JE TO SMEŠNO?

Saj ni res pa je!

Spet doma. Današnje jutro je bilo kar vznemirljivo. Jutri se bom vsemu skupaj verjetno samo še iz srca nasmejala.

Spala nisem nič. Zvečer sem še Mihcu pohvalila bolnišnično trdo posteljo, a v trenutku, ko sem se obrnila na bok, sem si zaželela nazaj svoj Dormeo.
Ob polnoči me zbudi sestra, da me opomni, da ne smem nič jest in pit.
Zjutraj me jutranja sestra pripravi na operacijo. Oblečem njihove spodnjice, njihovo pižamo. O madonca, upam, da je to zadnijič.
Tako velikega šnica med nogami še nisem imela. In tako ogromnega dekolteja tudi ne.
Pove mi, da ob osmih grem v operacijsko. Ok.

Čez nekaj minut pa, da imam še čas, da so nekaj prestavili in da vse izvem na viziti...
Sem že vedela, da ne bo nič. In res ni bilo.

Mojega kirurga včeraj ni bilo in so me dali na seznam na podlagi zadnjega ambulantnega izvida.
Takrat pa še ni vedel, kaj točno bi mi naredil, da bo bolje in je napisal obe možnosti. In so upoštevali dejstvo, da me čaka spongioplastika. In mi določili spodnjo operacijsko.

No, zdaj vsaj vem, kaj me čaka. Menjava železja. Nekako tega ven, ponovno vrtanje v kost in drug žebelj noter. Me niti ne zanima več, kako to delajo.
Vem le, da to delajo v zgornji operacijski, ker je tam rentgen.
In vem le, da me spet čaka čakanje. A saj pravijo, da gre v tretje rado, kajne?
Menda bo v ponedeljek ali torek. A se puščam presenetiti. Ne bom hitela, da bi do takrat vse opravila. Tokrat ne. Ta vikend bom užila stoprocentno in nihče me ne bo motil. In preden bom šla ponovno 'v neznano', ne bom nikomur povedala! Bo tetkica sporočila po operaciji, če bo imela čas sesti za ekran (beri, če ji bo Sara pustila).

Kako sem prišla domov?
Imam neznansko veliko srečo, da tetkica dela skoraj v sosednji stavbi. Sinoči je namreč odnesla moje čevlje in bundo nazaj domov!
Tako sem šla kar v takih fensišmensi natikačkih (seveda roza!) in jopici do avta. Z berglami v roki. In nahrbtnikom na rami. No, še dobro, da sem imela jopico.
Uf, še dobro, da je Polje bolj daleč, ker drugače bi me definitivno kdo lovil tam okoli, da sem ušla iz zaprtega oddelka psihiatrije:)

No, zdaj sem doma. Malo žalostna. Če bi imela čevlje in bundo, pa če bi me spustili pol ure prej, potem bi šla po Saro in bi lahko že danes dobili voziček. No, pa bo počakal.

Saj mi je res kar malo hecno vse skupaj:) Ko bi se lahko pritožila in jim povedala, kako mi križajo vse načrte in se delajo norca iz ljudi... No, meni pa je šlo na smeh ob vsem skupaj...

Pa drugič, papa


Evo mojo zapestnico na roki: