August 12, 2007

DEŽ IN SONCE

Danes sva s Saro cisto zares telovadili. Na najini veliki rumeni zogi, na d o l g e m vijolicnem valju, na mali modri zogi in na p r o s t r a n i rdeci blazini.
Zadnje case sva namrec telovadili bolj na hitro. Naredli sva vaje, da se je S
ara sprostila in potem zvadili vse polozaje: sedecega, na vseh stirih, klecanje in dvigovanje.

Ponavadi so bili tudi dnevi vedno natrpani. Zato sva telovadili bolj sproscujoce, ob igri na blazini ali v dnevni na tleh. Najbolj nama lezi risanje, branje knjigic, pihanje mehurckov in opazovanje 'pojoce' mizice.
Jaz ob teh aktivnostih Saro malo sprostim in hkrati povadiva nekaj pravilnih polozajev.

Imam pa vcasih slabo vest, ker Sara hodi z menoj po opravkih. Ta cas bi lahko bolje zapolnili, sploh pa bi zanjo lahko bilo bolj produktivno, kot le neko napol polomljeno sedenje v vozicku. Sari opravki verjetno se bolj presedajo kot meni. A vsak dan se morava prav organizirati, da speljeva vse cez teden. Vcasih celih pet dni v tednu mine v znamenju zgodnjega vstajanja in hitenja, da nama bo ratalo.

Te dni naju caka prav posebej prijeten opravek, o katerem boste zvedeli ob priliki. In pa kup tistih nujnih, ki jih nikakor ne smem spustiti. Sedaj bosta dva tedna cisto napolnjena, sploh ce zeliva vmes kaksen dan uzivati in iti na dobro kavico. Si moram kar seznam narediti. Na njem so neplacane poloznice, ki se jih je kar nagrmadilo za dva meseca skupaj, pa izdelava Sarine invalidske kartice, temu primerno se mora Sara tudi fotografirati. Nekako morava prodati najino petko, ki bi jo vsi imeli, a nihce je nebi placal. Razgovor na zavodu za solstvo glede Sarine odlocbe, moja noga ima pregled pri zdravniku, prijal pa bo tudi kaksen sprehod, se posebej tisti z Lanom. Oddati morava tudi vlogo za znizano placilo vrtca in dobro izkoristiti sredin prosti dan. Tega bova preziveli s tetkico, ce bo vreme, verjetno v kaksnih termah. Testirati morava kar nekaj nahrbtnikov za nosenje Sare in kupiti gojzarje za mamico. Caka naju izlet na Brezje, pa shopping Celovec, saj je pupa ze precej vecja od lanskih hlac.

Cimprej si zeliva se dve dobri kavi, eno z Urso in drugo s Sandijem. Niti pomisliti ne upam, koliko smsev nisem odpisala, ker nimam casa za obisk.
Na tem seznamu so ze dolgo
Teja z Majem, pa Irena, Spela in Renata, Simona, Grilc, RoseAnn in mami3. K Barbari in Matjazu bova res sli, pa tudi z Markom in njegovima sonckoma smo ze skoraj zmenjeni. Blogerka Sara pa mora najprej priti z dopusta. Ne smem pozabiti, da smo z Ursko in Nataso zmenjene ze celo vecnost, da se bomo videvale vsak teden, pa meseci kar minevajo, vidimo pa se le ob slucajnih prilikah.

No, danes pa je le ob vseh kapljicah dezja posijalo tudi sonce, ki nama je dalo novo energijo za nov teden. Sara je po dolgem casu v svoj angelski spanec utonila ze med vecernim pitjem caja. Nekaj trenutkov sem jo morala kar gledati, kako blazen obrazek ima. Spomnila sem se na case, ko je bila cisto majhna in sem jo tako rada opazovala med spanjem. Prijetno se je bilo vrniti nazaj v spomine. Odkar imam Saro, so spomini tako lepi, da mi dajejo polno energije, volje in vedno vecji nasmeh na obraz.

Mavrice nisem uzrla, pa kometa vceraj tudi ne. Je pa bilo sonce. In je bil dez. Danes sem ponovno obcutila svojo sreco, ki kar traja. Vmes sem jo izgubila, a prisla je nazaj, kot metulj, ki sede na prelep cvet. Dezne kapljice so umile solze in sonce je zapelo najlepso pesem.
Res je bil lep dan. Mokri zarki in blescece kapljice.

Zjutraj spomin na sinocnji pogovor. Razmisljanje o carju. Ponovitev Mihove teorije. Ali se kdo ve kaksno teorijo? Dan, poln smeha. Poln dosezkov. Kot v dezeli Petra Pana, ki si jo moramo ogledati. Dan, ki caka noc. In vesel jutri.

Lahko noc, naj sreca sanja namesto vas.

August 11, 2007

NAMENJENO TEBI

Prvic: Danes ima I.N. rojstni dan: VSE NAJBOLJSE!
Drugic: Jutri ima rojstni dan MihaSticky: VSE NAJBOLJSE!
Tretjic: Mala necakinja je spet v bolnisnici. VSE NAJBOLJSE PUPA!

Cetrtic: Je noc meteorskega dezja: Rada bi si nekaj zazelela ob najbolj mogocnem kometu.

Zelim si toliko stvari. Predvsem zase. Sari lahko nudim skoraj vse, kar potrebuje.
Jaz pa sem si v zadnjih dneh tolikokrat zazelela tisto... ah, ne smem povedati, sicer se mi ne bo nikoli uresnicilo!



Vsem vam: lepo in lahko noc!

