Odkar je z nami psiček Kai, je čas zapolnjen res do zadnjega kotička.
Tudi jaz imam malo več energije. Zase.
Tako se spet prav po otročje igram s Saro, mislim o mislih pa le še, ko sem s psom zunaj... Ostali čas, ko ni Sare in ko Kai ves priden drema pri nogah, izrabim za učenje in branje.
Ja, res, spet malo berem. Včasih se mi zdi, kot da že od mature nisem ničesar prebrala.
Ker je bil Alamut res zadnje čtivo, tako pravo, obvezno, sicer zelo všečno in zanimivo, a pod prisilo. No, pa se potem vedno spomnim, da od tedaj berem bolj knjige, ki so 'zame'.
Seveda po obdobjih, ki redno kar prihajajo in izginjajo, nikoli za vedno, a vedno so tu. Enkrat je torej na sceni drugačnost, otroci sončki, potem spet vsi čari samozavesti in samopodobe, zdaj pa so na sceni angeli v prav posebni obliki=)
Mogoče ob priliki najdem čas, da katerega podelim z vami.
Prišel je Miklavž, pa tudi že odšel=) Letos je Sari prinesel oboje, kar je bilo na njenem listku želja. Kombinezonček so zamenjale tople tople trikrat podložene hlače (ker sem potem razmišljala, da ima lahko take tople hlače, saj ne bo sedela v snegu in podobno...), sanke pa že čakajo na izlet v neznano=)
Je pa letos Sara srečala Miklavža tudi v živo. Tudi slikala se je z njim v naročju!
Tam ji je prinesel mini kuhinjo, ki je ravno pravšnja za domačo delovno terapijo=) Tako sedaj vsak dan skuhava meso in krompir (mnjami=)), popijeva sok, za sladico sladoled in celo za sabo pomijeva vso umazano posodo!
Sara uživa, ob tem trenira sedenje na tleh, sprošča roke in se srčno nasmeji.
Le posodico za kuhanje kavice morava še najti, pa narediti mini servetke=)
Jaz pa... Ob vsem tem se zdi vse idealno in super, kajne?
Saj je, no, bi bilo, če jaz nebi imela nekje v sebi še enega glasu, ki me stalno kritizira, ocenjuje, podcenjuje, komandira in si verjetno nasploh zelo želi, da me sploh nebi bilo.
Jah, ta glas je grozen. Verjetno je to moja druga osebnost. In zelo si želi prodreti v ospredje in postati prva osebnost. Borim se in borim, prigovarjam si, da sem čisto ok in da nisem svetovni čudak, da vsaj komu kaj pomenim in me ima vsaj kdo rad... No, pa je ta smotani glas kar na dobri poti, da mi uničuje dan za dnem, da mi v glavo kliče misli, ki so grde in me spravljajo v obup. Iz obupa pa strašanska slaba volja in napetost.
Upam, da mi bo borba uspela, čeprav obupujem in na koncu vedno verjamem, da je to res.
Zakaj? Ker vsak večer pomislim tudi na to, kako mi gre lahko toliko stvari narobe. Sedaj je prvi problem spet noga, ta zgodba očitno nima konca. Dan, ko ne vzamem ketonala, je grozen. Če vzamem ketonal, čutim stranske učinke (želodec). V stopalu, kjer so se zarasle kosti hitro in lepo, mi ena vedno hitreje raste navzven. Posledično me bolijo vsaki čevlji in v trgovini, tudi če bi hotela (beri: znala usmeriti denar zanje), ne dobim primernih novih. Vse mi je preozko v nartu. S to nogo se počutim že tako grozno. In nikomur ne upam pojamrat, ker že doma dobim odziv 'ne jamraj, pojdi k zdravniku'. Ja, samo zdravnik mi ne pomaga več, njemu je to vse ok in baje se samo nočem navadit. Kako naj se navadim na slabšanje stanja? Kje naj vzamem denar za čevlje po meri, ki so očitno neizogibni?
Da pa ni konec slabih stvari, zadnje čase srečujem ljudi (tudi na spletu), ob katerih se počutim neumna. Ne neumna, še nesposobna za povrhu! Pa ne, da se tako počutim, zelo si želijo, da bi mi dopovedali, da taka sem.
