VSE NAJBOLJŠE TETKICA!




Veš, da ti želim vsega lepega. Da bo vsak dan nekaj posebnega... Da bo vsak dan poln smeha... Da bo vsak dan srečen... Da bo vsak dan tvoj najlepši dan...



In ja, čestitke za tisti lep, šajnasti prstan na tvojem levem prstancu!

SEM SEKSI:)


Mah, tega sem bila navajena vcasih... Sploh v srednji soli, ko so baje fantje v veliki meri tudi pogledali za mano... Jaz pa tega nisem hotela videt in niti ne verjet. Bilo je pac... kronicno pomanjkanje samozavesti. itak je bla zame vsaka zenska lepa, lepsa od mene. Jaz se s svojim odnosom do sebe sploh nisem uvrscala med kandidatke...

Sedaj pa... Pocakaj, povem kasneje:)



Danes sem med potjo iz vrtca v Mengsu spet pogledala tja. Ja, vedno grem mimo in vedno pogledam, ce je slucajno zunaj, ce komu razkazuje kak fensismensi avto... Nekajkrat sem ujela zeljeni prizor, a vedno peljala hitro (no, ne prehitro:)) in ni ravno udobno buljit nazaj...
Danes pa je ob mojem 'mimohodu' ravno stopil iz delavnice. Joj, ko bi meli salon tam postavljen, je tako dober razgled s ceste!
Ne vem kako in zakaj, ampak srce mi je spet cisto malo zaigralo.
Tip mi je vsec. To je dejstvo. Ceprav tega ne govorim okoli, ne priznam, veliko mislim nanj. Prakticno vsakic, ko zagledam svoj avto, se spomnim na priloznost, ki sem jo zapravila... Mar bi samo malo stegnila jezik in kaksno rekla...
Tega je ze skoraj tri mesece, skoraj 6000 prevozenih km, a jaz se vedno pomislim nanj. Danes sem tuhtala, da bi sla tja malo povprasat o njihovi akciji za zimske gume... Ceprav v reklami poudarijo, naj poklicemo... Ah, saj nimam jajc:(

V glavnem, tip je res dober. Cudno hodi, se neredno strize, vcasih je obrit, drugic cist zarascen... A men je dober. To sklepam po tem, da mu je ratalo to, da mislim nanj. V zadnjih dveh letih in pol mi ni bil noben vsec. Niti malo. Celo nekaj malega sovrastva sem gojila do teh bitij. Nobenemu ni ratalo, da bi mi prisel vsaj blizu...
A on... Le zakaj ravno on, ki je nedosegljiv? Zakaj on, ki ga ne poznam? Zakaj on, kaj je na njem takega?

No, pa vseeno... Saj je lepo, ce lahko na koga mislis, malo sanjaris med ucenjem in se vsak dan peljes mimo s cmokom v grlu...



In se o tistem seksi bitju... Ja, to sem jaz:)
Hehe, res sem clovek kompleksov. Ne verjamem, nocem verjet, nocem videt in sploh mi je smotano, ce se govori o meni. Slisim samo negativno, pozitivnega se branim...(?)
A ce pomislim... Hmmm, marsikdo mi je tudi v teh dveh letih in pol samskosti povedal, da sem seksi. Ali pa sem to zvedela posredno. V zadnjih treh, mogoce stirih mesecih je tega se vec. Ali pa samo jaz bolj opazim komplimente? Mogoce sem se toliko bolj odprla, malo bolj spremljam in je to le posledica....
Kakorkoli... Opazam, da nisem za na odpad:) Ravno danes sem spet poslusala, da sem lepa, naj pridem veckrat naokoli in blablabla. Nerodno mi je bilo kot paradizniku... (No, pa saj ni bil niti pod razno v redu dec.) A cudi me to, da vsak potem vprasa, ce je otrok moj in ga to sploh ne moti. Pa kaj, imas otroka. A zato nisi nic grsa. Meni si se vedno lepa in zanimiva.

Ne vem, kje sem dobila sploh ta kompleks do sebe, a se ga zadnje tedne probavam znebiti. Bolj ko razmisljam, bolj ugotavljam, da me kompleksno delajo samo zenske, ki si ob meni filajo samozavest. A z njimi itak nisem vec v stikih. Torej, lahko sem taka, kot sem in taka sem lahko lepa:)

Nedolgo nazaj sem imela priloznost spoznati prijaznega fanta, znanca samo na videz... Pa sem priloznost za prijateljstvo zapravila ravno zaradi enega od svojih kompleksov. Ja, ja, tistega, ki mi pravi, saj ti nisi lepa, tebe nihce ne pogleda...
Prejsnji teden sem srecala nekega mladenica, ki sva ga nekoc z I. oznacili za 'dobrega'. S sramezljivim nasmeskom me je pozdravil... Uau! Pa me pozna le izpred treh let, ko so bila nakljucna srecanja bolj pogosta.
Bolj ko gledam okoli sebe, bolj opazam, da me bitja nasprotnega spola pogledajo, kaksen mulc se zasmeji, zadnjic me je v Celovcu nekdo pol ure brskanja med bundami opazoval, kot da bi bila Femme fatale...

Torej, sem seksi. In pazi se me:)

Hehe, mogoce pa bom sama zase tudi kdaj taprava Femme fatale. Mogoce bo tudi meni nekoc kdo rekel: Lepa si.
To zenske tako rade slisimo...

WAW, TO MORA BITI POMLAD!

Sploh ne vem, a mene daje pomlad a kaj... Res se ze dolgo nisem tako dolgo pocutila tako super:)
Sej imam obdobja, ko sem malo teckana, pa imam dolg nos in najedam, ampak zdi se mi, kot da so to sekunde...
Splosno pocutje je ze nekaj tednov tok super, da tezko verjamem, da je jesen.
No, tut jesen mi je letos se posebej lepa. Ful porajtam vse te barve po drevju, vse kostanje, buce in ful lepo narejena (narisana in nalimana) strasila v vrtcu... Nekajkrat sem si ze rekla, da moram zacet fotkica s sabo nosit, pa slikat vse te lepe trenutke...

No, ta teden me je sploh razveselil en mail... No, bila sta dva:) M. se je oglasila po dolgem casu in A. me je ful ful pomirila glede mojih pogledov na Sarin vrtec... Res ful lepo:) Sam se spravit se moram odpisat, kar je zame ista pesem kot s telefonom (preberi o tem nekaj postov nizje...).

Pa dobila sem en kul sms od M., ki mi je mal polepsal nek dan in obeta se kavica. Mogoce se celo spoznam njegovo boljso polovico... Me prav firbec matra:)

In vceraj sem si koncno kupila plasc. Mah, sej sem mal neumna, ker bi ta izdatek lahko pocakal do razprodaj... Sploh, ker tudi avto caka na zimski plascek... Kot veste, so ti plascki stirje in precej dragi:( In sploh, ker se kupcek denarja, namenjen nasi hisi kar manjsa in manjsa...
No, pa sem ga vseeno. Kupila. Takega cisto klasicnega, ki je vedno moderen in povsod pase. In niti ni bil drag.
Ampak skornji pa bodo zdaj morali pocakati. Ceprav so ze vsepovsod znizanja, bom raje malo pocakala. Bo potrpezljivost na preizkusnji:)

Pa Sari sem ze kupila rojstnodnevno darilce: Veliko hiso in bundo. Hisa mi je takoj padla v oci, ker je imela pri delovni terapevtki eno ful rada. In je tam pogruntala odpiranje, pritiskanje na gumbe... No, pa ima zdaj doma veliko vecjo, kjer bo tudi odpirala vrata, kasneje pa se bo mogoce se igrala s punckami, ki so notri:)
Tudi tetkica ji je ze kupila darilo: Skornje. No, res je bilo ze hecno, ker je bila ze dober teden v bundi, na nogah pa Najkice. Smesna pupa. Zdaj je v stilu, ima zimske cevlje, sem rekla da bojo skornji, ki jih lahko ima tudi k oblekici. Da ni treba kupovat dvojnih (oh, je moja denarnica tega darila vesela!)

Presenecena sem nad svojimi vozniskimi sposobnostmi. Cez Ljubelj smo se namrec spravile ravno zdaj, ko je zgoraj ze sneg in je cesta res spolzka, na Avstrijski strani na trenutke tudi ledena. No, pa smo cist lepo prisle cez vse ovinke in tetkica sploh ni zacutila, da nam je nekajkrat odneslo rit. Tocka zame, jupiii:) Ampak bo treba it k sosedu in zamenjat gume... Uh, to opravilo je se hujse od likanja. A sem se danes spravila tudi na likanje:) Omare so cist izropane, hehe. Je bla akcija potrebna, da se bom jutri zjutraj lahko lepo oblekla. Valda, za k mojemu lepemu plascku:)

Cez dva tedna imam ze prvi izpit na faksu. Se ga kar veselim. No, saj predmet je cisto lahek, vso snov sem v grobem ze slisala na ekonomiji. Lahko bi pobirala stave, saj se po dolgem casu spet pocutim kot zainteresirana studentka. Le bognedaj da je to samo zacetna zagretost. (Bomo videli, ko se zacnejo predavanja matematike.)

Sprasujem se, od kje mi vsa ta energija. Bolj ko kaj delam, vec ko imam opravkov, bolj sem produktivna in zadovoljna. In to moje razmisljanje, kr tezko verjamem, a sem se spravila na neko zeleno vejo:)

Pomislila sem na mojo prijateljico Š. in dotuhtala, da imava nekaj zelo skupnega. Sam njej gre malo bolje, ker se vsaj skoraj ves prosti cas druzi s tipom, v katerega je ze nekaj let zagledana, jaz pa sem ze tri leta najvecji sovraznik tipa, katerega si ne morem zbit iz glave... No, zdaj mi je ta misel lepa, lepo mi je ze to, da lahko mislim na nekoga... ceprav si lazem, da je ok. Ampak v tem primeru si je kul lagati:) Sploh, ker je to samo obcasna muha. Naprimer danes, ko sem dobila Njegov sms, kaj bi rada Sara mela za brzdej. Sam kaj ko se nic ne spomnim. Vem samo, da ji ta teden kupim se nahrbtnik (odlocila sem se za Kid Comford), kar bo precejsen zalogaj, ki se bo odplaceval se naslednja tri proracunska obdobja pri meni:) Ampak ga rabiva, vozickanje pocasi ne gre vec, dokler ne dobiva primernejsega vozicka... No, za tako drago darilo res nebi rada rekla, ker v bistvu bi bilo za obe. Drugega pa Sara ne rabi. Torej, bo dobila kaj brezveznega ali sploh nic? Hmmm...dobro vprasanje. Vsekakor se bom potrudila, da na sms ne odpisem. Tokrat ne.

Zadnjic pa sem mislila na moje kilograme in... Madonca, res bo kmalu pomlad. Niti se ne obremenjujem vec toliko, sam hocem kar najbolje zgledati v svoji kozi in to je to:) Hujsanje prepuscam nakljucju, zalotim se ze s sadjem ali jogurtom namesto cokolade in s trebusnjaki zvecer... Sem na dobri poti, sem pa vse skupaj vzela zelo zelo dolgorocno.
Moram pa se se slikat, zdaj ko mam novo frizuro. No, saj je ze potrebna ponovnega obiska pri frizerju. Sploh zaradi barve... Sam se mi je tako odrocno slikat, jaz se ne maram fotkat...

Danes ste vsi spali eno uro dlje:) Hehe, jaz pa ze tuhtam, kako bom sla zdajle spat... Se kdo javi, da odspi se namesto mene? Zjutraj je valda Sara ob necloveskem casu vstala. No, saj ni bilo tako hudo. Pac, je ze navajena na ritem vrtcevskih dni. A meni ni blo ravno do vstajanja ob sestih. On pa sestradana, ker je bila zanjo ura sedem... No, pa je bil malo daljsi dan. A sedaj ze spi in sem se spomnila, da je bilo lani isto. Sedaj spet vem, kako sem dosegla svoj prav in uvedla spanje pred osmo:) Hehe, sem prebrisana, pa se ta trapasti evropski cas mi pomaga:)

Letos je res tale maraton tok zlo moderen... Mene najbolj zanima, kako hitra je bla Spela Mocnik... Sem ziher, da sta jo Hirkani in Tine sisnila:) Cestitke obema, sem prebrala porocila, a se mi ne da komentirat...
Se pa spmnim eno leto, ko je sla moja skavtska voditeljica na maraton. In je prisla do cilja, na kar sem bila tudi jaz zelo ponosna. Takrat sem verjetno prvic doumela, kaj je to zelezna volja in zelja, premagati samega sebe.