Ko hodiš,
pojdi zmeraj do konca.
Spomladi do rožne cvetice,
poleti do zrele pšenice,
jeseni do polne police,
pozimi do snežne kraljice,
v knjigi do zadnje vrstice,
v življenju do prave resnice,
v sebi do rdečice
čez eno in drugo lice.

A če ne prideš ne prvič,
ne drugič
do krova in pravega kova
poskusi: vnovič
in zopet
in znova.

(Tone Pavček)

Izbrana pesem za danes, lepa, lepa.

August 10, 2007

SE SLABE TRI MESECE...

...In Sara bo stara dve leti.
Danes sva bili v RA in Sara je bila zelo pohvaljena. Pediatrinja je bila zadovoljna z njo, z njenim odzivom, z njenim kazanjem custev, nejevolje in veselja.
Sedaj se je koncno zredila in presegla dvomestno cifro na tehtnici. Tezka je 10,1 kg. Merimo jo bolj tezko, nazadnje je bila dolga (in ne visoka?) okoli 84 cm.

Sicer pa zadnje case od vsakogar slisim, da je Sara res napredovala. Odkar sva spoznali dr. Tasića, je drugacna, boljsa. Celo tetkica, ki ni in ni hotela verjeti v moje prepricanje, da lahko pomaga, sedaj potrdi, da je njena necakinja super. In tako jo je pohvalila danes tudi zdravnica.
O kontroli glave ne bom izgubljala besed, saj je bila temu namenjena glavna lepa beseda. Koncno je bilo na tem podrocju stanje normalno, brez pripomb.

Doma smo dokoncno pospravili otroski stolcek za hranjenje, ker je bil v kuhinji samo za potuho. Imamo prilagojen Zupanov stolcek in cas je, da ga sprejmemo medse. Do sedaj ga je kar lahko prenasati, v glavi mu kdajpakdaj namenim kaksno grdo zmerljivko, Sara pa bo kmalu njegova ljubljenka.
Prej sem pri zajtrku vedno obupala nad tem stolom in sem Saro presedla v navaden stol. A s tem ji nisem nic pomagala. Zupanov stolcek ima namrec prav posebno obliko, ki daje doloceno oporo, ima vlozke za podporo medenice in za treniranje sedenja. (Bom enkrat pripela slikico)
No, v zadnjem tednu, odkar se Sara malo bolj matra s sedenjem (mami pa se bolj), so rokice zacele delovati s polno paro. Na levi roki ima celo nekaj modric, ker tako maha z njimi. Njeni krceviti gibi namrec kar hitro udarijo ob kaksen rob in na plan prihajajo majhne rjave modrice. Zacuda niso taksne kot moje, saj te ne spreminjajo barve, le pridejo in prav tako tudi grejo.

Ta teden je Sara obiskala tudi frizerja 'pri mamici v kopalnici'. Koncno se ne jokava vec ob razcesavanju kodrov in frizura ze nekaj dni stoji, kot bi bila ravno iz salona:)
Tudi mami je ze potrebna nove frizure in sveze barve las;)

A do druge svecke bo se pestro. No, saj je ze. Vsak dan namrec opravki, kar vrstijo se in ko ze vidis konec, se pojavi nekaj drugega.
Trenutno je glavna skrb dobiti zdravila za Sarino epilepsijo. Sedanjih namrec nikjer vec ni na zalogi, saj so jih ze lani nehali proizvajati. Zaloge pa so koncno posle, danes greva po zadnji dve skatli v lekarno v Ljubljano.
In sredi avgusta dobiti nevrologa? Samo on lahko odloci, katera zdravila bomo jemali sedaj. Danes sem klicarila, pa sem po nekaj prevezavah dobila samo napotek, naj poklicem v ponedeljek.
Tu je se stara mama, ki ji pesa zdravje, a hkrati tudi zdravstvo, saj nic ne odkrijejo.

In priprave na vrtec. Pri delovni terapiji smo prisli 'kaksen centimeter' dalec z ucenem hranjenja. Me prav zanima, kako lacna bo Sara v vrtcu. Namrec, zelo je navajena jesti pri meni, ali drugace receno, imava nek svoj nacin hranjenja. Je sicer pravilen, a precej 'drugacen'. Dobila sem tudi (nepreverjeno) informacijo, da se je skupina v 'najinem' vrtcu napolnila, torej bo sest otrok, od tega stirje novi. In to spremeni precej, pravzaprav celo podobo o uvajanju in morebitnem Sarinem napredku. A se puscam presenetiti in bomo videli.

Do prvega dne v vrtcu imava se nekaj casa, da izkoristiva poletje do konca. Do sedaj sva uzivali, kot ze dolgo ne in ze delava nacrte, kako bova iztisnili se nekaj tednov veselja in smeha:)
Vsekakor nas cakajo nakupi jesenske garderobe v Celovcu, izbira najlepsega nahrbtnika za vrtickanje in kaksen dan kopanja v toplicah:)
Mamico pa poleg vsega tisci ucenje in pripravljanje 'terena' za najin novi podvig, terapijo po Vojti v Stari gori. Tega se res ze veselim (obojega;) ).

V veselem pricakovanju druge svecke:) se beremo...
papa

August 8, 2007

REPLIKA

Koncno sem se odlocila se za tole pisanje. Matra me ze kar nekaj casa, da dam iz sebe.

