice. Teden edukacij in strnjene obravnave v Stari Gori je že vabil. Tja sem se vračala vesela, ker mi je tam prijetno. In ker je tudi Sari všeč.
Že po dolgih ovinkih pod Nanosom me je spet prevzela lepota pokrajine. Čas se tam pod mogočno goro ustavi. Mesta in vasice so domača in prijazna že na daleč. Male nizke hiške, med katerimi še kukajo tiste, zgrajene iz kamenja, so idilične. In cerkvice na hribčkih med rdečimi strehami zahtevajo lep, mogoče nekoč, podrobnejši ogled.
Večer je minil hitro, ob pogovoru z mamo, ki obiskuje sina, ki je v zavodu v Stari Gori. Približala mi je misel, ki je še ne maram. Misel na zavod. Zaenkrat se mi zdi, da Sare še nekaj let sigurno ne bom dala v zavod. V današnjih časih je toliko alternativ, da je lahko tudi invaliden otrok doma v oskrbi. In ker se ji stanje še vedno izboljšuje, čeprav s hitrostjo, počasnejšo od polža, to še gre.
Ne, nočem je dati v zavod. Ne, ker ne bi zaupala osebju v zavodu. Ne, ker ne bi hotela živeti z večnim občutkom krivde. Enostavno zato ne, ker jo imam rada ob sebi. Ker jo jaz potrebujem. Včasih jo potrebujem bolj, kot ona mene. Z njo sem pozitivna, optimistična, nasmejana in srečna. In tako zelo rada gledam, kako me vsak dan preseneti, se mi nasmehne, mi čeblja. Vesela sem, da lahko skrbim zanjo.
Ponedeljkovo jutro... S Saro sva iskali glavno sestro, da končno uredimo sprejem, ki je prejšnji večer izvisel. Med potjo, tam na koncu prostornega hodnika, nad stopniščem in tik ob ovinku, preden se razprostre drug hodnik, s samimi vrati, ki vodijo do terapij... Tam zaslišim glas...'Živijo.' Na moji levi. Hitro odzdravim, pogledam le s kotičkom očesa.
S Saro in njenim super duper vozičkom (sploh za polaganje ovinkov:)) že zvoziva ovinek v drugo smer, nakar se obrnem. Čisto po občutku, čeprav ne vem, katerem. Tam sedi mala Živa z mamico!
Nasmeh se mi je kar razlezel čez obraz. Sonce je posijalo še čez streho!
Če me je česa strah pred odhodom v Staro Goro, me je tega, kakšne mamice bodo tam istočasno. Saj stikom se da izogniti brez problemov, a če so cimre super, je tudi cel teden zares lep.
Živo sva s Saro spoznali že decembra. Mala dojenčica, ki ima sestrico Saro. Prav očarljiva je, pa tako velik dobrovoljček, da se smeje že s svojimi velikimi učkami:)
Kasneje sva spoznali še drugo mamico, ki je bila tudi super. Upam, da bova s Saro vedno naleteli na tako dobro družbo tam. Saj mi ni treba spet govoriti, kako se je s temi mamami čisto drugače pogovarjati? Dale smo vsaj eno skupno stvar skozi, to je drugačen otrok. Pa ne, da se pogovarjamo samo o tem. V bistvu se zelo malo pogovarjamo o tem. Skoraj nič. Ker pri nas je dovolj, da povemo tisto glavno značilnost otroka in že vemo. Je pa razlika, ko s temi mamami govorim o počitnicah in nakupih, saj one avtomatsko zraven prištejejo mojo Saro in si vse predstavljajo z njo. Kar moram druge prijateljice včasih opozoriti:)
Ponedeljek je bil v znamenju dveh sprehodov v 'dolino'. Živa in Sara sta uživali na toplem sončku. Zame je bil klanec malo večji zalogaj, zaradi noge in kondicije, ki je nimam čisto nič. Ampak mi je odlično delo:) V torek smo se odpravile k 'najboljšemu sosedu', malo smo špegale po trgovinicah.
V sredo pa so najine cimre odšle. Ostali sva sami in ob treh, ko je tudi na hodniku pred vrati nastala tišina, nama je postalo grozno dolgčas. V dežju sva se odpeljali raziskovat, kako daleč je Solkanski most. Veste, kako blizu je? Vozili sva se celih 10 minut! Naslednjič bova ujeli sonce in se tam malo sprehodili:)
V četrtek pa nama je sonce spet božalo lica in sva se sprehajali po Novi Gorici. Za skok 'čez mejo' nama je zmanjkalo časa, pa meni tudi malo 'jajc'. Ne vem, kakšen bav-bav mi je iti v neznano... Ne maram občutka, ko nimam pojma, kje lahko pustim avto in kam naj stopim, da ne bova zašli ravno na kakšne 'katakombe'...
Dnevi so na koncu minili prehitro.
Terapije v Stari Gori se mi zdijo prvovrstne. Na žalost sem doživela slabo terapijo, ko je bila za Saro le-ta najbolj pomembna. Sedaj znam oceniti, kdaj je terapija v redu in kdaj terapevt celo uro le študira, kaj bi sploh delal... Logopedinja J. naju je tudi tokrat prehitela in poiskala kar sama. Z njo bi šla tudi na kakšno kavico, še prej pa bi ji dala zraven še plačo kakega kliničnega psihologa, ker odlično opravi njegovo delo:)
Vojta se mi je še malo bolj razkrila, čeprav se mi dozdeva, da bom kmalu klicala J. za nasvet, ker Sari nova vaja ne paše preveč. Specialna pedagoginja naju je spoznala z eno skupino otrok, ki so tam v zavodu. Mala Danijela je prav prisrčna, takoj bi jo vzela s seboj domov!
