NAJ BO LEP TA DAN...
...NAJ ZVRTI SE TI V GLAVI:)

Res se okoli teh vcerajsnjih sedmic pri nas pocutimo dobro. Vsaj jaz sem polna neke pozitivne energije, pocutim se bozansko (v svojem telesu, hmmm... se moram zamislit?) in dnevi so mi tako vsec, ker jih avtomatsko zapolnim s samimi super dogodki.
Danasnje jutro se je zacelo z dogodivscino. Dedi, njegova in njena hci so zaspali. Pa ravno danes, ko bi morali biti navsezgodaj na Brniku, v pricakovanju dopusta na Malti. No, pa smo dirkali do Brnika. Midve s Saro in tetkica iz Smarce, oni z Jesenic. Zgleda, da so se ujeli letalo in upam, da se ze namakajo ali soncijo na kaki super plazi:) Naj se imajo fino!
Tako, s Saro imava spet en teden tavelik avto, komaj cakam da spet sedem za tisti volan:)

Zjutraj 'smo' spali do devetih (saj veste, otroci postavljajo urnik). Potem pa en zelo pocasen zajtrk in hitro ven na sonce. Na vrtu sva postavili sencnik in lezalnike, pobrisali mizo (za silo) in pocakali na dolgo pricakovan obisk. Najprej sta prisla Ines in Lovro, potem se Tina in Lara. Midve s Saro sva uzivali.
Posebej mi je bilo vsec, da je bila Sara tako pri Ines kot pri Tini, ko sem sla jaz gor. In bila je cisto pridna. In bila je brez plenicke.
Ja, zdaj ko je ze nekaj mesecev suha, sem se odlocila, da bo tudi zunaj v spodnjih hlackah. Res je, ne zna mi povedati, ce jo tisci, ampak saj tudi kaksen triletnik se spusti v hlace, zakaj nebi tudi Sara? Itak pa je bila do sedaj v plenicki vedno suha, ker ima glede tega nek ustaljen urnik in zgleda da nama obema ustreza:)

V glavnem, bila sem ponosna nanjo! In se vedno sem, kajti ko sva prisle gor, je tako lepo pojedla in takoj zaspala, ceprav sva malo zavlekli 'dopoldanske aktivnosti'...

Se mi je pa danes zgodilo tisto, o cemer sem razmisljala vceraj. In prav o tej stvari sem nameravala pisati danes, ko sem napovedala zanimivo temo.
Torej, gre se za terapevtsko kolonijo v Elerjih. Minilo je ze dva tedna, a jaz se nisem nasla nobene priloznosti, da bi komu povedala, kako je bilo, kaksni so obcutki in kaj sem tam dozivela.

Vceraj smo se s sosedovima pogovarjali ravno o Sari. Tako sem bila po eni strani vesela, da sem dobila priloznost in povedala nekaj vec o njenem stanju, ker ju je zgleda res zanimalo.
Hkrati pa sem doumela, da bo vedno tako. Ni moja dolznost, da jaz Saro vkljucim v druzbo drugih otrok. Moja dolznost je, da ji to pustim in predstavim situacijo, ji mogoce kdaj pomagam pri igri. Kako pa jo bodo sprejeli drugi otroci (zdravi), je odvisno samo od njih in od njihovih starsev. Nisem jaz postavljena tu zato, da bom nekemu malcku razlagala, da Sara ne more z njim metati zogice ali skakati kolebnice. Zato so tu starsi drugih otrok. Od njih je odvisno, kako bodo svojemu otroku razlozili, da Sara ne zmore. Oni bodo to znali, a na nacin, kot ga oni poznajo in dopuscajo. Ali bodo rekli, Sara ne more, ne zna in bodo otroka 'umaknili', ali pa bodo rekli, Sara ne zmore, bodo pa predlagali nekaj, kar Sara zmore.
Moja dolznost je samo povedati starsem, ce me vprasajo in pokazati, kaj Sara zmore.
Prepricana sem, da bi z vsakim otrokom veselo pogledala knjigico, to je njena strast. In prepricana sem, da bi veselo navijala, ce bi ji drug otrok kaj zapel ali zaplesal.

