PREVEC PRIJAZNA

Ja no, vrtec se pri nas unese. Sara uziva, vsako jutro z veseljem vstane in ima prav vesel izraz na obrazu, ko se pripravljava za odhod od doma. V avtu opazuje okolico, odobrava guzvo in je celo uro voznje pridna kot miska. V garderobi je ze cisto domaca, prava dama. Z veseljem pomaga sleci brezrokavnik (ja, nosimo ze puhast brezrokavnik:) brrr, je mraz!), potem se tanek termoflis in nastavi nogice za copatke. Opazuje, kako se preobuje in zaveze roza vezalke.

Res, prav poseben je ta otrok, kako uziva v tem ritualu. Sprejela je to s sreco in jaz si nisem mislila, da bo tako.

Je pa danes napocil dan, ko se je zgodilo tudi meni. Na poti od vrtca proti avtu sem komaj zadrzevala solze. Zakaj?

Saro sem pustila tam, vso nebogljeno, ko sta njena varuha namenjala svoj cas drugima dvema otrokoma. Zjutraj sem ze pripravila svoj govor, saj me do sedaj v treh dneh ocitno ni nihce nic uposteval.
Ko sva prisli, sem najprej vprasala, ce je vceraj Sara res sla kaj lulat. Tokrat sem dobila iskren odgovor, da jo previjejo, in ker je plenicka itak mokra, da je ne dajo na wc.
V tem trenutku bi morala jaz verjetno zaropotati, a sem mirno, a ostro rekla, da tudi ce je mokra plenicka, da naj gre se lulat, da vedno se lula. In potem odgovor, da je zgledalo, kot da je pokakana, a ni bila, pa jo tudi ni dala na wc. Tudi to sem se enkrat ponovila, da Sara noce kakat v plenicko. In da jo morajo res dati na wc, ker drugace tisci in se v plenicki, ki je zanje mokra, samo nabira tisto, kar res uide in ne more zadrzat.

Vceraj sem jo po prihodu domov odnesla na wc in... lulala je za dva deci sigurno, kakala za tri dni in potem na pol ure. Otrok je vse drzal v sebi, ker v vrtcu ne pridejo do stranisca.

Naj povem, da sem jo prvi dan jaz nesla, pa ni dalec. Od previjalne mize do stranisca so trije koraki, vsi so videli vsaj dvakrat, kako sedi na skoljki in ob vsakem snidenju opozarjam skorajda samo na stranisce.

Ne razumem, mora otrok res hoditi in razgrajati, da ga opazijo? Da dobi pozornost?
Ne zdi se mi zahtevno, da si po zajtrku in pred kosilom eden vzame cas in odnese Saro na stranisce. So drugi otroci tacas mogoce v hudi nevarnosti? Tri minute, ki vzamejo pozornost, pa verjetno niso prevec?
Niti ne pomislim na ves cas, ko je Sara verjetno le nemi opazovalec, nekje sedi ali lezi, medtem ko morata vzgojitelja posteno paziti na druga dva otroka, saj ne hodita 100% stabilno. Pa se ne bom nikdar pritozila, da ni enakovredna, saj sem sama vedela, kam jo posiljam in kaj naj pricakujem. Zavedam se tega, da v razvojnem oddelku dva garata, da vsi ostanejo celi in brez solz. Ti otroci namrec niso niti malo podobni onim v navadnih skupinah. Tu se otrok hitro spotakne, hitro koga nevede in nehote grobo prime, saj ima vsak svoje tezave.
Sem pa od razvojnega oddelke pricakovala marsikaj drugega, kar po dobrih treh dneh vidim, da tu ne bom dobila. In za to sem najbolj jezna sama nase. Ker sem pricakovala malo vec. To je prilagajanje posebne vrste.
Res je, tu so vajeni otroke samo previjati, tudi do vstopa v solo. Malokdo je suh, a se najdejo izjeme. Izjema je Sara. In nisem tega dosegla cez noc. In ni to tako mimogrede, cisto ena splosna stvar. In zdelo se mi je, da s tem ne bo tezav, saj ravno zato pa je v posebnem oddelku, da dobi vsaj malo vec kot bi sicer.

Ravno tako, kot se z vsakim posebej trdo mucijo, da ga nahranijo, prav tako sem pricakovala, da bo Sara pac dobila tri minute bonusa za wc. Mogoce pa je res igra enakopravnosti in ce so vsi plenickarji, bodi tudi ti, kaj ti je pa treba izstopati?

No, ko pa sem prejle ravno omenila hranjenje... Res je tezavno, saj sama vidim pri Sari, kako tezko sva osvojili tehnike hranjenja in kako se tezje kaj poje pri tujih ljudeh. No, s tem imajo veliko tezav, saj nahraniti vsakega posebej ni lahko. Vsak je drugace in vsak je malo izbircen. Pri tem pa bo Sara morala narediti se veliko, da se bo navadila jesti v vrtcu.
Naj pa jo pohvalim, da je v teh treh dneh odkrila grizljanje, cmokanje in ja, tudi pogoltne na koncu:) Jupi, jaz sem vsa presrecna za to, palicni mesalnik si bo odpocil, Sara pa bo kmalu jedla veliko bolje. Sedaj ze zmore prezveciti kruh, namocen v mleku ali kakavu. Tudi rizoto je jedla le malo pretlaceno:)

Sedaj se je moja mala jeza malo pomirila, saj bom sla za knjige, studirat... potem pa komaj cakam, da grem ponjo in da zvem kaj novega.

Le ne vem, moram mogoce se bolj trdo nastopiti? Mogoce je res, da pri meni tudi ostra beseda ni prevec ostra. In da sem res prevec prijazna in tako ze na zacetku vsak ugotovi, da rada le prikimam in pozabim ter se ne pritozujem?
No, zadnje case se tega odvajam in tudi tu ne smem popustiti. Le se ugotoviti moram, kako naj dosezem to, da me bo nekdo uposteval v celoti.

Pa pozdravcke!