Ravno prav za današnji dan.
Ob jutranjem pogledu v ogledalo mi je bilo že jasno, da prihaja spet tistih nekaj dni v mesecu...
Uh, no, pa saj sem že včeraj in predvčerajšnjim sumila, ker sem bila neznansko lačna vsega: pice, čokolad, pudingov, krofov, kremšnit, mcdonaldsa, vsega...
Pa sem se vzdržala, kar zvišuje moj ponos :)
No, tisti jutranji pogled torej...
V dneh, ko nastopa ta precej smotani pms, sem si v ogledalu celo všeč.
Z vsako frizuro, s kremo ali brez, z nasmehom ali brez.
Ja, sem čudna, boste rekli.
Ne, samo ostalih nevemkoliko dni v mesecu si nisem všeč v nobeni pozi, sebe vidim kot eno spako tja v obraz. Res, nimam kompleksov, ne želim biti Paris Hilton, le pač nimam takega okusa, da bi bila sama sebi všeč.
Torej, spet k tistemu pogledu... Podrla sem si zvečer spletene kite, malo pofenala še vlažne lase in se občudovala.
Hkrati sem si zmogla umiti zobe in se namazati s tistim pudrom, ki je bil napačno dostavljen od Oriflamea. Ob vsem tem pa sem se s strahom zavedala, kaj me čaka v teh dneh.
Moje manično razpoloženje seveda.
Čez pol ure sem že sedela v avtu, na poti proti vrtcu...
Bilo je nekje sredi Jarš, ko sem si rekla, mater, pa lih v avtu moram presedet tolk časa, ker samo v avtu toliko razmišljam.
Preveč razmišljam.
Čist too much!
Vožnja mi v vsakem metru poti niza nove asociacije.
Misli je tisoč sto na minuto... Si predstavljate, s kakšno hitrostjo morajo potovati tisti modri človečki iz risanke po moji glavi? In s kakšno hitrostjo mora tisti dolgobradi starešina v centru možganovine pritiskati na gumbe v svoji pisarni? Uh, so kar zaposleni :)
No, vsaj brezposelni niso... Čeprav ne vem, ali imajo kak sindikat, saj se nihče ne pritožuje zaradi plač, hihi :) Mogoče se bojo, ko bojo/če bojo vidni rezultati hujšanja...
No, te moje misli torej...
Najprej misel, kako sem se zjutraj nasmehnila, ker sem si bila všeč.
Rekla sem si, zdaj bi me mogel kak fant gledati s takim občudovanjem...
In hop, smo že tam!
Misli se usmerijo v negativo, zakaj ne obstaja tak fant, ki bi me 32 dni v mesecu videl takšno?
Zakaj nihče nima takšnega okusa, da bi ob pogledu name zamomljal, ta je pa luštna...
Čez nekaj trenutkov že mislim na to, kako so meni lahko ženske tako lepe, v vsaki najdem nekaj fascinantnega, vrednega vsega občudovanja tega sveta... Samo v sebi ne :(
Mah, od teh misli odhitim v opazovanje hiš.
Gledam, kam bi pri kakšni hiši prislonila dvigalo...
Bi šla mogoče klančina?
Se že peljem mimo Špeline hiše, ob vsakem mimohodu si zaželim ene kavice, wau, celo na obvoznici. In ker Špelo povežem z obvoznico, se spomnim še na Barbaro in Majo.
Priznam, zdajle sem se spomnila še na Katjo, Urško in Natašo, a v tistih efektih asociacij slednjih ni v moji glavi.
Potem tuhtam, kdaj bom spisala tri smse.
Kot da je tako težko. In da vzame toliko časa.
Ne, res ni, samo vedno počnem ravno kaj takega, da se ne morem skoncentrirati na telefon, tipkanje in pisanje pametne vsebine.
Bom. V kratkem bo biiip biiip pri vas, bejbe :)
Sem že zavila proti Rodici, spet gledam hiše.
Tokrat ne ogledujem več možnosti za dvigala in klančine, ampak si mislim, kako mi bo vse to uspelo.
Dopovem si, da mi ne bo.
Spet poplava minusov, nakar si rečem, da bom na fb napisala, da bi najraje spala cel dan in jokala, jokala...
Pa si mislim, kolk si smotana, samo smiliš se sama sebi, ves čas jamraš!
