CVETKE

Oh, ful bi pisala, še pa še...
Pa bi morala vsako temo dat v svoj post, ker se podijo po moji glavi, pa nimajo prav nič skupnega:)

Prišlo mi je na misel, zakaj se ne spravim že napisat tistih nekaj člankov. V njih se namreč skriva možnost, da bom nekoč podpisala pogodbo za honorarno delo.
Tukaj mi je tako lahko pisat, ko pa pomislim, da bi strnila nekaj vrstic, ki bi jih potem brala črno na belem, me zmrazi...

Včeraj sem zgodaj dopoldne (in ne zjutraj) v 'tistem' nakupovalnem centru pomislila, zakaj si zjutraj ne vzamem časa, da bi se naličila. Moj pogled se je ustavljal na ženskah, ki so mi bile tako lepe. Zrihtane, spedenane u nulo... Puder, maskara, lip gloss, senčilo... Ah, taka je tudi moja sestra, to jo naredi luštno. Jaz pa nisem človek za ličila... Zakaj?

K prejšnji cvetki spada še ena moja napaka v miselnosti. Ko pogledam drugo žensko, v prvem kliku avtomatsko sprejmem dejstvo: ona je lepa, jaz ne. Pa ne da bi bila ona cela Drew Barymoore, sploh ne! In ne da bi bila jaz kot čarovnica z bradavico na bradi in nosu. Enostavno prirojena in privzgojena misel, da je moj obraz čisto drugačen...

Potem pa se sprašujem, zakaj se sama sebi ne zdim lepa... Ker nisem taka kot one. Nisem napudrana, moje oči niso obrobljene in ustnice se ne šajnajo. Nisem v škorenjčkih, tisti lepi zeleni tuniki, nimam rjavih dolgih las, ki bi se po možnosti še malo kodrale... Joj, moj ideal lepega je vse, kar jaz nisem.
Jaz pa se dobro počutim le v kavbojkah na zvonec (lani sem si kupila dvoje moderne, spodaj ozke, pa jih ne morem nosit!), športnih hlačah, jopicah s kapuco, žametni jakni... Da o frizuri ne govorim, ker sva še vedno skregani:) Po obdobju kratkih las je že čas, da spet postanem dolgolaska, a je pot do tja dolga...

Torej, zakaj nekaterim lepota toliko pomeni? In ne v smislu, da je le najlepše sploh dobro, pač pa v smislu, da nenehno iščem v vsaki stvari lepo. In povsod tudi najdem (verjemite mi, da res!) precej lepega, le v meni ne. Ob tem me je groza. Predvsem zato, ker iz tega mojega vzorca mislim, da drugi gledajo isto in da nihče v meni ne vidi prav nič lepega.


Danes bi morala sedeti na polikliniki in čakati na milost travmatologa, če me sprejme... Ker se je stanje precej poslabšalo. Začelo se je s prvim večernim tekom. Ki je bil hkrati tudi zadnji, saj sem po tistem vedno v dilemi, če bi kar spet z berglami hodila. Ful boli. Vsak korak. Zmatra me do onemoglosti, spravlja v slabo voljo in stanje, ko ne morem nič. Le šantam spet na veliko, supergi so (skoraj novi) postali čez noč pošvedrani in na trenutke mi v oči silijo solze.
Včasih si zaželim, da bi mi že takrat res nogo odrezali in bi bila do danes že navajena na leseno... No, zdaj imajo kovinske, a ne?


Ne morem se prijaviti na izpit. No, na dva. Za enega sem se že avgusta opravičila profesorju, potem še v referat, a niso storili ničesar. Vsaj enko bi mi vpisal, pa da lahko spet pridem. A ne, ignoranca in sedaj imam prepoved za naslednji rok, čeprav je že bil. In še vedno nič.
Drugega sem pa zamudila pred tedni, ko mi je počila guma na poti iz vrtca. Saj ne, da je dedi varstvo že skoraj odpovedal in je bila možnost, da bi Saro pustila samo doma s staro mamo (kar pomeni samo na miru ležati), a potem se je vse obrnilo proti meni... Pa ravno s počeno gumo, a? Kot da že ni dovolj anekdot ravno na to temo!