V sobi je koncno vse pospravljeno, sem ze omenila? Tudi prestavila sem nekatere koscke pohistva, svoje postelje pa nisem uspela obrniti. Je premalo prostora. Mislim, da me bo Sara kmalu vrgla ven iz svojega kraljestva, ker ji kradem prostor:) In vse je se bolj roza. Namrec, kupila sem tiste zavese, skozi katere se ne vidi. Ob 'prenovi' smo namrec rolete vrgli stran, do zaluzij pa se nismo prisli, ker so okna nekih zelo cudnih mer. No, pa bojo sedaj roza zavese, da se fino podajo k stenam, posteljnini in vsem dodatkom. Si sedaj lahko predstavljate, kaj ponoci sanjam, hehe:) Ah, vsaj zvecer se bom lahko preoblekla pod lucjo in bila prepricana, da me nihce ne gleda v rit:)

Tetkici sem naznanila, da bo dobila Sarin sedanji vozicek, stajico in otroski stolcek. Sploh slednje dve stvari sta prakticno nedotaknjeni, saj Sari nic ne koristita. In bom kar dala, ceprav sem se vceraj upala, da bom imela kaksnega pamza, ki bi to malo obrabil.
Me je kar minilo, cez noc. No, sem kar precej mislila na to... In tako sem bolj vesela, ker mi ne visi nad glavo tisto: Joj, kako zelo bi mela se kaksnega otroka, dva, tri... Sedaj tega ni vec, oziroma je cisto na stranskem tiru, in sedaj lahko kdo uporabi se tri imena, ki sem jih imela rezervirana za pamze: Ana, Miha in Gasper.

Ko sem pomislila, kaj se je zgodilo, da je tako... Verjetno sem dala faks nekaj stopnick visje in se je vrstni red mojih prioritet spremenil. Na vrhu se vedno ostajava midve s Saro:)

Studiram, ce imam dovolj zaloge (v proracunu), da bi si za novo leto privoscila par dni toplic. Samo midve s Saro. Saj me nebi bilo strah, kajne? Saj naju nebi nihce ukradel?
Ze odkar smo prisle iz Moravskih, mislim na to... In res bi se rada za novo leto kam spokala. V zivljenju sem samo stirikrat zares praznovala novo leto in cas je, da to statistiko malo popravim.

Sara ima nov sparovcek. Senkala ga je tetkica, ker je racka postala premajhna. V sobi imam sicer se nekaj majhnih, ampak je bolje imeti vse v enem:) Sedaj hraniva jezka.
Bo treba it na tolimat, da se nauciva te tehnike in da bojo njeni evrcki 'varno' shranjeni... Bogata Sara:)

Jutri nesem v vrtec palicnega. Juhu! Obeta se izboljsanje za Saro v smislu: nic vec lacna:)
In caka me lep ponedeljek. V vrtcu se bom menila, kaj otroci najraje jedo, da jih bo Sara presenetila. To bo lepo praznovanje letos:)

Tudi vabila so ze izdelana. Meni so vsec:) Pa sploh se nisem tako zelo matrala. Take stvari se vedno delam zelo rada. Se napisem jih, jutri odposljem in to je to.
Bom pa se uzivala, bom naredila presenecenja za zabavo:) A naj ostane skrivnost...

...Prav tako pa naj bo skrivnosten ta vecer, naj bo lep in nasmejan:)

In ne pozabit, pomlad se bliza, mene ze daje:)
papa

STE OPAZILI...


... Ptice selivke se zbirajo v jatah.
Brez mene gredo na potovanje:( Vceraj jih je bilo kaksnih 30 capelj na mengeskem polju. In na zicah med naso in sosedovo hiso jih je bila guzva, kot vsi pevski zbori na kupu... Nic vec ni videti posameznih primerkov, ki bi skakljali naokoli, se podili po vrtu in civkali...
Le se kos nam ostaja zvest:)

... Da se sedaj po radiu nenehno vrti Tose?
Verjetno nisem edina, ki sem ga sedaj res spoznala in mi je njegova glasba postala celo vsecna. No, pa saj nekateri pravijo, da ponavadi postanes najbolj znan sele po svoji smrti...

... Da jaz tako zelo jamram, kako mi kronicno primanjkuje casa, a ga vedno najdem toliko, da se obesim na blog(e) za pol urce?

... Da sva jaz in mobitel dva razlicna pojma?
Ponavadi ga imam ze v osnovi potiho. Kadar pricakujem klic, ga imam naglas - ce je kdo najavljen za obisk ali se s kom kaj menim.
Naglas je tudi vedno, ko pricakujem klic tetkice, ko gre iz sluzbe.
Ne bit jezni, ker se ne oglasam in ne poklicem nazaj - enostvano nisem v koraku s casom (beri: nimam casa) s telefonijo. In vas je celo morje, ki me tudi vec mesecev ne dobite na slusalko:)

... Da nikjer nimajo kaksnih pametnih papirjev za izdelavo vabil?
Bliza se cas Sarinih dveh sveck, a moram poslati vabila... Rada bi take unikatne, da bom morala najbrz zaviti v Prometeja, potem pa se v Levcka, da bom sploh dobila...

... Da se vse odpira sele ob devetih?
Na roke mi je, ce grem po oddaji 'paketka Sare' v vrtcu se po opravkih. A takrat je se vse zaprto. Zato moram iti toliko prej od doma popoldne, ko grem po njo, a je to grozen obcutek, ko si zelis zaviti se kam, pa te priganja ura, ko moras prevzeti otroka.

... Da je vceraj zvecer v Ljubljani cisto malo naletaval sneg?
Posamezne snezinke so mi bozale obraz...

... Da je danes lep dan?
Naj tako ostane!

LJUBLJANA, PRVO PREDAVANJE, ZDRAVNIK IN VRTEC...


Vceraj je bil dan, ki se mu je z razlogom reklo Ponedeljek.
Natrpan, a ravno prav, da se je vseskozi nekaj dogajalo, da sem lahko razmisljala in mnogo novega spoznala.

Sara koncno zgleda res zdrava in upam, da se ji tokrat obdrzi do naslednjega septembra!
Ze zjutraj sem padla v rutino med voznjo v vrtec. To obozujem! Ze samo obcutek, da malo peljem v druzbo, k njenim prijateljem, k igrackam, je super. Z njeno vzgojiteljico sem ze poklepetala malo o rojstnem dnevu... A je se tako dalec, da ne bom pisala.

Popoldne je imela pregled v razvojni ambulanti. Z njo je sla tetkica, ker sem imela jaz predavanje na faksu.
Ker nisem bila zraven, ne morem vedeti, ali je bilo res vse tako negativno, ali pa je tetkica samo tako razumela... V glavnem, najbolj sem si zapomnila samo dve stvari, zaradi katerih bi kar poklicala tja in se tudi sama pogovorila. A se enkrat povem (da se me ne bo spet narobe razumelo), nisem bila zraven in sem slisala samo tetkino plat.

Prva stvar je vrtec. Sarina terapevtka ima obcutek, da se vrtcu izogibamo in da je Sara sploh ni bolna. No, ce bi bilo tako, bi jo izpisala, za izmisljevanje ze nebi placevala (toliko gorenjka pa sem!). Prav rada jo vozim v vrtec, vsec mi je najin jutranji obred, ko se ne obirava in se bolj mi je vsec, ko popoldne vidim Saro, vso nasmejano in ji v oceh preberem, kaj vse je videla, kaj vse mora sama sprobati. Res je, ze nekajkrat sem opazila, da je prisla iz vrtca ter doma probavala akrobacije. Tam gleda otroke, kako se valjajo, kotalijo, igrajo z rokami in doma se trudi to posnemati. In to mi je krasna motivacija, da jo obdrzim v vrtcu, kljub mokrim plenicam...
No, nekaj je bilo recenega tudi glede tega, zakaj hodiva se vedno na terapijo k stari terapevtki... To moram pa se malo povprasati, ker zgleda edina ne vem tiste plati zgodbe, ki jo vedo vsi drugi...

Potem pa se dejstvo, zakaj si zelim z odlocbo pridobiti tudi crno na belem strokovno pomoc logopeda... Odlocbo bo imela Sara do vstopa v solo. Do takrat bo pa ze rabila logopeda, tudi defektologa, ceprav ne ravno jutri. No, za logopeda so mi takointako rekli tako terapevtka, kot delovna, psihologinja ter defektologinja. Sedaj pa kar ne.
In zakaj ne? Menda da cisto prevec prehitevamo. Da Sara ne zmore vsega in da sploh se ni zrela za to.

In se moj komentar: Jaz pa nakladam, kajne?
No, saj slej ko prej sem to pricakovala. Ker otrok se ne drzi popolnoma glavice, se ustavi vse. Ker je to prva stopnja v razvoju, potem ne more in ne zmore prav nicesar drugega.
Zdravniki & Co. pricakujejo otroka po knjigi, ce je kaj narobe, potem imajo ze scenarij in mimo tega pa res ne gre.

Torej je nemogoce, da otrok ne drzi glave, ne sedi, ne hodi, ne prijema, a razume?
Zdi se mi, da sem s planeta opic. In Sara z Lune. Sploh ne vem, kaj isceva tukaj... Ker Sara, kot zgleda, ne sme razumeti in doseci kaksne stopnje, ki je primerna njeni starosti... Saj ne drzi glave! Prehitevamo, madonca! Najprej naj drzi glavo, potem pa pojdi naprej po tisti narisani, trdno doloceni poti. Tistega se drzijo kot klop. Tako mora biti in pika.

Jaz pa moram najprej Saro nauciti drzati glavo, potem, kaj ze pride? Poseganje v prostor, prijemanje predmetov, kotaljenje, posedanje, kobacanje, cebljanje, stoja ob opori, govorjenje in hoja...
Tokrat se strinjam s tistimi, ki trdijo, da se vsak otrok ne kobaca, preden shodi. Tako tudi moja Sara z razvojem ne gre po vnaprej doloceni knjigi, ne gre korak za korakom, ki ga dolocajo neznani ljudje...
Ona gre po svoje. Lula v stranisce. Razume. Raziskuje. Se igra. Se smeji. Je srecna.

Naj jo zdaj zaviram v njenem razvoju, da ne bo prehitela tistega idealnega dojencka v knjigi? Nekaterim bi bilo to najbolj vsec, saj niso vajeni izjem. Delajo rutinsko, so nauceni vnaprej in Sari so dolocili ze vso prihodnost... Valda, po knjigi... V nos jim gre, ker je do sedaj dosegla vec, kot so ji pripisali in ker zmore se veliko vec od tega, oni pa bi radi samo se enega nemocnega cerebralca, ki ne ve, zakaj zivi in kdo je.

Ne, naredili bova vse, da zafrkneva sistem, pa ce bo to le lulanje v stranisce in razumevanje okolice. Pa ce bo to le nasmeh v obraz cloveku, ki ne razume. Ne razume pa tisti, ki se uci iz knjig in ne iz zivljenja.


Doma sem zacela pospravljati sobo. Najprej svojo omaro, a gre to tako pocasi... Sem namrec ful natancna, kako je vse zlozeno po kupckih ter po pogostosti nosenja. No, danes nadaljujem, a bolj agresivno. Mecem ven in potem sortiram ter skusam cimbolje zapolniti prostor, ki ga ze v osnovi (beri: premajhna soba) kronicno primanjkuje.

Popoldne pa na predavanjih kujem nacrt za nov dan... Opazujem vecerni utrip v Ljubljani, ki mi je spet prirasla k srcu. No, saj pozimi je itak vedno lepa:)
V samem srediscu Ljubljane, s pogledom na Global, na otroski oddelek Name, poslusam profesorja, ki se trudi nasmejati studente. Sory, meni ni prav nic hecen tisti tip humorja. Se pa takoj opazi, kdo v predavalnici ni moj tip cloveka. Tisti, ki se na profesorjevo omembo seksa glasno zakrohotajo. Mi smo to delali v osnovni soli ( se smejali)...
No, sama snov je zanimiva, bolj poglobljena (ali, povedano drugace, usmerjena v doloceno podrocje in ne tako splosna) kot na ekonomiji in zato tudi toliko bolj interesantna.

Vsec mi je tudi celotna struktura studentov. V prvem letniku smo zdruzene vse smeri, a nas je le okoli 80. To mi je super. Prej se med 400timi ljudmi v predavalnici nisem znasla.
Zdi se mi bolj osebno, povezano. Tudi lazje se obrnes na soseda in vprasas za tisto smotano besedo, ki si jo preslisal.
Super je tudi to, da profesor dela po nekem srednjesolskem nacinu. V tem smislu, da ne odpredava svojega in adijo, ampak nam sproti pove, kaj bo v izpitu, kaj naj zapisemo, kaj je pomembno in kaj je le primer, informacija. Tega na ekonomiji ni bilo, nobenega osebnega pristopa, le prosojnice, predavanje ze vnaprej dolocenega teksta in adijo.

