OTROCI


Obetal se je cudovit vikend. Z rojstnodnevno zabavo pri sosedih... z izletom v neznano... z igranjem... in celo podaljsanim vikendom, frej ponedeljkom...

V soboto je Sara spet dobila vrocino in jo obdrzala vse do danes. Vceraj je bilo najhuje, saj je bila cez cel dan stalna temperatura 38,6 in kar ni padla. A Sara se je tega ocitno ze navadila in je imela vseeno lepe dni:) Zdravnik jo je poslal v laboratorij in bila je prava dama: iztegnila je prstke, da je gospa lahko vzela njeno kri. Prav nic ni trznila, samo z najvecjim zanimanjem je opazovala, kako to deluje. Na koncu je probala se sama spraviti nekaj krvi ven, pa se ratalo ji je:)

Lahko bi rekla, da smo se znasli v zacaranem krogu. Z virozami. In Sara je ze kar navajena. Vcasih pomislim celo na to, da ji pase.

Sedaj jo poslusam po babyphone-u, kako se trudi ostati budna. Kaksno uro nazaj je bila izmucena, a med potjo do postelje nekako kar dobi krila:)

Povedati moram, da je prejsnji teden koncno in dokoncno pogledala ven se zadnja trojka med zobmi in sedaj cakamo samo se stirice. A zanje ni nikjer prostora, saj ima med zobmi toliko presledkov, da med trojkami in petkami zasedajo prostor za stirke. A bo ze nekako...

No, s tem zobkom pa je dosegla tudi nov dosezek med motoricnimi spretnostmi: kotaljenje. Sicer gre samo v eno smer, a sedaj cisto zares obvlada, kako se je treba zvaliti na trebuh in nazaj v enem samem zamahu. Eno roko se vedno pusca pod seboj, nikakor je noce izvleci ven. A saj ima drugo vedno prosto, da doseze svoje kocke - ja, kocke so bile povod k nenehnemu kotaljenju in prekopicevanju po dnevni sobi:)

Ta vikend sva doma sprobali en delcek funkcionalnega ucenja. Sicer sva goljufali, saj nisva uporabili lesenih kock, ampak kar legice. A Sara je zadevo sprejela in prav vidi se ji, da rada pocne vse sorte 'igric'.
Tako ugotavljam, da se z veseljem bori, da je zadovoljna z zivljenjem in da ima ogromno volje v sebi.
Meni da tako se vec motivacije in nov zagon za naprej.



Njena terapevtka me vcasih opomni, da je terapevt terapevt, mami je pa mami.

Res je, jaz z njo ne morem vsega narediti tako, kot delajo na terapiji. Nimam toliko izkusenj, nimam znanja vse anatomije in funkcionalnosti cloveskega telesa.Zato pa jo z vsem veseljem peljem na terapijo, jo dam v roke, ki so 'cudezne', ki jo razmigajo celo in tocno vedo, kje so dolocene tocke na njenem telesu, bodisi za ravnotezje, bodisi za sprostitev, bodisi za karkoli...

Sem pa mami, opazujem jo ves cas in jo spremljam. Cutim, kaj in kako ji ugaja, kdaj je primeren cas za doloceno aktivnost in kako ji kaj razloziti. In to je moje vodilo.
Naucili so me pravilnega 'rokovanja' z njo in takoj vidim, kako 'trda' postane, ko jo kdo dvigne s hrbtnega polozaja, kako se zategne, ce jo ima kdo v narocju malo drugace.
Pa to ni slabo. Tako jo tudi drugi 'zacutijo'. Tako spoznavajo nekaj novega, povsem drugacnega.
In tu ni nekega univerzalnega pravila. Vsak otrok s PP je drugacen, vsak sprejema drugacne polozaje in potrebuje drugacne pristope.

Ja, res sem samo mami. A sele v tem polozaju vidim, kaj to res pomeni.
V petek sem imela v narocju dva malcka (7 in 8 mesecev) in bilo mi je kar malo cudno. Nisem se znala nic pogovarjati z njima, ne se igrati, ne ga prijeti. Zame je bil to cisto tuj svet. Velikokrat sem ze mislila na to, kako je, ko lahko otroka posedis poleg sebe. Kako je, ko ga postavis na noge, da bi mu zapel jopico. Kako je, ko mu das v roke keks ali kruh, pa ga nese v usta. Velikokrat se ob zdravih otrokih vprasam, kako bi bilo, ce bi bila Sara taksna. A odgovora nikakor ne dobim.
Ker Sara je drugacna in zame je le taka najboljsa. Le tako se znam z njo igrati, pogovarjati in nasmejati. In tako se vcasih vprasam, ali bi sploh znala biti mama zdravemu otroku?


Ta vikend sem se spet spomnila, da je vseskozi v meni se vedno zelja. Da bi nekoc spoznala koga, da bi imela se vsaj dva otroka.
A hkrati me je v petek presenetila reakcija na prijateljicino izjavo, da bom nasla ocka za svoje otrocke... Dejala sem ne, jaz pa ne. Nikoli vec. Rada bi posvojila otroke, ce bi le lahko.

Zelim si spoznati ta svet. Da bi videla, kako hitro napreduje razvoj zdravega otroka. Da bi videla, ce je veselje ob dosezkih enako veliko, enako pristno. Da bi dozivela tisto malo drugacno starsevstvo, z manj skrbi in vec spontanosti.

No, bomo videli, ce mi je usojeno... Do takrat pa se bom igrala s Saro najine igre. Spoznavala jo bom se naprej in se ob njej cudila vsem tem cudovitim stvarem:)

papa