Potem iščem razloge, zakaj se nebi smela smiliti sama sebi?
Nič mi ne rata... Edina stvar, ki jo v življenju rabim, je moški.
Sem že pri Ravbarju.
Spet folk, ki misli, da je na svojem dvorišču in lahko pelje kjerkoli, kadarkoli, kakorkoli.
Ne, zavijem, pa naj butne. Se je umaknil.
Tukaj spustim nekaj sočnih.
Pomislim, zakaj samo v avtu govorim grdo?
Mogoče pa sem zato nestrpni voznik. Čeprav ne gonim, ne maham drugim in ne hupam.
Samo prekolnem jih, važiče.
Pa se spet zamislim, kako sem prišla daleč.
Pa čisto sama. Svaka čast mi.
Dopovedujem si, da mi bo ratalo. Da bom že našla nekoga, ki mi bo pomagal.
Da me ljudje ne bojo obsojali, da se jim ne bom zdela grebatorska.
Ja, jaz sem močna.
Evo, eni bi prodali moj avto, se jim zdi ful vreden.
Pa kaki, niti starega cliota ne dobim več v zameno za mojega črnega vranca :(
Spet asociacija, zakaj dopuščam, da se otroci igrajo na našem dvorišču?
Kamenčki direkt v moj avto... Naslonjena kolesa, mečejo palice karpovprek...
Še ograjo bi imela.
In nadstrešek.
Joj, koliko bi imela.
Spet pri denarju...
Koliko bo dvigalo?
Kdo, kdaj, ljudje govorijo.
Šmarčani so strupeni, veste.
V vasi trije otroci na vozičkih. Sara, Anže in Žagarjev.
Vsi so kar naprej na tapeti. Jaz te tapete ne vidim pozitivno.
Najbolj pozitivna stvar, ki jo slišim je, kakšni revčki. Pa sploh niso.
Še huje, zakaj jih sploh imajo? Samo fehtajo denar od vseh, da lagano živijo.
Prosim, bi kdo kaj pomislil? Ljudje ne vejo, kdo je moja mama. In grejo pravit njej o tem. In ona meni. Sva obe jezne na njih. Ona bi jih najraje kastrirala, jaz poslala na kakšno predavanje.
Vrtec. Evo, še stojijo. Dovolj kmalu sva, niso še za mizo.
Na Hit kliče tip iz Izole. Še malo sedim, da ga slišim do konca.
Burja na fertik. Se spomnim Brigite, ta teden je z Živo v Stari Gori. Groza, nič kaj hvaležno.
Vesolje je na moji strani, ko je prejšnji teden dalo sonce in toploto.
Kar nazaj bi šla. Tip da telefon ven, da slišimo burjo.
Ugasnem, greva Sara!
Joj, kako jo nesem. Me vsi čez okna gledajo, Sara bodi pridna.
Ok.
Domov sem šla pol ure kasneje, Jana je bila ravno na mestu za klepet.
Joj, sem jim jo ukradla, ampak me podpira. Odkar je pazila Saro za poroko, ve, kako je težko.
Je rekla, da šele zdaj razume, kako je bit cel dan z njo.
Bi jo dala še komu v varstvo, da bi utihnil.
Joj, zakaj ta sneg, rada bi šla na Mengeško.
Še šuštarju bi poslala sms, če je vstal, če se mu da zraven... Ah ne, bo mislil, da sem obsedena. Bom počakala, da bo on spet kaj poslal. Kaj pol, a naj grem?
V takem ne morem. Če fajn začne padat, mi še kje spodrsne, zemlja je zher vsa vlažna.
Nič, grem domov, ok.
..Kai, greva ven!
Konec ulice, gledam, če je v službi.
Hmmm, zakaj zadnje tedne ne mislim več toliko nanj?
Zaradi Jerneja, seveda. Nejc, Jernej, ojoj, zdaj ga kličejo vsi Nejc, pa se mi zdi smešno.
V šoli smo ga klicali itak čist mimo.
Zakaj mi skos piše? To ziher ni normalno, pol bi mi vsi sošolci poslali minimalno en sms na teden.
Ne, ni normalno.
To si govorim do konca potke, da ni normalno.
Tip mora imet en namen.
Komaj čakam, da spet dobim sms. Ali da me klikne na fbju. Joj, pa sem obsedena.
