SVEZE
Sara bila popoldne pri zdravniku. Z vrocino 38, a ji ni nic, le viroza. Hvalabogu, sploh da so usesa v redu!
Joj, kok me je zadnjic skrbelo za useska, saj ta Sarin prirojeni virus najpogosteje okvari sluh in vid. In zato se raznih vnetij se posebej bojim.
Mi je pa cudno, da ima pupa ze tretjic v enem mesecu virozo. Da se vsakic pozdravi cist do konca, a se hitro ponovi. Upam, da gre v tretje rado in da je zbijanje vrocine danes zaleglo - za dolgo.
Me je pa malo pokurilo v cakalnici. Midve, trije fantje z mamicami in ena puncka, prav tako z mamico. Pa valda, vsi bulijo v Saro, saj tako velikemu otroku se pa ze vidi, da nekaj ne stima, ce je pri meni 'kot dojencek.'
Pa jo ta puncka gleda od blizu, pa rece svoji mamici: 'Lej, a je to dojencek?' In njena mami: 'Ja, dojencek je, saj vidis.'
Ostajam brez komentarja, samo dejstvo, da jaz ce vidim tako velikega otroka (v velikosti dveh let, Sara je bila mogoce celo vecja od tiste puncke), mu kljub temu, da je v narocju, tiho in miren, ne bom rekla dojencek. Dojencek je do enega leta, kajne?
Grrr, me pogreje. Vem, ne pise na celu, ampak... Mi je ljubse, ce rece, da ta puncka pljuva (ker se Sara neprestano slini) ali pa, ce je tok zlo zaspana... No, vsekakor mi grejo vse te izjave malo na jetra, ker vsi kar nekaj po svoje govorijo... In kar dolocijo neka dejstva o Sari. Ne da bi se v tistih 20 minutah buljenja kaj vprasal ali celo meni namignil, pa bom povedala, da ni dojencek, da ni zaspana in se vedno slini. Ne bom uzaljena, prav vesela bom, samo ne kar nekaj sklepat. Jaz tut ne sklepam na slepo, kdo je razvajencek in kdo mamin sincek...
Pol me je pa se dohtar spiknu. V Sarini kartoteki je na vidnem mestu izvid, na katerem so napisane diagnoze. Dr. tega ne more spregledat, ko karton odpre. No, danes naju je ta videl prvic (in tudi midve njega), pa ugotovi, da Sara itak 'ni zdrava'. In da ce je tako, potem pa on ne ve, kaj bi. No, vseeno jo je pregledal, poslusal pljuca, izmeril delovanje le-teh in mi svetoval, kot vsem.
No, nebi se pritozevala, ce bi mi vsaj svetoval, kako hudica naj Saro pripravim do tega, da bi pustila fiziolosko raztopino, naj tece svojo pot, namesto da se mala skoraj utopi, medtem ko jo hiti vso pozirati...
No, pa saj bo v redu, samo navaditi se moramo, da imamo v Kamniku ogromno pediatrov in oni se morajo navaditi na vse mogoce...
Frizerja sem prestavila na ponedeljek, kar mi je se bolje. Vsaj kar se tice financ, saj je v navalu podrazitev tudi ta storitev drazja. In trenutno mi ni lih do 'spoganja' in dajanja zadnjih evrov frizerki...
Tudi jutri ne bo nic s Sarino fizioterapijo v vrtcu. V sredo jo namrec caka pregled pri fiziatru v 'Stari Gori' (bolnisnica Franca Derganca v Novi Gorici) in res si zelim, da ne bo tam z vrocino. Namrec, tja greva pod vsakimi pogoji, saj bo poleg prehvaljene terapije po Vojti najverjetneje tam dobila vozicek. V tem res samo se za silo sedi, in preden se uredi vse potrebno pred samim prevzemom, bo se trajalo...
Tako da, jutri naju caka soncek, sonckast sprehod, jopica, trak na usesih, smeh in... PLASTELIN!
Lahko noc in lep dan jutri!
6 comments:
Majhnemu otroku je težko dopovedati take stvari. Njegovo dojemanje je pač tako - otrok v naročju, otrok, ki ne hodi, otrok, ki ne govori, otrok, ki pije po flaški,.. itd. - dojenček.
Tudi če bi se mati najprej pri tebi pozanimala kako in kaj in potem šla otroku razlagati, mislilm da pri tako majhnem ne bi imelo nobenega učinka.
Poleg tega ste sedeli v čakalnici, kar po vsej verjetnosti pomeni, da so bili vsi otroci tako ali drugače bolani, primerno temu mogoče tudi sitni, starši primerno temu tudi zaskrbljeni in utrujeni. In v takih trenutkih se ti mogoče enostavno ne da ukvarjati še z drugimi stvarmi in otroku pač samo pritrdiš.