Mislim, da se bom z veseljem naucila snov za manjkajoce izpite in odkorakala diplomi naproti:)

Toliko za danes. Za nedolzni torek je dovolj:)

Lepe ledene pozdravcke (snezi pa se vedno ne)...
papa

Nekoč je učitelj vprašal svoje učence:

»Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?«

Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo.« »Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj, – »ali ni mogoče govoriti potihem – nalahno?« »Zakaj kričiš, ko si jezen?« Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.

Končno je razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuna srca zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika."


Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.«

Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Tako sta dve osebi, kadar se ljubita.«

Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

Avtor: P. Nadino Conte

DOLG VIKEND IN SE DALJSI PONEDELJEK:)

Vsec mi je, ce se cas vlece kot jutranja megla. Vsec mi je, ce zjutraj kmalu vstanem in je tako dan veliko daljsi. Vsec mi je, ce se ze zjutraj smejim Sari in me ta smeh zasvoji do vecera:)

Vikend je bil zelo lep. Okrog hise sta T. in N. postavila oder, da bodo lahko prisli delavci. Juhu, koncno! Le da se premika, pa je ze super... Komaj cakam, da bo narejenega malo vec na tem podrocju (nasa hisa...)...


Midve s Saro pa sva valda uzivale.
Haha, spet se naju je prijelo tipicno zamujanje. Smesno. V petek sva na terapijo prisli pol ure prepozno! Zaradi mojega zmotnega prepricanja, da sva tocni (nisem si prav zapomnila dogovorjene ure, ups:)). A je bilo ok in Saro je videla tudi defektologinja. Opazovanja, vprasanja, smeh in jok... Vse v enem. A odsla sem s cudnim obcutkom, kot da nobene moje besede nikakor ni mogla verjeti.
Res je, Sara je bila precej zmatrana (v casu njenega spanca) in nejevoljna... In valda so zato verjetno moje 'zgodbice' zvenele kot iz znanstvene fantastike. Posebej sem to zacutila, ko sem rekla, da Sara vedno vec komunicira, da je osvojila ze nekaj zahtevnejsih iger in da rada bere.

Ne vem pa, zakaj sem se pocutila kot kreten? Hmmm... Jo mogoce prevec hvalim, ce povem kaj vse zmore?


Sobota... Prestopila sem prag 24ke:) Pocutim se isto staro kot prej. Veliko starejso kot rosnih 24.
Nisem pricakovala, da bo dedi prisel domov samo zato, da mi vosci in prinese ogromno torto:) A me je spravilo v jok.
Sem pa pricakovala kaksno voscilo vec od prijateljev... No, sem rekla, da ne bom pisala.
Voscilo mi je vseeno dovolj ljudi, ki so me spomnili, da so prijatelji kot vino: Starejsi so, boljsi so!

Popoldne sva s Saro koncno prisli do drugega konca ulice in voscili malemu M. za dvojko:) Bilo je super, in ko bi vi okusili njihovo homemade torto, bi se verjetno preselili v naso vas.
Sem pa ponovno ugotovila, da na drugem koncu ulice zivi fantic s super mami, ki zastopi celo mojo Saro. No, to sem enkrat ze pogruntala, pa si zgleda nisem upala verjet. Zdaj vem, da niso povsod ljudje s samimi predsodki, da niso vsi taksni, ki se raje obrnejo stran ali zamenjajo temo pogovora...

Sem pa svoj dan zakljucila v stilu: z vecerjo s prijateljicami. Dolzne smo si bile ze od nekdaj, da se spet dobimo na kupu. In bil je prekrasen vecer.
Sicer smo se zmenile, da je srecanje brez razloga, da izkljucimo vse rojstne dneve (vcasih smo se tako dobivale ob rojstnih dnevih), a tega se pac ni dalo upostevati...
Anyway, bil je krasen vecer, slastna (pre)obilna vecerja, pa tudi slivovo vino in malo refoska je kar pasalo:)
Na koncu smo se odpeljale se v Orhidejo (nekoc smo vse skupaj tam delale), a sem ugotovila, da sem way too old za to mladino. Sploh ne bom opisovala mojega presenecenja, a sem kar zgrozena nad videnim. Vcasih je bil to najboljsi lokal v mestu, a sedaj mi je zgledalo, kot da sem prisla v en zakoten in zapuscen pajzl. Tako smo kar hitro odpeketale...
Ko sem jih imela 20, je cisto drugace zgledalo, da folk pije... se mi zdi, da so bili ze takrat ful pijani, a sem ugotovila, da so sedaj se bolj... A se mi tudi zdi, da se je nekaterim zivljenje ustavilo.

Jaz sem v treh letih, odkar sem zapustila 'mladostnisko rajanje' zgleda precej pridobila na sebi, osebnosti in izkusnjah. Nekako sem ze mislila, da me cas prehiteva, da vsi zivijo naprej, le jaz ne...
No, pa sem si potrdila, da zivim kar hitro, vsak dan rastem skupaj s Saro, se ucim in postajam zrelejsa. Je pa kar nekaj ljudi, ki pri 24. se vedno cel vikend prezivijo v lokalu, v stanju, ki se ga v ponedeljek definitivno ne spomnijo. Oprostite mojemu mnenju, ampak to mi je pa ogabno.

Vceraj sem tudi jaz izpolnila svojo dolznost drzavljanke, Sara si je ze ogledala, kako bo (upam) cez 16 let volila za svoj boljsi jutri.
V drugem krogu upam, da ljudje ne bodo prevec namartinovali in s tem okrnili svoje trezne presoje... In upam, da bo izvoljen res pravi predsednik:)


Danes pa se zacenja nov teden.
Vsec mi je, da sva s Saro vstali zgodaj. In se bolj vsec mi je, da sem ze pred deveto doma iz Ljubljane in mi ostane veliko casa.
Pripravljam se na prvi teden predavanj letos:)

Tako bo Sarci kar uzivala ob popoldnevih s tetkico, ceprav ju caka pregled v RA in terapija... Sigurno bo polno smeha:)

Lep teden vam zelim, naj bo topel in nasmejan!
Pa naj se cas vlece kot jutranja megla:)
papa

BOLJE JE BITI PRVORAZREDNA RAZLICICA SEBE KOT PA DRUGORAZREDNA RAZLICICA KOGA DRUGEGA...



Se vam je ze kdaj zgodilo, da ste komu razlagali o svojih nacrtih za prihodnost? O vsem, kako si zelite, da bi se stvari odvijale, kaj si zelite doseci in na kaksen nacin?

In se vam je ze kdaj zgodilo, da vas tedanji sogovornik ni imel nacrtov zase, ni vedel kaj bo jutri, je zivel za danes? In vam je hkrati povedal, kako super ste, da imate tako realne cilje in da je vas nacrt dober?

In se vam je ze kdaj zgodilo, da ste po nekaj mesecih ugotovili, da je taisti clovek zacel ziveti po vasih nacrtih?



Meni se je.

Saj velikokrat razlagam, kaj vse si zelim doseci, kako priblizno si zelim, da bi stvari stale v mojem zivljenju in kje je moj cilj... To ve veliko ljudi...


No, v glavnem kar vsi vedo, da ko globoko pomislim in nisem pod vplivom kaksnih dogodkov, da imam vse poslihtano in je v moji glavi kar realno stanje za prihodnost.
Tako vsi ti vedo, da zelim zdaj, ko je Sara v vrtcu, dobiti sluzbo, ki me nebi omejevala. To pomeni, da nebi rada delala se ob popoldnevih in poleg vrtca placevala se varuske. Tudi nebi rada delala ob vikendih in nebi rada delala kar nekaj, za trakom ali za sankom... No, v glavi je sluzba, ki bi bila potencialni kandidat za redno zaposlitev po diplomi.
Tudi vsi ti vedo, da bom faksu namenila resnost in diplomirala nekje cez tri leta. No, sedaj sem res na dobri poti, da se to uresnici:)
In vsi ti vedo, da sem se iz preteklosti in izkusenj marsikaj naucila. In da, ce kdaj spoznam tistega mojega princa, me bo moral prekleto dolgo cakati, se mi prilagajati in sprejeti mene in Saro tocno taksni, kot sva. Sele nato bo mogoce, res samo mogoce dosegel tisto mero zaupanja, ki je potrebna za trdno zvezo. To recimo vzame kaksna tri ali stiri leta, preden bi se spustila v nekaj tako resnega, da bi se pogovarjala o frockih. (Ja, zato vedno pravim, da mi ura bije.)
In vsi ti vedo, da si zelim v zivljenju se veliko privosciti, se zabavati na svoj nacin in doziveti svoje.


Je pa napocil trenutek, ko sem se zamislila nad enim od teh ljudi, nad njegovim ravnanjem vse od tistega pogovora nekega vecera...
Ta oseba je zacela ziveti po mojem nacrtu.

Sedaj sem premisljevala, v cem je smisel. Zdi se mi, da prav hiti z vsemi nacrti, da bi me ja prehitel... Je pa vse skoraj dobesedno, kot si prihodnost zamisljam jaz.


Ne vidim smisla. Jaz osebno si nikoli nisem zelela ziveti tako kot drugi. Prav nasprotno, vedno sem bila jaz tista, ki sem vse naredila po svoje in kolikor se je le dalo drugace.
Niti nisem nikoli razumela ljudi, ki so imeli svoje idole in vzornike ter so jih posnemali. Saj imam idola (to je moja mami) in tudi vzornika, a le za kaksno pametno misel, ki mi kdaj pa kdaj pomaga iz zagate.

Ne razumem, kaj ima kdo od tega, da zivi po planu, ki je ze nekje zasidran, napisan, izrecen...

Ali ni bolje ziveti po svoje? Se boriti za svoje sanje? Biti svoj idol? Biti samosvoj?

Meni je bolje biti taka, kot sem. Le tako sem unikatna:)

PARKIRISCE


Nujno sva morali v Ljubljano. No, saj ni bilo tezko... Samo da se potepamo, pa smo pri nas srecni:)

Po kaksne pol urce iskanja luknje okoli trznice le zavijem na Parkirisce. Ok, bom pa placala...

Jupiii!
Se pred strickom redarjem (beri: seksi student) vidim dva prostora za invalide. Super!

In to tik ob trznici, tik ob centru, tik pod gradom...
Odpeketava, ceprav naju stricek redar cudno gleda, katera tu je sploh invalid... Kupiva dve 'halji predpasnika' za staro mamo in se malo pofirbcava pri otroskih oblacilih in torbicah.

Se sreca, da mi je bedno nakupovati sama in da tetkice ni bilo zraven. Ce bi bila tam se ona, bi ziher se kaj kupila... Bravo za mojo denarnico (sm skrt, ajej)!

Greva nazaj, Sara ze malo lacna in precej zaspana. Namenim nekaj besed redarju (beri: ga vprasam ce je na drugi strani zapornica), se smejim, ker se s kolegom po walkietalkieju pogovarjata bedarije in odpeljem:)


Ze dolgo je tega, ko smo v osnovni soli s prijatelji in skavti hodili v Ljubljano, na stante pozimi in drsat v Tivoli...
In ze dolgo je tega, ko sem bila po dveh letih gimnazovanja na subicki sita te sive in umazane Ljubljane. In ze dolgo je tega, ko so bile stacunce na Trubarjevi in v Stari Ljubljani zlata jama. Ce si imel kaj od tam, si bil car. (Sploh, ce si imel nakit iz Lunce in superge iz Obsešna...)

Danes sem si jo spet zazelela.
Odkar ne nakupujemo vec pri nas (razen drobnarij in za sproti), je obcutek cisto drug. Prej sem bila valda nasicena te sivine, plocevine in nikakve ponudbe...

Med voznjo domov sem naredila plan, kako bova en dan po vrtcu s Saro naredili izlet. Sli bova z gondolo na grad, v kavarno zvezda na tortico, ce bom jaz zelo lacna, na kaksen slice of pizza in na potep ob Ljubljanici:)

Niti nama ne bo tezko, saj imava sicer tezko dostopno parkirisce zagotovljeno. Ob takih priloznostih kar pase met nalepko za invalide. Je ceneje oziroma zastonj, ce parkirisce nima rante, je pa tudi privilegij, da avto pustis za kratek cas na plocniku ob pediatricni... (Sam tam mi se ni ratal, ker ponavadi ga moram parkirat tako, da bo ostal na mestu cel dan...)

Komaj cakam Ljubljano!


papa


P.S.: No, pa tudi pozimi bi rada sla, ko je vse v luckah, obarvano v veselem decemberskem vzdusju, ko bodo ob Ljubljanici stojnice, ko se bo kadilo iz ust in ko bo smeha na pretek... A takrat je treba it zvecer, to pa ne morem it s Saro... Najbolje je it z ljudmi, ki so polni humorja:)
(Tarce imam ze izbrane, ha:))

NE HLADNA, LEDENA!