Da se zmeniva za to mengeško, da vidim kako zdaj izgleda.
Pravi, da se malo bolj zrihta, kot v srednji.
Joj, sam kako bo reagiral, ko bo videl mene? Me bo sploh spoznal?
Ja, saj ima fotke na fbju. Joj, ne, tja dam fotke samo une kjer se ne vidi toliko kil.
Joj, bo šokiran. Bo celo pot gor tiho. In pol nikoli več.
Hihi, bo na obletnici drugim povedal, da sem čist druga.
E, kaka baba! Prav babja sem, ena zakompleksana ženska.
Sej druge debeluške tut dobijo fanta.
In on je tut mal okrogel. To mi je plus.
Kai, ne tam srat, nimava vrečk!
Evo, sva že pri mizarju. Vseeno grem tam mimo z glavo usmerjeno v desno, da vidim, če ga uzrem... Nič. Ok.
Ja, Damjan je res tip in pol. Pa ga ne poznam, kakšna sem, mogoče je pa prasec. Mogoče pa svojo frustira in sploh ni tok dober...
Joj, ko bi vedla. Maja me ima že dost, ko jo vprašam kaj o njem. Ona bi mi zdej podturila Petrovca, jebača, sem v enem dnevu na poroki videla, da mu je vsaka všeč. Itak bo spet z Alenko, že statistično se ve, da bosta že stotič nazaj skupi. Joj, ta Alenka, mora bit fajn zaljubljena da ga prenaša. Ma, kaj sodim, sej jih ne poznam... Sem smotana.
Jernej bi mi lahko povedal, kaj mu je. Kaj misli.
Valda, tipi tega ne govorijo. A pa sploh kaj mislijo?
Kako morejo bit o vsem tem tiho, ko pa se meni zdi najbolj pomembno, da lih o takih stvareh govorim?
No, on je vsaj vzgojen verjetno dobro, sej je ministriral...
Saj res, semenišče, hihi :) Ga moram vprašat, kaj je iskal tam dve leti :)
Joj, Zlobko... Kaj je pa temu, kakšen je ratal, čist ko župniki.
To imajo zih veliko skrivnosti, ker se kar ne pogovarjajo več. Ah kje ti bo povedal, kaj počnejo...
Ma, Zlobko... Kar naj bo, kaj se je pa norca delal iz mene! Itak so bili vsi zaljubljeni v Tjašo, js sm jim bla samo pot do nje. Prasci jedni.
Mogoče pa tut Jernej skriva kaj takega? Ampak sej nisem z nikomer več v stikih...
Oni živijo čisto drugače.
Stari so dost, da bi se zresnili, poročali in imeli otroke...
No, vsaj ne bom tazadnja diplomirala. Joj, saj res, Puciharjeva.
Hmmm, grem zdej pisat seminarsko.
Kai, greva!
Kai, pusti ptiča!
Ojej!
V tistem je prišel Damjan iz delavnice, pa nikoli ne vem, kako dobro vidi.
Baje ljudje brez očal vidijo tudi tistih 15, 20 metrov daleč, kdo je tam.
Jaz ne vem, nikoli nisem videla prav posebej razločno dlje kot 4 metre.
No, glej ga, kaj je dober. Kaj bi dala, da bi me kdaj pozdravil. Joj, pa ne, sej bi zmrznila.
Kaj mi je, zakaj vedno, ko mi je nekdo všeč, pride še eden?
In zakaj ni nikoli nihče od fantov, ki so mi všeč, available?
Naj že pride mimo kdo, ki mu bom všeč. Neda se mi več delat moških del pri bajti.
Naveličana sem tega, ne rabim ponosa, da znam postoriti marsikaj.
Raje bi imela fanta, kot pa da sem sama.
Mene nihče ne razume. Jaz zdaj vem, kako sta se počutili Ana in Maja pred leti.
Stara sem že. Zebe me.
Rabim objem. Samo objem.
Doma...
Evo, to je utrinek mojih misli. Ste prišli do konca?
Jaz se v njih popolnoma znajdem, če se pa vi ne... Hmmm, vaš problem, hihi :)
Seminarska je na isti točki kot zjutraj.
Zdaj šibam naprej, dnevu naproti, polno mini opravkov čaka...
In ko bom sedla v avto, bom mislila naprej...
Bodite lepo!
Petra in Kai
