RADA BI BILA

Rada bi bila veter,
da bi ti ob jutrih kuštrala lase,
te poljubljala na lica,
te ščegetala in ti nagajala.

Rada bi bila voda,
ki bi vila svoje potoke po tvojem telesu,
se združevala s tvojimi solzami
in se napajala s tvojim vonjem.

Rada bi bila meglica,
ki bi te ovila ob žalosti
in se ob sreči razpršila na tisoče drobnih delcev.

Rada bi bila sonce,
ki bi te s poljubom iz sanj prebudilo
in se zvečer od tebe s solzami poslovilo.

Rada bi bila luna,
da bi te zvečer v spanec zazibala
in se ponoči s tvojimi sanjami igrala.

Rada bi bila dekle,
katera se je skrila globoko v kotiček tvojega srca
in ti tam puščico zapičila.

DATI IZ SEBE

V prejsnjem postu sem pisala, kako sva se s Saro pustili, da so zunanji dejavniki vplivali na najino razpolozenje. No, Sari je oprosceno, saj jo res boli tisti zobek, a meni? Pridejo dnevi, ko tudi jaz podlezem vsem pritiskom, ki se kopicijo z vec strani.

Bilo je obdobje, ko sem nosila skrbi s seboj kot culo na rami. Kar nisem je mogla razvezati, teh skrbi posortirati in jih pustiti nekje ob poti. Vse do danes. Danes sem imela zgleda nek 'ociscevalni' dan.

S Saro sva uzivali v druzbi druga z drugo, spet sva se zabavali, smejali in guncali afne. Ob takem veselem razpolozenju se jaz lahko sproti 'zdravim', si pocistim podstresje. Nabrala sem si torej energije za naprej, vse stvari v moji zlati culi stresla z ramen in jih pogledala z druge strani.
Waw! To je bila tista pozitivna stran, pogled je cisto drug, kot prej. Bolj mavricen, bolj obetaven:) Ni bilo vec sive in crne barve, ampak cela paleta mavricnih, blescecih in veselih barv! Zasijalo je novo upanje, nove moznosti in odprle so se nove poti.

Nekako sem pustila za seboj nadlezno in neprestano premlevanje o moji nogi, operaciji, o vseh moznostih. Pustila sem za seboj spomine iz casov, ko sem delala v vrtcu. S tem sem se otresla skrbi glede Sarinega vrtca. Vsa sivina je izginila in vesela sem, da sem zmozna stvari videti skozi pisana ocala. Le cas potrebujem.

Je pa ostala ena stvar, ki me je spet zacela gristi od znotraj. Spoznanje, zakaj mi je carski gospodic mesal glavo, bil tako zanimiv, a vseskozi se ni uspel prebiti skozi zid, da bi mi postal res vsec. Tu je tudi razlog, zakaj jaz ne bom nikoli nikomur namignila, da mi je vsec. Tu je razlog, zakaj obupam ze na zacetku-ma ne, pred vsakim morebitnim zacetkom. Tu je razlog, zakaj se glede svojih moznosti drugje tako zelo podcenjujem. Tu je razlog, zakaj mi obcasno samozavest pade pod nivo nic.

Kam pes torej moli tacko?
Ze davno sem prodala srce, zaprla skrinjico in odvrgla kljuc. Na zalost, a je prodano. In vcerajsnji klic mi je zopet odprl oci. Danasnje cakanje v prazno na Sarino babico me je spomnilo, da je to to. Ta teden je bilo verjetno po nakljucju toliko situacij, kjer so me ljudje spomnili. Toliko vprasanj, ki so moje misli peljale stran. In nasla sem kopijo pisemca izpred dveh let, ki je obudilo bolecino. Zato sem taksna. Zato sem jaz.

Tega je ze davno, vse je zakopano, vse pozabljeno, vse odpusceno. Le srce sem pustila nekje dalec, iscem ga, a ga ne dobim nazaj. Ima ga clovek, ki ga zelim sovraziti.
Ce bi mi to sovrastvo uspelo, bo on poleg vseh pajkov edino bitje, edina stvar, edini pojem na Zemnlji, ki bi ga sovrazila.
In danes si zelim samo to. Ce se mi zelja izpolni, mogoce pride srcek nazaj. In mogoce ga bom jutri lahko pustila kje drugje... Tam ga nebi mesarili, nebi ga trgali, nebi ga pljuvali, nebi ga klali.

Tam bi ga ljubili.

Zelim si...

Lahko noc*

- MOON - WEATHER - TOOTH -

Jej, huda kombinacija:)
Kako sele deluje pri Sari!

Mala bo dobila se spodnji dve trojkici. Tole je bilo kar hitro, zadeva okoli trojk v ustih. Ampak kako je hudo, ce noce in noce ven! Ena je samo naspicena tam spodaj, druga ze cisto krvava pod kozo, Sara pa vsa objokana:) ampak smo pogumni pri nas doma, saj potem cakamo le se stirice! In upam, da ne bo problemov z njimi, saj nikjer ni videti prostora zanje.
Glede zobkov, pricakovala sem, da ji bodo rastli celo vecnost. Prvi se je prikazal sele nekaj dni pred prvo svecko in potem so po vseh sprednjih enkicah petke kar popadale ven. A s tem je bilo veselja konec, trajalo je celo vecnost do sem, ko ima Sarc v ustih 14 (in dve polovicki:)) lepih, belih in ostrih zob.

No, ta teden je postavila piko na i tudi teta Luna. Saj je zelo lepo pred spanjem opazovati, kako svetlo je zunaj in kako leno se premika po nebu, steje zvezde in si izmislja kazen za zvezdico zaspanko... A zjutraj tega cara naenkrat ni vec, ostane pa kar nekaj kislega v nasih malckih. Menda so bili vsi v ulici nekam neraspolozeni in nasajeni. A meni se je zdelo, kot da je Sara majhujsi primer. Jokala je tudi po dve uri skupaj. Vceraj se je zbudila ze pred peto zjutraj in meni to nikakor ni odgovarjalo. Ustrasi se vsakega zvoka, visjega od sobne jakosti, kar mi tudi ni po godu. In joka res za vsako stvar.

Vceraj je bilo se vreme zgleda tisto, da je bilo vsega too much. Tako je tudi mamica podlegla carom vsega tarnanja in s princeso nisva vec nasli skupnega jezika. Jaz sem hotela risati, iti ven, se crkljati, ona pa nic. Cisto nic!
Nisva vec vedeli, kdo je sef in kako naj se zmeniva. Malo v smehu, malo v solzah sva prijadrali do vecerje, prilagajala sem se pa spet: Jaz, kdo pa drug:)

In danes? Ze zjutraj sva se zbudili polni energije in smehca:)
Danes uzivava, se igrava in veliko smejeva. Hvala zobkom, da nama pustijo toliko zabave, hvala vremenu, da je non stop sivo in hvala teti Luni, da se je skrila.