Torej, en teden nazaj, ko sem bila na tomografiji, je moja teta pazila na Saro. Potem pa sva imeli kar dolg pogovor, kot je v najini navadi. Taki pogovori mi najbolj pasejo, da si razjasnim kaksne sveze informacije v glavi, da si potrdim, da mislim in cutim pravilno in da si potrdim, da sem v redu taka, kot sem.
Torej, debata je bila med drugim tudi o ljudeh. Taksnih in drugacnih. Mene veliko ljudi, znancev vprasa, kako pa kaj drugi? Imas se iste prijateljice? Te gledajo drugace? Ali znajo sprejeti situacijo?

No, o tem sva govorili tudi tokrat. Res je, prijateljstva niso vec taka, kot so bila nekoc. Se slisimo, menimo za obisk, za kavico, za klepet... Z nekaterimi nam rata bolj pogosto, z drugimi vedno prelozimo, s tretjimi se pa samo slisimo. A so tu tudi ljudje, ki so vedno ob meni, ob Sari. Poleg nekaterih sorodnikov se dve, zadnje case celo tri 'sosedove mamice', tetkica in prijatelji.

Pa mi teta rece, ali imam se tiste prave prijatelje? Pomislila sem, da Sandi bo vedno Sandi in tetkica bo vedno No.1. In naprej je debata nanesla na morje.
Vse zanima, kako se ima Sara med drugimi otroki. In kako jo dojemajo, kako se obnasajo v njeni druzbi.
Res je, marsikateri otrok, ko vidi, da Sara ne pocne nicesar tako kot on, se obnasa kot da ga je strah in se raje umakne. Je pa veliko otrok, lahko recem, da vecina, ki Saro potem gledajo drugace, a zelo lepo. Otrok, ki si ne deli rad igrac, je ob Sari drugacen in ji ponuja vse svoje igrace. Otrok, ki tako rad raziskuje, pleza in se zamoti sam, ob Sari to pocne tako, da ga ona opazuje, on pa, kot da ji kaze kako se kaj pocne. Spet tretji otroci so neznansko nezni do nje, jo bozajo, lepo objamejo in ji kaj prisepnejo:)
Vem nekako, da je to vse na starsih, kako oni svojemu otroku predstavijo Saro. In kakor jo sprejemajo oni, tako priblizno jo bo otrok.

In cisto res je. To sem nekako potrdila z dejstvi iz morja.
Teta mi je najprej rekla, da si moram prijatelje izbirati jaz in ne da sprejmem vsakogar, ki se mi ponudi za prijatelja. Ker ob slednjih se bom vedno pocutila nekaj manj, saj so me do sedaj 'izbirali' le taki, ki so izkoristili mojo nesamozavest in od casa do casa udarili v moje sibke tocke.
Pravi prijatelj te bo poslusal in si to zapomnil ter to uposteval.
Kolikokrat sem ze komu zaupala, cesa me je strah, kaj predvidevam in da mi to niti malo ni v redu, pa sem od tega cloveka dobila ravno to.

Sploh pa najbolj boli dejstvo, kako se nekateri znajo pretvarjati, da razumejo naju s Saro. Seveda, za dve urici druzenja ni problema, ko pa naju nekdo gleda cel teden, je slika drugacna. Ni se zgodilo samo enkrat, ko sem takoj videla tak pogled in ko so cisto, cisto pocasi kapljala drobna vprasanja, da si je clovek potrdil ali zavrgel tezo. Ni bilo samo enkrat, ko se je kdo zapentljal v svojih lastnih stavkih, kako to razume, kako je to dobro za vse in kako sem v redu, da ne delam takih razlik. Na drugi strani pa je taista oseba malodane ze naredila krog okoli Sare in vedno iskala neko drugo zaposlitev, da le nebi bilo treba spoznati tega soncka.

V zadnjem mesecu sem ugotovila, da sem sama sebi cisto dovolj.
Seveda sem najbolj vesela druzbe in ljudi okoli sebe, vendar za trdna prijateljstva nimam vec volje. Naj se odvija, kakor se, midve s Saro pa sva zaceli uzivati sami. In odkar sami hodiva okrog, vsak dan srecava kaksno super mamico, prijateljico in imava vec casa za naju, najine vragolije in razvajanja:)

In se to, take poste pisem le zato, da bom cez cas spet prebrala in videla, kako sem se pocutila, kaj se nama je dogajalo in moogce bo kdaj ta izkusnja komu v pomoc.

In le se to, tudi danes sem videla gospoda Carja in se mi dozdeva, da je tip zelo zaseden, pa tudi minilo me je ze.
Bo ze se kaksen prisel mimo:) Ce ne prej, pa cez dve leti...

papa

Update: Popravljen post, kdor je prebral, je vedel zakaj. Nekateri pa ne znajo prebrati tistega, kar napisem ampak preberejo tisto, kar sami mislijo... brezveze, sedaj bom cist brezosebna tukaj gor.

CAR

Spet debata o moskih. Hmmm... njami:)
Vceraj me je po dobrih dveh letih nekdo spet malo 'zmesal'.
Da ne bo pomote, da si ne bo kdo predstavljal kaj prevec resnega.

Torej, v dveh letih, kar sem kvalitetno samska in lahko precekiram vsakega od pete do glave, sem vceraj uzrla bitje, ki bi ga lahko gledala se in se. Res gorgeous!
Do sedaj sem imela razlicna obdobja. Enkrat sem se sekirala za nazaj, ponovno prebolevala (ta so bila k sreci vedno najkrajsa), drugic sem studirala, ali bom sploh kdaj imela se eno moznost, spet tretjic pa sem samo opazovala, ocenjevala in si delala sliko svojega 'idealnega'.