Razumeti je treba tudi drugo stran.
S prejšnjim komentarjem se strinjam tudi jaz. Ne bi mogel obsojati mamice, ki je svojemu otroku rekla, da je tudi Sara dojenček. Verjetno mamica ne pozna Sarinih težav in ji je res bilo najlažje le pritrditi otrokovi predpostavki, kot pa intervjuvati tebe in to na razumljiv način razložiti otroku. Mogoče bi sama kakšno rekla. Seveda pa razumem tudi tvoj pogled na to in ja, tudi meni ne bi bilo vseeno. Včasih je to najbolje ignorirati.
Strinjam se z mnenjem obeh predhodnikov in seveda razumem tudi tebe. Večinoma se vsi "ustrašimo", ko pridemo v kontakt z "drugačno" osebo. Smo zadržani, vsak na svoji strani mostu, čez sredino pa kdorkoli od nas težko naredi korakec. Sama pri sebi velikokrat razmišljam v tej smeri, ljudje smo res različni. Včasih na sprehodu srečam mamico, ki jo še nikoli nisem videla, pa pride do "kemije" in se z njo lahko pogovorim kot z nekom, ki ga poznam že 100 let. "Poznam" pa tudi mamico iz sosednjega bloka, ki jo srečam skoraj vsak dan, ima isto starega otroka, kot je moj, pa si še tisti "dober dan" težko rečeva. Pač, eni smo bolj dostopni, drugi manj. Hočem reči, tako kot sem povedala že na začetku, da je tebi težko, da je osebi na drugi strani težko. Otroci so direktni in nas marsikdaj s svojo nedolžno neposrednostjo spravijo v zadrego. Težko je uporabiti prave besede v danem trenutku, to je "never end story". Žal boš še velikokrat naletela na tako situacijo, verjemi pa, da ljudje na drugi strani (tudi jaz sem med njimi) velikokrat utihnemo, se zakrčimo in res ne vemo kako bi odreagirali, da bi izbrali "prave besede". To so tiste besede, ki lahko mimogrede in popolnoma nehote užalijo ali prizadenejo,... Najbolje da se s tem čim manj obremenjuješ... vem, da je lažje svetovati kot storiti... Držita se!
Tudi jaz se pridružujem zgornjim mnenjem; tako majhnemu otroku (pa navsezadnje tudi večjemu) je težko razložiti kako in kaj...še odrasli včasih ne vedo/-mo, kako se obnašati in kaj storiti, da bi rekel in storil tisto pravo...
Držim pesti za Saro v sredo in pa seveda, da ne pozabim, tudi za tvojega frizerja :)
Ma ja, zgleda sem se spet mal narobe izrazila. Glede na to, da vse na dolgo razlozim, se vedno ne znam zadet poante:(
Ni me lih prizadelo, da je rekla dojencek, ampak njen nacin. Ker je res 20 minut buljila v Saro in se tam z drugo mamico pogovarjala, kaj vse otroci dosezejo sami in vsak tretji stavek je bil, kako pa nekateri starsi otroke zavijajo v vato in jim ne pustijo iz narocja. In glede na to, da je skos gledala Saro, sem imela pretezno mocan obcutek, da mi je mislila s tem povedati, da imam dovolj velikega otroka in ga lahko dam iz narocja.
Zavedam pa se, da ni vedela in tudi vem, da je ful smotano vprasati-saj tudi sama nisem nikoli sprasevala ali karkoli, tudi zdaj ne, pa ceprav na to gledam drugace.
No, mislim povedati le to, da sem od tiste mamice le dobila nek slab obcutek, kot da si je ustvarila sliko in mi skusala povedati, kako in kaj. Mogoce pa sem le jaz bolj pozorna na take stvari in je bilo vseskupaj en prazen nic...
V glavnem, vas razumem in mislim enako, le z drugega zornega kota:)
Pozdravcke!
Verjetno da si ti res še bolj pozorna...ampak, jaz bi recimo gledala na to z mojega zornega kota; bila bi v dvomih, če te kaj vprašati, mogoče bi ti bilo neprijetno. Kaj pa veš, 100ljudi, 100 čudi. Po drugi strani, če bi malemu rekla kaj po svoje, bi lahko popolnoma zgrešila, pa bi bilo še slabše...saj razumeš.
K sreči (ali se sploh lahko temu tako reče), je moja mami specialni pedagog in dela v taki službi, da so meni te stvari blizu in so mi bile od nekdaj tako predstavljene. Sicer pa sem tudi sama bila na praksi v podobni ustanovi, kjer je zaposlena tudi mami. In mislim (no, in seveda upam), da bom uspela tudi mojima malima vse skupaj predstaviti v enaki luči...
Je pa res, kot praviš. Eni ljudje ne vedo, kako se izraziti, eni ljudje so pa pač...smotani, no...
Post a Comment