Caka naju terapija, kupovanje copatk za vrtec in zvecer temeljito ciscenje:) Namrec, cakajoc 'Godota' sem videla, da Sarine nohtke krasi nova barva, taka grda rjava in zgleda zeli biti ze dama, z malo daljsimi:) Tudi useska zadnje dni pucava vsak dan, pa se kar nabira in ne izgine tole maslo ven. Se bo prijetno, jo ze vidim, kako bo zvecer po angelsko zaspala.

In 'cakajoc Godota'? Mala uganka, a dopoldne sva cakali napovedan obisk in ugotovili, da vedno cakava in je vedno isto. Ne docakava:) Namrec, Sarina babi bi rada prisla, je rekla... In je ni bilo... Nazadnje je po nekaj tednih le poklicala in povedala, da je ni bilo:)
Je pa fino, da naju je opomnila na to, da sva spet pogledali slikice in sestavili, ali bolje, ustvarili pravljico o cudeznih bitjih. Catch je le v tem, da ta bitja zivijo v nasem svetu, tamle cez, saj jih malodane vidim cez okno, a so kot na drugem koncu galaksije...

Lep dan vsem, naj vam v srcih soncek sije, vas pogreje in nasmeje:)
papa

NAPORNO?

Eh no, niti ne. Vsaj ne zame...
Zakaj gre? V soboto se mi je rahlo 'fental' zgornji del hrbtenice.
Ja no, naj najprej povem, da ze skoraj eno leto spim na Dormeu. Ja, tistem slavnem jogiju, na katerem se zbudite naspani. Vi mogoce, not me! Mogoce so se v vseh teh dolgih mesecih zgodile tri noci, da sem res spala kot placanci v reklami, sicer pa ne. Premetavanje, zbujanje na pol ure, smotane kosti, to zaznamuje moje noci.
No, in koncno sem ga preklela na polno.
Zjutraj me je le malo bolelo, kot ponavadi, preden se pretegnem in razmigam kosti v prvotni polozaj (beri: pred spanjem). Bila je ura skoraj sest zjutraj, Sara je bila tokrat bolj zgodnja z vstajanjem:) A ne. Nekako sva sle s Saro ob sedmih se malo lezat in se afnat po postelji. Nakar sem se znasla v polozaju, ko se nisem mogla vec premakniti s telesom od pasu navzgor. Bolelo je, kot bi mi nekdo dobesedno nalomil tilnik in ramena. Sara se mi je najprej malo smejala, nakar je zacutila, da je nekaj narobe in pricela jokati.
Tetkica jo je vzela k sebi, da sem se lahko nekako pobrala. Vzelo mi je kar precej casa. A hodila sem lahko. Vsaj to! Desne roke najprej skoraj nisem cutila, glava mi je avtomatsko rinila naprej, brada je kot magnet silila v grlo.
Cez dan sem malo bolj pocivala, Saro je zabavala tetkica. Pogrunala sem, kako lahko 'potanovem' ravnam z roko in jo uporabljam. Le glava mi je delala probleme, saj me je vse bolelo od neznosne drze naprej in vedno, ko sem jo skusala zravnati, me je ponovno uscipnilo.

Pri nas doma je jamranje zelo nezazeleno. Tetkica ne prenese, da kdo malo pojamra, takoj ti zasuje v obraz, da nisi revez in da se samo smilis samemu sebi. To je nekako posledica tega, ker ji gre na jetra stara mama, ki jo vsako minuto nekaj boli in zivi za to, da nekomu razlaga svoje bolecine (ki jih ponavadi ni).
No, a ob vsem tem tetkica ne pomisli na to, da tudi ona kdaj o cem pojamra, pa ne ve, da gre komu na zivce razpredanje, ce je neka bulica ze kozni rak. (Ob tem se zadnje dni kar smejimo:))

V nedeljo pa smo imeli bob. Zegnjansko nedeljo. Obiske. Polno ljudi. Ob tem sem se kar morala razmigati, tetkica je imela veliko dela, ker sem bila jaz precej neuporabna. A vseeno, sem stiskala zobe, odpirala precej zaspane oci in prisla skozi.
Vceraj sva bili s Saro ze sami in nama je kar ratalo. Tudi Sara je bila uvidevna in se je nosila malo drugace, samo na levi in samo z eno roko. No, danes pa sva ze pravi mojstrici in tudi jaz sem se ze trikrat uspela res vzravnati:)

Tetkica je rekla, da to pride iz psihe. Tuhtala sem, kako pa bi bilo to potem pri meni sploh mogoce? Saj me nic takega ne skrbi...
Nakar sem po nekaj urah ugotovila, da govorim in razmisljam samo o operaciji in kako bi lahko bilo in kako bo...
...mi je bilo kmalu jasno, da je verjetno vse res.

Ob tem dozivljanju najlepsa hvala Tinetu, Urski in Sari za podporo:)

Ta teden sva koncno bolj prosti kot nekaj tednov poprej, kar bova izkoristili za dolgo pricakovana druzenja z orhidejovkami in se kaksen prijeten sprehod:) Sicer sva pa ze prejsnji teden uzivali ob obisku Urse in na potepu pri B&M, ki zivita sredi gozda, kar spominja na skavtske case:)
No, to bova kar nadaljevali, saj se hitro priblizuje 3. september, ko dopoldnevi ne bodo vec samo najini in bodo dnevi za uzivanje precej krajsi.

