ČUDNO PREČUDO

Jooooj! Zadnje dni imam premočan pms, čeprav še ni čas zanj :)

Sitna sem in tečna.

Pa ne zaradi pmsja, in čeprav je tudi facebook potrdil, da imam bipolarno motnjo, tudi to ni krivo.

Krivi so ljudje. Ja, seveda, čisto po moje, vedno je treba krivdo zvaliti na druge!

No, pa se bom popravila: kriva sem jaz in moje interpretacije ljudi, odnosov in besed.

Že dolgo, dolgo, zares dolgo nazaj sem se odločila, da ne bom več afna.

Da ne bom več potresala z mojim freaky humorjem vsake buče, ker pač ni razumljiv (humor).

Da ne bom več skakala v besedo.

Da ne bom več za vsako ceno česa pripomnila.

Da bom bolj tiho, tako kot sem bila včasih, da vsi spoštujemo tihe in dobre, racionalne, prizemljene, odgovorne ljudi.

No, pa se meni ni obneslo.

Saj mi ni treba omenjat, da sem vse to nekoč bila?

Tiha, prizemljena, (preveč) racionalna, odgovorna.

A me je ravno zaradi tega pustil prvi pravi fant!

Takrat sem se odločila spremeniti.

Velikokrat sem se morala opomniti, da moram odpreti usta in kaj reči.

Sandi mi je rekel, da je vseeno kaj govorim, nekaj tja v tri dni, pa bo :)

Potem me je še nekaj izkušenj dvignilo v zrak in padla je odločitev, da se bom prepustila, pa bo kar bo.

Kar nekaj let sem sfolgala s tem. Čeprav sem imela tudi prijateljice in prijatelje take, da so živeli iz dneva v dan... Naivno. Jaz pa sem si vedno potiho želela, da bi me kdo spoštoval.

A take, kot sem bila prej, ni nihče maral. Nisem bila za fore in nisem bila zabavna.

Nova Petra je bila vsaj malo bolj družabna.

Tako sem se vsaj pogovarjala s sošolci, lahko sem šla z njimi na tarok in povabljena sem bila na dve žurki. Za mojo drugo družbo pa itak zdaj vem, da sem se jim zdela afna.

Čeprav gre nekdo zdaj po vseh teh letih malo po mojih stopinjah (pa jo vseeno spoštujejo in imajo radi).

Odkar sem mamica, sem se precej spremenila.

O samozavesti in samopodobi nebi, saj očitno zelooo niha :)

Trenutno je števec na nuli.

Bili so nedolžni dnevi in nedolžni klepeti prek ekrana.

A kar nisem mogla verjeti, ko mi je že četrta oseba v roku dveh tednov rekla isto:

Da dokler me ljudje ne spoznajo, se zdi da sem neumna. Zato, ker sem tiho.

Moja ciljna skupina za dobre prijatelje so sedaj čisto drugi ljudje.

Sprejela sem dejstvo, da Ani, Marti, Zlobku, Mihu in skavtom nisem bila nikoli všeč.

Zdaj se mi včasih celo zazdi, da zanje niti nisem bila vredna biti človek.

Pa sem prebolela.

A da se mi po toliko letih, ko imamo malo več pameti kot v srednji šoli, več izkušenj in več vrednot, dogaja spet vse isto, tega kar ne morem verjeti.

Ozrla sem se malo nazaj, sestavila par koščkov skupaj, seštela nekaj cifer...

Odgovor je pravi, res sem malo za Luno.

A ne v moji glavi. Ne zame. Meni se zdim čisto normalna.

Sem pa sestavila mozaik, in nase pogledala čez druga očala (spet).

Čudim se le, zakaj zame veljajo drugačni kriteriji?

Ni mi hodit zvečer ven, ni mi, da bi imela tisoč ljudi okoli sebe, ni mi, da bi me vsi poznali, ni mi do alkohola (ok, kak deci cvička sem in tja :))...

Za moje pojme sem za 26-letnico čist mimo.

Razumem se z ljudmi, ki imajo otroke ali pa so stari nad 30.

Pa si mislim, Magdo vsi spoštujemo. Pa je tudi tiha.

