THE GREATEST DAY

Vem, vem, da je tale presežnik najpresežnejši in čisto nič slovnični... Ampak the best mi zveni premalo pomembno in obrabljeno, great pa premalo great:)

Včerajšnji dan je bil nasploh super... Kar malo nad pričakovanji. Ker se je dogajala sama sreča, a hkrati je bil miren, samo moj in tako zelo običajen, da se mi je kar smejalo.

Že jutro je bilo čarobno, ko sem se zbudila s Saro v postelji. In začuda ni nič jamrala, da bi hitro vstala. Tokrat ji je pasalo se malo valjat pod njenim kovtrom, posutim s Pujem in Pigletkom.

Prvi pogled v hladilnik: TORTA!

Tetkica se je večer prej pozno v noč trudila samo zato, da so se meni že zjutraj tako zasvetile oči.

Pa sem jo prišparala celo do popoldanskega fotkanja;) Bravo moja sladkolačnost in volja! In ker sem vsakič, ko sem se namenila pojesti nekaj za zajtrk, zagledala torto, sploh nisem ničesar zajtrkovala. Takega ritma je moje telo sicer vajeno le od torka do petka, a tudi včeraj se nisem pritoževala čez sadje. Dobro vem, da bi morala to usklajevati vseh sedem dni...

Hitra dopoldnaska kavica s staro mamo in ponedeljkov skok v Domžale. Kot vsak ponedeljek... Le da ima Sara zdaj dve terapiji in včeraj sta se mi prvič obe zdeli v redu. Usklajeni. Le navadit se moram še na novo DT. Simpatična zelo, a pri terapevtih nikoli ne veš, do katere meje lahko sploh govoriš tja v tri dni... Kar jaz nadvse rada počnem.

Sara je popoldanski spanec zavlekla vsaj toliko, da sem odšla proti Ljubljani brez slovesa.

Bila na roditeljskem sestanku. Vse spremembe v organiziranosti, trudu in zavedanju, ki sem jih začela opažati v novem šolskem letu, so resnične. Juhu:) Prav všeč mi je bilo slišati, da ni bilo plod moje domišljije ali zahtevnosti, da so se zelo dolgo lovili z ritmom malih sončkov.

Spet sem občutila tisto zaljubljenost z vrtcem, kot sem jo ob prvem obisku. Le ob nečem sem se vzdržala komentarja, ker sem se resno vprašala, če sem čudna, ker mislim drugače?

Namreč to, da me stopnice do vrtca ne motijo zaradi Sare. Bolj zaradi moje noge. Pa nisem čudna, le drugače gledam na to. Ker imamo že doma precej stopnic. In tudi štoraste. Pa dobro vem, da bom še dolgo Saro pač nosila po stopnicah, teh in onih. In mi ne predstavljajo problema. A kul, zdajšnji časi so itak naravnani na dvigala tu in tam, meni je prav. Vesela bom le, ko bodo potem lažje odšli na sprehod. Ker ne bo treba vsakega otroka posebej nesti dol. Ker vozički in stopnice, tega pa tudi jaz nikakor ne maram!

Po prihodu domov me je pričakala Sara, vsa nasmejana:) In s tetkino pomočjo mi je naredila unikatno voščilnico! Nastala je poplava sreče. In potem še lepa lepa rožica in tiste super duper čokoladke z višnjevim likerjem od tetkice:)

Slikanje s torto. Mmmm, božanska. Prav posebna. Sedaj čisto moja:)

Potem se je oglasil še dedi... Ti šment, pa sem stavila, da bo pozabil! Njegovo darilo je v največji vazi, kar jih premoremo, pa še to je naslonjeno na steno, da se ne prevrne. Še ena lepa lepa roža. In težka!

Bil je krasen dan. In se kar nadaljuje, niz prijetnih dogodkov, malenkosti, ki sestavljajo moj mozaik sreče.

Četrt stoletja je za mano. In čaka me še toliko lepega. Na tone smeha, če povzamem večino smsov. Pa toliko čarobnih trenutkov, da moram že začet delat, da bo prostor in čas za vse.

Res se začenja, novo super duper četrtletje... Pol bo pa Ambraham:)

Srečno!