Danes sem vsepovsod iskala 'bertah' za staro mamo. Crnega, ne cisto navadnega...
No, pa sem sla najprej v trgovino Laneni cvet, kjer to zagotovo imajo. Ja no, imajo, a ne prevec lepih in niti priblizno ne crnih.
A zmotilo me je eno. Jaz.

Prodajalka v tej trgovini je moja stara znanka. Kot dekleti sva bili skupaj pri skavtih. Takrat sem jo imela zelo rada... Saj jo imam se vedno, le stiki so sli v franze.

A kaj sem storila jaz? Ko sem jo zagledala, mi niti na kraj pameti ni prislo, da bi jo lepo pozdravila, lahko bi jo celo povprasala, kako se ima...
Ne, meni je cez celo glavo odmevalo dejstvo, da pozna Sarinega ocka, da imata skupno ljubezen do konjev in jahanja...
In tako sem jo v tem tonu prav hladno pozdravila. Ma, se huje. Postregla me je, jaz pa sem kar gledala prodajalca zraven in hotela nakazati, da ona me pa ze ne bo stregla...

Res sem krava.
Ko sem se odpeljala, sem se spomnila, kako zelo me je nasmejala. Kako zelo fino se je bilo pogovarjati z njo. Kako zelo bistra je bila, socutna in skrbna.


Zakaj sem taka trapa?
In ni se mi zgodilo prvic. Na ekonomiji sem imela sosolko, ki jo poznam sicer iz lokala, a ker je med najboljsimi kolegicami Njegove tanove, sem jo obsodila na to, da je ne pozdravim.
Prakticno ni nic kriva, razen nekega posmehovanja v casu, ko je ona vedela, kaj se plete, jaz pa ne... Do marsikoga, ki ga poznam cisto iz drugih voda, sem osorna, nesramna. Samo da clovek pozna SArinega ocka, je pri meni oplel.
A to pocnem samo s temi ljudmi. In nimam pojma zakaj. Cisto nezavedno, nehote.

Mogoce zato, ker so vsi ves cas moje nosecnosti vedeli, da nisem edina... Razen mene, seveda. In zato jih sedaj ne maram, ker mi ni nihce povedal.

In kaj ce bi mi povedal? Verjetno bi se jaz naivnica takrat skregala... No, s tega vidika pa je celo bolje, da samo skrijem svojo prijaznost in sem tiho ter si mislim svoje.


Danes pa sem se res kar zamislila, kaksna sem v podzavesti. Kruta, naduta, neusmiljena?
No, vsekakor me spravi s tira vse, kar me spomni nanj... Se dobro, da smo jutri osemnajstega, ko se vedno spomnim nanj (bolj na njegovo dolznost) in bo potem minilo...


Imamo vsi dva obraza? Jaz vsekakor. A cudno, da imam enega samo zanj, za njegove 'muhe'... Drugega pa za vse ostalo.


Lahko noc*
(vam zeli moj hudicek:))

KOSOVNI ODVOZ: TAPRAVI:)


Jutri bodo po nasi vasi odvazali kosovne odpadke. Pri nas se je nabralo kar nekaj krame, ki je cakala na dobrovoljneza, da jo odnese za cesto.

A prav to odnasanje in sortiranje odvecnih stvari me je pripravilo do tega, da sem tudi pri sebi sortirala: po zgodovini. In na koncu sem tudi odnesla:)

V kletnih prostorih se nahaja kurilnica, ki je prepolna dedijeve krame, njegovih strojckov in pripomockov za delo... Potem je garaza, ki je polna starih, pradavnih strojev, ki jih je moj, ze 22 let pokojni ata uporabljal pri mizarstvu... In je 'taspodnjakuhna', ki je zbiralisce krame.
Iz tega prostora je bilo treba danes odnesti cimvec robe.

Kaj vse pa je tam?
Kaksen petletni mulc bi imel za dva tedna dovolj dela, da bi vse raziskal in preiskal, le ce se ne boji pajkov. In ja, tudi jaz sem za dve uri pozabila na svoj smrtni strah do pajkov:)

Najprej sem se 'spotaknila' ob prvi kot te sobe, kjer so 'nase' stvari. Presortirala sem, ce je kaj prevec neuporabnega, napolnila dve skatli in jih postavila ven. V eni skatli so bili moji cevlji, ki jih absolutno ne bom vec nosila (predvsem zato, ker so mi kar naenkrat premajhni in neudobni). V drugi skatli pa vsega po malem:) Od 'mrezic' za nas stari stedilnik, do zlozljivega, trikrat polomljenega obesalnika za srajce, pa vse do 'moje skatle spominov'...

To skatlo sem odprla in zacela brskati. Kaj vse je bilo notri!
Skavtske rutke... Moja prva, s katero sem obljubila, pa najlepsa od Marca iz Portugalske in tista posebna iz tabora Caldeirada... Rutke, ki sem jih takoj pograbila in spravila na varno, v vrecko. Potem sem ze kar hotela vsebino cele skatle pretresti v vrecko. A nisem.
Notri je bilo pet mojih dnevnikov, ki jih niti nisem odpirala. Mah, saj ne bo nihce bral, kajne? Potem je bilo nekaj drobnarije: 'VIP' karta od Mediane, ko sem delala na vzporednih volitvah, karta tabora Caldeirada od Nuna, ki sva ju zamenjala, nekaj obeskov za smrecico, ki sem jih dobila v spomin, nekaj pa je bilo fackarije, za katero se ne spomnim, od koga je bila.
Zraven je bil tudi prvi kamen v obliki srcka, ki sem ga nasla na Kvajdeju, vsa zaljubljena v Slaparja:) Notri je bila bela umazana majica od Pedra iz Portugalske... Notri je bil zajeten kupcek pisem in razglednic, voscilnic.
Spomnim se, da sem vcasih vsa pisma shranjevala. Zgleda sem enkrat naredila red in shranila le najbolj pomembna. Tako so med njimi pisma mojih dveh dopisovalk, Jane in Mojce... Pisma sosolk Barbare in Angele iz sube... Pisma Sandija... In polno razglednic. Od ze omenjenih ljudi, ter od vecnega osvajaca Miha, sramezljivega Andreja (zdaj Jerneja), od skavtov, ministrantk, od Ane, od Janeza, od Blaza, od Barby iz Ete...
Polno spominov, v glavnem. V eni navadni skatli za cevlje. No, skatla je le malo vecja od navadne, v njej so bile nekoc 'buffalo cevlji', ki so tudi preziveli svoje case:)
Malo sem celo prebirala... Prebrala sem pismo od Blaza, v katerem se mi je bogvezakaj opraviceval... Voscilo od Ane, ki je vedno tako polno lepih zelja... Pismo od Angele, v katerem je skrit pomen celotnega zivljenja... pismo od Barbare, ki mi vedno znova zbudi sum, da sva se srecali ze na dan najinega rojstva... In najbolj sem bila vesela voscilnice od Sandija, na kateri je puncka... To je prav posebna voscilnica. Jaz sem mu tisto leto za rojstni dan poslala voscilnico, na kateri je bil fantek, sedec v travi, z nekim verzom spodaj... Potem pa je kar nekaj casa zatem poslal on meni voscilnico, ki je bila identicna, le da je v travi sedela deklica:)


Nekaj stvari iz te skatle sem shranila... Ko bom naslednjic pospravljala, se bom z veseljem spet spominjala vsega tega:)
Vse ostalo pa gre pac v pozabo, med vecno vklesane spomine v srcu, neotipljive in neponovljive. Mogoce si bom se kdaj zelela prebrati kaksno staro pismo ali kako stran iz svojega dnevnika... A enostavno nimam prostora, da bi to shranjevala. In ne maram prevec navlake, nepotrebnih stvari...


Preostali del tega prostora pa zasedajo grozne, pajcevinaste in brezvezne skatle.
Dva kupa skatel v sebi skrivata ploscice, ki bodo mogoce nekoc za kaj uporabne... Ce zadanem na lotu, da lahko uredim spodnje prostore, jih bom res porabila, sicer pa dvomim, da bodo kdaj dozivele svojo malto...
Druga dva kupa sta polna papirjev, disket in CDjev od nasega dedija. Ja, on rad shrani take zadevscine. Sploh tiste, ki jih dobis zraven, ko kupujes kak del za PC, pa vsa razna navodila, ponudbe... No, pa naj ima tam kupe, ceprav bodo kmalu (upam) romali ven...
Tretji del skatel pa sem znosila ven z uzitkom. Zakaj?
Sploh niso bile nase skatle. V tej hisi jih je shranila moja bivsa maceha se v casu, ko smo ziveli v bloku sredi mesta. Polno stekla v obliki kozarcev, salc, kroznikov... Krama, polno nekih malih steklenick zganih pijac... In vse je romalo za cesto.
Ta krama me je ze dolgo morila. Ceprav prostor ne zgleda veliko bolj drugacen kot prej, je sedaj lepsi. Samo zato, ker ni vec njenih stvari tam. Ne zbujajo vec vseh slabih spominov za celih osem let, ne zbujajo vec strahu, da so prekleti in obdani z njeno 'crno magijo'...

Pocutim se, kot da bi svoje srce razbremenila. Kot da bi se znebila nekega tura, ki se mi je prirascal in me dusil... Sedaj nje koncno ni vec in niti grenkih obcutkov ob spominih nanjo...


Komaj cakam pomlad, da bo spet kosovni odvoz in upam, da bom takrat lahko ven odnesla veliko vec stvari, ki so tu po nepotrebnem. In seveda, da bom znova obudila kak star, zaprasen spomin:)


Ziveli kosovni odvozi! Ziveli spomini:)

OTROCI


Obetal se je cudovit vikend. Z rojstnodnevno zabavo pri sosedih... z izletom v neznano... z igranjem... in celo podaljsanim vikendom, frej ponedeljkom...

V soboto je Sara spet dobila vrocino in jo obdrzala vse do danes. Vceraj je bilo najhuje, saj je bila cez cel dan stalna temperatura 38,6 in kar ni padla. A Sara se je tega ocitno ze navadila in je imela vseeno lepe dni:) Zdravnik jo je poslal v laboratorij in bila je prava dama: iztegnila je prstke, da je gospa lahko vzela njeno kri. Prav nic ni trznila, samo z najvecjim zanimanjem je opazovala, kako to deluje. Na koncu je probala se sama spraviti nekaj krvi ven, pa se ratalo ji je:)

Lahko bi rekla, da smo se znasli v zacaranem krogu. Z virozami. In Sara je ze kar navajena. Vcasih pomislim celo na to, da ji pase.

Sedaj jo poslusam po babyphone-u, kako se trudi ostati budna. Kaksno uro nazaj je bila izmucena, a med potjo do postelje nekako kar dobi krila:)

Povedati moram, da je prejsnji teden koncno in dokoncno pogledala ven se zadnja trojka med zobmi in sedaj cakamo samo se stirice. A zanje ni nikjer prostora, saj ima med zobmi toliko presledkov, da med trojkami in petkami zasedajo prostor za stirke. A bo ze nekako...

No, s tem zobkom pa je dosegla tudi nov dosezek med motoricnimi spretnostmi: kotaljenje. Sicer gre samo v eno smer, a sedaj cisto zares obvlada, kako se je treba zvaliti na trebuh in nazaj v enem samem zamahu. Eno roko se vedno pusca pod seboj, nikakor je noce izvleci ven. A saj ima drugo vedno prosto, da doseze svoje kocke - ja, kocke so bile povod k nenehnemu kotaljenju in prekopicevanju po dnevni sobi:)

Ta vikend sva doma sprobali en delcek funkcionalnega ucenja. Sicer sva goljufali, saj nisva uporabili lesenih kock, ampak kar legice. A Sara je zadevo sprejela in prav vidi se ji, da rada pocne vse sorte 'igric'.
Tako ugotavljam, da se z veseljem bori, da je zadovoljna z zivljenjem in da ima ogromno volje v sebi.
Meni da tako se vec motivacije in nov zagon za naprej.



Njena terapevtka me vcasih opomni, da je terapevt terapevt, mami je pa mami.

Res je, jaz z njo ne morem vsega narediti tako, kot delajo na terapiji. Nimam toliko izkusenj, nimam znanja vse anatomije in funkcionalnosti cloveskega telesa.Zato pa jo z vsem veseljem peljem na terapijo, jo dam v roke, ki so 'cudezne', ki jo razmigajo celo in tocno vedo, kje so dolocene tocke na njenem telesu, bodisi za ravnotezje, bodisi za sprostitev, bodisi za karkoli...

Sem pa mami, opazujem jo ves cas in jo spremljam. Cutim, kaj in kako ji ugaja, kdaj je primeren cas za doloceno aktivnost in kako ji kaj razloziti. In to je moje vodilo.
Naucili so me pravilnega 'rokovanja' z njo in takoj vidim, kako 'trda' postane, ko jo kdo dvigne s hrbtnega polozaja, kako se zategne, ce jo ima kdo v narocju malo drugace.
Pa to ni slabo. Tako jo tudi drugi 'zacutijo'. Tako spoznavajo nekaj novega, povsem drugacnega.
In tu ni nekega univerzalnega pravila. Vsak otrok s PP je drugacen, vsak sprejema drugacne polozaje in potrebuje drugacne pristope.