Mi lahko kdo sodi, da je narobe, da imamo psa? Ne, nisem ga jaz kupila, midve s Saro imava le vsa dovoljenja, da ga negujeva in crkljava. In po enem tednu pri nas je na Saro že naredil velik vtis, pusti ji biti, kakršna je in ga lahko vleče za dlako namesto boža. Ve, da se pri njej crklja in da njo lahko le liže po rokah (čeprav bi jo on rad še po ustih), na meni pa lahko tudi malo prime štumfe in copate... In po enem tednu skoraj ni več lužic v stanovanju, če so, so po naši krivdi, ker se obiramo na poti ven... Ne, nekateri so pa sveto prepričani, da jaz ne morem skrbeti za psa, da imam s Saro dovolj dela in naj se posvetim njej... Halo? Kaj bi šele bilo, če bi si še vedno želela otročka (zdaj si ga pa ne več!?!, hvala psu za to spoznanje) oziroma tri, kako bi sfolgala to in vozila dva vozička hkrati na sprehode?
Moti me, da se ljudje vtaknejo vame. Vedno in povsod. Stare mame po vasi sem že prebolela. Čeprav ne razumem, zakaj se ne vtaknejo v poročene mamice? Jih mož ščiti? Je zato, ker je poročena, super mama? No, jaz to za mnoge nisem iz samo enega razloga: ker samska ženska ne more (in ne sme?) biti dobra mama.
Po mojem mnenju je pa ravno materinstvo tisto, kar mi sploh gre v življenju. In ne kritiziram in ne komandiram drugih, čeprav nekateri delajo drugače in kdaj pomislim, da bi bilo bolje pa še malo bolj drugače... Ne, trudim se biti tiho. Potem pa ravno iz njihovih ust v moja ušesa (preko starostnega posrednika), da vse delam narobe in da ne znam živeti.
O, hvala lepa.
Malo negativnosti ne škodi. Vsaj ne, dokler še znam presoditi, da mnenja drugih niso pomembna. In dokler se znam iztrgati iz svoje vedno večje zakompleksanosti... Ker v tem primeru se vedno nagradim s še več pozitivnosti in optimizmom=)
No, nekaj pa še moram napisat! Čeprav bi si to zaslužilo svoj post na blogu: srečala sem Klemna Slakonjo! Ja, v petek dopoldne, ko sem namesto Miklavža kupovala čokoladice v Müllerju, je stal na nasprotni blagajni. Ker je bil brez las, sem morala vprašati tetkico, če mu je samo nekdo tako podoben ali je res on... No, pa je bil. Teh oči ne zgrešiš.
In ja, že nekaj tednov se vsako jutro (no, skoraj vsako) peljem mimo njegovega avtomobila. Zdaj namreč vozim v službo (spotoma, ko peljem Saro) še tetkico in brez očal sem videla njegov avto, na daleč=) Samo upam, da tja hodi gret posteljo in da ne živi v tistem starem socialističnem bloku...
No, kakorkoli... Stal je čisto blizu mene. Tako me je zmedel, da sem na blagajni samo plačala, čisto sem pozabila, da bi bilo kupljeno dobro spravit, naprimer, v vrečko. Bolj sem se ubadala s tem, zakaj hudiča se nisem oblekla normalno, kajti v vrtec zjutraj grem vedno v cunjah, ki so bolj za doma. No, v petek so bile na vrsti vsaj kavbojke in ne trenirka=)
Potem pa sem včeraj seveda spet malo pogledala na TV sredi popoldneva. Da sem preverila, če je res na ekranu tako drugačen. In je res. Puder mu prav paše, zakrije mozolj na čelu... V živo pa izgleda kot mi, navadni smrtniki, ko z belo belo poltjo spremlja soigralko (cimro? punco?) pri nakupu wc papirja in vode (bila je z roza etiketo, v kaj vse se vtaknem=))... Res je na ekranu in z lasmi malce lepši, a ko ga človek, kot sem jaz, vidi v živo, je še vedno favorit na naši sceni.
(Če upoštevamo dejstvo, da praktično ne spremljam 'zvezd', ker so moje zvezde ljudje, ki se jih lahko dotaknem.)
Toliko za zdaj=)
Malo sicer pogrešam blog, ker bi rada veliko napisala in pisala... A se dogaja in dogaja, prav prijetno je in začenjam čutiti duh veselega decembra, zato se oglašam bolj redko... (mogoče mi bo pa letos uspelo prvič probati okus kuhanega vina?)
Fotke, veliko fotk... sledi=)
Bodite lepo!
Vaši Petra in Sara*