Pri delovni terapiji je Sara vsak dan pokazala več. Punca se je kar učila in požirala vso tisto dogajanje okoli sebe.
Sara res obožuje terapije. Vesela sem, da ji jih nisem predstavila kot nujno zlo, kjer se mora matrati in kjer jo skušamo kaj naučiti in popraviti njene nepravilne vzorce. Že zame so bile terapije najprej sredstvo za napredek, za aktivnost Sare in tako jih je dojela tudi ona. To mi je všeč. Vsi jo vedno pohvalijo, kako je vesela in kako rada sodeluje. Zdi se mi, da je Sara terapij najbolj vesela. Ok, tetkico ima še rajši, torej so na drugem mestu:)
Zelo rada se potrudi, da pokaže, kaj zna. Trudi se vsakemu pokazati, da se trudi in da v tem uživa. In to ji uspeva.
Seveda pa ni manjkal obisk pri tamkajšnjem zdravniku. Cel teden sem jo opazovala in malo sem že pomislila, da itak ne bo veliko pokazala, ker na ukaze ona ne deluje. No, pa me je (spet) presenetila. Ravno pri zdravniku se je razgovorila, začebljala, kot bi šla na kavico:) Zdravnik je rekel, da kar poje z glasom in da je to ful dobro.
V ospredje sem postavila problematiko njenega kolka, ker Sara s svojo močjo vedno doseže svoj nepravilni položaj, kot ji paše. Tako je medenica vedno bolj zarotirana in ob pokončni drži (sedenje v naročju, ob opori...) je tudi hrbtenica že zarotirana. Na to sem opozorila že marsikoga, a sedaj vem, da moram zgleda pri vsaki stvari, ki jo opazim pri mali, počakati na trenutek, ko je tudi sogovornik pripravljen to slišati. Precej slabo, a?
No, vseeno sva se z zdravnikom v en glas strinjala, da bomo ob naslednjem slikanju lahko bolje preučili situacijo. In da je najbolje to, da Sara kaže napredek, čeprav je zelo upočasnjen.
Mene ne moti. Vesela sem, da se umsko razvija in želim si le, da bo prišla do stopnje, ko bo lahko komunicirala in razumela situacije, kaj je prav in kaj ne in da je ne bo kdo (kakorkoli) zlorabil.
Ker sem se na ta pregled pri zdravniku kar malo pripravila, sem se odločila, da se bom sedaj vedno pripravila. Da bodo tudi zdravniki vedeli, kako midve vse doživljava in spremljava.
V Stari Gori sem že dobila prvo pozitivno vibracijo na to. Druga priložnost je bila že v torek, ko naju je čakal pregled pri nevrologinji.
Naj omenim, da je Sarina nevrologinja simpatična ženska, a do sedaj mi je bila vedno na prvi pogled hladna, kot da le opravlja svoje delo (ki ga, mimogrede, opravlja odlično in je med najboljšimi!) in ne pušča ničesar osebnega v svoje male micene paciente. Na kratko, kot da se je zgodbe sončkov ne 'dotaknejo'.
Tokrat me je vprašala, če se je kaj spremenilo od zadnjega srečanja. Če je Sara kaj novega dosegla. Hmmm, da nebi pretiravala, sem rekla samo, da lepo pije po skodelici, da prijema skoraj vse predmete in že prime z obema rokama. Nato sem dodala, da razume situacije, kratka navodila (greva lulat, bova jedle, gremo spat) in da zelo veliko vokalizira in da tudi že reče kakšno črko, čeprav si nikoli ne zapomni, kako ji je to uspelo, da bi jo ponovila.
V tistem trenutku je zdravnica dvignila pogled...
Rekla je, da je Sara vesela. Pritrdila sem ji, da je zelo dobrovoljen otrok, da mislim, da je srečna.
Nekako je govorila o tem, da nima smisla Sare primerjati z zdravimi vrstniki, na kar sem odločno pripomnila, da je že dolgo ne primerjam več, ker mi je le taka všeč in da je taka zelo dobra. Sama mislim, da je verjetno celo bolj vesela od kakšnega zdravega vrstnika. A to obdržim zase.
Malo je gledala, nakar sem se znašla sredi pogovora, v katerem me je pohvalila. Ja, mene! Rekla je, da sem ena redkih mamic, ki tako gledam na vse skupaj. Da so večinoma kar obremenjeni, zaskrbljeni starši in da je tako za Saro kot zame to zelo dobro. Da sem pozitivna.
Kar nisem več vedela, kaj naj rečem. Začudena sem bila, da se lahko tudi z zdravnico tako pogovarjam. Govorili sva o tem, da se morava s Saro kdaj tudi ločiti... Da gre lahko za en teden ona na počitnice v zavod, jaz pa malo živim svoje življenje. No, to je kar poudarila, kar sem ji seveda prikimala, saj sem tudi sama že dolgo v tem razmišljanju. Potem sem prišla na idejo, da je to mogoče priložnost, da bom še lahko potovala, čeprav sama, ker z vozičkom me enostavno mine misel na London in Portugalsko...
Tako, pa smo tu... Dnevi so spet v znamenju sprehodov. Ko se prikaže malo sončka, je spet na tapeti Arboretum. Sara je že drugi dan v vrtcu, kjer je čutiti pozitivnost. Po dolgem času se mi zdi, da Sara ni dodatno breme.
Mene čaka učenje, še vedno nisem prevedla vseh člankov za angleščino:( Kar najdem drugo delo, vedno je nekaj, le da se ni treba učit. Izpit pa je že v sredo!
To bi bilo na kratko vse. Ja, na kratko:) Sploh ne veste, koliko čtiva vas še čaka! (Joke!)
Pozdravčke vsem!
Petra in Sara
Subscribe to:
Posts (Atom)