Vmes sem med temi obdobji naletela celo na kaksnega sogovornika, novega kolega ali znanca.
A sem ugotovila, da sem kar pametna, ker sedaj nanje gledam s tal in ne z oblakov. Nazadnje mi je bil vsec M., tako na first sight. Ko sem ga spoznala, sem kar hitro zvedela, da ima oci drugje in me je minilo. Klepet z njim je zadnje case res med najboljsimi, a vsake morebitne konkurence pac ne maram. Enkrat mi je bilo dovolj, da sem kot zmagovalka zapustila igro, sedaj sploh ne sprejmem igre.

No, da povem sedaj bistvo. Vceraj me je pot nesla v Menges in...
Sprejel me je usluzbenec P. To je tip, ki je po videzu, nacinu hoje, nacinu govora, glasu, stilu oblacenja, na prvi, drugi in tretji pogled DOBER.
Kolikor pac ugotovis v slabe pol ure, v tolikem casu mi je postal zelo vsec.

Ponavadi se pri meni tu konca. To je vse, vsec mi je in konec cele zgodbe.
Nisem clovek, ki bi se zanimala za to, ali ima punco, ima ogledano ali pac se caka, da pride mimo.
Niti nisem clovek, ki bi se sploh zanimala o njem naprej. Pomislila sem, saj ga skoraj vsi poznajo, njegova idealna je sigurno ze vstopila v njihov salon in gotovo je prisla tudi drugic...in tretjic...
In ker sem med pogovorom omenila svojo zlato hcerkico, potem vem, da me tudi z videzom J.Lo nebi nihce pogledal. Namrec, avtomatsko padem med porocene, zasedene ali pac nekako nedosegljive.
In tudi ce nisem nedosegljiva, to postanem v trenutku, ko tip izve za soncece. Povedano po domace, dol mu pade:)

Torej, P. je res car. In naj pri tem ostane.
papa


Update: Imena sem zbrisala, da ne bo kaj narobe.

July 31, 2007

Trgovina

Danes je torek: pri najboljsem sosedu dan za popuste.
Prejsnji torek smo imeli se poln hladilnik, zato smo eno dozo izpustili. Danes pa je bilo doma ze malodane stradanje (beri: za zbircneze res prazen hladilnik).

Tuhtala sem, kako naj s Saro odpeketava. Namrec, da zapravis 50+ €, moras ze kar vzeti vozicek. In kaj storis, ce imas ti ze otroski vozicek v rokah?
Tako sva vzeli s seboj mojo staro mamo. Prav z veseljem je sla. Saj veste, kako starejsi malokdaj kam grejo in kako radi grejo sele med ljudi. In za naso mamo je ravno najboljsi sosed tisti, kjer vedno sreca kaksno sopionirko:) In se vsa vesela spomni cesa, da potem lahko razlaga.

No, v glavnem... Bilo mi je super.
Zakaj?
Mama je sla s Saro po svoje mal pofirbcat, da sem jaz lahko res nabavila vse potrebno.
Na koncu smo se srecale pri zelenjavi in Sara me je bila ful vesela. Sem zrasla za 5cm!

In kako dolgo ze nisem obcutila te neke samostojnosti. Ali svobode.
V glavnem, cele pol ure sem bila brez Sare, brez skrbi in sem lahko napolnila baterije.
Mogoce se marsikomu ne zdi nic posebnega, jaz pa sem se pocutila kot carica. Sploh, ker je bila guzva, nekaj poznanih obrazev in polno pozitivne energije. Celo mama se mi je zdela frajerka;)

Jutri bom mogoce ponovila, v manjsi, a daljsi verziji. Grem namrec na tomografijo (CT slikanje noge) in nazajgrede po manjsih opravkih. Namrec, jutri je 1. avgust, moja mami bi bila stara 46 let.
Grem po roze, najbolje da se po dolgem casu zapeljem na trznico (v cvetlicarnah znajo za moje pojme prevec komplicirati)... in mogoce v Muellerja po kaksno veliko Milko:) In ko bom ze ravno v tistem koncu, lahko pokukam v Citypark, ker tam res nisem bila ze sto let:)

No, se ne bom hvalila od navdusenja, kolikor se poznam, bom sla kar naravnost domov k Sari.
Itak nimam nic za zapravit, samo gledat pa tudi ni uzitek.

Bom raje med potjo nazaj tuhtala, kaj vse moram spakirat za na morje.
Ja, spet odhajava. Tokrat malo drugace. Tetkica in njen stricek sta na dopustu, pa sva dobile vabilo. Sara je namrec zelo pogresana, tetkica jo ima tako rada, da bi jo vzela za cel teden dol. A potem pa res ne vem, kaj bi jaz pocela cisto sama doma:)
Upam, da bom v soboto delala, sem namrec 'dekle na poziv'. Zelim si sluzbo in vsak zacetek je dober. Tako sem prosila za delo, a moram biti vse sobote v pripravljenosti, ce me poklicejo, grem delat. Hecno, ta 'sluzba' je cez cesto:)

Se tipkamo, uzivajte!
P&S




July 30, 2007

Just Lose It Eminem

Danes se vrti vsepovsod...da me ob dezju spomni na njegovo nekdanjo uverturo. Takrat sem celo malo obozevala hiphop, le zakaj? In se vedno mi je vsec:)

July 28, 2007

Ziveti s cerebralno paralizo

Ta post nastaja ze dalj casa. Po pravici povedano, sem danes 'praznila' mobitel in nasla neposlan sms... Vanj sem pisala kljucne besede ze priblizno pet mesecev, odkar resno tipkarim tale blog. In sedaj bom vse skupaj strnila v celoto, mogoce malo nepovezano, pa vendar... Najprej moram stuhtati pravi uvod, za rdeco nit:)

Kot mati cerebralcice verjetno zadnjih 20 mesecev na svet gledam drugace. Itak se vsaki mamici misljenje malo zavrti, zresni in preklopi, ko dobi svojega soncka. No, meni pa se poleg tega stalno vrti se zaradi dane situacije. In zavrti se ob vsaki novi informaciji, ob vsem neznanem, ki me spremlja po tej poti.

