September 9, 2007

all the things I can't leave behind...

Preteklo je ze kar nekaj casa, odkar sem se postavila na noge in si zacrtala nove cilje, oziroma sem obnovila tiste stare, zaprasene.
Sedaj pa imam priloznost, da zacnem to res ziveti. Sara je v vrtcu in najino zivljenje je na normalnih tirnicah. Le od mene je odvisno, kako kvalitetno in polno bo zivljenje in koliko smeha bo v njem.

In cilji? Vsekakor je sedaj na vrsti sola. Postavila sem si rok tri leta, da diplomiram. Do takrat pa sluzba. Zaenkrat kar bo, potem pa stalno iskanje vedno boljse. Ce se najde idealna, toliko bolje.
In kaj bi rada pocela? Ta paleta je kar siroka. Ze od malega vem, da mi pisarne ne disijo. In ze zelo dolgo je v meni skrita zelja biti uspesna. Seveda, da prides do vrha, moras zaceti na dnu. To si nekako tudi zelim, saj si drugace ne predstavljam. Vendar si zelim vseskozi delati z ljudmi oziroma za ljudi. Biti vseskozi v stiku, spoznavati vedno nove obraze, biti vedno 'vkljucena'. Poti se vedno znova odpirajo in moznosti je ogromno. Le videti je treba in biti pripravljen. No, sicer pa imam v glavi precej moznih kombinacij, kaj bi delala, kje je to mozno in kako priti tja. Zaenkrat to ostaja v moji glavi.

S tem vsem pa prihaja tudi tocka, ko je treba precej pustiti za seboj. Jaz kar dosti prtljage se nosim s seboj in vedno tezja je.
Tako rada bi se znebila vsega tega, pa kar noce it, vztraja do konca. Nekaj custev, nekaj dela, nekaj klicev, nekaj praznih pricakovanj in neizpolnjenih obljub. Vse bom pustila v nekem trenutku in odsla naprej. A se mi zdi, da ta trenutek kar odlasa, hiti naprej... In ko ga spet dohitim, spet pobegne.

Ne bom vec prebolevala, ne bom vec gledala ene in edine slike, ne bom vec govorila.
Ne bom vec delala za druge in po tuji volji. Ne bom vec skrbela, da komu zaradi mene ni udobno (naj si postelje drugje). Ne bom vec govorila le tistega, kar si ljudje zelijo slisati. In ne bom vec le prikimavala.

Poln je ta moj ruzak, ki ga nosim. Prepoln, da bi lahko notri stlacila nove podvige, nove ideje, nov dan. Zato ga moram sprazniti. Mogoce marsikdo sklepa, kaj zapolnjuje 2/3 vsega prostora notri. Mogoce me kdo celo tako zelo pozna, da to ve. A vecina ljudi tega ne ve, saj je to le med mano in tem nahrbtnikom. Tega ne govorim naokoli. Tudi ce tema nanese na priloznost, da bi povedala, se izognem priznanju.
Torej, prepoln je zastarelih custev, prepoln neke izmisljene naklonjenosti, prepoln hrepenenja po resnici, prepoln cakanja na resnico, prepoln vprasanj, ki jih nisem nikoli upala vprasati, prepoln spominov... Vse to pa je prepolno Njega. V sklopu tega pa v nahrbtniku shranjujem se malo zalosti, prevec nesamozavesti in vsi ostali koticki so zapolnjeni z trditvami, da nisem dovolj dobra, da nikoli ne bom v redu, da ne znam nicesar in da so vsi drugi vedno pred mano, vedno boljsi.
Lahko bi rekla, da je ta nahrbtnik poln kompleksov, ki sem jih nekoc posvojila, jih gojila in celo vzljubila. Ne naredijo pa mi nic dobrega. Vsake toliko sem imela ob sebi koga, ki je te komplekse poveliceval v namen, da me se bolj stlaci v majhne zepe ruzaka in da se tezje pridem ven.

