ZDAJ VEM


Vem, da je moja postelja premajhna. Sara meri tam okrog 90 centi, pa ze zasede vse! Zdaj ko je bolna, se proti jutru redno prebuja in potem spi v moji postelji. Jaz seveda ves tisti spanec pogresam, saj se ves cas borim obdrzati na mehkem. Princesa pa brca, se smeje, kiha in kaslja, veselo vpije in cvili ter si prilasca svoj teritorij.
Spomnim se casov, preden sem kupila jogi 200x200 cm. Ojoj, pa ze takrat sva na tistem micenem kdaj pa kdaj lezali skupaj (beri: sva se dojili) in ceprav je bila struca polmetrska, mi je vzela ves uzitek pri lezanju.

Komaj cakam, da se spokam v svojo spalnico in da mala zacne uzivat v svojem kraljestvu sama:)


Vem tudi, da sem res postala bolj pogumna. Koncno sem tudi doma omenila moznost, da zamenjam faks. Namrec, naredla sem le tri izpite v zacetku meseca, eden pa mi zmanjka. Na faks je romala prosnja, a glede na to, da mi lani niso odobrili, ne verjamem, da bodo letos. Namrec posebnega statusa, ki ga med drugim dobijo studentje, ki so vec kot pol leta v bolniskem stalezu.
Torej, koncno lahko naglas povem, brez strahu pred ocitki doma: Navijam, da pridem na Turistiko, kar si zelim ze od 17. leta! (Takrat mi tedanja maceha ni pustila it studirat v Portoroz, sedaj pa bi to studirala kar v Ljubljani)... Rezervni plan, v primeru, da so sedaj maturantje pametnejsi kot takrat (imajo vec tock kot jaz): Evropske studije na FDVju ali pedagogika in slovenski jezik na FF (dvopredmetni studij).

No, za turizem bi bila najbolj vesela, tako da drzimo pesti! So mi pa tudi ostale moznosti zelo zanimive, tako v smislu studija kot nadaljnega delovanja. Nekako se vidim v tem krogu:)


Vem, da imam prevec rada hrano. Pa ne samo tiste dobre in zdrave, tudi tisto drugo, ki me dela malo bolj okroglo. Dalje mi ni treba komentirati, a zopet nabiram moci in motivacije da to spremenim. Imam ze narejen nacrt, jedilnik mi je jasen in tudi gibanje ze doloceno. Le se voljo cakam.

Trenutno se mi to zdi moja edina napaka. Taka, vidna;)


Vem, da sem na dobri poti do svojih ciljev. Prav vesela sem, da mi je zivljenje v zadnjih dveh letih nastavilo nekaj ovir. Le tako sem se scasoma poglobila vase in obudila vrednote ter zacrtala cilje. Zdaj grem koncno naprej, ne samo teoreticno, ampak prakticno. Pravijo, da je pomembna pot in ne cilj. A da vidimo pot, moramo poznati cilj. Potem nam pa zivljenje prinese svoje sproti, kar nam bogati vsak dan sproti. Mene razveseljuje to, da me spremljajo ljudje, ki jih imam rada in jih spostujem. Razveseljuje me to, da lahko sanjarim o 'mali spremembi' v nasi hisi. Razveseljuje me to, da iscem sluzbo in v vsakem potencialnem oglasu najdem tisto veselje, ki me bo zbujalo zjutraj. Razveseljuje me to, da spet ustvarjam, risem, pacam. To me dela polno. Daje mi zagon za naprej. In potem se zavem. Da sem z vsakim korakom blize.

In tudi nekaj prosenj za sluzbo sem napisala, prav vsec mi bo hoditi v sluzbo. Komaj cakam, da bom Saro peljala v vrtec in rekla, da se mi mudi v sluzbo. To bo kul:) In da v sluzbi spoznam nove ljudi, nove zgodbe, nove dogodivscine. Da se zacnem premikat po poti kariere.


Vem, da si moram kupiti plasc in skornje. Zelo sem zapravljiva, a ponavadi zapravim vse za fackarijo. No, zadnja leta sem se malo poboljsala, a se vedno imamo doma precej stvari, ki niso tako zelo porebne.
No, letos pa nujno rabim plasc, crn, do kolen. Kroj: obicajen. Problem je le v tem, da nimam pojma, kje ga naj kupim. Je v vseh katalogih, a se kataloske prodaje bojim zaradi konfekcijskih stevilk, saj imam vedno drugo. Po trgovinah pa so ravno prav dolgi preozki in ravno prav siroki predolgi. Zakaj enkrat za spremembo ene cunje ne naredijo po modelu cisto navadne, povprecne zenske?

Druga stvar so skornji. Moja sibka tocka, saj imam 'trda' meca. Cudno se slisis, a niso debela. Le tako oblikovana, da se nikoli nisem uspela zapeti nobenega skornja na zadrgo. Do sedaj sem imela tiste z 'elasticnim obuvalom'.
Letos bo se malce tezje, saj imam tudi nart zelo visok (posledica stalnega zatekanja) in ze tako so mi malokateri cevlji res prav. Nazadnje sem si kupila solne, take super, a sem jih cez dva dni tako raztegnila, da so mi zjutraj zelo preveliki, zvecer pa ravno prav.
No, skornji morajo biti crni, do kolen in brez pete pa spredaj dovolj siroki (ne ala spicaki). Ne sportni in ne prevec elegantni. Taki, normalni:) Najbolje bi bilo, ce bi bil zadaj po celi dolzini strik (vezalke), s katerim bi jih lahko 'sponala' po meri. No, take sem ze videla. A so bile s peto.

Kdo ve, kam naj grem v shopping? Pa se dejstvo, da mi je vsec, ce ni prevec trgovin in prevec letanja za eno stvar. Rada vnaprej vem, kje bom kaj dobila, da pridem, kupim in grem:)
Well, anything usefull is welcome!


In na koncu vem, da bom sla danes spat pred polnocjo. Cel zur. Le se uro si nastimam, da ob pol stirih vstanem, se odmajem do hladilnika, odmerim 3 mililitre antibiotika in ga spet nekako spravim v specega otroka. Le-ta namrec se v budnem stanju zelo rad drzi zobke skupaj.

Lahko noc vsem in jutri, dobro jutro ter lep, pravljicen vikend:)
papa