Ta teden bo kar poln dozivetij, ze voham dogodivscino sedaj: Sara se je presenetljivo kmalu zbudila.
Grem pogledat, kako lezi, me prav zanima:)

papa

Dr. B.: "Hello (nasmeh), kako je zdaj z nama?"
Jaz: "Nic ni bolje, se vedno isto" (zajamem sapo, kaj vse bom povedala, a me prekine)
Dr. B.: "A boli, kajne? Vem. Kako hodite?"
Jaz: "Normalno, kako pa naj?"
Dr. B.: "...(ena fora) koliko casa ze brez bergel zdaj?"
Jaz: "Od aprila. Saj ste mi vi rekli!"
Dr. B.: "Ja... ampak tole ni dobro. Se vedno ni zarasceno. Pa je ze koliko casa... (gleda v papirje) vec kot eno leto tkole. Hm... Poglejva kako hodite, mal se sprehod'te."
(Jaz se sprehodim, on sploh ne gleda).
Jaz: "A pol se dobro celi, bo zdaj v redu?"
Dr. B. (pogleda me prav smesno, za en ton zvisa glas): "Ne, ni dobro. Ne bo v redu. Tole bo treba neki naredit. Dejte se (pokaze na mizo, naj dam nogo gor)... bom potipal zlom."
Jaz med tem 'tipanjem' malo poskakujem, ne da bi zelo zelo bolelo, a se kar nekaj premika in zelo zelo neprijeten obcutek, taka malo drugacna bolecina. On kar se naprej tipa in nekaj modruje...
Dr. B.: "A pa vam se kaj zatece noga?"
Jaz: "Ponavadi zvecer."
Jaz: "A res ni dobro? Zakaj ne? Kako to da se ne zaraste?"
Dr. B.: "Morate pocivat z nogo, ko boli se ustavit... (nekaj ze stokrat slisanih napotkov) Boste prisla septembra, pa se bova dogovorila za reoperacijo."
Jaz (kar naenkrat v soku): "Kaj? Kaj boste pa delal?"
Dr. B.: "Ja, se enkrat vas bom operiral. Ne vem se, kaj bom naredil. Ampak tkole ne more bit."
Jaz (se bolj zacudena): "A to bo prav operacija?"
Dr. B: "Ja."
Kar zgubila sem se. Od blizu je pogledal moje oci...
Dr. B.: "A vas je strah?"
Jaz: "Ja kaj pa, itak me je strah. Spet vse od zacetka a kaj." (Pomislila sem, da sploh nimam casa za operacijo, da je doma Sara, ki me caka, da Sara ne more med mojo operacijo nikamor, da si tega ne morem privosciti...misli so kar svigale, vse okoli moje Sare)
Jaz: "In kako bo to zgledalo? Kaj mi boste delal?"
Dr. B.: "Ne vem se. Res ne vem."
Jaz: "Kaj vse imate pa na razpolago, da mi naredite?"
Dr. B.: "Lahko vam zamenjam ves material... dam notri ploscice... lahko vse vzamem ven in cisto kaj drugega..." (nisem vec poslusala)
(Gre nazaj do svoje 'mize' in narekuje asistentki...)
Jaz: "A pa to bom morala bit v bolnici spet?"
Dr. B.: "Ja. Ja kaj pa mislite? To bo velika operacija, kot prva."

Vzela sem izvid, se zahvalila, zazelela lep dan, pozdravila in odsla. Solze so mi drle v oci, misli pa begale.
Nisem si mislila... Ok, vedela sem, da nekaj ni v redu, saj kosti se ja zarastejo hitreje. A da bo res prislo do tega, do nove operacije... Tega si nisem mislila. Pricakovala sem le, da bomo se naprej cakali, kot smo to delali 14 mesecev in se potiho sprasevali, zakaj se tole noce zacelit.

Strah me je. Ne zelim si biti spet v tisti bolnici, ne spet med sestrami in ne spet hodit na fizioterapije.
Zelim si samo, da se enkrat za vselej to konca in da lahko zazivim naprej.
Zelim si plesati, teci, obuti gojzarje in iti v gozd. Zelim si, da bi naju s Saro naslo zdravje.

V ZNAMENJU GOJZARJEV IN NAHRBTNIKA

Danes je bil dan, ko sva bili s Saro dopoldne nekako kar prosti in z nikomer zmenjeni za sprehod ali obisk. Pa sva sli v BTC probavat gojzarje za mamico.
Najbolj vsec so mi bili eni v Alpini, sploh moja desna (se vedno poskodovana) noga se je super pocutila v njih. Ko je prodajalka videla moje navdusenje nad njimi, mi je hitela razkazovati in predstavljati se druge modele. Na koncu mi je pokazala se celo moske, tiste z nizkimi stevilkami, a malo drazje.
A ne, meni so bili vsec tisti prvi. Nisem jih kupila, saj ob taki stvari zelim, da je preverjeno s strani tetkice. Na gojzarje se sicer ne spozna kot stokovnjak, a vseeno bolje kot jaz... ima pa nek cut za cene, ona ve, ce je kje to bistveno ceneje ali ce je 'vsa dodana oprema' v cevlju odvec.
In doma mi res pove eno zelo koristno informacijo. Namrec, naj najprej kupim nahrbtnik za Saro in v supergah sprobam, ce sploh zeli hodit na 'moje pohode'.

Res pametno od tetkice, tako da greva jutri zgodaj zjutraj v Promontano v Domzale sprobati spet nahrbtnike. Enega sicer imamo doma, dala nam ga je teta, a je tisti obicajni (take dela PegPerego), vsekakor zelo neprimeren za Saro.
Nadejam se, da bom kje dobila res dobrega, podlozenega (za glavico), z ustreznim varnostnim pasom, ter podlozenim sedalom. Enega sva sicer ze sprobali, a si zeliva sprobati cimvec, da bo res najboljsi. In res je, ne bova hodili na Triglav z njim, le na kaksen izlet v Logarsko, Bohinj in na Orglice, malo na Veliko planino ali na Krvavec, a nahrbtnik bo primeren tistemu, v katerem nekateri otroci dosezejo Triglav:)
Ce tudi vas zanima, si poglejte tukaj super predstavitev.

No, pa je se en teden cisto zapolnjen. Jutri imava dooolgo pricakovan opravek v Ljubljani. Zdajle sem si ze podrobno pogledala, kam morava zaviti in pred katero stavbo se ustaviti. Imava sestanek v zvezi z odlocbo. Odlocbo imajo otroci s posebnimi potrebami, nanasa se na njihove sposobnosti, v njej je navedeno, katere specialne pomoci mora biti otrok delezen. Kot primer, v odlocbi je navedeno, ali je otrok v vrtcu upravicen do spremljevalca, koliko ur tedensko je obravnavan pri defektologu/logopedu/nevrofizioterapevtu/delovnem terapevtu. Odlocba nekako usmeri otroka s PP (po lestvici, lazje->tezje prizadetih).
In ne me drzat za besedo, vsaj tako je bilo meni predstavljeno vse skupaj v zvezi s tem. Mogoce sploh ni tako.
V glavnem, koncno sva docakali ta sestanek:) Vlogo sva namrec vlozili ze meseca marca, predvidoma v oktobru bo komisija in takrat enkrat bova dobili ta papir. Kot imam obcutek, bo to spet le ena popisana stran, a je potrebnega toliko casa in letanja za to. Me spominja na socialo;)

Cetrtek bo cisto letec, od zdravnika na terapijo in nato k Barbi precekirat kje in kako zivi:) Le se darilce si moram omisliti, nekaj zelo lepega si ta princesa zasluzi. A jaz sem z darili na suhem, nikoli nimam prave ideje:( Zato sprejemam ideje, je sveze porocena, ravnokar iz porocnega potovanja in studentka. Kaj kupiti taki lepotici? S predlogi na dan!

