POUČEVANJE DOMA

Ta teden je že bilo v eni oddaji govora o tem, kako in predvsem zakaj nekateri starši svoje otroke poučujejo doma. Sami.
Danes zjutraj pa sem na poti v vrtec poslušala še debato na Hitu. In zraven pomislila o vsem tem.

Moj prvi komentar bi bil: 'Pa kaj, naj jih učijo doma, a pomoje ti otroci ne bodo prišli prav daleč.'
Potem pa sem poslušala razne razloge, zakaj to počnejo. Nadaljni komentar v moji glavi: 'No, mogoče v izrednih primerih. Sicer pa definitivno to ni primerno.'

Torej, naj na kratko povem, da se v Sloveniji 13 otrok poučuje doma. Starši so jim za učitelje (predvsem mame), na koncu šolskega leta pa morajo v šoli opraviti izpite za tekoče leto. Razlogi za tako smer poučevanja so (s strani staršev):
- Mati je doma, zakaj bi vozila otroke v šolo, če so lahko tačas skupaj, ga bolje izkoristijo in se učijo, kot jim paše.
- Da se otroku ni treba učiti vsega neprimernega, kar današnji dan šolski program obsega in je nepomembno.
- Iz verskih razlogov, saj se otroci v šoli učijo iz vseh vidikov. Šola preveč zanemarja Jezusa.
- Da se otroka obvaruje pred nasiljem, pred hinavščino, skratka pred negativnimi vplivi okolja. Da se ga obvaruje pred 'natolcevanjem' sistema o Miklavžih, o maškaradi, ter da ne barva pri matematiki po prijaznih zmajčkih, če mora vedeti, da je zmaj nevaren.
- Za otroke s posebnimi potrebami, ki se ne morejo vključiti v okolje.
- Sigurno je še kak razlog...

Sedaj pa, v tem svetu mi je dovoljeno komentirati vse. In bom pokomentirala tole.
Torej, a če je mati doma, pa mora biti tudi otrok? Ne, naj gre otrok v svet, v družbo. Zakaj bi ga tiščali doma, 'zaprtega' in ga hoteli obraniti pred negativnostjo sveta?
Pomoje se mora vsak otrok čimprej v življenju spoznat s tem svetom, pa kaj če je negativno (saj to ohranja ravnovesje). S tem je tako, kakor kateri starši gledajo na to. Če se bodo vedno zgražali nad slabim, bodo zamudili priložnost videti vse dobro in pozitivno - in tako videnje prenesli na otroka. Od nas samih je odvisno, ali bomo otroku predstavili okolje, svet, življenje pozitivno ali negativno. Če bo videl nasilje v šoli, je od nas odvisno, ali bo padel zraven v to nasilje ali pa bo našel dobro stran vsega in se mogoče kdaj celo potrudil, da bo nasilja manj. Mi smo tisti, ki mu utiramo pot, poudarjamo dobro ali pa slabo.

Da se otroku ni potrebno učiti vsega tega larifarija, se strinjam. Naš učni sistem je prenatrpan in prezahteven. A tudi zato ni treba ostati doma! Saj lahko doma starši skupaj z otrokom sedejo za knjigo in mu sami povedo zraven svojo razlago. Lahko izvejo, kaj mora nujno znati in česa pač ne. In mu to povejo, da se drugega ni treba učiti, če jim je ob tem neprijetno.
Sploh, če gre za versko tematiko, se da otrokom to obrazložiti. Pač vsak verjame svoje in mi verujemo to in to. Moraš pa vedeti, da drugi verjamejo v druge stvari in moraš to tako sprejeti... To je zame čista osnova strpnosti. Tako da, vero tu navajati za razlog, mi je najbolj out. Če pa je že tako težko kaj vedeti o drugih nazorih, pa se otroka lahko vpiše v kakšno krščansko šolo. Sigurno obstaja!

In še, da sistem preveč sledi, jaz bom temu tako rekla, 'toku življenja'. Da imajo Miklavže, pa maškare, in v delovnih zvezkih barvajo zmajčke... No, tega jaz nebi vzela nobenemu otroku. Otroštvo je pravljično, skozi vse to se učijo tudi živeti. In če verjamejo v Miklavža, so what? Tudi jaz sem, potiho še vedno vsako leto dajem novo možnost temu stričku, naj mi pod odejo sredi noči kaj podari... In kaj potem če obstaja pust? Zame to ni pravljica, je običaj. Je naša zgodovina, in pač to se je obdržalo. Pust naj bi bil vesel dan, dan za smeh. In kaj potem, če barvajo zmajčke? Otroci so zato, da skozi igro spoznavajo svet, si oblikujejo vrednote in spoznavajo vsak dan nekaj novega. Učimo se itak celo življenje, pa zato ne bom pobarvala zmajčka ali pikapolonice?

No, in na koncu, poučevanje doma, v primeru otroka s posebnimi potrebami: Dandanes obstaja že toliko vsega tudi za najbolj nemočne ljudi in otroke, da tudi to verjetno ni ravno nujno. Če že šola ni dostopna, se vedno najde kakšna prav tako blizu, ki je bolj dostopna. Vedno obstajajo akcije, kjer zbirajo denar tudi za prilagoditve...

Jaz torej ne vidim razloga, zakaj bi se otroci šolali doma. Zakaj neki bi jih prikrajšali za izkušnje, za življenje?

Tudi če iz dobrega namena, da bi jih obvarovali, bomo naredili le še slabše. Slej ko prej bo moral otrok iz našega zavetja, v svet in starejši ko bo, bolj bo 'napumpan' s resnico, 'kako naj bi bilo' in ne bo vedel 'kako v resnici je'. Takrat bo doživel pravi šok, v življenju se ne bo znašel, saj bo doživljal samo poraze in razočaranja.

Otroke moramo vključiti v neko normalno življenje, da se naučijo določenih korakov k samostojnosti in da na koncu postanejo odločne, realne, samozavestne osebnosti. Vrtec ni tako zelo pomemben, a kasneje, šola je. Tam senamreč nauči vsega, dobrega in slabega. Tam štarta v življenje, čisto svoje, samosvoje.

In vsak starš bi moral svojemu otroku to omogočiti.

In še na koncu: Tudi mene je včasih presneto strah, kako bo Sara vstopala v življenje, ali se bo lahko česa naučila, ali jo bom zmogla pripraviti do neke stopnje samostojnosti, ali se bo znala braniti in boriti?
Pa je zaradi vseh teh dvomov in vprašanj ne bom varovala doma.

Ravno nasprotno, tudi volk dobi trdo kožo šele, ko ga volkulja vrže iz brloga. Tako je življenje bolj razburljivo in zato bolj zanimivo:)

papa