IZLET, IZKUSNJE, SPOMINI


Zjutraj sem nameravala vstati zgodaj. No, pa nisem, po zaslugi vecerne borbe s spancem (nikakor ne morem zaspat, pa se to ze vlece mesece) sem zjutraj potegnila. In z menoj vred tudi Sara:)
No, vseeno sva lagano vstali, po koncanem pedenanju princese se umijem in ze sva v avtu. Waw, celo pravocasno! Ah ne, se bolje: cist prezgodnji!

Ponovno kopiranje vseh Sarinih izvidov mi pocasi ze najeda, a tankanje me pomiri, ker lahko opazujem folk na Lomu in vsakega precekiram po milimetrih.

Do Nove Gorice sploh ni tako dalec. In vsec mi je pretezno prazna avtocesta (z izjemo neskoncnih gradbisc in zozanj pasov), da lahko sprobam zmogljivosti avtomobila:)
Vceraj me je skrbelo, ali bova nasli pot od Rozne Doline do Stare Gore. Pa to sploh ni tako velika in oddaljena zadeva kot na zemljevidu na Tisu. Pravzaprav je vse skupaj precej na blizu in lepo. Spominja na umirjen tok zivljenja, na blizino narave in hkrati na ves vrvez dandanasnjega sveta.
Celotna Vipavska dolina je ponovno z eno samo besedo: cudovita!

In Stara Gora? Naj povem, da je tam oddelek za invalidno mladino sicer bliznje bolnisnice v Sempetru. Tam so strokovnjaki (mislim, da edini v Sloveniji), ki poleg vsega izvajajo fizioterapijo po Vojti. (Drugje se izvaja fth po Bobathu.) In ravno to je tudi naju s Saro peljalo tja.

Pot do same bolnice je kot v filmu: Ozka cesta, ob robu grmovje, na vseh straneh okrasno rastje. Parkirisce pod mogocnimi drevesi, vedno izpolnjena zelja: senca. Stavba na prvi pogled majhna, a znotraj: ogromna, ekonomicna, funkcionalna, topla in domaca. Osebje cudovito, prijazne sestre, administratorke ter zdravniki. Pocutje: kot da si koncno nekje na domacem terenu, v varnem zavetju, na toplem, a hkrati sredi sveta.

Sara je preprosto uzivala. Ze med voznjo tja se je celo pot zamotila s svojo zogico, ki jo kar ne neha tolci in butati ob okno avtomobila, pa se knjigico je ogledovala zraven. Skratka, aktivna voznja zanjo in zame:)
Ko sva prispeli, sem jo hotela nahraniti ze pred vstopom v bolnico. A ni hotela, prevec je bilo novega, kar je morala raziskati in pregledati. V cakalnici so na stenah pozdravljali veliki Miki Misek, racman Jaka in Pepe, ki jih je Sara takoj vzela za svoje prijatelje.
Po glasnem pogovarjanju z nasproti sedeco punco in slastnem frutku je zdravnik Saro poklical noter.
Pregled je bil kot vsak drugi, tudi spremljajoci pogovor... Sara je bila spet lepotica, saj je vse ocarala. A zdravnik me je malo presenetil. Kako, povem kasneje.
Med samim pregledom in dogovarjanjem za nadaljne terapije ter predpis vozicka in pripomockov sem izvedela, koliko je pupa velika. 87,5 cm. In zato bo zaradi vozicka trajalo malo dlje, saj so ponavadi narejeni za otroke, velike nad 90 cm. A ni problema, se pac prilagodi in malo bolje stestira, pa bo. Seveda pa sedaj ne morem upati na tistega lepega od Ortosane, a bo vsaj popolnoma prilagojen Sari in koncno bo lepo sedela tudi v vozicku.
No, da se ne veselim prekmalu... Ce ga dobi spomladi, bo se hitro. Tacas pa se bova pridno ucili novih prijemov, nove terapije: terapije po Vojti.

Naroceni sva 17. decembra. To bo tezak teden, saj ob tej vrsti terapije otroci zelo jokajo. jaz sem sicer na Sarin jok imuna, a verjetno bo ucenje precej tezko.
No, malo pa se le nadejam tega, da bova en teden vsako popoldne prosti za sprehode, nakupe v Italiji in najin smeh. Pa se kuhat ne bo treba popolnoma nic, razen kavice:)

No, pa naj povem se tisto o zdravniku. Namrec, na poti domov sem malo razmisljala... Kako ti zdravniki gledajo te otroke? Se jim smilijo? So jim enaki kot vsi? Se jim kdaj zajoce? Ali pa sploh nic ne pomislijo ob njih?
Vsekakor sem danes dobila obcutek, da je zdravnik na Saro gledal se bolj pozorno. Ponavadi je take vrste pregled le pregled, nekaj besed, kaksno vprasanje, ugotovitev, definicija, socutje in to je to.
A danes se mi je zazdelo, kot da se ta zdravnik razdaja za te soncke, kot da mu je to izziv, kot da si resnicno zeli, vsakemu pomagati vsaj malo. Tudi v besedah je bilo to slisati, neko zavzetost za Saro.
Hkrati pa je poudaril, da je motorika pri Sari zelo zelo slaba in...kot da bi mu bilo zal. Kot da bi mi rad odvzel kaksno grenko custvo.

Bila sem mocna in pokoncna, kot znam biti. Ne vem, ce je zacutil, kako zelo imam Saro rada in kako zelo jo sprejemam taksno, kot je sedaj. A se mi zdi, da je videl to, saj se je strinjal, ko sem rekla, da ne pricakujem cudeza, zelim le dati Sari moznost, da pokaze kaj zmore in zna ter ji pomagati, da se bo v svojem telesu pocutila kar najbolje.

No, kljub temu pa vseeno kdajpakdaj pomislim na cudez, da bi Sara vsaj sedela lahko sama. Le to si zelim zanjo.


Jutri pa je nov dan, a Sara se ne gre v vrtec. Nos je se prevec zabasan in kaselj je precej mocan. Se mi zdi, da ni ravno primerno, da bi vrtcu vlekla svoj smrkelj gor in dol:) Tako da naju caka razburljiv dan in kaksna nova dogodivscina!

Naj bo tudi pri vas pravljicno in lahko noc*