V petek dopoldne sva pa cudezno se frej. Jupi:) Bo treba izkoristit za sprehod. Lepo vreme je ze naroceno, tako da bom koncno prisla do svoje priljubljene kavice, Sara pa do svojih ljubljenih listov na vejah ter male telovadbe:)

Sedaj sem koncno ujela svoj ritem. Imam namrec probleme z vecerno utrujenostjo. Ko Sara zaspi, uspem pomiti posodo, postoriti se kaj po stanovanju in padem dol. No, tudi danes je bilo tako. Zaspala na kavcu:)
A se ob polnoci (tocno!) zbudim in sem se kaki dve urici zelo produktivna. Nekajkrat sem se ze ucila na ta nacin, danes pa izkoriscam ekran, informacije na spletu in priprave na jutri (beri: informacije o nahrbtnikih).

Razmisljala sem tudi, da bi Sari vseeno kupila kolo. Tistega poganjalcka, ki ga jaz porivam zadaj, ona pa je v udobnem sedezu, varno pripeta in z nogami na stopnicki. Velikokrat smo ga ze videli v trgovinah, z navdusenjem probavali in vedno je bila vsa vesela. Ze lansko zimo sem si ga zelela (ja, jaz sem bila najbolj navdusena:)) Ponavadi smo jo potem kar v njem vozile cez trgovino, za slucaj, da veselje ni samo zacetno. Ampak vedno mi je potrkala vest, da ji bom kupila nekaj, kar bo uporabljala 2x na teden in kar bo spet krajsalo najin cas za telovadbo in trening mozganov (beri: branje knjig in zapolnjevanje besednega zaklada).
No, in zadnjic smo ga videle v Avstriji. Cena je ista kot pri nas, le da ga trenutno nimajo v nobeni Pikapolonici dalec naokoli.
In kako sem se odlocila da ga bo imela? Malo sem pogledala Sarino zalogo igrac in vse krame ter pomislila na vse druge malcke, ki jih poznam. Spet nekaksno primerjanje, a tu mi je to zelo pozitivno pomagalo. Sara ima res 'malo' proti njim. Ima veliko plisastih igrac, ki jih vsi nosijo (nekateri se vedno, ker Saro marsikdo smatra za dojencka in prinese to, ker ne ve, da se igra s starosti primernimi igracami), nekaj takih, ki pojejo razne vize in pa seveda knjige. Cez 'poletje' je imela bazen, to je pa ze prakticno vse. In sem pomislila na nama bliznje malcke: Imajo tisto majhno mizico, pa stolcke za zraven, foteljcek, colnicek in bazencek, poganjalca, trikolo in Sarini vrstniki tudi ze pravo kolo:) Vecina jih ima se peskovnik, pa gugalnico, sem in tja tudi tobogan. Meni je tako super gledati vse te malcke, kako se igrajo in kaj vse imajo. Bi se jim kar pridruzila:) In vedno, ko je kdo predstavil svojo novo igraco, me je imelo, da bi tudi Sara kaj od tega imela. In danes niti ni drago vse skupaj.
No, Sara se le obcasno igra z vsemi temi pripomocki, zato ji nicesar takega ne kupim. Vedno pomislim: 'Ah, saj bo samo lezalo, nimava vsak dan casa za peskovnik in nisva cele dneve na vrtu...' Sedaj pa imam tega dovolj in bom Sari brez slabe vesti privoscila kolo-poganjalcka. Mala res uziva v njem in si jo ze predstavljam, kako ponosno se bo peljala po merkatorju in nasi ulici;)

Tako, kmalu pa tudi pricakujte nove fotke v albumu. Kar precej jih ze caka, da se postavijo na ogled, a si ne vzamem casa za precej zamudno nalaganje. Ko namontiramo gugalnico, bo fotk se toliko vec -pohvala za celotno ogrodje gre stricku T. saj je vse naredil cisto sam:) Hvala!

Sedaj pa grem se enkrat precekirati nahrbtnike:)

In vsem vam:
LAHKO NOC*

OD ČETRTKA DO DANES...

...je bila pa huda:) Mislim v smislu, preveč vsega, a prijetnega. Zelo prijetnega.
V četrtek sem cel dan mislila na popoldansko snidenje z gospodom 'carjem'. Prav čakala sem na to priložnost, ker sem vedela, da bo zadnjič. Naredila sem načrt v glavi, kako ga bom opazovala, malo občudovala in si zapomnila vsak njegov gib.
No, pa je mogoče celo res, da meni ni naklonjeno. Gospod je imel namreč ravno v četrtek dopust.
Bila sem kar žalostna, ker si nisem mogla še zadnjič ogledati vsega tega, meni ljubega in lepega. Potrta sem čakala na priložnost, da bi komu povedala, kaj sem si želela in da bi ga rada le še enkrat srečala. Pa take osebe ni nikjer v moji bližini. V bistvu ob sebi še nikoli nisem imela nikogar, ki bi mu/ji lahko zaupala srčne prigode. Včasih sem kak delček, ponavadi že zelo zastarel povedala komu, a prav vsega in sploh tega skritega, še nikoli nikomur.
In sedaj povem vsem.
Vsak dan mislim nanj, si ga skušam predstavljati in podoživljam njegove kretnje, ponovno poslušam njegov glas in zopet in znova gledam tiste oči. Ni popoln, daleč od tega. Prav hecen je. Sredi poletja v debelih črnih hlačah in tistih toplih, stokrat obloženih skejterskih supergah. Zgoraj pa srajca, kot se spodobi za njegovo delo.
Hodi kot srednješolec, gleda kot zgubljenček iz dežele Nikjernikoli. Ima pa lesk v očeh, in tisti zvok v glasu, ki te prevzame. Navduši.
Misel nanj kar ne gre in noče stran. Ostaja tu in me zjutraj zbuja. Zvečer z menoj zaspi, čez dan pa me vsake toliko odvleče stran in me zasvoji.