Ze v osnovni soli sem nemalokrat prijokala domov zaradi sekiranja, kako kdo dela s kom. Ce je slo za meni ljube sosolke, so bile solze se debelejse. V srednji soli sem se ucila biti flegma, opazala sem, da ce se prevec sekiras za druge, ne prides dalec, ker te kmalu zacnejo izkoriscati. Nakar sem zacela odnose jemati drugace. Drugace kot prej, a se vedno drugace, kot vecina drugih. Prijateljstvo mi je pomenilo najvec in na vsakogar sem se hitro navezala.

Odkar imam Saro, so se nekatere vezi zacele malo krhati, druge pa so ze posteno nacete.
Zivljenje sedaj je drugacno. Neka mamica mi je rekla, da ima rada mojo druzbo, ker razumem, kako je imeti otroka. Da njene samske (ali pa zasedene, a brez otrok) kolegice ne razumejo, da dvourno druzenje se ni dvourni pogovor. Ko je tu malcek, se ga ne da ugasniti, da bi mi kofetkale. Tako je vsak tretji stavek prekinjen in mamice verjetno vse vemo, kako je to.
Spet druga mamica pa ne razume, zakaj ima ona kot mati sedaj vec casa za dragega, otroka in prijateljice, jaz pa ne. In se marsikomu ni jasno, zakaj je temu tako, saj sem vendar samska in naj bi imela potem sploh veliko casa za sprehode in kavice.

Povedano po pravici, sva s Saro se prevec na sprehodih in kavicah. Kadar imava slucajno prost dan, brez nacrtov, sva itak vedno v uzivanciji. Ostale dni pac krasijo terapije, intenzivna telovadba doma in opravki, vsake toliko tudi zdravnik.

Sara kot cerebralcica ne uziva takega otrostva, kot drugi otroci. Njej sprehod ne predstavlja vsega tistega, kar dozivijo 'zdravi' otroci. Niti ne vem tocno, kaj je zanjo sprehod. Vcasih je cisto v transu, srecna, da lahko gleda liste, ki selestijo v vetru. Vcasih dobi na tone energije in bi najraje 'odritala' iz vozicka. Vcasih pa je Sara na sprehodu deklica, ki uziva ob opazovanju, se smeje na toboganu in pridno pocaka, da mami popije kavo in poje sladoled.
Vendar nikoli ni taka, kakrsni so drugi (itak je pa vsak otrok zgodba zase).

Jaz Saro dozivljam kot srecno punco. Vedno pogleda, s kom se pogovarjam, ce ji je vsec, se tudi nasmehne, ce dojame malo manj, se nasmehne cez minutko:) Dozivljam jo kot pozitivno, saj vedno cuti, ko mi je hudo in me zeli potolaziti. A jaz kot mama to vedno opazim prepozno. Namrec, kadar sem mrka, zalostna ali celo jezna, se ona zacne smejati. Vcasih je to tih smehec, vcasih glasno rezanje.
To je njen nacin izrazanja. In tako vem, da razume, cuti in si zeli komunicirati. Ravno danes sva s tetkico ugotovili, da Sara zelo dobro govori. No, tetkici se je moje razglabljanje mogoce zdelo hecno, ampak od vseznane terapije pri dr. Tasicu Sara neverjetno pametno izjavlja svoje 'aaaaaaaa'-je. Prej je namrec kar povprek govorila, verjetno zaradi slabse kontrole misic po in okoli grla, sedaj pa se oglasa v kontekstu. Ko je debata po njej ljubi temi, stalno komentira. Pocaka, da jo vprasas, in bolj ko je 'aaaa' glasen in smejoc, bolj to pomeni navdusenje. Ce je bolj mrk odgovor ali komentar, potem ni tako zelo navdusena.

In, kaj je tu poanta? To, da se ze tetkici verjetno vcasih zdim smesna, ko tako resno dojemam Saro in jo vsevprek hvalim. Kaj sele vsi ostali, smejali bi se mi!

In to je moja najljubsa tematika. Kako to dozivljajo drugi.
Odkar imam Saro, cisto drugace vidim ljudi. Nekateri se sami pokazejo v drugi luci, druge spoznam malo kasneje, spet drugi pa sploh ne igrajo prav posebne vloge.

In kaj opazam jaz? Vem, da slisim vse opazke, tudi tiste, ki sploh niso namenjene Sari ali meni. Jaz slisim cloveka, ki govori o mongloidih, pa o 'spackih' (res grd izraz! Mogoce pohabljenci?) pa o zaostalih... Slisim in vsaka zal beseda se me dotakne. Ponavadi starejsi ludje tuhtajo, kako morejo starsi te otroke voditi na sprehod, da jih vidijo drugi. In kako morejo sploh roditi takega otroka, da so potem vsi nesrecni.
Vcasih me ima, da bi vstala, pristopila in povedala kaksen stavek ali dva... Pa se vedno zadrzim, ker vem, kako je pri nas doma. Moje stare mame se tudi ne premakne v razmisljanju, pa ce je nevemkaj.

