SARA V VRTCU

Zjutraj se Sara zelo rada prebuja. Čez poletje me je včasih zbudila že ob pol petih, ponavadi okoli šestih... No, do sedmih je malokdaj spala:)
Včeraj zvečer pa sem ji pred spanjem povedala, da bova zjutraj zgodaj vstali, ker greva v vrtec. Čenča pa je zjutraj spala kot top! Verjamem, da prav nič nalašč, malo za hec in malo za crkljanje ob prijetnih sanjah.

No, ob pol sedmih je bila zadnja minuta in zapela sem Sarino pesmico. Tako se je predramila, prav lepo se je pretegovala, smehljala in mi kazala, da bi ona še spala.
Pojedla je nekaj žličk skute, da sem ji lahko dala zdravila. Danes sem jo še posebej skrbno umila, počesala in z velikim pričakovanjem sva se, kot načrtovano, ob sedmih skobacali v avto.

Pot do Ljubljane je bila dolga, gledala sem na uro, da ne bova prepozni. Ker sem si že poprej dodobra ogledala bližnjico do Šiške, sva bili kar hitro tam. Tudi parkirni prostor se je kar svetil med bloki in nekaterim sva pokvarili veselje...Namreč, bil je zadnji. In vem, vsako jutro bo borba za parkiranje. Sploh, ker nimava več petke, ki sva jo lahko sem in tja praktično spravili v vsako luknjo, na vsak robnik, med vsake količke. Sedaj je to veliko težje, parkirat tako velik avto.

Točno ob osmih sva potrkali na vrata igralnice, kjer so naju pričakali že vsi: vzgojiteljica Marjana, nevrofizioterapevtka Tatjana, pomočnik Bor ter sovrtičkarja Klemen in Erika.

Ko je Sara zapustila moje naročje, je zajokala, a se tudi hitro pomirila. Potem je začela raziskovati prostor, prečekirala vse prisotne in mene kmalu ni več potrebovala. Zajtrk je pojedla v ultra finem stolu, ki je sicer namenjen kopanju otrok s PP, a smo ga malo priredili:)
Terapevtka je Sari pripravila prav posebno posteljo. Reče se ji...hm... (fizioform?) mami je to že pozabila, kot čistokrvna gorenjka pa sem si zapomnila, da je vredna bivših 400 tisočakov. Si predstavljam, če pomislim, koliko stane že en majhen pripomoček. No, ta postelja je prilagodljiva res vsakomur. In otroka v njej podložiš, kakor spi, da je v pravilnem položaju.
In tu je ves hec. Jaz sem prav skeptično gledala, da verjetno Sara tega ne bo marala, saj se rada premika med ležanjem. A ne, mala me je zafrknila in neznansko uživala med 'poskusnim počivanjem'.

Kar kmalu sem odšla in Sara je bila menda tačas pridna. Tako sem lahko skočila na faks rešit en izpit:) Nazaj sem prišla za kosilo, ki ga je kar nekaj pojedla (še posebej presenečena sem, ker je bila rižota z morskimi sadeži, Sara ne je riža, kaj šele rakce v njem;)) in se ni nič upirala.
Klemen in Erika sta se pripravljala na spanje, midve pa sva se potiho poslovili in odšli.
Za jutri še ne vem, če bo Sara že lahko prespala v vrtcu. Za sredo pa upam, da bo in da takrat meni ne bo treba hoditi nazaj za kosilo.

Meni je še posebej všeč, ker končno tudi jaz svojo sončico vozim v vrtec. Končno jo lahko preobuvam v garderobi, ji slečem in oblečem jopico. Končno vem, da bo Sara dopoldneve preživljala res aktivno in v družbi prijateljev. In končno se bo meni nabiralo vedno več časa zase. Prav vesela sem, da je prišel ta dan. Da je Sara uživala in da se življenje nekako postavlja na normalne tire.

Sara, želim ti da boš uživala v vrtcu in da te bodo vsak dan spremljale nepozabne žurke!

Pozdravčke:)