Ja, res sem samo mami. A sele v tem polozaju vidim, kaj to res pomeni.
V petek sem imela v narocju dva malcka (7 in 8 mesecev) in bilo mi je kar malo cudno. Nisem se znala nic pogovarjati z njima, ne se igrati, ne ga prijeti. Zame je bil to cisto tuj svet. Velikokrat sem ze mislila na to, kako je, ko lahko otroka posedis poleg sebe. Kako je, ko ga postavis na noge, da bi mu zapel jopico. Kako je, ko mu das v roke keks ali kruh, pa ga nese v usta. Velikokrat se ob zdravih otrokih vprasam, kako bi bilo, ce bi bila Sara taksna. A odgovora nikakor ne dobim.
Ker Sara je drugacna in zame je le taka najboljsa. Le tako se znam z njo igrati, pogovarjati in nasmejati. In tako se vcasih vprasam, ali bi sploh znala biti mama zdravemu otroku?


Ta vikend sem se spet spomnila, da je vseskozi v meni se vedno zelja. Da bi nekoc spoznala koga, da bi imela se vsaj dva otroka.
A hkrati me je v petek presenetila reakcija na prijateljicino izjavo, da bom nasla ocka za svoje otrocke... Dejala sem ne, jaz pa ne. Nikoli vec. Rada bi posvojila otroke, ce bi le lahko.

Zelim si spoznati ta svet. Da bi videla, kako hitro napreduje razvoj zdravega otroka. Da bi videla, ce je veselje ob dosezkih enako veliko, enako pristno. Da bi dozivela tisto malo drugacno starsevstvo, z manj skrbi in vec spontanosti.

No, bomo videli, ce mi je usojeno... Do takrat pa se bom igrala s Saro najine igre. Spoznavala jo bom se naprej in se ob njej cudila vsem tem cudovitim stvarem:)

papa

Živjo!

Morda ste nekateri, v zadnjih parih dneh, spremljali v medijih, stvari, ki
so se dogajele v noči na nedeljo, pred Globalom. Fant, ki je bil nedolžna
žrtev pretepa je v sredo v bolnišnici na žalost umrl in ker prijatelji,
družina in vsi najbližji ne morejo skorajda nič narediti, da bi bila ta dva
varnostnika kaznovana, prav tako pa tudi policija ne, smo se odločili, da
pripredimo nekakšen tihi protest.
Zato te vabimo, da se v soboto odpraviš v mesto(kadarkoli) in pred Globalom
prižgeš svečko, v spomin na Gorazda. Več svečk bo stalo tam, več je upanja,
da ukrenejo kaj in kaznujejo tiste, ki so krivi za smrt, ne samo Gorazda,
ampak tudi mladega Celjana, ki je bil tudi deležen udarcov varnostnikov, ki
delajo za to varnostno družbo. Prav tako pa tudi za druge žrtve kakršnihkoli
napadov delavcev in varnostnikov Globala.

Prižgi svečko in nam prosim pomagaj ter pošlji ta mail še naprej.

Hvala!


Tole je en delcek danasnjih prejetih emailov. Tudi jaz sama osebno vem, kaksni so nekateri varnostniki, pa ne samo tisti v Globalu. Res verjetno niso vsi isti, a ce obstajajo res tudi taki, ki so zmozni vsake nehumanosti, potem naj za svoja dejanja tudi odgovarjajo.

In se opravicujem za tako zalosten post na ta prelep jesenski dan... A se mi zdi, da je na mestu. Upam, da bo gorelo cimvec sveck in da bodo odgovorni lahko kaj storili.

Lepe pozdravcke!

KO ZIVLJENJE HITI...

Zjutraj sem po Hitu poslusala debato o zastojih. In kje sem to poslusala? Koliko casa?
Naj povem, celo uro in pol sem se nahajala na 'hitri' cesti med trzinom in Tomacevim rondojem. Na radiu pa govor ravno o teh zastojih, ki se ze ogabno vlecejo vsako jutro.
Danes se je na relaciji Domzale - Ljubljana zgodilo 8 prometnih nesrec samo v eni uri... Ja, v tisti uri, ko sem Saro skusala pripeljati v vrtec. (Ko sem sla domov, so ze porocali o novih dveh nesrecah.)

Torej, prav zavzeto studiram, po kateri poti naj grem jutri v Ljubljano? Cez Sentjakob so zastoji, ce ni tam nesrece, je pa na stajerski avtocesti (ponavadi med Krtino in Sneberjami)... Cez Menges je najhitrejsa voznja 12km/h... Cez Domzale prav tako... Razlika je le v tem, kje se kolona zacne: proti Mengsu je ponavadi pri Drnovem (tam je Publikus) ze zastoj. Do Trzina je se dolga! Pred Domzalami pa so zabasane ze Preserje, Jarse, Rodica...

No, da ne govorim o tej kvazi hitri cesti med Trzinom in Tomacevim.

In kdo je odgovoren za te zastoje?
V prvi vrsti obcine. Gradijo stanovanja, v Kamniku je 200 novih mladih druzin, s tem tudi vsaj 200 novih avtomobilov. Cesta pa ista. Logika?
Kamnik je prepotreben ene cisto svoje obvoznice do Ljubljane. Ne da bi se v Mengsu ali Domzalah kam vkljucevali, ni sans. Cisto do Ljubljane, cisto nova trasa.

No, pa kaj. Jutri bova s Saro vstali se prej kot danes. Tam okoli pol sestih, ker bova sli ob pol sedmih od doma. Z nama se bo peljala se tetkica, zakaj bi hodile z dvema avtomobiloma, ko gremo lahko kdaj pa kdaj skupaj?
No, tako bo Sara v vrtcu res okoli osmih, kot se sika. (In sedaj trkam:))


Ko sem ze ravno pri voznji... Zadnje dneve sem res veliko na cesti. Vedno leteca, polno opravkov. Nabralo se je ze kar nekaj tistih zelo nujnih, ki terjajo zadnje sekunde. Ko se jih losam, vsakic lazje zadiham:) Sproti se nabirajo novi in novi, ravno toliko, da tiste malo manj nujne vedno znova odlagam.

Vceraj sem bila na prvem roditeljskem sestanku. Meni je bilo cudovito. Sedaj sem dokoncno spoznala se ostale mame in si dopolnila se nekaj manjkajocih kosckov... Bolje receno, manjkajocih informacij.

Dobila pa sem tudi poloznico za mesec september. Glede na to, da je bila Sara v vrtcu le 9 dni, bo sedaj malo ceneje, zaradi prehrane. A vseeno, na polznici je znesek preko 79 evrov. Kasneje bo to 82 evrov.
Ja, sem v prvem ekonomskem razredu in ja, obcina sofinancira del programa. Jaz moram placati le 10% celotne cene.
Bistvo je le v tem, da je razvojni oddelek toliko drazji in tu obcina ne pristavi nic vec kot navadno.

No, mogoce res ni logicno, zakaj bi pa jaz placevala manj kot 10% cene, ko pa drugi starsi placujejo tocno teh deset. Po drugi strani pa tudi ni logicno, zakaj pac ne da obcina za tako drazji program malo vec zraven? Vsaj kolikor jaz poznam situacijo, otrok s posebnimi potrebami potrebuje ze itak malo vecji proracun. In ze tako so torej stroski vecji na vsakem koraku.

Tetkica mi je dala malo misliti z izjavo: 'A se ti splaca vrtec, ko si pa zaradi noge doma, pa toliko bencina gre za voznjo, pa se toliko drazi je?'
Res intenzivno razmisljam... Ce se dolgo ne dobim sluzbe, je res vseeno, ce sva s Saro skupaj doma. Ceprav ji vrtec kar pomaga, saj se vidi, da je njeno zaznavanje okolice in drugih ljudi veliko boljse. Tudi veliko bolje sprejema tuje obraze in dlje casa zmore biti aktivna.

V mislih imam, da bom na obcini malo povprasala, ce je mozna kaksna pritozba. In itak moram it se vprasat kako je s potnimi stroski. Tudi tu je in ni logika. Namrec, Sara potrebuje razvojni oddelek in ker ga v Kamniku ni, v Domzalah pa je zaseden (in tam tudi Sara nima prednosti pred otroki iz obcine), jo moram voziti v Ljubljano. Ni mi pa jasno, da za solske otroke s PP velja, da dobijo povrnjene stroske prevoza, za predsolske pa uradno naj ne bi veljalo. Vem, predsolska vzgoja ni obvezna, a ko govorimo o otrokih s PP, jaz razmisljam malo drugace. Takim otrokom namrec zelo koristi vrtec cimprej, ker se dogaja, da ravno s posnemanjem drugih dosezejo vec.

No ja, vem da je to samo moje razmisljanje... In da ce se delajo izjeme, se morajo delati povsod in na koncu to sploh niso vec izjeme... Samo zakaj pa ne? Naj postane pravilo, zavraga!


No, pa pustimo denar pri miru... (Vazno da sem tankala avto, ko je bencin koncno malo cenejsi...)

Prav vidi se mi, da ne morem 'iz svoje koze'. Ja, in zdaj vam lahko izdam tisto skrivnost, o kateri sem govorila... Nisem vedela do zadnjega trenutka, ali se bo izslo, ter kako se bo sploh izslo...
Danes sem se izpisala iz ekonomske fakultete. Prav lahko se pocutim, moja denarnica pa malo tezje:) In ker je dolgo trajalo, da sem preverila vse in dobila zagotovila, sem se sele danes vpisala na FOV (fakulteta za organizacijske vede) v Kranju.
Izbirala sem med studijem slovenskega jezika in pedagogike na Filofaksu (ja, mogoce mi bo se kdaj zal...), Evropskimi studijami na FDVju in tem studijem.
Zmagal je slednji iz vec razlogov:
- Precej cenejsa izvedba celotnega studija. Uf, veliko cenejsa!
- Smer se bistveno ne spremeni od prejsnje (management), le tu je malo bolj podrobno usmerjeno.
- Priznani izpiti iz prejsnje fakultete.
- Angleski jezik.
- Ni treba za cisto vsako stvar posebej nekaj placat in lahko studiras 'hitreje'.

Danes sem se vpisala in takoj, ko sem v roke dobila nov indeks, sem se pocutila super. Koncno sem se o neki veliki zadevi v svojem zivljenju odlocila sama (ojoj, ne ni res! Tudi za Saro sem se odlocila cisto sama, sicer je nebi bilo) in koncno sem spet nasla pot do svojih ciljev, do svojih sanj.

Res da tu v programu ni italijanskega jezika, a nic zato. Saj sem se tudi na VPŠ vpisala zaradi italijanscine, pa so jo ob bolonjcu skenslali. Verjetno se ne letos, a drugo leto se bom vpisala v jezikovni tecaj. Obozujem jezike in moram ze enkrat nahraniti to svojo zeljo po znanju italijanscine:) Kdo ve, mogoce pa se ozenim z makaronarjem, haha:)


V glavnem, prav vesela sem:)
Jutri me caka se en naporen in letec dan, a je prav prijetno. Se vsaj kaj dogaja, na cesti pomaham kaksnemu mulcu in nisem doma.
Cez vikend bo uzivancija, najprej rojstni dan pri malem sosedu M., v nedeljo pa mogoce kak izlet (se zna zgoditi stajerska:)) v neznano...

Aja, se to: Nujno rabim nasvete in ideje, kaj kupiti dvoletnemu fantu za rojstni dan? Madonca, za fante je tako tezko kaj pametnega najti... Pa ne legic predlagat ker Duplo so way too expensive za moj zep... Kaj drugega, cakam predloge!


Torej, toliko za zdaj. M., ko bos tole prebral, se spomni ze za tisto kavo:) Pocasi bo hladna...

Lahko noc!