In Ingrid tudi vsi spoštujemo. Pa je mladostno razigrana.

Pa Senado spoštujemo. Gre rada na kavo ali žur.

Pa Alenko in Barbaro, Majo...

Vsi so različni, a vse imamo radi in jih cenimo.

Je mogoče res, da so vse te ženske močnejše, ker imajo ob sebi partnerja?

A meni se zdi, da bi bile tudi same enako močne.

Ne vem, si zvečer povesta, da sta močna, da se zjutraj zbudita z nasmehom in energijo za zunanji svet?

Ne da bi jim zavidala, a če je to ključ, potem jim.

Mogoče so samozavestne zato, ker jim partner pove oziroma pokaže, da so spoštovane.

Če je poanta v tem, potem je pač jasno, kaj fali pri meni.

A nočem verjeti, da je to to.

Ne more biti občutek oziroma vedenje, da si v redu oseba in da si spoštovan, pogojen s tem, da imaš partnerja.

Močno upam, da ni tako.

Še močneje pa si želim odkriti, kakšni so pogoji za vpis med to elito.

Vem, da mi nihče ne bo govoril, da me spoštuje.

Tega si niti ne želim, ker na kaj takega nebi znala odreagirati, prej bi si mislila, da se še bolj norčuje iz mene.

Želim pa si iti med ljudi brez občutka, da me gledajo drugače.

Brez, da bi slišala v vsakem razgovoru, da sem drugačna, da to in ono delam čisto drugače. Brez, da bi morala zagovarjati svoja stališča in dejanja.

Želim si samo, da bi kdo razumel moje želje, moje razmišljanje in moja dejanja.

Do takrat pa se počutim čisto sama v svojem svetu, na tujem Planetu :)

Petra

LJUBEZEN

It takes two to tango.

Jutri je baje praznik zaljubljencev.

Kot ob božiču, ko naj bi praznovali rojstvo, čeprav vsak svoje rojstvo praznuje na svoj dan.

Zakaj je potem Gregorjevo, ko naj bi se ptički ženili, dan s približno isto definicijo?

Čez nekaj let bomo praznovali verjetno še dan zaroke, čeprav se ne bodo zaradi tega vsi zaročali na tisti dan.

In dan službe, čeprav verjetno v tistem dnevu ne bodo vsi v službi...

Ja vem, še vedno imam bedne primerjave.

V glavnem, v zraku je pust, a morajo nujno zarezati ostro črto, narediti pavzo za maske in poudarjati, da je jutri Valentinovo?

In ojoj, ti dnevi imajo imena po imenih (baje koledarsko...) in si zato zaslužijo veliko začetnico.

Božič je že precej časa brez te big začetnice.

Saj vem, verjetno sem zaradi svoje 'vere' pristranska, ne navijam sicer da bi bil božič Božič, lahko pa bi bil Jezusovo, da bi bil vsaj po imenu dneva približno enakopraven.

Dvakrat že zašla vse do božiča...

V tretje gre rado.

Torej.

Vsi poročeni, vezani, zaljubljeni tukaj sploh nimate besede.

Slišala sem že vse vaše komentarje, izhodišča, nasvete, pa da boste vedeli, zapomnila sem si.

Tako da vem, da poročen včasih tudi ni luštno biti, pa tudi pari se kregajo.

Ampak, saj kam pa pridemo, če se ne znaš skregat?

To še ne pomeni, da mi lahko ob vsaki priliki rečete, kako fino je, da sem sama.

Če bi bilo tako fino, verjemite, potem bi bili tudi vi sami, dragi moji.

Potem bi bila razlika v spolu namenjena le temu, da bi se dejansko samo razmnoževali in veselili.

Pa ni.

Namenjena je temu, da živimo skupaj.

Da se spoznavamo, da smo si v oporo, da se znamo skupaj smejati in jokati.

Da sklepamo kompromise. Ter da si zaupamo in se spoštujemo.

To je, vsaj zame, ljubezen.

Poznam nekaj parov, ki imajo to čarovnijo.

V vsakem, dobrem ali slabem trenutku se jim vidi, da ljubezen med njimi živi.

