PRI NAS DOMA

Je ful luštno!

Ja, en teden me ni bilo. Mi je dobro dela izolacija, dobesedno rečeno. Obiski so bili, poleg tetkice in Sare ter tete M., le dvoji. Dve prijateljici, kolegici, kakorkoli se že reče...
Pasalo mi je v smislu, da sem se malo izolirala. Bila sama s sabo. Ter seveda s tremi cimrami. Le ena od njih ni bila tako zelo naglušna in zmedena in sva precej debatirali. O otrokih in spominih... Luštna ženska:) Stara 80 let.

Izolirala sem se od neta. Saj sem že včeraj zvečer pokukala na mail, odpisala na dva takoj, kar je verjetno moj rekord:) Saj bi ful pisala, je toliko stvari, ki bi jih rada povedala... Pa sem v tistem precepu, da to berejo tudi ljudje, ki ne razumejo. In tudi ko bom zaklenila, bodo takoj vedeli, kdo so to, ker ne bodo dobili vabila. In me je strah reakcije, strah me je, da bo kdo spoznal, da prijateljstvo definiram drugače kot ona/on.

Hkrati je moje največje spoznanje tega tedna, da si nikoli ne želim biti stara in polomljena. Da me bodo tam dali v plenico, mi naročili pasirano hrano brez okusa, tulili na gluha ušesa in me premetavali kot one. Ne, če bom na tak način stara, sploh ne želim biti. Če pa bom vitalna, seksi super babica, potem bi se dalo pogajati:)

Malo sem pomislila na moj odnos do drugih. No, gospa poleg mene mi je pomagala. In medicinska sestra, ki je v pričakovanju. Odnos do drugih mamic. Res je klavrn.
Dobro pomislim, pa ugotovim, da sem bila najbolj sproščena v Elerjih. Kako pogrešam vse tiste ljudi! Vse tiste trenutke! Ker smo imeli vsi malčke s PP. Ker nam ni bilo treba marsičesa razlagati. Ker ni bilo trenutka, ko si ravno razložil, vprašal za nasvet, pa hkrati ugotovil, da ne razume že osnove. Kakšne osnove? O tem sem že pisala. Da prijateljico, kolegico ali kakorkoli se že reče, vprašam za kako idejo, kako bi ona skopala velikega dojenčka - ker tako pač eni gledajo na Saro. Pa niti ne pomisli, da me prizadane, če mi reče, naj grem jaz z njo v banjo, on pa pomaga. On? In ne pomisli, kdo sploh sem. Nekdo, ki ne more kar tako sesti nekam, kjer so pete v isti višini kot zadnjica, ker tako ne morem vstati.

Gospa mi je nekako potrdila, da se ljudje tako ločimo med seboj. Da me ona tudi nekoč nebi razumela. A da moram delati po srcu. In da včasih nekatere ljudi pustimo za sabo. Četudi so bili še kratek čas nazaj najbližje srcu.
Tako je z mano. Nekatere puščam za sabo. Ker se mi ne da več poslušati samo o njihovih malčkih. Ker nikoli ne vprašajo, kako resnično sem in kako je s Saro. In ker sem šla jaz nekam naprej, v svojo smer. Mogoče zavedno stran od njihove.

Poleg vsega pa sem se učila. Predelala matematiko skoraj do konca. Ostala sta mi dva lista, dve prosojnici. Vso teorijo. Preštudirala nekaj primerov, ki jih nisem zastopila. Zdaj me čakajo vaje. Res sem vmes malo padla ven. Od predavanj je že dolgo. In ko sem delala, se nisem niti dotaknila resnega učenja. Sem pa ponosna nase. Učenje mi je bilo sicer sredstvo za preganjanje časa, a bilo je super. Vsi so me čudno gledali, kaj se tako zavzeto učim...

In operacija? Bilo je super. Potem. Trajalo je dobro uro in pol, vmes sem se prebudila iz omame. Spremljala sem vrtanje kanala in zabijanje tistega železnega droga, za katerega sem bogatejša:) Nič ni bolelo. In tudi potem so mi redno dajali 'depidolor' za bolečine, da je hitro prijelo. V bistvu se sploh ne spomnim več, da me je dva dni bolelo kot svinja.
Sedaj moram pridobiti gibljivost v kolenu. Zaenkrat hodim s skrčeno nogo, ker še nisem tako imuna, da bi jo upala stegniti preko bolečine. Počasi, pa bo.
Ja, bila sem tudi okregana. Ker sem v četrtek preveč hodila. Pospremila sem tetkico in Saro do vhoda. In potem še Š. In zato še bolj krvavela. Še vedno mi teče kri iz rane, če sem predolgo pokonci. Čez par mesecev bom že spet na nogah, kot se gre:)

Važno da sem doma. Pri Sari in tetkici. Sara je bila čez vikend bolna. Sedaj se čisto malo drži vseh treh. Sara včasih malo zakuha, kaka v obliki driske. Tetkica pa je zelo prehlajena, a noče priznati. A organizacija oseb okoli mene je fantastična. Prvič je preživela popoldne in noč z dedijem in D. Zelo zelo pohvalno, sta jo bolje in lepše zrihtala kot bi jo jaz:)
In tetkica, ona ima preveliko srce. Skrbi za naju, kot bi bila obema mama. Samo mame so tako skrbne. In tetkica. Res hvala ti, ko boš to prebrala. Ni jih besed in dejanj, s katerimi ti bom kdajkoli mogla povrniti!

Zdaj pa grem. Počutim se nekoristno, a upam, da bom vsaj kaj uspela narediti prav in tako, da vsaj malo razbremenim tetkico...

Pa lep dan vsem!
papa


p.s.: Imamo nov transportni voziček! Danes prvič na pravem sprehodu. Jaz sem hitro obrnila, pa sem potepinke počakala pri stari mami:) Sara sedi super v tej zadevi! Zgleda veličastno, tako kraljevsko:)