Tako me je pripeljala do današnje nedelje. Toliko se je zgodilo! Bilo je prav prijetno.
Nočna vožnja do Žalca, shopping v Celovcu, spoznavanje Sare spet z nove perspektive, prijetna telovadba, rojstvo Janeza, testna vožnja s staro mamo, smeh in prijetni sprehodi. Ter misel.
Niti na msn na klepet ne morem iti, ker mi manjka besed. Niti pospravljam nic vec, ker samo sanjarim. V mojem besednem zakladu, potem ko Sara zaspi, je le se on.

In ne vem hudiča, kaj to je. Zaljubljenost sigurno ne. Zatrapanost -ah, neee.
Mogoče le začetek ali konec obdobja, ko si želim spet nekoga ob sebi. Mogoče le tavanje, iskanje tistega nekoga. Mogoče le muha enodnevnica. Mogoče...

Pred mano je dolg teden, še vedno povsod in vedno sami opravki, same obveznosti. Saj ni tako nadležno, sproščujoče pa tudi ravno ne. Upam, da bo zopet zaznamovan s to mislijo. Mislijo nanj. Potem se počutim bolj zasanjano in svet je bolj pisan:)
Želim pa si tudi, da bo kmalu minilo. Naj bi čimprej. Kajti ta negotovost in brezveznost vsega skupaj me v realnosti potreta, delata neproduktivno, nenasmejano in 'nemene'.

Pozdravčke:)

SPET RAZMISLJAM

Ze nekaj casa me ima, da bi napisala kaksno kadilsko. A o tem so se ze razpisali drugi. In ker pri vsakem najdem vsaj eno trditev, s katero se strinjam, mi je brezveze se ponavljati. Saj se ve, zakona ravno brisali ne bojo, a pomankljiv je prav tako kot nekoc kebrov zakon.
Takrat, nekoc sem namrec ravno zacenjala delati za sankom. Nisem imela pojma o alkoholu, nisem locila viskija od snopca. No, saj tudi o kavi nisem imela pojma. O slednji sedaj lahko celo izrazam kritike in pohvale. O alkoholu pa se vedno ne vem veliko. Vem samo to, da me kot tedanjo natakarico, niti delodajalec, niti ostale, ze bolj izkusene, sodelavke niso opozorile in poducile. Tudi vprasala nisem, saj nisem vedela, da sploh obstaja tematika za tako vprasanje.
Torej, posledicno sklepam, da je bilo po Sloveniji kar nekaj takih deklet. In le kako naj bi se tisti zakon obdrzal? Tudi ce bi inspekcija vsaj enkrat v letu vstopila v vsak lokal in delala red, se mi zdi, da bi bila to le kaplja v morje.

In sedaj novi kadilski zakon. Se bo obdrzal?
Tu verjetno ni dekleta za sankom, ki nebi vedela za cigarete in nebi locila dima od zraka.
Ker ne hodim toliko v ta podrocja, se pravi, v lokale in poslovne stavbe, niti ne vem, kako v zivo izgleda kadilnica. Predvidevam pa, da tudi ce bi se namenila po lokalih v nasem mestu, je nebi nasla.
In verjetno tudi nebi nasla kaksnega locenega kupcka ljudi, ki bi nekje kadili, stran od drugih? In niti nebi nasla inspektorja, ki bi pisal pildek z opozorilom, saj kazni menda bolj malo napisejo.
S tem sem povedala vse. Moje skromno mnenje je, da se zakon ne bo dolgo drzal. V podjetjih ja, v lokalih pa bo slej ko prej pozna jesen in mrzla (ali pa malo manj) zima in vedno manj ljudi bo navsezgodaj zjutraj stopilo ven na cigareto. Jaz vem, da nebi. In pozno zvecer, ko mladina uziva ob pijaci, glasbi in dobri druzbi, si tudi ne predstavljam, da bi vsakih pet minut vstajali in hodili ven. Jaz ze nebi.

Vsec mi je, da nisem vec med njimi, kadilci:) Pa ne zato, ker sedaj nebi mogla kaditi ob kavi ali ker mi nebi bili vsec. Vcasih mi se vedno zapase dim, ceprav le za kratek cas. Hvalabogu:)

Danes se bom dotaknila se ene tematike.
S Saro sva namrec oddali vlogo za znizano placilo vrtca. In kam sva to odnesli? V drugo nadstropje nase prelepe stare obcinske stavbe. Danes me stopnice niso motile. Niti malo. Sem pa ob izhodu pomislila, kolikokrat bom to se odnesla tja gor. Vsekakor pred novim letom, kar mi tudi ne bo tezko, saj Sara se ne bo tako tezka. Bo pa tezka konec leta 2008, in vsako leto tezja. Glede na uradne ure, tega ne morem storiti v casu, ko bi mi doma kdo cuval malo. Takrat namrec obcinska stavba nima vec odprtih vrat.
In glede na to, da je to obcinska stavba, kjer se nahaja, lahko trdim, da vecina pisarn, kjer ima vsakdo kdaj opravek, je brez dvigala. No, vsaj meni je vratar na vprasanje, kje je dvigalo, odkimal.
Da ne pomislim na stare ljudi, ki so sami in tezko hodijo. Pa na puklaste ljudi. Moja stara mama, odkar ni vec 'navpicna', prav tezko premaguje stopnice. In da ne pomislim na vse invalide. Kot invalid imas ponavadi opravkov se malo vec in nima vsak prijaznih domacih ali dodeljenega spremstva oziroma pomoci.

Se je za zamislit.
Sicer pa, tudi posta v srediscu Kamnika je invalidom skrajno neprijazna. Najprej zelo tezka vrata, ki jih na vozicku definitivno ne mores odpreti. Ce ti pa ze rata, te pol metra od vrat caka tistih pet stopnic, ki te pripravijo do tega, da se raje spet pomatras z vrati in gres ven.
Tudi center za socialno delo v Kamniku se nahaja v drugem nadstropju, brez dvigala. Dvomim, da ga noben invalid ne potrebuje. In Rdeci kriz je le nastropje nizje, prav tako brez dvigala. In na drugi strani stavbe, zavod za zaposlovanje, prav tako brez klancine za vozicke. Niso vsi invalidi brezposelni oziroma invalidsko upokojeni.
In kopalisca, sploh zdravilisca, ki so tako hvaljena. Saj prides z vozickom do vode, a da se preobleces oziroma sleces haljo, imas omarico lahko le na sredini. Kajti ce se zelis vsaj malo skriti pred vsemi ocmi, bi moral vstati, da bi se prerinil v tiste ozke hodnicke v garderobi.
Da ne govorim o Zusterni v Kopru, tam moras vozicek pustiti zunaj. No, mi smo dale oba zadnja kolesa dol, da smo ga spravile cez do omaric:(

Je pa res, da me je na to tematiko vceraj razveselila ena novica o pripomockih. Preberite si sami.

