NAPORNO?

Eh no, niti ne. Vsaj ne zame...
Zakaj gre? V soboto se mi je rahlo 'fental' zgornji del hrbtenice.
Ja no, naj najprej povem, da ze skoraj eno leto spim na Dormeu. Ja, tistem slavnem jogiju, na katerem se zbudite naspani. Vi mogoce, not me! Mogoce so se v vseh teh dolgih mesecih zgodile tri noci, da sem res spala kot placanci v reklami, sicer pa ne. Premetavanje, zbujanje na pol ure, smotane kosti, to zaznamuje moje noci.
No, in koncno sem ga preklela na polno.
Zjutraj me je le malo bolelo, kot ponavadi, preden se pretegnem in razmigam kosti v prvotni polozaj (beri: pred spanjem). Bila je ura skoraj sest zjutraj, Sara je bila tokrat bolj zgodnja z vstajanjem:) A ne. Nekako sva sle s Saro ob sedmih se malo lezat in se afnat po postelji. Nakar sem se znasla v polozaju, ko se nisem mogla vec premakniti s telesom od pasu navzgor. Bolelo je, kot bi mi nekdo dobesedno nalomil tilnik in ramena. Sara se mi je najprej malo smejala, nakar je zacutila, da je nekaj narobe in pricela jokati.
Tetkica jo je vzela k sebi, da sem se lahko nekako pobrala. Vzelo mi je kar precej casa. A hodila sem lahko. Vsaj to! Desne roke najprej skoraj nisem cutila, glava mi je avtomatsko rinila naprej, brada je kot magnet silila v grlo.
Cez dan sem malo bolj pocivala, Saro je zabavala tetkica. Pogrunala sem, kako lahko 'potanovem' ravnam z roko in jo uporabljam. Le glava mi je delala probleme, saj me je vse bolelo od neznosne drze naprej in vedno, ko sem jo skusala zravnati, me je ponovno uscipnilo.

Pri nas doma je jamranje zelo nezazeleno. Tetkica ne prenese, da kdo malo pojamra, takoj ti zasuje v obraz, da nisi revez in da se samo smilis samemu sebi. To je nekako posledica tega, ker ji gre na jetra stara mama, ki jo vsako minuto nekaj boli in zivi za to, da nekomu razlaga svoje bolecine (ki jih ponavadi ni).
No, a ob vsem tem tetkica ne pomisli na to, da tudi ona kdaj o cem pojamra, pa ne ve, da gre komu na zivce razpredanje, ce je neka bulica ze kozni rak. (Ob tem se zadnje dni kar smejimo:))

V nedeljo pa smo imeli bob. Zegnjansko nedeljo. Obiske. Polno ljudi. Ob tem sem se kar morala razmigati, tetkica je imela veliko dela, ker sem bila jaz precej neuporabna. A vseeno, sem stiskala zobe, odpirala precej zaspane oci in prisla skozi.
Vceraj sva bili s Saro ze sami in nama je kar ratalo. Tudi Sara je bila uvidevna in se je nosila malo drugace, samo na levi in samo z eno roko. No, danes pa sva ze pravi mojstrici in tudi jaz sem se ze trikrat uspela res vzravnati:)

Tetkica je rekla, da to pride iz psihe. Tuhtala sem, kako pa bi bilo to potem pri meni sploh mogoce? Saj me nic takega ne skrbi...
Nakar sem po nekaj urah ugotovila, da govorim in razmisljam samo o operaciji in kako bi lahko bilo in kako bo...
...mi je bilo kmalu jasno, da je verjetno vse res.

Ob tem dozivljanju najlepsa hvala Tinetu, Urski in Sari za podporo:)

Ta teden sva koncno bolj prosti kot nekaj tednov poprej, kar bova izkoristili za dolgo pricakovana druzenja z orhidejovkami in se kaksen prijeten sprehod:) Sicer sva pa ze prejsnji teden uzivali ob obisku Urse in na potepu pri B&M, ki zivita sredi gozda, kar spominja na skavtske case:)
No, to bova kar nadaljevali, saj se hitro priblizuje 3. september, ko dopoldnevi ne bodo vec samo najini in bodo dnevi za uzivanje precej krajsi.

Ta teden bo kar poln dozivetij, ze voham dogodivscino sedaj: Sara se je presenetljivo kmalu zbudila.
Grem pogledat, kako lezi, me prav zanima:)

papa