REPLIKA

Koncno sem se odlocila se za tole pisanje. Matra me ze kar nekaj casa, da dam iz sebe.

Torej, en teden nazaj, ko sem bila na tomografiji, je moja teta pazila na Saro. Potem pa sva imeli kar dolg pogovor, kot je v najini navadi. Taki pogovori mi najbolj pasejo, da si razjasnim kaksne sveze informacije v glavi, da si potrdim, da mislim in cutim pravilno in da si potrdim, da sem v redu taka, kot sem.
Torej, debata je bila med drugim tudi o ljudeh. Taksnih in drugacnih. Mene veliko ljudi, znancev vprasa, kako pa kaj drugi? Imas se iste prijateljice? Te gledajo drugace? Ali znajo sprejeti situacijo?

No, o tem sva govorili tudi tokrat. Res je, prijateljstva niso vec taka, kot so bila nekoc. Se slisimo, menimo za obisk, za kavico, za klepet... Z nekaterimi nam rata bolj pogosto, z drugimi vedno prelozimo, s tretjimi se pa samo slisimo. A so tu tudi ljudje, ki so vedno ob meni, ob Sari. Poleg nekaterih sorodnikov se dve, zadnje case celo tri 'sosedove mamice', tetkica in prijatelji.

Pa mi teta rece, ali imam se tiste prave prijatelje? Pomislila sem, da Sandi bo vedno Sandi in tetkica bo vedno No.1. In naprej je debata nanesla na morje.
Vse zanima, kako se ima Sara med drugimi otroki. In kako jo dojemajo, kako se obnasajo v njeni druzbi.
Res je, marsikateri otrok, ko vidi, da Sara ne pocne nicesar tako kot on, se obnasa kot da ga je strah in se raje umakne. Je pa veliko otrok, lahko recem, da vecina, ki Saro potem gledajo drugace, a zelo lepo. Otrok, ki si ne deli rad igrac, je ob Sari drugacen in ji ponuja vse svoje igrace. Otrok, ki tako rad raziskuje, pleza in se zamoti sam, ob Sari to pocne tako, da ga ona opazuje, on pa, kot da ji kaze kako se kaj pocne. Spet tretji otroci so neznansko nezni do nje, jo bozajo, lepo objamejo in ji kaj prisepnejo:)
Vem nekako, da je to vse na starsih, kako oni svojemu otroku predstavijo Saro. In kakor jo sprejemajo oni, tako priblizno jo bo otrok.

In cisto res je. To sem nekako potrdila z dejstvi iz morja.
Teta mi je najprej rekla, da si moram prijatelje izbirati jaz in ne da sprejmem vsakogar, ki se mi ponudi za prijatelja. Ker ob slednjih se bom vedno pocutila nekaj manj, saj so me do sedaj 'izbirali' le taki, ki so izkoristili mojo nesamozavest in od casa do casa udarili v moje sibke tocke.
Pravi prijatelj te bo poslusal in si to zapomnil ter to uposteval.
Kolikokrat sem ze komu zaupala, cesa me je strah, kaj predvidevam in da mi to niti malo ni v redu, pa sem od tega cloveka dobila ravno to.

Sploh pa najbolj boli dejstvo, kako se nekateri znajo pretvarjati, da razumejo naju s Saro. Seveda, za dve urici druzenja ni problema, ko pa naju nekdo gleda cel teden, je slika drugacna. Ni se zgodilo samo enkrat, ko sem takoj videla tak pogled in ko so cisto, cisto pocasi kapljala drobna vprasanja, da si je clovek potrdil ali zavrgel tezo. Ni bilo samo enkrat, ko se je kdo zapentljal v svojih lastnih stavkih, kako to razume, kako je to dobro za vse in kako sem v redu, da ne delam takih razlik. Na drugi strani pa je taista oseba malodane ze naredila krog okoli Sare in vedno iskala neko drugo zaposlitev, da le nebi bilo treba spoznati tega soncka.

V zadnjem mesecu sem ugotovila, da sem sama sebi cisto dovolj.
Seveda sem najbolj vesela druzbe in ljudi okoli sebe, vendar za trdna prijateljstva nimam vec volje. Naj se odvija, kakor se, midve s Saro pa sva zaceli uzivati sami. In odkar sami hodiva okrog, vsak dan srecava kaksno super mamico, prijateljico in imava vec casa za naju, najine vragolije in razvajanja:)

In se to, take poste pisem le zato, da bom cez cas spet prebrala in videla, kako sem se pocutila, kaj se nama je dogajalo in moogce bo kdaj ta izkusnja komu v pomoc.

In le se to, tudi danes sem videla gospoda Carja in se mi dozdeva, da je tip zelo zaseden, pa tudi minilo me je ze.
Bo ze se kaksen prisel mimo:) Ce ne prej, pa cez dve leti...

papa

Update: Popravljen post, kdor je prebral, je vedel zakaj. Nekateri pa ne znajo prebrati tistega, kar napisem ampak preberejo tisto, kar sami mislijo... brezveze, sedaj bom cist brezosebna tukaj gor.