Pozdravcke!

STAT COUNTER

Mogoce je kdo opazil, da se v desnem stolpcu nahaja stat counter. Ja, je cisto nov, da se pobaham:) In se zastonj je bil, waw!
Namestila sem ga v nedeljo zgodaj zjutraj, da vas bo bolj natancno prestel:) Ne, ne... hecam se.

Pri mami3 sem dobila skomin, da bi tudi jaz rada vedela kaj vec o svojih bralcih.
In moram reci, da ste zelo pridni:) Samo vceraj ste sem zasli 139-krat, bilo vas je 85, od tega vas je 24 pokukalo vec kot enkrat, 61 pa samo enkrat.
Danes vas je bilo ze 39 s 70-imi kliki oziroma kukanji. Pa je ura sele poldne.

Vse pohvale vam, da se vam da brati. Ugotoviti moram se, kaj vas pritegne tu gor. Upam, da ni le tale prelepa roza barva? In tudi ne moja lepota? Potem pa mora biti Sara! haha:)
Le komentirate bolj malo, glede na to, da sedaj vem, koliko vas je. Predvidevam, ce ste nasli blog, da znate najti tudi link do komentarjev in dobrodosla vsaka misel:)

Se beremo, pozdravcke!
P&S

DEŽ IN SONCE

Danes sva s Saro cisto zares telovadili. Na najini veliki rumeni zogi, na d o l g e m vijolicnem valju, na mali modri zogi in na p r o s t r a n i rdeci blazini.
Zadnje case sva namrec telovadili bolj na hitro. Naredli sva vaje, da se je Sara sprostila in potem zvadili vse polozaje: sedecega, na vseh stirih, klecanje in dvigovanje.

Ponavadi so bili tudi dnevi vedno natrpani. Zato sva telovadili bolj sproscujoce, ob igri na blazini ali v dnevni na tleh. Najbolj nama lezi risanje, branje knjigic, pihanje mehurckov in opazovanje 'pojoce' mizice. Jaz ob teh aktivnostih Saro malo sprostim in hkrati povadiva nekaj pravilnih polozajev.

Imam pa vcasih slabo vest, ker Sara hodi z menoj po opravkih. Ta cas bi lahko bolje zapolnili, sploh pa bi zanjo lahko bilo bolj produktivno, kot le neko napol polomljeno sedenje v vozicku. Sari opravki verjetno se bolj presedajo kot meni. A vsak dan se morava prav organizirati, da speljeva vse cez teden. Vcasih celih pet dni v tednu mine v znamenju zgodnjega vstajanja in hitenja, da nama bo ratalo.

Te dni naju caka prav posebej prijeten opravek, o katerem boste zvedeli ob priliki. In pa kup tistih nujnih, ki jih nikakor ne smem spustiti. Sedaj bosta dva tedna cisto napolnjena, sploh ce zeliva vmes kaksen dan uzivati in iti na dobro kavico. Si moram kar seznam narediti. Na njem so neplacane poloznice, ki se jih je kar nagrmadilo za dva meseca skupaj, pa izdelava Sarine invalidske kartice, temu primerno se mora Sara tudi fotografirati. Nekako morava prodati najino petko, ki bi jo vsi imeli, a nihce je nebi placal. Razgovor na zavodu za solstvo glede Sarine odlocbe, moja noga ima pregled pri zdravniku, prijal pa bo tudi kaksen sprehod, se posebej tisti z Lanom. Oddati morava tudi vlogo za znizano placilo vrtca in dobro izkoristiti sredin prosti dan. Tega bova preziveli s tetkico, ce bo vreme, verjetno v kaksnih termah. Testirati morava kar nekaj nahrbtnikov za nosenje Sare in kupiti gojzarje za mamico. Caka naju izlet na Brezje, pa shopping Celovec, saj je pupa ze precej vecja od lanskih hlac.

Cimprej si zeliva se dve dobri kavi, eno z Urso in drugo s Sandijem. Niti pomisliti ne upam, koliko smsev nisem odpisala, ker nimam casa za obisk.
Na tem seznamu so ze dolgo Teja z Majem, pa Irena, Spela in Renata, Simona, Grilc, RoseAnn in mami3. K Barbari in Matjazu bova res sli, pa tudi z Markom in njegovima sonckoma smo ze skoraj zmenjeni. Blogerka Sara pa mora najprej priti z dopusta. Ne smem pozabiti, da smo z Ursko in Nataso zmenjene ze celo vecnost, da se bomo videvale vsak teden, pa meseci kar minevajo, vidimo pa se le ob slucajnih prilikah.

No, danes pa je le ob vseh kapljicah dezja posijalo tudi sonce, ki nama je dalo novo energijo za nov teden. Sara je po dolgem casu v svoj angelski spanec utonila ze med vecernim pitjem caja. Nekaj trenutkov sem jo morala kar gledati, kako blazen obrazek ima. Spomnila sem se na case, ko je bila cisto majhna in sem jo tako rada opazovala med spanjem. Prijetno se je bilo vrniti nazaj v spomine. Odkar imam Saro, so spomini tako lepi, da mi dajejo polno energije, volje in vedno vecji nasmeh na obraz.

Mavrice nisem uzrla, pa kometa vceraj tudi ne. Je pa bilo sonce. In je bil dez. Danes sem ponovno obcutila svojo sreco, ki kar traja. Vmes sem jo izgubila, a prisla je nazaj, kot metulj, ki sede na prelep cvet. Dezne kapljice so umile solze in sonce je zapelo najlepso pesem.
Res je bil lep dan. Mokri zarki in blescece kapljice.

Zjutraj spomin na sinocnji pogovor. Razmisljanje o carju. Ponovitev Mihove teorije. Ali se kdo ve kaksno teorijo? Dan, poln smeha. Poln dosezkov. Kot v dezeli Petra Pana, ki si jo moramo ogledati. Dan, ki caka noc. In vesel jutri.

Lahko noc, naj sreca sanja namesto vas.

NAMENJENO TEBI

Prvic: Danes ima I.N. rojstni dan: VSE NAJBOLJSE!

Drugic: Jutri ima rojstni dan MihaSticky: VSE NAJBOLJSE!

Tretjic: Mala necakinja je spet v bolnisnici. VSE NAJBOLJSE PUPA!