SUPER SARA:)


Eh, cudoviti dnevi se kar vrstijo:)
Valda sva danes spet prepozno startali in prispeli do vrtca sredi zajtrka... Ampak nic zato, vsak kdaj zamudi. Midve pa pac vedno:) (Sej ce nebi mela tko dobrega izgovora - prometni zamasek - bi pa kaksnega drugega snela:))

Ko sem oddala Saro, sem sla v CityPark ogledovat cevlje. Nasla sem kar nekaj primernih skornjev, ravno taksnih, kot si jih zelim jaz... A superg prav nobenih! Vsaj ne takih, ki bi pasale k mojemu stilu in (sposojeni) tetkini bronasti torbici. Bom sla se v Massa in Jellota en dan pogledat... A me cudi, da so imeli vedno ful prevec izbire, zdaj pa nic. Dobis uiber elegantne ali pa uiber sportne, nekaj vmes pa cisto nic. No, jaz rabim ravno tiste sportno elegantne, saj zadnje case nosim tudi trenirko. No, sem se ze dvakrat zalotila, in prav fajn sem se pocutila. Le pumice zraven so ze dotrajane:(
Ce torej kdo ve, kje imajo bronaste superge ali v kombinaciji rjava - bronasta, naj mi javi. Komaj cakam nanje, saj zdaj bodo se k moji novi frizuri prav fletno pasale.
Ja, ustrigla sem se prav pogumno, cist na kratko! In ne, nisem podobna fantku, se vedno sem prav elegantna:)


Saro sem pobrala v vrtcu ze ob desetih, ker sva bili zmenjeni s psihologinjo. In ne morem verjet, kako nasmejana sem sla danes iz vrtca:)
Risali so! Sedaj so vsi drobni delcki dvoma v meni izginili, res sem se prav odlocila za ta vrtec in sedaj sem lahko cisto mirna. Ko sem vrtec spoznavala, sem vedela, da ful delajo z otroki in se ukvarjajo in danes sem dobila potrditev. Sara je vsepovsod malo popacana z rdeco barvo in to je najlepse, kar sem videla:)
In tudi za lulanje smo se dogovorili, da bodo kljub neznosnemu joku se probavali s straniscem. Ker otrok se zna navaditi, da pac v vrtcu lula v plenicko, doma pa v stranisce, a mi vseeno nebi bilo pogodu. Malo vztrajnosti, pa bo. Pocasi se itak dalec pride:)

Obisk pri psihologinji pa je bil zopet presenetljiv. Sara je ze v avtu zadremala, zato sem mislila, da ne bo nic pokazala. A ji je kar slo. Ce se ne motim, je 'na testu' do starosti 6. mesecev dobila same kljukice, razen pri motoriki nog. Naprej do starosti 21.mesecev pa je bilo nekaj krizcev, nekaj kljukic in nekaj tistih vmes... A mene je presenetila.
Koncni izvid me ne zanima, ker je tudi lani pokazala (vsaj za moje pojme) veliko, pa so jo ocenili na starost 1-2 meseca. Letos sem ze toliko zrelejsa, da sama vem, kaj Sara zmore, kaj zna in da mi noben angel v beli halji ne more omajat mojega prepricanja.

In s cim me je sokirala? Ko sem jo na blazini polozila na trebuh, da bi videli, ce kaj dviga glavo, jo je takoj dvignila, vedno je pogledala za medvedkom, za kljuci in za glasom psihologinje.
Potem sem jo dala se na komolce (polozaj na trebuhu) in sem tudi samo debelo gledala: Sara je opletala z glavo in cebljala, kot bi lagano lezala na plazi in opazovala dogajanje.
No, to ni ravno od muh. Spet mi je pokazala, da sem lahko se bolj ponosna nanjo in da ni meja.

Hkrati sem ugotovila, da me Sara rada preseneca. Ko ze mislim, saj tega pa ne bo storila, ker se nikoli ni, naredi prav to. Lahko bi imela slabo vest, ker jo vcasih takole podcenim, a je nimam. Dobro vem, da ima Sara se veliko moznosti, da se ni pokazala vsega, kar zmore in da me bo se presenecala. Le da sledim tako pocasi kot ona in ne prehitevam. Zgleda ji je dober filing, ko vidi iskrico v mojih oceh, dobi polno poljubckov in objemcek ter veliko pohvalo:)

Pa lep dan se naprej!
papa

Bette Davis Eyes

Ja no...
Zadnje case se v moji glavi sicer vrti Kreslin: '...Ko pa prides ti, se nebo mi razjasni...
seze mi pogled z Gorickega v Piran...'
In to se vrti celo ponoci, v sanjah pojem in zbudim se z njim...

A danes, mi je misli prevzela Bette Davis.
Ja, cisto prava, stara Bette:)Z njo me je nekoc spoznal Jure in od tedaj jo vedno rada slisim. Prevzame me. Mi da energijo. In da mi toliko samozavesti, da rada zapojem zraven:)
Med voznjo sem jo pela tako zavzeto in naglas, da sedaj upam, da me ni nihce videl:)

Torej, komad za danes... Dokler me ne mine in potem... bom z veseljem spet jadrala s Kreslinom z Gorickega 'f Piran;)

KAKO PAŠEEE!


Hej hej!
Ne morem verjet, kje je Sara. V vrtcu!
Sicer je spet sprobala, ce ji bo ratal dobit prost dan. Zbudila se je okoli stirih zjutraj z malim jamranjem, nekaj se je matrala kasljati in kar ni hotela odpret ust, da bi lahko dihala... Ne, ona raje vlece tiste male atomcke zraka skozi ves zabasan nos. In to je zbudilo se mene, da sem ji sla spucat nos v upanju, da bova odspali se dve urici.

Ah, naivna mami:) Zaprem oci, pa spet... No prav, naj ti bo. Spet spucava in danes sem ji dala bolj zgodaj Operil P, da bo dama lahko dihala.

Zaprem oci, spet... Lacna kot volk. Grem po Actimel, ga spije skoraj na dusek, seveda v pocasni verziji:)

No, spet probavam zapreti oci, a ne gre. Mala se trudi in trudi in ji uspeva. A zato se ni sefica!

Malo cez 6 Sara zaspi, ko bi morali ravno vstati. Mami pa nebodigalena pridno stuhta, kako bo samo majckeno zadremala, cisto malo in se bo cez 10 minut zbudila...
Japajade! Spiva do sedmih. Uf, dobro, da sem jaz hitro zrihtana in dobro, da je Actimel ze v Sarinem zelodcku. Tako Sara dobi le se svojo dozo zdravil, umijem ji obraz in zobe, s prsti pocesem lase in: greva!

Valda guzva do amena. Med voznjo poklicem v vrtec, naj prisparajo zajtrk. In s tem se cist zrelaksiram in kar zacnem uzivat v polzji voznji. Kaj vse vidis v koloni. Kako gospod v kravati zajtrkuje, kako neki mamici ni vsec, da bo malcek zgleda prepozno v vrtcu, verjetno je tudi ona ze zamujala v sluzbo... Svasta, nekaj tudi dobrih mladih tipckov, ne morem verjet da tudi taki obticijo v koloni;)


Mah, super. Po dolgem casu spet brez Sare v narocju. Pocutim se super. Saj jo malo pogresam, ker sva v teh tednih njenega bolehanja ravno odkrili care legic in plastelina... Pa saj se bo igrala v vrtcu.

Meni pa se zdi, da kar malo bolje diham. Koliko vec opravkov obdelam sama. Neskoncno dolgo sem cakala na obcini za overitev kopij, bila naokoli po mestu... Pa sem ze doma, kjer me caka soba (se temu sploh se lahko rece soba, ali raje povem, da je bolj podobno Hiroshimi nekoc?).

Tkole kar dobim polet, saj verjetno vsaka mama ve, da je z otrokom tezko pospravljati...
Zato hitim. No, po drugi strani pa imam kar nekaj casa, saj je iskanje sluzbe dokaj neuspesno. No, danes sem nesla na posto nove prosnje in... Bomo videli, se pustim presenetit. Presenecenje je ze to, da kaj odpisejo ali poklicejo, da sploh ni frej.
Ce tako (redno) ne bom nic dobila, bo pa treba spet 'studenta' ponucat:)

In ste opazili, kako lep dan je danes? Jaz se pocutim kot spomladi, kot bi me nekaj 'dajalo'. Prav prijetno je:) (Pa se frizerja imam popoldne, juhu!)

papa

KAJ MI JE TEGA TREBA BILO?


Med kuhanjem danasnjega kosila je tetkici ratalo. Prepricala me je, da se danes odpravimo na sejem v Komendo. Oh, saj sem na vodi cutila, da jaz nisem za tja. To je namrec kmetijski sejem in tam je vedno veliko ljudi, ki jih poznam se iz lokala in mi ni ravno do srecevanja... In, kaj ovinkarim. Tam je sigurno tudi On.

Nameravale smo precekirati (in mogoce kupiti) kaj pametnega za nas vrt, a so bile se macehe tako boge, ostale ponudbe pa prakticno sploh ni bilo.
No, pa smo se malo sprehodile med stojnicami, Sari kupile nov balon...

Pa smo se ze odpravile, pridemo izpod zadnjega pokritega sotora in... Valda, tam je On.

Sarin Ocka. In prav nic presenetljivega, isti kot je bil, se vedno za sankom. Nic starejsi, nic resnejsi, nic drugacen. Tetkica sploh ni sledila, ker sem se s Saro hotela cimprej spokat ven iz Njegovega vidnega polja. Pete so me kar odnesle stran in nevidna Zanj sem bila spet lahko mirna in zadovoljna.

In ne vem kaj mi je bilo. Potem sem pomislila, da tudi ce bi me videl, me nebi pozdravil. Saj se prakticno sploh ne poznava. Sedaj ne vec. Le spravila bi ga v kocljiv polozaj, ko bi videl svojo hcerko in... In kaj? Nimam pojma, prav vesel naju sigorno nebi bil.

Mi je pa to dalo misliti po poti domov. Kaksnega Oceta ima Sara? Je prav, da ga sploh ne pozna? Je prav, da ga tudi jaz ne poznam? Sem jaz kruta mati, da sem naletela Nanj? Ji bo zaradi tega v zivljenju slabse? Mi bo tudi ona kdaj ocitala, zakaj ravno On?

Jaz si namrec ocitam vsakic, ko se spomnim Nanj. Ocitam si svojo neumnost, svojo praznoglavo zatrapanost in svojo ogromno naivnost. Ko sem mislila, da je dober, posten, da ga poznam...
Ni vredno besed. In ni vredno moje Sare.

Vcasih potiho pomislim na nekaj groznega... Na to, da bi bilo najbolje, ce On sploh nebi priznal Sare za svojo. Tako nebi bilo nicesar vec, niti tiste slabe vesti ne, ko se mu s Saro v narocju ognem v velikem krogu.

Le kaj mi je tega treba bilo... Mar bi bila danes drugje na soncku, pa se sploh nebi spomnila Nanj...

LEGICE:)



Zdaj vem, zakaj je Sara dobesedno nora na svoje legice. Kupila sem jih bolj za probo in se bolj za svojega otroka v sebi. Pod pretvezo, da so Sarine, seveda.
A ona se tega zaveda in mi skoraj ne pusti, da bi se igrala sama. Ce jo spustim blizu prucke s kockami, postane gradbenik. Cist je freaky nanje. Maha z rokami, jih podira, mece dol in jih moram pobirat in spet znova... In vmes tako govori, da je kaj.
No, ravno ob teh legicah je cisto izpilila svoje nove glasove, ki sem jih omenjala v enem postu nekje bolj spodaj... Med to igro obvlada g-je, h-je in j-je. In neznansko je jezna, ce se jaz trudim sestaviti precudovit zivalski vrt. Zadnjic sem ga na skrivaj z vso vnemo in otroskim veseljem sestavila med njenim spanjem. In kok je pasalo!

Poglej si tukaj.


In s tem v zvezi tudi vem, zakaj je v programu funkcionalnega ucenja tako zanimivo igranje z lesenimi kockami, metanje le teh. Sara to zadevo okusa na terapijah pri J. in kolikor jaz zmorem misliti, res funkcionira.

Tudi to si lahko pogledas tule in tule.

Ponosna sem na Saro, da mi takole pokaze, kaj vse zna in da zmore se vec.

SPET DOGAJA


Najprej strast. Tina me je spomnila, da sem nedavno Mihcu omenila, da bi sla na tecaj tanga. No, takrat verjetno ni razumel, da sem namignila, ce bi sel mogoce tudi on... in potem bi imela soplesalca. Danes pa me je spet prijelo, da bi plesala. No, in ze od nekdaj me rajca tango. Vsec mi je bil ze v srednji soli. Ko pa smo se ucili cetvorko in smo vmes 'povadili' osnovni korak tanga, sem se zaljubila vanj. Zdi se mi, da je ravno dovolj energicen ples zame. In ker sem clovek, ki rada plese standardne plese malo hitreje in z odrezavimi gibi. Ah, saj tudi standardne plese obozujem. Ampak tiste ze vse znam. Razen polke, si bo mislil nekdo. Ja, polko znam plesati 'po solsko', nekateri pa jo plesejo po svoje...in ti nekateri so kar vecina. Polke zato ne maram kaj prevec.
Mogoce... nekoc... uspem osvojiti tango in... mogoce... nekoc... pokazati svoje znanje ulicnemu plesalcu v BsAs... uzivancija v Argentini... hmmm, mamljivo:)


Danes sva s tetkico ze 'pospravili' po hisi. Vedno (ce se le da) pospravljamo ob petkih zvecer. Zdaj je ze kar navada, da jaz pometem celo hiso, potem pa jo tetkica se pomije.
A tu ni problem. Problem je v tem, da ze celo vecnost cakam na pospravljanje svoje sobe. Namrec, namen je bil neko dopoldne, ko je Sara v vrtcu. Problem pa je v tem, da ta otrok ze stiri tedne protestira doma. Tako caka u nulo razmetana soba, cakajo opravki po mestu in caka knjiznica na vracilo knjig... in na samem koncu cakam jaz, da koncno zmecem iz omare spet polovico neuporabnih cunj in si 'po trgovinsko' zlozim moje lepe cote:) In sele potem je soba pripravljena na preobrazbo, beri na cleaning the outside.
Enostavno ne morem samo nalagati v omaro, ker je kup ze prevelik in tam notri je gotovo 30 poletnih majck, ki se jih ze drugo sezono nisem dotaknila in me motijo in to zelo. In kar cakam na prosti cas, da se spravim v akcijo!


