NAVAL CUSTEV

Hej... Vceraj je bil eden izmed tistih dni, ko sem na svoj trdi disk shranjevala same nemogoce dogodke. Take, neobicajne. Tako, cist nezavedno. In na koncu dneva mi ni bilo to prav nic v veselje.

Torej, ze med voznjo v vrtec, ajoj. Vcasih se v avtu pocutim kot nevidna, ampak vceraj sem temu ze skoraj verjela. Najprej, pri prvi guzvi, v Homcu (ena vas bolj proti Lj. kot nasa) se mi neko dekletce zalima na rit. No, skoraj, pa bi pocilo. Madona, sem si mislila... Potem sem jo valda skos cekirala, ce sploh gleda na cesto in ce bo pravocasno zabremzala.
Ko se koncno prebijemo do Domzal, se mi takoj na Trzinski obvoznici nalima nek ata. In to s Fiatom! Kako more... Njegova voznja me je ubijala, v vzratnem ogledalu sem videla le pol havbe in naprej, prednjih luci pa ne. Torej, mislim da je vozil le nekaj milimetrov za mano (ni izkljucena moznost o centimetrih). Koncno se naredi luknja, da lahko po sosednjem pasu prehitim nekaj polzev, s tem naredim prostor atu, da gre naprej. Med kolono pred izvozom za ind. cono Šiška: Za mano spet neka fancy lepotica, spet s Fiatom, na vsak nacin hoce kolono prehitet po desni. Valda, ne bom se umaknila, ker bi se izpostavila drvecim avtomobilom na levi, ki imajo notr vsaj 100 - saj veste, kako hitijo zjutraj vsi bit prvi po obvoznicah. No, pa je le malo pocakala in bila nekaj sekund kasneje na cilju. A pleh je le ostal v prvotni obliki:)

Drugic sem dobila obcutek popolne nevidnosti na poti iz vrtca domov, popoldan. Ze na Verovskovi nek ogromen in dolg tovornjak zavije levo par metrov pred mano. Naj omenim, da po Verovskovi ne vozim ravno 50, ampak - pac malo vec. No, ko se pomirim, sem ze skoraj na Tomacevskem rondoju. Hudo, spet me neka deklina sploh ne opazi in menja pas - direkt proti meni. Ajoj, zdej lahko tetkici povem, da imam kar precej dobre reflekse, saj je avto se vedno cel:)
In na sreco je na relaciji 'vrtec - doma' skoraj povsod dvopasovnica, da se clovek lahko vsaj malo umakne.

Tretja stvar pa ni bila nevidnost. Ampak cista nezmoznost postaviti se zase, odlociti se sama in uveljaviti svojo voljo.
Vceraj je bila namrec obletnica mature. Lani sem jo prelezala v bolnici in letos sem si zares zelela iti. No, odkar sem zvedela zanjo, mi je tekica pravila, naj grem in da bo ona dala Saro spat.
No, vceraj popoldne pa je bila druga zgodba. Sara je nekam zelo prehlajena, dva dni skupaj ze spi (dobesedno vse dela v spanju, sploh se ne da motiti, kot bi mela pretres mozganov - a ga nima...) in tako mi tetkica rece, ce bom res sla na obletnico. Ona zna take stavke povedati v tistem znacilnem tonu, da zacnem poslusati med vrsticami. Zbujanje slabe vesti, da jaz grem ven, ce je Sara prehlajena, je imelo dober ucinek in seveda, nisem sla. Naslednjic, pricakujem, da bom zopet na okrevanju in spet odpade, ze zdaj vem. Nazadnje sem bila, ko sem bila noseca in sem ravno postajala samska. Tisto je bil moj zadnji 'zur'.
No, pa bo kmalu preteklo celo leto, odkar zvecer nisem sla sploh nikamor. Niti na kavo, ne na sok... In si ne predstavljam, kako bi lahko sploh sla, saj vedno v zadnjem trenutku slisim izjavo, ki je namenjena zbujanju slabe vesti. Ker imam Saro, pac ne grem nikamor (vsaj ne brez nje).
Pa si vcasih tako zelim, samo da grem malo med ljudi, pocekirat kaj je novega in svezega...

Tu bom post koncala, sicer se zna zgoditi, da bi svoje razocaranje, sploh pa zalost pretipkala sem.
A ne, ne bom.
Vcerajsnji dan si bom skusala zapomniti po smsu, ki sem ga dobila iz Maribora. Mihcu hvala, ker je znal priklicat en nasmesek na moj obraz:)
In seveda, cel dan sem nosila cestitko za Barby na posto. Sedaj sem valda prepozna, in v tej razocaranosti ji tut smsa nisem poslala. V glavnem, bejba, pri meni te caka drobceno presenecenje, sicer pa: VSE NAJBOLJSE!

Le sprasujem se, ker se imam za dobro voznico (kar potrdijo vsi razen tetkice in J.), je tako hudo, ce vozim po cesti naravnost, kjer ni ovinka? Je tako hudo, ce na dvopasovnici uporabljam zmigovc (kako se rece pravilno?) za menjavo pasu?
In se bolj se sprasujem, sem res tako zelo slabsa od vseh drugih, da je vsak osebek zenskega spola tako zelo boljsi od mene? So res vsi lepsi in boljsi od mene? Vsi uspesnejsi? Si res ne zasluzim, da bi zazivela brez te trapaste vesti in podcenjevanja in kdaj tudi jaz koga izkoristila za varusko, da bi se lahko ponovno socializirala? Ne smem ziveti svojega zivljenja, samo zato ker me Sara rabi (ali me sploh rabi?) res vsako minuto?


No, verjetno tudi tiste kave s Spelo ne bom spila, ce ne pride k meni na tursko:(

Pozdravcke od grde racke:)