Cetrtic: Je noc meteorskega dezja: Rada bi si nekaj zazelela ob najbolj mogocnem kometu.

Zelim si toliko stvari. Predvsem zase. Sari lahko nudim skoraj vse, kar potrebuje.
Jaz pa sem si v zadnjih dneh tolikokrat zazelela tisto... ah, ne smem povedati, sicer se mi ne bo nikoli uresnicilo!

Vsem vam: lepo in lahko noc!

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice
čez eno in drugo lice.
A če ne prideš ne prvič,
ne drugič do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.

(Tone Pavček)

Izbrana pesem za danes, lepa, lepa.

SE SLABE TRI MESECE...

...In Sara bo stara dve leti.
Danes sva bili v RA in Sara je bila zelo pohvaljena. Pediatrinja je bila zadovoljna z njo, z njenim odzivom, z njenim kazanjem custev, nejevolje in veselja.
Sedaj se je koncno zredila in presegla dvomestno cifro na tehtnici. Tezka je 10,1 kg. Merimo jo bolj tezko, nazadnje je bila dolga (in ne visoka?) okoli 84 cm.

Sicer pa zadnje case od vsakogar slisim, da je Sara res napredovala. Odkar sva spoznali dr. Tasića, je drugacna, boljsa. Celo tetkica, ki ni in ni hotela verjeti v moje prepricanje, da lahko pomaga, sedaj potrdi, da je njena necakinja super. In tako jo je pohvalila danes tudi zdravnica.
O kontroli glave ne bom izgubljala besed, saj je bila temu namenjena glavna lepa beseda. Koncno je bilo na tem podrocju stanje normalno, brez pripomb.

Doma smo dokoncno pospravili otroski stolcek za hranjenje, ker je bil v kuhinji samo za potuho. Imamo prilagojen Zupanov stolcek in cas je, da ga sprejmemo medse. Do sedaj ga je kar lahko prenasati, v glavi mu kdajpakdaj namenim kaksno grdo zmerljivko, Sara pa bo kmalu njegova ljubljenka.
Prej sem pri zajtrku vedno obupala nad tem stolom in sem Saro presedla v navaden stol. A s tem ji nisem nic pomagala. Zupanov stolcek ima namrec prav posebno obliko, ki daje doloceno oporo, ima vlozke za podporo medenice in za treniranje sedenja. (Bom enkrat pripela slikico)
No, v zadnjem tednu, odkar se Sara malo bolj matra s sedenjem (mami pa se bolj), so rokice zacele delovati s polno paro. Na levi roki ima celo nekaj modric, ker tako maha z njimi. Njeni krceviti gibi namrec kar hitro udarijo ob kaksen rob in na plan prihajajo majhne rjave modrice. Zacuda niso taksne kot moje, saj te ne spreminjajo barve, le pridejo in prav tako tudi grejo.

Ta teden je Sara obiskala tudi frizerja 'pri mamici v kopalnici'. Koncno se ne jokava vec ob razcesavanju kodrov in frizura ze nekaj dni stoji, kot bi bila ravno iz salona:)
Tudi mami je ze potrebna nove frizure in sveze barve las;)

A do druge svecke bo se pestro. No, saj je ze. Vsak dan namrec opravki, kar vrstijo se in ko ze vidis konec, se pojavi nekaj drugega.
Trenutno je glavna skrb dobiti zdravila za Sarino epilepsijo. Sedanjih namrec nikjer vec ni na zalogi, saj so jih ze lani nehali proizvajati. Zaloge pa so koncno posle, danes greva po zadnji dve skatli v lekarno v Ljubljano.
In sredi avgusta dobiti nevrologa? Samo on lahko odloci, katera zdravila bomo jemali sedaj. Danes sem klicarila, pa sem po nekaj prevezavah dobila samo napotek, naj poklicem v ponedeljek.
Tu je se stara mama, ki ji pesa zdravje, a hkrati tudi zdravstvo, saj nic ne odkrijejo.

In priprave na vrtec. Pri delovni terapiji smo prisli 'kaksen centimeter' dalec z ucenem hranjenja. Me prav zanima, kako lacna bo Sara v vrtcu. Namrec, zelo je navajena jesti pri meni, ali drugace receno, imava nek svoj nacin hranjenja. Je sicer pravilen, a precej 'drugacen'. Dobila sem tudi (nepreverjeno) informacijo, da se je skupina v 'najinem' vrtcu napolnila, torej bo sest otrok, od tega stirje novi. In to spremeni precej, pravzaprav celo podobo o uvajanju in morebitnem Sarinem napredku. A se puscam presenetiti in bomo videli.

Do prvega dne v vrtcu imava se nekaj casa, da izkoristiva poletje do konca. Do sedaj sva uzivali, kot ze dolgo ne in ze delava nacrte, kako bova iztisnili se nekaj tednov veselja in smeha:)
Vsekakor nas cakajo nakupi jesenske garderobe v Celovcu, izbira najlepsega nahrbtnika za vrtickanje in kaksen dan kopanja v toplicah:)
Mamico pa poleg vsega tisci ucenje in pripravljanje 'terena' za najin novi podvig, terapijo po Vojti v Stari gori. Tega se res ze veselim (obojega;) ).

V veselem pricakovanju druge svecke:) se beremo...
papa

REPLIKA

Koncno sem se odlocila se za tole pisanje. Matra me ze kar nekaj casa, da dam iz sebe.

Torej, en teden nazaj, ko sem bila na tomografiji, je moja teta pazila na Saro. Potem pa sva imeli kar dolg pogovor, kot je v najini navadi. Taki pogovori mi najbolj pasejo, da si razjasnim kaksne sveze informacije v glavi, da si potrdim, da mislim in cutim pravilno in da si potrdim, da sem v redu taka, kot sem.
Torej, debata je bila med drugim tudi o ljudeh. Taksnih in drugacnih. Mene veliko ljudi, znancev vprasa, kako pa kaj drugi? Imas se iste prijateljice? Te gledajo drugace? Ali znajo sprejeti situacijo?

No, o tem sva govorili tudi tokrat. Res je, prijateljstva niso vec taka, kot so bila nekoc. Se slisimo, menimo za obisk, za kavico, za klepet... Z nekaterimi nam rata bolj pogosto, z drugimi vedno prelozimo, s tretjimi se pa samo slisimo. A so tu tudi ljudje, ki so vedno ob meni, ob Sari. Poleg nekaterih sorodnikov se dve, zadnje case celo tri 'sosedove mamice', tetkica in prijatelji.