Te dni me najbolj veseli misel, da grem v ponedeljek k frizerju. Danes sem se dokoncno odlocila, da bom pogumna in grem na kratko. Ja, na cisto kratko frizurico:) Malo sem ze sita tega copa, za fensi smensi urejanje priceske pa itak ni nikoli casa. Zato bom spet presedlala, si kupila super duper vosek in bom kul!
No, saj sem ze od nekdaj taka. Odkar pomnim, sem se vedno ustrigla na fantka, puscala dolge in go sem nekaj casa nosila cpke in kitke, sem se spet posisala. In krog se je kar vrtel. Le od mature res ze nisem sla na kaksne ektremno kratke dolzine... Zato je skrajni cas.
Uf, kako pogresam filing, ko se zjutraj umijes, zagrabis vosek in gres cez lase, se skustras in si frajer:) Komaj cakam ponedeljek!


V torek pa imamo roditeljski sestanek. In sedaj se kar malo hecno pocutim:) Se nedavno so hodili na roditeljske zame, sedaj pa grem ze jaz za svojo pupo. Waw, nekako se staram, a? Taki dogodki me spomnijo, da sem cisto zares mama, stars in da cisto zares zivim, v cisto zaresnem svetu, cisto zaresno zivljenje. Waw! No, nekaterim nasplosno 'zivljenje' ne pride blizu in jih ne gane... (ampak vsak ima svoje, eni zares, eni pa bolj za hec...)


No, in to 'zivljenje' me priganja se za eno odlocitev. O tem sem pa ze pisala in sem se menda tudi odlocila, da do nadaljnega ostaja skrivnost. Dokler se zares ne odlocim in ne zazenem zadeve v tek. In naj tako bo, saj me vcasih zmoti ze samo to, da nekdo ve in me zeli usmerjati pri odlocitvi. Tokrat se moram odlociti sama in zato ne sme vedeti nihce (da ne bom spet poslusala prevec drugih in kasneje ugotovila, da sem preslisala sebe). Bom pa potem zato toliko bolj vesela in zadovoljna. Predvsem sama s sabo. Koncno! Da jaz nameravam biti zadovoljna sama s sabo...ja, to se dogaja zadnje case...


...Zadnje case namrec spet po malem hujsam. Nisem se zagnala v stroge diete, ker imam prevec rada nemogoce kombinacije. Odvisna sem od cokolade in zato si ne morem privoscit necesa uiber zdravega in na hitro ucinkovitega. Cokolada cisto pocasi izginja iz jedilnika. Dejstvo, da sem bila zmozna pojesti dve taveliki Milki v enem popoldnevu, je zastrasujoce in sedaj zmanjsujem po principu, kot nekateri zmanjsujejo s cigaretami... Da ne zaidem v podrobnosti:
Pocutim se noro dobro po opravljenih 600 trebusnjakih, cez cel dan cutim svoj trebuh in sem zadovoljna, ker vem da je notri nekaj malega misic in ne samo speh.
S hrano pa je tako... Montignac je na preizkusnji. Zacela sem pocasi, ker ce naenkrat spremenim jedilnik za 250%, me bo kmalu zamikalo nazaj. A upam, da mi rata in tokrat za vedno. Vsaj pri zdravi in pravilni prehrani.



Cakam 15. oktober... Ne vem zakaj, ze od nekdaj ga cakam. Mogoce bomo vzele pot pod noge in sle (z avtom) k Stojanu v Koper... ali pa v Avstrijo, ceprav to pot ne rabimo novih plenic... Cakam ga, ker bo tetkica frej, ker bo polna vtisov in novih spominov iz potovanja in ker takrat pride 'drzavna placa' (beri: otroski dodatek ipd.). In takrat, se mi nekako zdi, bom zadihala. Od vseh teh opravkov, ki me cakajo. In od vseh planov, skrbi in pricakovanj. Lahko se bom usedla dol in naredila plan za praznovanje rojstnih dni...


...Ah ne, saj ze imam plan. Odlocila sem se, da bo Sara spet praznovala v soboto in nedeljo. Kot lani, en dan prijatelji z mulcki, drugi dan zlahta. Bo pa letos se en prav poseben dan, ko bova praznovali skupaj za moje prijateljice 'orhidejevke'. Tako dolgo se ze nismo videle, da je cas in ker jih zelim met na kupu, bo to krasna priloznost. No, torej ne bom vec veliko planirala. Le sedela bom lahko:) Koncno! No, mogoce bom pa naredila seznam zelja: za Sarin rojstni dan. Ker za plisaste igrace nimamo vec prostora. In tiste razne piskajoce zadeve tudi niso za naso pupo, ker se jih zna zelo zelo bati. In na koncu se bom tezko odlocila, kaj ji bom s tistega seznama kupila.


In se to. Danes sva sli zopet pes na terapijo na Duplico. Noro, kaksni obcutki. Razmisljala sem, kako je to mogoce. Relacija Smarca - Duplica mene enostavno ubija. Grozno se bojim hoditi po tej cesti. Povsod drugje sploh ne pomislim, da je karkoli narobe, nevarno... Po Domzalah mi tudi kapne ne, da bi pomislila na to. Kaj sele v Ljubljani, ne. A tukaj, stalno mislim na to, da bo nekdo pridrvel izza ovinka in da ne bom pazljiva. Stalno se bojim, da 'nekaj' (Usoda?) se vedno prezi name, mogoce na Saro.
To je bil tretji sprehod v zadnjih 15 mesecih po tej cesti. Strah pa je popolnoma isti. In kako zelo svetlo sta goreli dve svecki ob cesti. Sploh nisem mogla umakniti pogleda z njiju. In potem pomislim na A. in na veselico, kjer sem ga spoznala... In film se kar vrti. Znova in znova. Tako zelo mi je zal...


Sem pa koncno ujela spet svoj zarek sonca, svojo pozitivno energijo, svojo nasmejano plat:) In prav vesela sem, ko vedno znova zmorem ugotoviti:
Vsake toliko casa moras potoniti na dno, da ne pozabis plavati do povrsja. In ko splavas, znas se bolj ceniti vse dano, se bolj si hvalezen za male stvari in se bolj lepo se znas nasmehniti:)


Naj bo nasmeh tudi zate!

IZLET, IZKUSNJE, SPOMINI


Zjutraj sem nameravala vstati zgodaj. No, pa nisem, po zaslugi vecerne borbe s spancem (nikakor ne morem zaspat, pa se to ze vlece mesece) sem zjutraj potegnila. In z menoj vred tudi Sara:)
No, vseeno sva lagano vstali, po koncanem pedenanju princese se umijem in ze sva v avtu. Waw, celo pravocasno! Ah ne, se bolje: cist prezgodnji!

Ponovno kopiranje vseh Sarinih izvidov mi pocasi ze najeda, a tankanje me pomiri, ker lahko opazujem folk na Lomu in vsakega precekiram po milimetrih.

Do Nove Gorice sploh ni tako dalec. In vsec mi je pretezno prazna avtocesta (z izjemo neskoncnih gradbisc in zozanj pasov), da lahko sprobam zmogljivosti avtomobila:)
Vceraj me je skrbelo, ali bova nasli pot od Rozne Doline do Stare Gore. Pa to sploh ni tako velika in oddaljena zadeva kot na zemljevidu na Tisu. Pravzaprav je vse skupaj precej na blizu in lepo. Spominja na umirjen tok zivljenja, na blizino narave in hkrati na ves vrvez dandanasnjega sveta.
Celotna Vipavska dolina je ponovno z eno samo besedo: cudovita!

In Stara Gora? Naj povem, da je tam oddelek za invalidno mladino sicer bliznje bolnisnice v Sempetru. Tam so strokovnjaki (mislim, da edini v Sloveniji), ki poleg vsega izvajajo fizioterapijo po Vojti. (Drugje se izvaja fth po Bobathu.) In ravno to je tudi naju s Saro peljalo tja.

Pot do same bolnice je kot v filmu: Ozka cesta, ob robu grmovje, na vseh straneh okrasno rastje. Parkirisce pod mogocnimi drevesi, vedno izpolnjena zelja: senca. Stavba na prvi pogled majhna, a znotraj: ogromna, ekonomicna, funkcionalna, topla in domaca. Osebje cudovito, prijazne sestre, administratorke ter zdravniki. Pocutje: kot da si koncno nekje na domacem terenu, v varnem zavetju, na toplem, a hkrati sredi sveta.

Sara je preprosto uzivala. Ze med voznjo tja se je celo pot zamotila s svojo zogico, ki jo kar ne neha tolci in butati ob okno avtomobila, pa se knjigico je ogledovala zraven. Skratka, aktivna voznja zanjo in zame:)
Ko sva prispeli, sem jo hotela nahraniti ze pred vstopom v bolnico. A ni hotela, prevec je bilo novega, kar je morala raziskati in pregledati. V cakalnici so na stenah pozdravljali veliki Miki Misek, racman Jaka in Pepe, ki jih je Sara takoj vzela za svoje prijatelje.
Po glasnem pogovarjanju z nasproti sedeco punco in slastnem frutku je zdravnik Saro poklical noter.
Pregled je bil kot vsak drugi, tudi spremljajoci pogovor... Sara je bila spet lepotica, saj je vse ocarala. A zdravnik me je malo presenetil. Kako, povem kasneje.
Med samim pregledom in dogovarjanjem za nadaljne terapije ter predpis vozicka in pripomockov sem izvedela, koliko je pupa velika. 87,5 cm. In zato bo zaradi vozicka trajalo malo dlje, saj so ponavadi narejeni za otroke, velike nad 90 cm. A ni problema, se pac prilagodi in malo bolje stestira, pa bo. Seveda pa sedaj ne morem upati na tistega lepega od Ortosane, a bo vsaj popolnoma prilagojen Sari in koncno bo lepo sedela tudi v vozicku.
No, da se ne veselim prekmalu... Ce ga dobi spomladi, bo se hitro. Tacas pa se bova pridno ucili novih prijemov, nove terapije: terapije po Vojti.

Naroceni sva 17. decembra. To bo tezak teden, saj ob tej vrsti terapije otroci zelo jokajo. jaz sem sicer na Sarin jok imuna, a verjetno bo ucenje precej tezko.
No, malo pa se le nadejam tega, da bova en teden vsako popoldne prosti za sprehode, nakupe v Italiji in najin smeh. Pa se kuhat ne bo treba popolnoma nic, razen kavice:)

No, pa naj povem se tisto o zdravniku. Namrec, na poti domov sem malo razmisljala... Kako ti zdravniki gledajo te otroke? Se jim smilijo? So jim enaki kot vsi? Se jim kdaj zajoce? Ali pa sploh nic ne pomislijo ob njih?
Vsekakor sem danes dobila obcutek, da je zdravnik na Saro gledal se bolj pozorno. Ponavadi je take vrste pregled le pregled, nekaj besed, kaksno vprasanje, ugotovitev, definicija, socutje in to je to.
A danes se mi je zazdelo, kot da se ta zdravnik razdaja za te soncke, kot da mu je to izziv, kot da si resnicno zeli, vsakemu pomagati vsaj malo. Tudi v besedah je bilo to slisati, neko zavzetost za Saro.
Hkrati pa je poudaril, da je motorika pri Sari zelo zelo slaba in...kot da bi mu bilo zal. Kot da bi mi rad odvzel kaksno grenko custvo.

Bila sem mocna in pokoncna, kot znam biti. Ne vem, ce je zacutil, kako zelo imam Saro rada in kako zelo jo sprejemam taksno, kot je sedaj. A se mi zdi, da je videl to, saj se je strinjal, ko sem rekla, da ne pricakujem cudeza, zelim le dati Sari moznost, da pokaze kaj zmore in zna ter ji pomagati, da se bo v svojem telesu pocutila kar najbolje.

No, kljub temu pa vseeno kdajpakdaj pomislim na cudez, da bi Sara vsaj sedela lahko sama. Le to si zelim zanjo.