Tudi če sami včasih to pozabijo. Ali pa se jim zdi, da so čisto sami.

Se vidi. Živi.

Dokler je ne bom v nekom našla tudi sama,

bom iz principa, iz same otročjarije, iz trme in iz ščepca žlehtnobe prezirala Valentinovo.

Veliko ljudi me sprašuje, zakaj nimam fanta.

Odgovor je preprost. Mogoče smešen, se komu zazdi, da se norčujem ali sem dejansko neumna, a je kruto realen:

Vsi idealno moški zame so poročeni ali pa imajo že fanta.

No, skoraj res.

Verjamem, da je nekje nekdo, ki bo nekoč tisti pravi.

Ne, nimam visokih pičakovanj.

Tudi izbirčna nisem.

In nimam na desetine zahtev, kaj vse mora imeti, kakšen mora biti.

Imam pa ravno kakih pet zahtev, kakšen ne sme biti.

Vam bom zaupala lik idealnega moškega zame.

Če ga slučajno srečate, mu povejte, da poznate idealno punco zanj :)

Torej, na žalost je prva zahteva kruta, a če dobro pomislite, imamo vsi v sebi to zahtevo.

Kaj pa drugega, vsake oči imajo svojega malarja.

Zato mora biti meni lušten.

Tukaj, prosim, ne ugovarjajte, saj so okusi različni.

Pa priznajte, da tudi vam kdo pač ne potegne na pogled.

Potem misel, da bi se morali s tem obrazom sprijazniti in ga gledati praviloma zelo zelo dolgo... ni lepa misel.

Vam zaupam, da so mi tisti luštni tipčki zares luštni. Se kar stopim ob njih.

Naprimer, če vzamem za primer Slovenca, Klemen Slakonja. Cukr :)

No, tudi Miki Bubulj ima karakter, da topi. Pa še majhen je, iii :)

Med tujimi, moje oči z malarji dfinitivno ne prenesejo kakega Brada Pitta ali Vin Diesla. Verjetno sem narobe napisala, pa vseeno.

V nekaterih zornih kotih mi je recimo všeč Jude Law, ki sem ga tudi dolgo zavračala. Večno lepi so pa itak Mathew MacConaughey, Chad Michael Murray in Colin Firth.

Da se ne boste zgražali, kakšen božanski okus imam.

Ne, ne. V real lifu je to vse drugače. Ne vem zakaj, ker si včasih rečem, če bi v preteklosti raje izbirala fante, ki so mi bili luštni in ne tistih, ki so mi bili ok, potem bi bilo vse drugače.

A sem vedno raje izbrala tistega, s katerim se je bilo dobro pogovarjat in družit.

Sama sebi pa še vedno ne morem verjeti, kako sem se nazadnje zatrapala.

Tudi to vam bom zaupala, ja. Čeprav je bojazen, da ga mnogi bralci poznate in ga boste prepoznali. Mi je vseeno.

Bilo je na Majini poroki. Ko sem lovila ukraden šopek, sem si vmes prislužila pijačo za šankom.

Madona, sem si mislila, tukaj sem edina samska, pa kar dobim objeme al kaj...

Sem ga pogledala in mi je sličil na strica Braneta. Res. Torej, nič privlačnega.

Še cel večer ga sploh nisem opazila. Itak pa so imeli vsi tam svoje boljše polovice, tako da, vsaj meni je samoumevno, da stvar (ok, oseba) ni na 'trgu'.

Potem pa je kar naenkrat plesal z mano. Zaradi količine vina se na žalost ne spomnim, o čem točno sva govorila, a očitno je moralo biti zanimivo :)

In ko sem ujela šopek, on pa podvezico, mi je Maja šepnila, da je to pa res ful v redu fant.

Od takrat ga še nisem izbrisala iz glave, čeprav mi ni jasno, ko gledam fotke, zakaj in čemu se tako smejim ob plesu z njim. In vem, da ima punco.

Zadnja stvar, ki jo želim je, da bi se katerakoli punca zaradi mene kdaj počutila tako, kot sem se jaz, ko sem predala fanta drugi.