Pa mi teta rece, ali imam se tiste prave prijatelje? Pomislila sem, da Sandi bo vedno Sandi in tetkica bo vedno No.1. In naprej je debata nanesla na morje.
Vse zanima, kako se ima Sara med drugimi otroki. In kako jo dojemajo, kako se obnasajo v njeni druzbi.
Res je, marsikateri otrok, ko vidi, da Sara ne pocne nicesar tako kot on, se obnasa kot da ga je strah in se raje umakne. Je pa veliko otrok, lahko recem, da vecina, ki Saro potem gledajo drugace, a zelo lepo. Otrok, ki si ne deli rad igrac, je ob Sari drugacen in ji ponuja vse svoje igrace. Otrok, ki tako rad raziskuje, pleza in se zamoti sam, ob Sari to pocne tako, da ga ona opazuje, on pa, kot da ji kaze kako se kaj pocne. Spet tretji otroci so neznansko nezni do nje, jo bozajo, lepo objamejo in ji kaj prisepnejo:)
Vem nekako, da je to vse na starsih, kako oni svojemu otroku predstavijo Saro. In kakor jo sprejemajo oni, tako priblizno jo bo otrok.

In cisto res je. To sem nekako potrdila z dejstvi iz morja.
Teta mi je najprej rekla, da si moram prijatelje izbirati jaz in ne da sprejmem vsakogar, ki se mi ponudi za prijatelja. Ker ob slednjih se bom vedno pocutila nekaj manj, saj so me do sedaj 'izbirali' le taki, ki so izkoristili mojo nesamozavest in od casa do casa udarili v moje sibke tocke.
Pravi prijatelj te bo poslusal in si to zapomnil ter to uposteval.
Kolikokrat sem ze komu zaupala, cesa me je strah, kaj predvidevam in da mi to niti malo ni v redu, pa sem od tega cloveka dobila ravno to.

Sploh pa najbolj boli dejstvo, kako se nekateri znajo pretvarjati, da razumejo naju s Saro. Seveda, za dve urici druzenja ni problema, ko pa naju nekdo gleda cel teden, je slika drugacna. Ni se zgodilo samo enkrat, ko sem takoj videla tak pogled in ko so cisto, cisto pocasi kapljala drobna vprasanja, da si je clovek potrdil ali zavrgel tezo. Ni bilo samo enkrat, ko se je kdo zapentljal v svojih lastnih stavkih, kako to razume, kako je to dobro za vse in kako sem v redu, da ne delam takih razlik. Na drugi strani pa je taista oseba malodane ze naredila krog okoli Sare in vedno iskala neko drugo zaposlitev, da le nebi bilo treba spoznati tega soncka.

V zadnjem mesecu sem ugotovila, da sem sama sebi cisto dovolj.
Seveda sem najbolj vesela druzbe in ljudi okoli sebe, vendar za trdna prijateljstva nimam vec volje. Naj se odvija, kakor se, midve s Saro pa sva zaceli uzivati sami. In odkar sami hodiva okrog, vsak dan srecava kaksno super mamico, prijateljico in imava vec casa za naju, najine vragolije in razvajanja:)

In se to, take poste pisem le zato, da bom cez cas spet prebrala in videla, kako sem se pocutila, kaj se nama je dogajalo in moogce bo kdaj ta izkusnja komu v pomoc.

In le se to, tudi danes sem videla gospoda Carja in se mi dozdeva, da je tip zelo zaseden, pa tudi minilo me je ze.
Bo ze se kaksen prisel mimo:) Ce ne prej, pa cez dve leti...

papa

Update: Popravljen post, kdor je prebral, je vedel zakaj. Nekateri pa ne znajo prebrati tistega, kar napisem ampak preberejo tisto, kar sami mislijo... brezveze, sedaj bom cist brezosebna tukaj gor.

CAR

Spet debata o moskih. Hmmm... njami:)
Vceraj me je po dobrih dveh letih nekdo spet malo 'zmesal'.
Da ne bo pomote, da si ne bo kdo predstavljal kaj prevec resnega.

Torej, v dveh letih, kar sem kvalitetno samska in lahko precekiram vsakega od pete do glave, sem vceraj uzrla bitje, ki bi ga lahko gledala se in se. Res gorgeous!
Do sedaj sem imela razlicna obdobja. Enkrat sem se sekirala za nazaj, ponovno prebolevala (ta so bila k sreci vedno najkrajsa), drugic sem studirala, ali bom sploh kdaj imela se eno moznost, spet tretjic pa sem samo opazovala, ocenjevala in si delala sliko svojega 'idealnega'.

Vmes sem med temi obdobji naletela celo na kaksnega sogovornika, novega kolega ali znanca.
A sem ugotovila, da sem kar pametna, ker sedaj nanje gledam s tal in ne z oblakov. Nazadnje mi je bil vsec M., tako na first sight. Ko sem ga spoznala, sem kar hitro zvedela, da ima oci drugje in me je minilo. Klepet z njim je zadnje case res med najboljsimi, a vsake morebitne konkurence pac ne maram. Enkrat mi je bilo dovolj, da sem kot zmagovalka zapustila igro, sedaj sploh ne sprejmem igre.

No, da povem sedaj bistvo. Vceraj me je pot nesla v Menges in...
Sprejel me je usluzbenec P. To je tip, ki je po videzu, nacinu hoje, nacinu govora, glasu, stilu oblacenja, na prvi, drugi in tretji pogled DOBER.
Kolikor pac ugotovis v slabe pol ure, v tolikem casu mi je postal zelo vsec.

Ponavadi se pri meni tu konca. To je vse, vsec mi je in konec cele zgodbe.
Nisem clovek, ki bi se zanimala za to, ali ima punco, ima ogledano ali pac se caka, da pride mimo.
Niti nisem clovek, ki bi se sploh zanimala o njem naprej. Pomislila sem, saj ga skoraj vsi poznajo, njegova idealna je sigurno ze vstopila v njihov salon in gotovo je prisla tudi drugic...in tretjic...
In ker sem med pogovorom omenila svojo zlato hcerkico, potem vem, da me tudi z videzom J.Lo nebi nihce pogledal. Namrec, avtomatsko padem med porocene, zasedene ali pac nekako nedosegljive.
In tudi ce nisem nedosegljiva, to postanem v trenutku, ko tip izve za soncece. Povedano po domace, dol mu pade:)

Torej, P. je res car. In naj pri tem ostane.
papa


Update: Imena sem zbrisala, da ne bo kaj narobe.