Če kdo še ne ve, kako menjati gumo na ljubljanski obvoznici. Moškim branje odsvetujem!
Pri registraciji plačajte asistenco. Ko jo boste potrebovali, bo super, a boste ugotovili, da je cenejše članstvo v AMZSju, kjer poleg asistence dobite še marsikaj zraven (popusti).
No, če le povozite tako ogromen kamen, kot sem ga jaz, pa ne veste kaj in kam, pokličite zavarovalnico in vprašajte. Nasvet na drugi strani slušalke bo: asistenca in policija. Če je bil seveda kamen na cesti.
Mojega kamna nismo našli, ker je odfrčal nekam gor na travo... A je vseeno DARSov uslužbenec poslikal odkrušen robnik, policista sta poslikala gumo in feltno (hmmm, pravilno... pnevmatiko in obroč kolesa?), asistenca Triglav (uslužbenec AMZSja) pa je zamenjal gumo.
Seveda, poklicala sem še asistenco dedi, da je na varno odpeljal Saro, saj je bila precej šokirana.
Malo mi je pomagalo to, da sem imela s sabo Saro in na armaturi invalidsko kartico. In so fantje vse postorili, sama sem šla le z vsemi papirji na zavarovalnico in k vulkanizerju. Račun je nekje med DARSom in Triglavom in čakam na povrnitev stroškov nove pnevmatike.
Zanimivo, kako se ponavadi ljudje s takimi 'malenkostmi' ukvarjajo sami in ne pomislijo, da je kamen na cesti krivda lastnika ceste. Saj DARS pa le dobi precej denarja za vzdrževanje cest... No, meni se zdi, da naj bi bilo to všteto v ceno vinjete, ki krasi moje vetrobransko steklo? In če odkrušeni robniki ne spadajo med naloge vzdrževanja, kaj potem?


Ste opazili? Med komentarji v spodnjem postu? Vse najboljše by Ursa Slakonja:) Do sedaj sem jo brala prek Bonny, ker mi priimek Slakonja in Brežice delajo skomine. Tiste prijetne, zaradi katerih imam v nedeljo popoldan prižgano TV. Da ga vsaj malo prečekiram in se nasmehnem, ker ima tako seksi kotičke ustnic... In Sari utrujam v stilu: samo še tole poglejva, Sara...
Potem pa se spomnim, da je njegova pojava v grobem podobna... Oh, njegovi, ko še ni bil videti tako postaran in shujšan, poln sebe in sovraštva do mene... Mah, ti fantje, ki zgledajo tako mladostno, kot večni mulci in so zato še toliko bolj privlačni:)
Ne, ne. Jaz rabim resnega, lahko je igralec, ker znam igrati nazaj, a mora biti resen, odgovoren in zabaven:)


Mah, moje misli. Kar švigajo. Danes zjutraj sem pomislila na Mihca in dejstvo, da on ne misli toliko. Vsaj jaz ga poznam takega. In sem se vprašala, kaj hudiča potem misli?
Jaz mislim, še ko delam vse drugo. Vsaka beseda me na nekaj spomni in potem mislim... Vsaka stvar, ki jo vidim, zbudi asociacije... Vsako mesto, kjer se peljem mimo... Ah, te misli.
Pa ja ne mislim preveč?


Do srede moram najti super duper fancy skrinjico za nakit. Veliko. Moderno. Prostorno.
V glavi je že cel scenarij za jutro, tridesetega:) Tetkica bo presenečena. Upam, da ji bo všeč in je ne bom že pred službo spravila v slabo voljo, ker se ji bo mudilo. Najbolje, da grem še v knjižnico po kako knjigo, da se bo spomnila, da ne zamuja samo zaradi mene:)

Danes bom šla po Saro še posebej rada. Ne vem, zakaj. Itak grem vsak dan ful rada ponjo v vrtec. Ker se me tako razveseli, ko pridem. In če ne zaspi v avtu, mi čeblja svoje izume celo pot. Kmalu se bo že znala odpeti v sedežu, ker že nekaj dni trdno drži tisti rdeči gumbek. In vedno opazuje, kako jo zapnem in odpnem. Postaja prava inteligentna babnica. In velik lump:)

Sem že omenila, da ima malo boljšo diagnozo? Sedaj ima IV. stopnjo (po GMFCS lestvici), kar me je nekaj dni držalo v zraku. Ob tem sem se ponovno spomnila, da sem si nekoč zadala cilj, da jo spravimo do III. stopnje. Ob tem je nemogoče spet postalo mogoče. Na Saro sem pogledala še z druge plati in res je, ni le nezmožna marsičesa. Je zmožna marsičesa!


Naj bo ta dan nasmejan! (Če že ni sončka, a ne... :))