Se kaj?
Ja, opazim kako ljudje pristopijo k nama s Saro. Preko Soncka sva spoznali cudovite ljudi, ki pristopajo na razlicne nacine, a vedno tako, kot sami zelijo, da drugi pristopijo k njim (saj v osnovi smo ljudje taksni, kajne?). In to se mi zdi fajn, v tisti druzbi se res lahko odpres, govoris o cemerkoli in poslusas celo vecnost eno zgodbo.
Tudi med ostalimi so nekateri pravi soncki. Poznam par, ki je rabil 19 mesecev, preden sta me resno povprasala o Sari in odgovor sta res poslusala. Spet drugi je tako razgledan, da ze po diagnozi pozna situacijo in postane super clovek. Tretji se raje zadrzijo malo stran, ne odpirajo te tematike in sprasujejo samo o meni.
Potem je nemalo ljudi, ki so vprasali, a niso poslusali. Razlagali so si po svoje in ven je prislo taksno skropocalo, da ne najdemo vec casa za stike.

Odkar pa imam blog, mi je najhuje, da se clovek ne upa vprasati. Saj vedno poudarjam, kako vesela sem vsakega vprasanja in kako rada razlozim. Hecno mi je posebej takrat, ko po parih mesecih clovek sploh vprasa nekaj, s cimer se srecuje ze vseh teh nekaj mesecev in kar potiho vseskozi opazuje. A vprasa sele sedaj, zraven pa stirikrat rece 'oprosti ker te sprasujem, saj sem bral tamintam, ampak ne vem...':)
Halo? Tudi jaz pred 20.meseci nisem imela pojma. In ce bi takrat za vsako butasto vprasanje dobila 10€, potem si nebi vec zelela diplomirati. S tem, da sem eno vprasanje zastavila 5x in se nisem razumela odgovora, pa se nikoli nisem pocutila butasto ali kakorkoli neumno. No, taka situacija me malo moti le zato, ker se ponavadi v njej znajdem z ljudmi, za katere mislim, da so naju ze sprejeli in da jim ni neka ovira najin 'drugacen svet'. Ne vedo pa, da jaz ravno take situacije razumem kot neko nesprejemanje, da si clovek ne upa priznati, da to obstaja, celo tik zraven njega.

Smesni so mi tisti, ki ne upajo vprasati. Mogoce sem pa smesna jaz.
Mogoce res nebi smel nihce vedeti? Vendar to ni moje mnenje. Velikokrat pa ugotovim, da je to mnenje marsikoga, ki naju ima rad. Mogoce naju hoce na ta nacin kdo zascititi. A kaj mi bo zascitnistvo, ce se bom slej ko prej srecala z realnostjo? In kljub moji malo vecji naivnosti, sem se vedno tak realist, da zivljenje in zivljenjske situacije nocem nikoli in nikdar kakorkoli olepsevati ali spreminjati.

Zelim si, da bi znala preceniti ljudi ze prej. Kdo je iskren, kdo ni. Nekateri so samo prijazni, drugi socutni. Ampak tu vmes je tak prepad!
Tisti prijazni ponavadi vse izprasajo, potem pa zgodbo ali lepo pozabijo (to je najboljse), mnogi pa jo 'olepsajo', napihnejo in cez kaksen mesec pride ta nova verzija do mene. Naucila sem se ze, da se temu samo nasmehnem, se nedolgo nazaj pa me je zarezalo v srce.
Tisti socutni sprasujejo po kosckih in vse informacije lepo 'zapisujejo na disk' in jih kasneje uporabljajo. Naprimer, ko povem da Sara ze sledi umskemu razvoju za leto in pol, bere knjige inrise, ne mara pa dojenckastega pogovarjanja ali 'bucibucimucmucmuc', takrat mi je najlepse, ce poslusalec to uposteva.
Je primer, ko me dva vprasata, kaj naj prinese Sari, pa recem knjigo: En bo prinesel plastificirano knjigico za prvo prijemanje dojenckov (trimesecniki, kajne?), drugi pa mi bo prinesel cudovito pravljico Mala zobna vila.
Smesno tu je le, da prvi clovek vidi Saro 3x na dan, drugi pa 2x na leto.


Je pa v zivljenju s cerebralno paralizo se mnogo drugega kot le okolica in dojemanje le-te.
So vecna vprasanja, kaj bo in kako bo. Zame je vsak cerebralec, ki sem ga spoznala do sedaj, drugacen. Niti dva si nista ista, tako ne morem Sari dolociti nekega pribliznega stanja cez nekaj mesecev ali nekaj let.
Tega tu ni. Zase lahko recem, imela bom dolge lase, oblecena bom elegantno, zgledala bom mlada:)
Za Saro pa tega ne morem. In si niti ne zelim.
Poznam najboljsi mozni scenarij in najslabsega. Vmes je pa se cela paleta razlicnih situacij, v katerih se lahko najdeva. A vcasih se vprasam, zakaj se sploh ne sekiram, ce bo najslabse?
Mogoce je to tisto, ker sem Saro sprejela taksno in le taksno jo imam rada. Niti predstavljam si ne, da bi sedajle ona hodila, jaz pa bi morala tekati za njo! Ne, ne. Sem trenutno prevec iz kondicije za kaj takega:)
Prav vsec mi je tako. In tudi invalidske vozicke sem si ze ogledala, imam ze izbranega in upam, da bova dobili ravno tistega.
Ravno tako se veselim naslednjega pregleda v razvojni ambulanti, saj bova prosili za napotnico za Staro Goro. Prav zelim si iti tja, da se naucim se terapije po Vojti, da se s Saro malo umakneva na burjo, spocijeva in spoznava se dve mamici:)

Ob takem razmisljanju me marsikdo pogleda postrani. Je pa to le realnost. Je res malo drugace, druge lokacije in drugi ljudje, a vseeno. Nama je vozickanje kot vam posedanje na klopci ali iti na sladoled. Branje nama je kot razmisljujoca igra vasih malckov. In terapija nama je kot tekanje, plazenje, skakanje in voznja s trikolesnikom. Stara Gora pa nama bo kot Cateske toplice:)

Prav tako cerebralna paraliza s seboj nosi precej vprasanj. In se vec situacij, ko ne ves, kako bi in koga bi vprasal. No, vedno lahko vprasas terapevta ali zdravnika, a vcasih si zelis kak bolj prakticen nasvet drugih starsev, ki so se mogoce kdaj sprasevali isto.

