Dr. B.: "Hello (nasmeh), kako je zdaj z nama?"
Jaz: "Nic ni bolje, se vedno isto" (zajamem sapo, kaj vse bom povedala, a me prekine)
Dr. B.: "A boli, kajne? Vem. Kako hodite?"
Jaz: "Normalno, kako pa naj?"
Dr. B.: "...(ena fora) koliko casa ze brez bergel zdaj?"
Jaz: "Od aprila. Saj ste mi vi rekli!"
Dr. B.: "Ja... ampak tole ni dobro. Se vedno ni zarasceno. Pa je ze koliko casa... (gleda v papirje) vec kot eno leto tkole. Hm... Poglejva kako hodite, mal se sprehod'te."
(Jaz se sprehodim, on sploh ne gleda).
Jaz: "A pol se dobro celi, bo zdaj v redu?"
Dr. B. (pogleda me prav smesno, za en ton zvisa glas): "Ne, ni dobro. Ne bo v redu. Tole bo treba neki naredit. Dejte se (pokaze na mizo, naj dam nogo gor)... bom potipal zlom."
Jaz med tem 'tipanjem' malo poskakujem, ne da bi zelo zelo bolelo, a se kar nekaj premika in zelo zelo neprijeten obcutek, taka malo drugacna bolecina. On kar se naprej tipa in nekaj modruje...
Dr. B.: "A pa vam se kaj zatece noga?"
Jaz: "Ponavadi zvecer."
Jaz: "A res ni dobro? Zakaj ne? Kako to da se ne zaraste?"
Dr. B.: "Morate pocivat z nogo, ko boli se ustavit... (nekaj ze stokrat slisanih napotkov) Boste prisla septembra, pa se bova dogovorila za reoperacijo."
Jaz (kar naenkrat v soku): "Kaj? Kaj boste pa delal?"
Dr. B.: "Ja, se enkrat vas bom operiral. Ne vem se, kaj bom naredil. Ampak tkole ne more bit."
Jaz (se bolj zacudena): "A to bo prav operacija?"
Dr. B: "Ja."
Kar zgubila sem se. Od blizu je pogledal moje oci...
Dr. B.: "A vas je strah?"
Jaz: "Ja kaj pa, itak me je strah. Spet vse od zacetka a kaj." (Pomislila sem, da sploh nimam casa za operacijo, da je doma Sara, ki me caka, da Sara ne more med mojo operacijo nikamor, da si tega ne morem privosciti...misli so kar svigale, vse okoli moje Sare)
Jaz: "In kako bo to zgledalo? Kaj mi boste delal?"
Dr. B.: "Ne vem se. Res ne vem."
Jaz: "Kaj vse imate pa na razpolago, da mi naredite?"
Dr. B.: "Lahko vam zamenjam ves material... dam notri ploscice... lahko vse vzamem ven in cisto kaj drugega..." (nisem vec poslusala)
(Gre nazaj do svoje 'mize' in narekuje asistentki...)
Jaz: "A pa to bom morala bit v bolnici spet?"
Dr. B.: "Ja. Ja kaj pa mislite? To bo velika operacija, kot prva."

Vzela sem izvid, se zahvalila, zazelela lep dan, pozdravila in odsla. Solze so mi drle v oci, misli pa begale.
Nisem si mislila... Ok, vedela sem, da nekaj ni v redu, saj kosti se ja zarastejo hitreje. A da bo res prislo do tega, do nove operacije... Tega si nisem mislila. Pricakovala sem le, da bomo se naprej cakali, kot smo to delali 14 mesecev in se potiho sprasevali, zakaj se tole noce zacelit.

Strah me je. Ne zelim si biti spet v tisti bolnici, ne spet med sestrami in ne spet hodit na fizioterapije.
Zelim si samo, da se enkrat za vselej to konca in da lahko zazivim naprej.
Zelim si plesati, teci, obuti gojzarje in iti v gozd. Zelim si, da bi naju s Saro naslo zdravje.