Do te teze sem nekako prisla ze v Elerjih, danes pa mi jo je Tina potrdila. Ja, danes sem koncno dobila dolgo pricakovano vprasanje, kako je bilo v koloniji, kako si se pocutila? Tina, hvala ti, da sem ti lahko povedala!

Torej, kolonija s Sonckom je bila super. Bila je moja Sara, cerebralcica. Anze, lazja oblika cerebralne, hiperaktiven in zelo lep fantek, navihan:) Bil je Anis, z bratom Alenom. Anis ima tezave s srckom, prezivel je, ko so ga kirurgi odpisali, je pravi borec, caka na ponovno operacijo. Bil je avtist Rok z bratom Juretom. (mislim, da se nisem zmotila pri imenih?) Prisrcen fant, prijazen in nezen. Bil je Matic, z bratoma Janom in Nejcem. Cerebralec, pameten fant. Bila je Sara, prav tako iz Kamnika, cerebralcica. Bila je Liza, ze malo vecja princesa, in Masa, pol mlajsa od Lize. Tudi onidve sta bili (poleg nase Sare) vozickarici, cerebralcici.

In poanta vsega je bila razbremenitev starsev in sorojencev od tega vsakdana, ki je zaznamovano s soncki s PP. Bili so pogovori, seminarji, preprosta druzenja, ustvarjanje, smeh, jok in malo ucenja. Ucenja preko drugih, preko njihovih izkusenj.
Jaz osebno sem najbolj ohranila predavanje Marije Bozic. Ona mi je res potrdila vsa moja dognanja in razmisljanja, odgovorila na skrita vprasanja, dopolnila, cesar se nisem dosegla in kar je najvaznejse:
Potrdila mi je, da delam prav. Da je na meni, kako bo Sara sprejeta. Da je na meni, kako se bo sama sprejemala, dozivljala. In potrdila mi je, da Saro sprejemam taksno, kot je, in da je zame taka popolna.
Vse to je naredila brez nekih posebnih besed, z govorom, namenjenim vsem, z govorom, ki ga govorijo izkusnje, znanje in zivljenje.

In kaj sem dozivela? Dozivela sem sprejetost po 18. mesecih. Nekaj tistega, kar v tem svetu ne obstaja. Ko si zelis povedati, kako se pocutis ob vsem tem. Ko si zelis povedati, cesa te je strah. Ko si zelis povedati, kaj si zelis. In ko zelis povedati, kdo si.
Najprej sploh nisem hotela vedeti, da to res rabim. A rabila sem, in rabila bom drugo leto.
Ne da se opisati obcutkov, kako je, ko te nekdo razume. Ko nekomu ni tezko poslusati in ko se nekomu sploh ne zdi, da jamras o problemih. Tam smo bili zato, da si izmenjamo, kar dozivljamo ob nasih sonckih. In tam smo bili zato, da si povemo, kako se borimo z okolico.

Letos sem bila sicer zadrzana, nisem se ravno odpirala, nisem delila svojih obcutkov. Rabila sem samo neko potrditev v sebi, da nisem edina in da so ljudje, ki to razumejo, ki to dozivljajo.
Zelim pa si, da bi lahko sla tudi drugo leto, da bi takrat upala povedati kaj vec, mogoce s tem pomagati komu, kot so letos drugi pomagali meni.

In ko sem ze ravno pri Soncku... Spet sem gledala oddajo o dr. Tasicu, verjetno jo bom naslednjic znala ze na pamet. Odkar sem zvedela zanj, mi ne da miru, a do sedaj nisem imela denarja za njegovo terapijo, zato se nisem prijavila. Sedaj sem si rekla, da takoj septembra Saro peljem k njemu. In Tini se enkrat hvala, saj mi ga je ona 'predstavila' in predlagala:)

Torej, naj bo lep ta dan!
papa