Jaz se v zadnjih mesecih sprasujem, kako hudica kopajo in tusirajo cerebralce?
Sara namrec se vztraja v svojem medvedku, ceprav je stolcek namenjen otrokom do 6. meseca. Pocasi bo premajhen in vem le za prilagojene kopalnice... Pa veste, koliko je ze navadna kopalnica draga. In v nasi hisi, vsaj zgoraj, je ni mozno spreminjati. To bo mogoce spodaj pri stari mami in nekoc si res zelim predreti tisto steno in narediti veliko kopalnico samo za naju s Saro... A do takrat, kako jo bom umila? V Baski sem dobila nasvet, naj jo dam lezat na tla (v tusu) in stusiram... Malo kocljivo je to, saj premika se pa le, utopiti si je pa tudi ne zelim, kajne?
Potem je vprasanje avtosedezev. Najin sedez bo kmalu premajhen in potem bi morali kupiti tistega res sedecega. Saj veste, kako so lepi Maxi-Cosi Rodi XP?
No, a v tistem sedezu bo Sara zelo tezko sedela. Nima naklona, ki bi ga Sara nujno potrebovala za svoj sedeci polozaj. In da niti ne pomislim, kako je tezko sele potem, ko otrok preraste vse avtosedeze in se vedno ne sedi samostojno, v avtu pa naj bi bil le privezan? Oh, ne...

Poleg vseh vprasanj je se na tisoce drugih in na tone strahu.
Sicer to ni tak strah, je pa vedno prisoten. Ne nacenja zivcev, ne naredi mrkega obraza, ne priklice solz. Samo je.
Strah, ko pustis otroka v varstvu pri tujem cloveku. Strah, ko ga peljes na rojstni dan med zdrave ljudi. Strah pred epilepticnimi napadi. Strah, da bo delezen grdih/zaljivih opazk od njemu ljubljenih ljudi. Strah, da zdravniki kaj spregledajo. Strah, ko preberes kak nov strokovni clanek. Strah, ko ima v ustih cel smoki in se smeji. Strah, ce bojo drug mesec se imeli zdravila na zalogi. Strah, ce se tebi kaj zgodi. Strah, ce bo imel vedno sogovornika. Strah, ko je na morju in se hoce izmuzniti. Strah, da odpovejo jetra. Strah, ko bruha zaradi nacejanja. Strah, da bo v spastiki premocno brcnil. Strah...

Je pa to le nekaj utrinkov najine izkusnje, vsak pa ima svojo.
Prepricana pa sem, da ima vsak stars svoje veliko veselje in nekaj strahu. In vem, da je nama se dobro in prelepo, da mnogi nimajo niti tega.
Jaz sem v moji Sari nasla sreco zase, z veliko volje in ljubezni nama je uspelo:)

Pozdravcke!





July 27, 2007

NOVO PRAVILO ZA VRTICKARJE

Danes sem od precej zanesljivega vira slisala za to novo 'pravilo', ce ni ze kar zakon.
S 1. septembrom 2008 bo imel namrec vsak drugorojenec, vpisan v vrtec, le-tega zastonj.
Super. Bravo nasi!

In samohranilke ter samohranilci? Se vedno placujemo polno ceno, v kateri razred pac pademo.
Vsak valda misli, da ce smo sami, pa imamo minimalno placilo. V resnici to niti ni res. Prav tako smo krvavi pod kozo, prav tako nam odmerijo vsak € in cent in prav tako z eno dobro placo v nasi druzinici lahko placamo precej.

Kot studentka in samohranilka bi v navadnem vrtcu verjetno placala bolj malo. A slisim ze, da zelo preverjajo samohranilke in da tudi studentkam vcasih prevec 'odmerijo' od prihodkov.
A zame je aktualen razvojni vrtec.
Le-ta ima mesecno ceno priblizno 3-4x visjo od normalnega. Seveda naj bi obcina tudi sofinancirala vec, to bomo sele videli. Itak pa je Kamniska obcina znana po tem, da ni ravno radodarna in da je med tistimi, ki sofinancirajo najmanj. Bravo nasi! Zato tudi moje skrbi.

Sicer je to ena izmed boljsih resitev drzave, ce se spomnimo tistih padlih nacrtov za zvisevanje rodnosti. A mogoce bi morali le najprej sploh narediti kaj v tej smeri, da bi sploh vsak prvorojenec dobil mesto v vrtcu.
Namrec, meni nic ne pomaga, ce dam drzavi se tri otrocke po stevilkah, ko pa moram zaradi tega ostati doma. Ce pogledam samo problematiko v Kamniku:
Zgrajenih je na stotine novih stanovanj, kamor se vecinoma priseljujejo mlade druzine. Vrtec je v zakljucni fazi del, a bo sprejel le pescico otrok. Ko se bodo priselili vsi tisti soncki, bodo mamice zgrozene ob dejstvu, da na jasli v Kamniku vsako leto caka priblizno 400 otrok. In vsako leto se ta stevilka poveca, namesto da bi se zmanjsala. Bravo nasi!
Da ne govorim o osnovni soli. V moji mladosti je bilo za takratne pojme kar veliko sol tod okoli. A sedaj berem ze vnaprej propadle nacrte, kako bi mojstri kaj pogruntali. Odlocajo se, ali naj naredijo prizidek soli, ki ni ravno varna ali naj zgradijo novo stavbo in potem popravijo obstojeco?
Vsekakor za vse moje skromne ekonomske logike cist zgreseno. Mar ni bolj logicno narediti popolnoma novo solo (ki bo varna, velika, lahko malo prevelika in za dolgo) za prihajajoce soncke in potem postopoma obnavljati stare?

