DVIGALO ZA LIZO

Danes sva bili na dobrodelnem teku žensk v Tivoliju. Ne, ne, na žalost zaradi noge nisva tekli. Ker se tudi sami udeležujeva poletnih kolonij z društvom Sonček, sva šli le pogledat.
Vsa sredstva so namreč namenjena tem kolonijam, ki jih izvaja ljubljansko društvo Sonček.

Joj, saj sva se komaj spravili od doma. Kar ni se nama dalo, mene je še bolj odganjala misel na gužvo in najverjetneje glasno glasbo. No, pa sva se vseeno vsedli v avto... Se bova pa popoldne gugali in sončili za hišo:)

In še nekaj naju je vleklo tja: da spet po dolgem času vidiva Lizo in njeno sestrico Zalo.

Bilo je prijetno, a za Saro je kmalu postalo preglasno in tudi ura je že klicala k njenemu spančku.
Seveda pa jaz nisem jaz, če nič ne odnesem s seboj - gradiva za razmišljanje.
Liza potrebuje dvigalo. Mogoče bom tudi sama nekoč na tem, da bom zbirala sredstva zanj. No, vsaj če povzamem najboljši scenarij, kje bova s Saro živeli (doma, seveda:)).

Poglejte si link, kjer lahko bolje spoznate Lizo, tisti iz najinih koncev pa si lahko v petek vzamete čas in se sprostite ob orientalskih plesalkah, obenem pa naredite dobro delo z dobro in humano gesto. Tudi midve bova tam:)


No, verjetno pa ni naključje, da sem ravno ta teden spet gledala DVD o dr. Tasiću.
Ob vsaki misli nanj se mi orosijo oči in želja, da bi Saro zmogla voziti k njemu na terapije, ne zamre. Ob tem, kako je lani, ko sva bili pri njem, pokazala nekaj napredka, bo še težje.
In ravno v teh dneh sem naletela na spletno stran male Anje... Kot bi dobivala znamenja, da mora Sara spet k njemu na terapijo.

Pozdravčke!