PRINCESKIN UPDATE

Skoraj je že preveč nasmejano.

Ampak tako zelo paše!

S Saro sva si pred štirinajstimi dnevi v Stari Gori zares napolnili baterije.

Sonce in toplota Goriške pokrajine, Koprske obale, avtocest Trsta in 'mustseeagain' čudovitega krasa so naju prevzele.

Tudi terapije so bile tokrat super, saj je mala princesa sodelovala od torka do petka.

Čeprav so ga tačas politiki še bolj 'srali' kot orkanski veter in mrzel sneg, je nama še vedno lepo.

Prišlo je obdobje pregledov, a tokrat bova avdiologa in oftamologa izpustili.

Tako je bila punca že pohvaljena v RA, v tem tednu pa naju čaka še profesor N. in psihologinja.

Mislim, da bo vse ratalo s pozitivnim pridihom :)

Me pa skrbi za njen želodec, saj mala že tri tedne bruha.

Nekaj dni pred Staro Goro in zadnje dneve tam in prve spet nazaj je bilo najhuje.

Bruhala je po vsakem obroku!

Čisto na začetku je izgledalo kot dojenčkasto polivanje, ker je polivala predvsem po mlečnih obrokih... Potem pa je začela še z bruhanjem po ostalih jedeh...

Najhuje mi je bilo, ko sem jo že pohvalila, kako je lepo pojedla kosilo, ona je pa še v istem hipu izbruhala skoraj več kot je pojedla.

Zdaj vse obroke spet do finega miksam, po obroku pa jo pripravim, da je vsaj 45 minut v čimbolj pokončnem položaju. Včasih ji je težko, če je zmatrana. A se mora vse umiriti in sesti na dno želodčka, ne pa da se med njenim počivanjem paca še po požiralniku in ji vzpodbuja morebitno kislino... Bomo pa videli, kaj bodo rekli specialisti na gastro v Pekl...

Je pa posebno tudi najino prijateljstvo.

Saj sva že od nekdaj kot rit in srajca, mnogokrat sva bili že tudi skregani za par minutk...

A zadnje tedne je Sara osvojila eno novo pozo, ki mi vedno znova prikliče nasmeh na obraz:

Smehlja se mi med hranjenjem oziroma pitjem.

Res je, hranim jo v naročju, na kavču.

Najbolj neprimerno, kar bi lahko sploh bilo (tako za njeno držo, hrbtenico, kot tudi za navajanje na grde razvade). A le tako sva osvojili, da poje vsaj polovico vseh obrokov.

To smehljanje se mi zdi tako prisrčno.

Prav pogleda me v oči, kot da bi ravnokar nekaj ušpičila. Potem se čisto malo namehne, tako, samo na pol. In ko se ji nasmehnem nazaj, se njena usta prav fino razlezejo :)

Tako se zdaj tudi reživa skupaj. Včasih Kaiu, včasih ribicam, včasih kaki zgodbici tekočega dneva, največkrat pa kar tako, ker se meni fino zdi.

Sara vsak smeh ponavlja za mano, kar se mi zdi super. Mogoče je to kateri od korakov razvoja, ne vem. Meni za moj razvoj pa prav dobro de :)

Torej je Sara po pol leta počasnega ritma spet naredila nov korak.

Vsakič se mi zdi, da greva na Primorsko po zagon, da gre tisto stopničko višje.

Pa tudi v navadi je že, da se na pol leta v Sarin vsakdan kaj doda, kaj novega, svežega...

Tokrat je bilo to intenzivno uvajanje v osvajanje nadomestne komunikacije.

Skupek vsega, kar se ji dogaja, se mi zdi, logično, je napredek.

Upam, da bo vedno tako, da ne bo preraščala samo vedno bolj prekratkih hlač, ampak bo tudi svoje dosežke redno menjala in nadgrajevala z novimi.

No, še to je vredno zapisa, da sva zadnja dva dni, ko je sonce začelo pridobivati na moči, še malo bolj nasmejani.

Včerajšnja sobota je bila namreč preživeta v večini zunaj.

Dopoldne osvežilni dolg (za mojo nogo kar malce predolg - a Naprosin dela svoje) sprehod od Arboretuma do Rudnika...

Popoldne pa nama je šuštar razkril, da imajo v Mengšu celo bajer!

Ja, končno sem doživela sprehod z njim... Pogumen dečko, poleg mojega svaka v zadnjih štirih letih prvi, ki je preživel nekaj časa z nama. (No, če odmislim Sandija, ki ima čisto drugo definicijo.)

Bilo je prijetno, nisem pričakovala, da bo tako odprt, bolj sem upala, da se bo ustrašil in čimhitreje odšel. Tega bi bila vajena in nebi se mi bilo treba ubadati z nečim novim.

Tako pa... Postavljal je človeška vprašanja o meni in Sari, kar me je precej presenetilo. Tako zdaj zagotovo vem, da je normalno, da Sarin ati sprašuje bedastoče, da mu ni mar in da imam občutek pravi. Pa naj me še kdo skuša prepričati, da narobe razumem... Zdaj imam realno primerjavo in potrditev.

Le še odgovor na včeraj čakam... Menda bi šel z mano na mengeško kočo.

Ko pač naberem toliko kondicije, da bom sapo privlekla s sabo do vrha.

Še vedno se mi zdi skrajno čudno. Nenavadno. Saj se druži z drugimi sošolci, torej bi šli lahko skupaj na kavo. Ali pa bi me poklical katerikoli.

No, zaenkrat mi je vseeno. Prijatelj vsekakor pride prav. Sploh, ker je malo bližje kot iz Ljubljane ali še bolj oddaljenih krajev. In ker vem, da ni kak stalno pijani babjek.

Ima pa tudi plus, saj ga Sara zanima do te mere, da bi si lahko mislila, da je študent medicine in da ravnokar načrtuje svoj podmladek.

Zdaj pa grem z mojo prinčipeso v pravljični svet medvedka Puja in Miki Miške :)

Mogoče se nam pridruži še Kitty, hihi :)

Bodite lepo!

Petra, Sara in Kai