In se en, upam da zadnji, komentar:
Kaj se dogaja z razvojnimi vrtci? Kolikor slisim od drugih starsev, so otroci pac v navadnih vrtcih s spremljevalci, ker razvojnih ni dovolj. No, saj za otroka je tudi fino, ce je lahko med vsemi sovrstniki, a marsikdo pa tudi tega ne zmore. Naprimer v Najdihojci v Siski imajo razvojne oddelke razdeljene. Nekje so otroci, ki mentalno sledijo razvoju, le motoricno niso zmozni in v teh skupinah se vcasih zdi, da je vecina otrok cisto 'normalnih'. In je oddelek, kjer so tudi mentalno zaostali otroci, ki ne morejo slediti programu in imajo vse prilagojeno.
No, v Kamniku razvojnega oddelka ze dolga leta ni vec. Bravo nasi! Zakaj?
Menda ni otrok. Kaj res? Za en oddelek rabijo 6 otrok. To je maksimum, minimum 3. Je pa res, ce ima zupan tako skromen zep, kot ga ima nas, potem smo lahko brez takega oddelka, pa ce je se toliko potreb po njem. Namrec, v razvojnem vrtcu je kaksen poseben stolcek (ki niti ni tako poceni) zazeljen, 'sefica' je v visjem placilnem razredu kot 'le' vzgojiteljica in razvojni oddelek potrebuje nek 'razvojni tim'. To so strokovni delavci, razvojni pediater, logoped, psiholog, valda, da ne pozabim na zlatega nevrofizioterapevta. Tu se naberejo stroski. In nekaj tiste potrebne posebne opreme, za osnovno delovanje varstva in vzgoje teh otrok, to zahteva kar precej denarja.

Torej, moje mnenje na podlagi dejstev iz mojega kraja:
Zvisevanja rodnosti so se lotili na koncu.

Rojstvo se praviloma 'zacne' v porodnisnici. Tu bi lahko bili ze prvi ukrepi, malo bolj razgledano in pozitivno osebje, kaksen pojem 'handling' v besednem zakladu jim nebi skodil (ciljam na videno: umivanje malcka v umivalniku).

Potem je seveda kraj. Kdo se bo z novorojenckom dobro pocutil sredi Ljubljane, kamor ne more na miren sprehod z vozickom? Torej, kaksna zelena oaza poleg natrpanega Tivolija verjetno ni vec mozna, bi pa bilo dobro urediti v srediscih kaksne (primerne celo leto) igralnice za malcke (ala 'aqua' kofeterija v cityparku), zastonj vstopnice za lutkovno gledalisce, sirse plocnike (ker danes so vozicki precej sirsi kot vcasih) in vec con za pesce. V Arboretumu naprimer bi lahko imele vse mamice zastonj vozickanje po parku, ne samo vascanke Volcjega Potoka.

Potem so tu itak spet vrtci, mesto za vsakogar (kot baje v Komendi). Pa sola, ki postaja vedno drazja. Ah, saj je ze v vrtcu toliko stroskov, da v soli starsi verjetno sploh ne sledijo vec, koliko denarja zmecejo za zvezke. Soncki pa ustvarjajo po svoje in trgajo dragocene liste, vir mogocnih dreves in matere narave (tako so govorili meni, kadar sem za brezveze vadila risanje:) ).

Joj, koliko bi se lahko nastevala, ze samo o cenejsih stanovanjih za mlade druzine, mogoce samo vec sofinanciranja... In v vseh obcinah enotna financna pomoc ob rojstvu otroka. Za studentske druzine se kaksno stanovanje vec, saj jih je sedaj ravno za vzorec. Za mlade, a zaposlene druzine kaksna cenejsa pomoc, preko javnih del bi jim lahko kdo pomagal (tu je vprasanje zaupanja). Vec preiskav, a ne zastrasujocih v nosecnosti, saj si vecina zeli zdravega otroka in jih odvrne misel na karkoli neraziskanega...(vem, ko komu pravim o cmvju,kako grejo kocine pokonci). Potem vsaka bolna nosecka v porodnisnici svojo sobo, kajti ce se jih 5 gnete tam s smrkljem in vrocino, je to leglo bacilov, ki mamicam ne skodijo, otroku so pa lahko usodno nevarni...

Debata se lahko nadaljuje... V bistvu tudi v tistem predlogu zakona ni bilo vse zgreseno. Le nacin je bil tako zgresen, da smo na ministrskem stolcku dobili novo osebo, ki niti do tega tako zgresenega nacina ne pride. Bravo nasi!

S teme sem zasla, cisto meni podobno;)
A vseeno, fino da se vsaj malo premakne v tej smeri. Mogoce pa bo res na ta racun kak dojencek na soncni strani Alp se bolj zazeljen, se bolj srecen in se bolj nagajiv zaradi sovrtickarjev.
Tako kot bo to moja Sara:) Septembra.

papa