Po navalu custev naval energije

Sem pogledala mal moje zadnje pisarije... Ojej, kaj sem pisala. Same brezvezne stvari, ki so ujete v trenutek, minejo kot tisti vetric, ki je ravnokar pihal mimo hise, a je ze nekje dalec, dalec...

So, what's next? Sara je sedaj resno bolna. No, to je se od zadnjic. Ampak je bila moja napaka, da sem jo peljala v vrtec, kjer je samo nabirala nove bacilcke. In je v soboto udarilo ven, ponovno vrocina, se hujsi prehlad ter bruhanje.
Vceraj sem jo le peljala k zdravniku, tudi ce bi bilo brezveze... Za svojo pomiritev pac.
No, pa je pogledal najprej useska in takoj rekel, da ima hudo vnetje in da mora to zelo mocno boleti.

Sedaj je Sara doma, nic vrtca dokler ne bo popolnoma zdrava!
Jemlje antibiotike, zraven pa uziva kot princesa. Njej je namrec kar fino, ko ji fizioloska tekocina vdira v nos in ko ji pumpica sesa vse nazaj ven. Smeji se tudi, kadar meriva vrocino in vidno je zadovoljna s tem, da je ves cas spet z menoj. Joka le ponoci, ko se obrne na levo uho in med hranjenjem. Poje zelo zelo malo, vcasih se to vse izbruha. Enostavno, hrane ne prenese in tudi caja ne. Sicer je caj njena najljubsa pijaca, a sedaj ga izbruha. Tako pije sokce, zjutraj en Actimel in kompot.

Ob vsem tem sem vcasih kar zalostna. Sploh zato, ker se je v teh dneh pojavilo kar precej trenutkov, ko nisem zmogla sama. Ko Sara bruha, je najtezje. Njen stolcek za hranjenje je tako poseben, da je ne morem kar tako povleci ven in najti poze za bruhanje. Najprej moram odmontirati mizico in Sara je vpeta v njem med 'ploti', ki drzijo njeno medenico. Ker ne zmore zadrzati glave in ker sama ne ve, kako bi si pomagala, se zvija, glava ji pade nazaj in vse bruhanje gre nazaj v grlo. Ko meni uspe ves projekt, bruha se enkrat, verjetno samo zaradi vsega tistega navala v grlu. In to drugo bruhanje je obseznejse in - grozno.
Poleg vsega se je v nedeljo nanjo spomnil njen ocka in vseeno bi bilo, ce se nebi. Vprasa po njej, v bistvu ga pa sploh ne zanima. Saj je niti ne pozna. Nima pojma, kako funkcionira in kako zivi. Nima pojma, da Sari vrocina pomeni nevarnost, saj lahko izzove epilepticne napade. Nima pojma, da je sploh njegova hci.
Meni je bolje tako. Kadar se oglasi s svojimi annoying smsi, se zavem da ga niti ne poznam. In kolikor sem ga uspela spoznati, mi je zal, da sem ga sploh spoznala.

Anyway...

Jutri bo na delovno terapijo Sara vseeno sla. In v petek na fizio tudi. Saj vrocine nima vec, ce pa je ze, se zvecer ogreje samo do 37.9 stopinj. Energije ima dovolj, saj doma nenehno migava. Danes sva risali s prstnimi barvami. Nastala je prelepa slikica in nekaj fotk. Vsako popoldne pa namenjava telovadbi, da lepoticko razmigam in ona mi pokaze kaj vse zna.

Sedaj pa letim k psihologinji. Oktobra zaseda 'nasa' komisija za usmerjanje otrok s PP in tokrat je tudi Sara na seznamu. In kljub ze pridobljenemu mnenju psihologinje, jo mora spoznati se nasa, Kamniska.
Upam, da me ne bo sprasevala prevec zapletenih stvari, saj imam kar precej prazno glavo.

vsec mi je igranje, pacanje, risanje. Spet lahko izzivljam umetnika v sebi in ucim Saro spretnosti:)
Vsec mi je, ker so dnevi tako polni. Vsec mi je, da pada dez. In vsec mi je, da vseeno zmorem sama.

Le se Sara se mora pozdraviti, da bo spet tista prava, nasmejana;)

papa