No, vseeno sem izbrskala, da dela tukaj štiri hiše stran in ob sredah se nujno sprehajam s Kaiem ob točno določeni uri mimo, ko pride roba. Dvakrat mi ga je že uspelo videti :)

Toliko, da boste vedeli, frizuro ima nikakvo, nasmeh 'na o' in je tišlar. Ampak meni se vse to zdi popolno in zelo simpatično. Glavo ima na najbolj primernem mestu in srce tudi.

Vem, spet nekaj čisto po moje norega, otročjega, ampak lepo se je obnašati tako kot v srednji šoli, hihi :)

So, kar hočem povedati je to, da znam videti popolno v nepopolnem.

Vam bom enkrat pripopala slikico tega princa, da mi boste verjeli.

Res si ne želim kralja, visoko šolanega gospoda s svojim stanovanjem in dragim avtom. Ne, stanovanje in avto imam. Želim si le nekoga, ki se bo kdaj pa kdaj z mano šel enko ali vojno. Ali pa bova celo skupaj kupila karte Cezar in Kleopatra :) Nekoga, ki me bo imel rad, takšno kot sem in ne takšno, kot bi lahko bila. Nekoga, ki me bo spoštoval in si bova zaupala.

Prej sem rekla, da vem, kakšen ne sme biti.

Definitivno odpade vsak, ki so mu vikendi sredstvo za žure, ki ne pozna drugačnega družabnega življenja kot večerno posedanje ob kavicah ali, še huje, ob pivu.

In bognedaj, da se ne zna zabavati brez velikih količin alkohola.

Če mi kdo oporeka glede tega, kar naj, jaz sem takega imela, pa meni pač to ni življenje.

Kot drugo pa mora imeti vgrajeno zavest, da je ena punca ena in edina.

Če pride mimo druga, ki ga mika, ok. Naj me pusti in gre potem z njo.

Sem spada tudi meni ljubi stavek, da noben alkohol ni opravičilo za prevaro.

In kot tretje, definitivno ne sme biti brez življenja.

To pomeni, da mora imeti svoje dneve zapolnjene vsaj do polovice, in mora biti samostojen.

Za konec, ne sme se norčevati iz debelih ljudi.

Bolelo me je že v časih, ko sem bila sama suha, a je kdo kakšno pripomnil za mojo sestro.

Zdaj tega ne poslušam več, ljudje, ki jih moti debelost (saj mene tudi) do takih razsežnosti, naj najprej pometejo svojo podstreho.

Še to, zakaj torej sem sama?

To sem verjetno definirala že vsaj stokrat, pa bom še enkrat, da bo zares vse povedano.

Dandanes se večina družabne kronike dogaja po lokalčkih, ob kofetkih...

Jaz ne hodim na kofetke. Pa ne, da zaradi SAre ne grem, čeprav priznam, da je ravno ona vsakič znova več kot odličen izgovor.

Mi pač ni. Saj veste kaj pomeni, da mi ne potegne?

Verjetno sem se najedla tega v dveh letih, ko sem prekofetkala preveč, pa še stregla kofetkarjem.

To so obdobja v življenju, ki pridejo in grejo.

In moramo jih izpustiti. Ne zato, ker smo prestari ali karkoli... Pač prerastemo. Ne glede na starost. Eni prej, drugi kasneje.

Kjer se gibljem jaz, ne mrgoli ravno godnih samcev, čeprav bi bila najbolj vesela, da bi ravno na vsakdanjem terenu naletela na kakšnega :)

Saj se bom potrudila, ko bom imela več časa za to.

Evo, pa smo pri koncu.

Vsak čas bo ura polnoč in tu bo, ta slavni Valentin, ki ima ključ od korenin.

Letos mu sicer slabo kaže, da bo kakšno koreninico izkopal.

Upam pa, da bo ogrel kakšno srce :)

Vsem zaljubljenim, zasedenim, poročenim, zaročenim bralcem želim srčkast dan.

Zares, privoščim vam, da se crkljate pod prisilo imena dneva :)

Jaz pa bom čakala, da kak rdeč srček priroma do mene.

Zagotovo še ne bo kmalu, a ko bo čas pravi, bo gotovo tudi princ pravi.

Bodite lepo!

Petra