PETEK TRINAJSTI

Vcasih sem imela ta dan za srecen dan... Kar tako, zdelo se mi je zanimivo, pa se vedno sem bila proti nekemu vecinskemu mnenju.
No, odkar se zavedam, da sem se od mami poslovila ravno na petek, pa se trinajstega je bilo, to ni vec srecen dan. Ni pa tudi nesrecen. Je kr neki.
Opazim, da je, ceprav je tak poseben dan, kot vsi ostali. A je zaznamovan, ima svoje ime in zaradi tega imena in redkosti pojavljanja tega dneva si ga se toliko bolj zapomnimo.

In kaksen je danasnji?
Sara je ze na jutranjem sprehodu zaspala v vozicku. Kot v starih casih, ko sva vozickali na dolge razdalje:) Le da mi danes to ni prislo tako prav kot tedaj.
Pri nama je bila tudi Barbara. Ima cudovit prstan na levem prstancu in se vedno tisti sijoci obraz. Ona nosi s seboj polno vreco neke cudovite karme, zna se pogovarjati, kot bi se videli ravno vceraj, pa ceprav je bilo pred pol leta. Sara je bogatejsa za eno cudovito knjigo, ki sem jo jaz ravnokar prebrala, jaz pa imam novo zalogo milke s celimi lesniki:)
Barbara, hvala ti! Vedno prineses sonce s seboj in tiste soncnice s konca sveta:)

Sicer pa me je strah morja. Ja, jutri odrinemo. A vceraj me je stisnilo pri srcu.
Povod je bil ocitek, da sem slaba mati. Pardon, da sem slaba mati avtomatsko, ker sem samohranilka. Okoliscine so bile izredne in beseda je kar padla. Mene pa tako zbodla, da se vedno boli.
Je res, ce otrok 'nima' oceta, da je mati zato slabsa?
Vedno sem bila namrec mnenja, da sem zato, ker sem sama, toliko bolj pogumna in mocna. Ker ne rabim nekoga, ki s srcem ni z menoj in z malo. Veliko lazje bi prenesla dejstvo, da mogoce zato, ker sem sama, nisem dobra v vezi z nekom. Mogoce je to res.
Nikoli pa nisem imela tega za kriterij dobra-slaba mati.

No, in tako so se razvila vprasanja, kako bom sama s Saro na morju?
Res je, do sedaj sem imela vedno nekoga zraven. Takega, ki mi je Saro prijel, ce je bilo treba in opravil tiste drobne stvari, a zelo veliko uslugo. Ponavadi je bila to tetkica ali, nazadnje, Irena.
In mene sedaj skrbi, ceprav sem imela ze celoten plan v glavi. Saj imam vedno vozicek zraven, za mizo bo njen avtosedez, da bo sedela v njem... A vseeno, prebudil se je nek stricek po imenu Strah. In kljuva po meni, mi trka po kosteh in me strasi.
Kaj ce bo imela napad? Po tolikih mesecih, pa ravno zdaj? Kaj ce bom storasta in padem? Kaj ce bo bruhala? Kaj ce...

Izmisljevala sem si ze razloge, zakaj bi ostala doma. In tuhtala, kako naj na vse pozabim in postanem flegma.
Bomo videli. Iti 'moram', vzela bom vse s seboj, orozje pa pustila doma. Upam, da bosta morski zrak in lepota lesketajocega sonca v morju naredila svoje in me sprostila.
Tako bova s Saro lahko cofotali, nabirali skoljke, se igrali s kamencki in pripovedovali Lari in Lovru pravljice. Telovadbo na plazi ze obvladava (sva vadili zunaj na dekici) in si ne bova znova prebili ustnice. Svincnik pa bova tudi vzeli, da bova posebnim izbrancem poslali kartico:) Ce je ne dobite, se lahko vprasate, zakaj nimava vasega domacega naslova in zakaj @ na postarje ne deluje?

No, malo sem ze pregnala strah. Dokler se med pakiranjem spet ne priplazi, sem varna.
Nic bat, prideva cez en teden, z lepimi fotkami, s kaksno dodano kilo in centimetrom ter z nasmehom na obrazu:)

Naj bo nasmesek tudi na vas in okoli vas!
papa