Jutri pa je nov dan, a Sara se ne gre v vrtec. Nos je se prevec zabasan in kaselj je precej mocan. Se mi zdi, da ni ravno primerno, da bi vrtcu vlekla svoj smrkelj gor in dol:) Tako da naju caka razburljiv dan in kaksna nova dogodivscina!

Naj bo tudi pri vas pravljicno in lahko noc*

SVEZE

Sara bila popoldne pri zdravniku. Z vrocino 38, a ji ni nic, le viroza. Hvalabogu, sploh da so usesa v redu!
Joj, kok me je zadnjic skrbelo za useska, saj ta Sarin prirojeni virus najpogosteje okvari sluh in vid. In zato se raznih vnetij se posebej bojim.

Mi je pa cudno, da ima pupa ze tretjic v enem mesecu virozo. Da se vsakic pozdravi cist do konca, a se hitro ponovi. Upam, da gre v tretje rado in da je zbijanje vrocine danes zaleglo - za dolgo.

Me je pa malo pokurilo v cakalnici. Midve, trije fantje z mamicami in ena puncka, prav tako z mamico. Pa valda, vsi bulijo v Saro, saj tako velikemu otroku se pa ze vidi, da nekaj ne stima, ce je pri meni 'kot dojencek.'
Pa jo ta puncka gleda od blizu, pa rece svoji mamici: 'Lej, a je to dojencek?' In njena mami: 'Ja, dojencek je, saj vidis.'
Ostajam brez komentarja, samo dejstvo, da jaz ce vidim tako velikega otroka (v velikosti dveh let, Sara je bila mogoce celo vecja od tiste puncke), mu kljub temu, da je v narocju, tiho in miren, ne bom rekla dojencek. Dojencek je do enega leta, kajne?
Grrr, me pogreje. Vem, ne pise na celu, ampak... Mi je ljubse, ce rece, da ta puncka pljuva (ker se Sara neprestano slini) ali pa, ce je tok zlo zaspana... No, vsekakor mi grejo vse te izjave malo na jetra, ker vsi kar nekaj po svoje govorijo... In kar dolocijo neka dejstva o Sari. Ne da bi se v tistih 20 minutah buljenja kaj vprasal ali celo meni namignil, pa bom povedala, da ni dojencek, da ni zaspana in se vedno slini. Ne bom uzaljena, prav vesela bom, samo ne kar nekaj sklepat. Jaz tut ne sklepam na slepo, kdo je razvajencek in kdo mamin sincek...

Pol me je pa se dohtar spiknu. V Sarini kartoteki je na vidnem mestu izvid, na katerem so napisane diagnoze. Dr. tega ne more spregledat, ko karton odpre. No, danes naju je ta videl prvic (in tudi midve njega), pa ugotovi, da Sara itak 'ni zdrava'. In da ce je tako, potem pa on ne ve, kaj bi. No, vseeno jo je pregledal, poslusal pljuca, izmeril delovanje le-teh in mi svetoval, kot vsem.
No, nebi se pritozevala, ce bi mi vsaj svetoval, kako hudica naj Saro pripravim do tega, da bi pustila fiziolosko raztopino, naj tece svojo pot, namesto da se mala skoraj utopi, medtem ko jo hiti vso pozirati...
No, pa saj bo v redu, samo navaditi se moramo, da imamo v Kamniku ogromno pediatrov in oni se morajo navaditi na vse mogoce...


Frizerja sem prestavila na ponedeljek, kar mi je se bolje. Vsaj kar se tice financ, saj je v navalu podrazitev tudi ta storitev drazja. In trenutno mi ni lih do 'spoganja' in dajanja zadnjih evrov frizerki...

Tudi jutri ne bo nic s Sarino fizioterapijo v vrtcu. V sredo jo namrec caka pregled pri fiziatru v 'Stari Gori' (bolnisnica Franca Derganca v Novi Gorici) in res si zelim, da ne bo tam z vrocino. Namrec, tja greva pod vsakimi pogoji, saj bo poleg prehvaljene terapije po Vojti najverjetneje tam dobila vozicek. V tem res samo se za silo sedi, in preden se uredi vse potrebno pred samim prevzemom, bo se trajalo...

Tako da, jutri naju caka soncek, sonckast sprehod, jopica, trak na usesih, smeh in... PLASTELIN!

Lahko noc in lep dan jutri!

MAJHEN CLOVEK, VELIKA MOC


Nase zivljenje temelji na odlocitvah. Vsak dan se lahko odlocimo, ali bomo veseli ali ne.
Vsak trenutek sprejemamo odlocitve, ki zaznamujejo nase pocutje, dozivljanje in sprejemanje.

Sama se tega presneto dobro zavedam. Imam obdobja, ko samo razmisljam, naredim pa nic. Takrat kar zabredem, vse pretuhtam po dolgem in pocez, ceprav brez potrebe.
A vedno se poberem, se mocnejsa. In za kancek pametnejsa. Mogoce ne naucena iz knjig, ampak pametnejsa v smislu, z eno izkusnjo vec.

Torej, sedaj moje zivljenje zaznamuje iskanje sluzbe. Najprej sem studirala, kaj bi sploh rada pocela, pa je bilo toliko stvari, a tako malo moznosti. Potem sem pa dognala, da je bolje pogledati po vseh oglasih in se med njimi najde polno takih, ki te pritegnejo in si zazelis probati.

Ceprav sem se ze 97% odlocila, da bom sla na se eno operacijo, kar mi bo nakopalo dolge tedne rehabilitacije, me nic ne stane, ce do operacije zasluzim kak evro. Kdo ve, mogoce bom pa tako dobra, da me bodo vzeli tudi po 'bolniski'?

No, nekaj prosenj nastaja ravno danes, jutri pa v Delu spet nova 'borza dela', nove ponudbe. In koliko ponudb je sele na netu! Sploh ne vem, kako je se vedno tako veliko brezposelnih. Saj ne iscejo povsod magistrov in doktorjev znanosti. Ce jaz ustrezam velikemu stevilu oglasov (glede na mojo izobrazbo in moznosti), kako da ne tudi drugi?
No, vsa navdusena sem se posebej nad tremi delovnimi mesti, ki cakajo. Najbolj nad enim, ki bi utegnil biti pisan na mojo kozo:)
A naj ostane skrivnost, da slucajno ne pade v vodo!

Jutri naj bi sla k frizerju. To je sedaj odvisno od Sare. Ce bo toliko v redu s svojim dihanjem, jo bom za toliko casa pustila v vrtcu. Ce ne, pa ne, pa se bom frizirala drugic. Ampak res sem ze potrebna nove frizure, se bolj pa spremembe. Le do sedaj sem odlasala s to odlocitvijo. Sedanja frizura se me je navadila, a jaz si ze od malega zelim nekaj drugega... No, vmes sem celo imela idealno frizuro, tam nekje v drugem letniku srednje sole in naprej... do mature, potem pa se je spet vse sfizilo.
Vsak frizer predlaga najbolj 'standarden model' priceske, ce nisi clovek, ki izstopa na veliko. Pa zakaj? No, jaz sem ze od nekdaj navdusena nad kratkimi priceskami, prav zaljubljena sem vanje, res. A nimam obraza zanjo.
Na koncu je usoda mojih las vedno pristala v rokah frizerke, tokrat pa temu ne bo tako.
Odlasala sem tako dolgo, da imam grozen narastek, a mocno voljo, da dosezem svoje. Sedaj imam v glavi tri tipe pricesk, ki so mi grozno pri srcu in najraje bi imela kar vse tri:) Ha, potem bi lahko menjavala, glede na razpolozenje:)
No, pri prvem tipu je poudarek na blond barvi. Oblika ostaja priblizno ista. A vprasanje, ce mi bo pasalo... hmmm.
Drugi tip je faraonka. Brez komentarja, pase le nekaterim, ki to frizuro vzamejo za svojo, ne glede na obraz ali stil.
Tretja moznost pa je kratka priceska. Ne tista ultra short, ki sem jo imela vcasih in so me zamenjali za fanta. Taka elegantna, s pramencki valda in tono voska! Pogresam vosek, haha:)

Bomo videli, upam da ze jutri. In komaj cakam!


Zadnje case visi nad mano tak tezek oblak, ki mi vsake toliko nasipa kaksno tezko stvar, kjer se je treba odlocati. Ampak ga ne mislim odgnati, kot sem ga pred tedni, meseci. Sedaj bo tu in jaz bom bolj odgovorno sprejemala odlocitve. Saj sem se vendar odlocila, da bom zivela svoje zivljenje, taksno kot si ga zelim. In prav fino je, biti tehtnica in se vsak dan nekaj odlocati. Zanimivo in razburljivo:)

Mogoce ze kmalu napisem kaj o najvecji in najtezji odlocitvi ta trenutek... Ko jo bom sprejela in speljala do konca, kjer bo sele zacetek... hmmm, skrivnostno?

Pozdravcke od naju s Saro!

VELIKA, VELIKA


Sara postaja vse vecja. In s tem tudi vse bolj spretna, pametna in zabavna.
Kar ne morem je prehvaliti, toliko vsega se zmore nauciti, vse jo zanima in ima ogromno energije, ki jo stresa naokoli.

Sedaj je tri noci spala brez plenicke. Ze nekaj mesecev opazam, da je vecino noci suha in sem sprobala zadevo. In deluje. Pod rjuho sem seveda nastavila nepremocljivo podlogo, a se ni odsluzila svojega. Sara je do jutra suha.
Tudi cez dan se sploh ne polula. Ce gremo na izlet za celo dopoldne, pridno pocaka, da gre lahko na stranisce. Naprimer v Avstriji, ali pa ko gremo v Koper, je cel dan suha. Tocno ve, da ko parkiramo, gremo najprej na wc. Na tistega za invalide, da jo lahko slecem v vozicku in potem raziskuje stranisce. Prijema tiste 'stange' ki so namenjene invalidom, da si pomagajo.

V petek se je na terapiji tako izmucila, da ni mogla vec. Pa se je igrala s plastelinom. To je tudi terapija za njene dlani, saj jih med igro z lahkoto razpre in tudi kasneje ostanejo 'mehke'.
V soboto si je v Merkatorju zasluzila svoj lasten Lumpijev plastelin in sedaj ima vse modro za nohti:)

Odkar obiskujeva tudi delavno terapijo, se se bolj kakovostno igrava. Sestavljava Legice, razmetavava in loviva fizolcke, pokava mehurcke, zlagava stolp in valda ima Sara nekaj najraje. Igraco, pri kateri moras pritisniti gumb, da se odpre okno, oglasi zival, zaigra melodija in potem moras zapreti in zaceti znova. So stirje razlicni gumbi (imajo razlicno taktiko odpiranja) in stiri zivalice, ki odprejo svoje okno. Sari pokazem samo odpiranje prvega kroga, potem pa ze zna sama. Najraje odpira kravico in ovcko. In prav rada jo opazujem, kaksne grimase dela vmes in kako se zatopi v svoje 'delo'. In kako ponosna je, ko se okno odpre in ko ga uspe zapreti.

Tudi crke kar kapljajo iz njenih ust. Nic smiselnega, nic razlocnega, a mala se igra s svojim jezikom, s svojimi usti in ustvarja glasove. Tako nastajajo razni jeji, geji in gaji in ghji. A jaz jo razumem, ko zacne pripovedovati in dopovedovati, ko nekaj zahteva in ji kaj ni prav.


Mogoce se slisi hecno, saj so to le malenkosti, majhni koraki. A zame in za Saro so ogromni. Ce samo pomislim, da nekaj casa nazaj ni vedela za svoje roke, kaj in kako naj z njimi pocne... Sedaj pa ze prijema stvari, uspe jih osredotocit na eno mesto in si z njimi veliko pomaga. Kako je bila se pred meseci cisto tiho, vsake toliko (nekajkrat na teden) je izgovorila kratek 'aaa'... Sedaj pa vsak dan sklada 'svoje' stavke, se pogovarja in uveljavlja svojo voljo.

Kot je nekoc dejal Armstrong: 'Majhen korak za cloveka, a velik za clovestvo.' Tako zdaj jaz pravim: 'Majhen korak za clovestvo, a velik za naju s Saro:)'

Sicer pa je pupa zopet doma. Cez noc nismo kaj dosti spali, saj zelo tezko diha. Ima namrec zelo zamasen nos, zgleda jo drazi grlo, ker precej kaslja in hrope. Popoldne greva na mali izlet k zdravniku, ceprav nima vrocine. Skrbi me, da se prehlad ne razsiri na dihala, saj je menda kar nekaj pljucnice med malcki tod okoli. In ni mi jasno, zakaj se ponavlja, ce se je pa ravno pozdravila od prejsnjega dvotedenskega bolehanja.
A doma uzivava, se na veliko igrava in crkljava.

papa