Sedaj pa je zadnji cas, da se ruzaka znebim. Da se znebim misli, da je vsakdo boljsi od mene. Da se neham podcenjevati. Da se neham sekirati za druge. Da neham govoriti in delati le to, kar ustreza drugim. Da pustim za sabo, kar je bilo in grem naprej.
Cas je, da zacnem ziveti svoje zivljenje. Cas, da diplomiram z diplomo, ki mi bo v ponos. Cas, da ogovorim tistega lepotca brez slabe vesti in brez pomisleka, da sem najgrse, kar je kdaj videl. Cas je, da se postavim zase.

In tokrat sploh ne bom vec nadela ruzaka. Nosila bom le lepo, mogoce celo blesceco torbico, ki bo skrivala moje adute, moje zaklade in bo razkrita le izbranim ljudem.

Tako zastavljam svoje cilje, stopam pred startno crto in zacenjam z novim poglavjem.
Tu ni nikogar drugega, le jaz, moje misli, moj ego. Startam po napornem in dolgem kondicijskem treningu, startam na zeleno pot, obdano z rozami in obsijano s soncem.
Pricakujem, da kdaj zabredem med kaksno trnje, a le zato, da bom na koncu ugotovila, da je to prelepa vrtnica, ki mi je dala se vec moci.
Pricakujem, da srecam koga, ki me bo hotel spet spotakniti, a le zato, ker mi zavida.
Pricakujem, da bodo kdaj na nebu tudi oblaki, a le zato, da se bom lahko ohladila.
Pricakujem, da bom kdaj pa kdaj spet potonila na dno, a le zato, da bom znala ceniti vse tisto, kar mi bo dano na gladini.
In pricakujem, da bolj pogosto na tej moji lepi poti srecam ljudi, ki so ze zasidrani v mojem srcu.

Naj bo to pot srece. Zame in za Saro.


Kaj narediš, ko nekoga tako zeeeeeeelo pogrešaš?

* ga pokličeš?
* se pokriješ s pouštrom čez glavo in si tuliš afirmacije v stilu “forget”?
* pogledaš njegovo sliko, na kateri je smotan, da te mine?
* se usedeš na kolo (če nimaš najljubšega prevoznega sredstva, ki se mu reče avto) in švicaš do cilja, da ga boš videl, slišal, vohal… in tvegaš, da te bo un čudno pogledal v stilu “kva pa ti tle delaš?”
* mu po pošti pošlješ flašo wiskija?
* bistroumno čakaš, da se bo un spomnil nate in začel izbirati podobne akrobacije - v stilu vse bom naredil, da bom do konca zašuštral.

Katero izmed možnosti bi vi izbrali?



Tole krasi ze kar nekaj blogov... No, ravnokar pa sem odkrila blog Tine, ki mi je zelo znana... In mogoce bom lahko kdaj trdila, da razmislja precej meni podobno.
Anyway, tale sestavek me je pripravil do tega, da dokoncam ta post in se hkrati koncno znebim te morije. Ker nicesar od tega ne morem storiti, saj nimam niti slike, niti povstra, imam pa prevec dostojanstva za vse ostale moznosti da nebi vec pogresala, sem se odlocila, da sploh ne bom vec pogresala. Ne Njega, ne ze zdavnaj minulih trenutkov. Saj mi je ze dobri dve leti dobro ravno zato, ker ga ne poznam in me pusti pri miru.


Verjetno pa bo ze v tem tednu znano nekaj o novih odlocitvah... O novih velikih korakih... O moji odlocnosti... A za sedaj se odlocno molcim, naj bo skrivnost se nekaj casa sladka:)


Pa srecno!


1 comment:

Anonymous said...

hej!
Ja, lepo, da si najdla moj blog....ceprov zadnje case bolj mal pism nanjga...se moram mal popravt;) drgac pa js ze kaksne tricetr leta berem vajin blog in vedno znova me presenecas....pa tudi Sara....res sta nekaj posebnega in zavedaj se, da si najboljsa mama, kar sem jih kdaj srecala! Bodi ponosna nase in odvrzi tisti ruzak! Zasluzis si najboljse!