SLADKO


Včeraj sem šla spat ob pol dveh ponoči. A čisto nič zmatrana. Zvečer sem gledala še fajn TV, mi je po stotih letih spet všeč ena nadaljevanka. Rebelde na kanalu A. Ja, vem, mehiška:)
Spekla sem muffine, bom zvečer pripopala slikico, kako lepi so. Hvala I., ki mi je že pred meseci povedala, zakaj mi ne ratajo in njen nasvet se je obnesel:)
Spekla sem kruhek. Naredila sem tudi rumove kroglice in 'salamo'. Škoda je le, da ne bom mogla vsega tega sama pojest:(
Pa pospravila sem komplet hišo, zglancala kopalnico in pobrisala prah.

Bila sem pridna. In za nagrado dobila poslastico:)

Ko sem se ulegla, se je zbudila Sara, ker je bil nos preveč zabasan in ni mogla dihat. Malo sva ga spucale, šle lulat, popile nekaj požirkov čaja in zaspali... do jutra:)

Ponosna sem nase, da sem končno uspela priti v klub pekovskih mojstrov:)
No, le novi palični mešalnik je crknil. Pregorel. Fuč. V ponedeljek ga nesem nazaj, po enem tednu, pa ne dela več. Od ene same kaše. Pa še celo Braun je... To naj bi veljalo za kvalitetno robo?


Zjutraj je tetkica prinesla spotoma naročeno torto. Naročili smo metuljčka pri pekarni Brglez. Naj bi bil večinoma v roza barvi, lepo zaobljen, za 24 kosov. No, dobili pa smo grozoto. Šokirana. Na slikici je bil čisto drug. Sem klicala tja, pa sploh ne zvoni - se vklopi fax. V glavnem, v ponedeljek dobijo reklamacijo z vso jezo in razočaranjem zraven. Nikoli več k njim!
Torta je čisto majhna, niti 10 normalnih kosov ne bom mogla narezati. Metulj je oblikovan iz prerezanega kroga, kar bi lahko naredila sama veliko lepše. Gor so 'poštupani' kar eni kužki, žaba, pikapoka in metulji. No, metulji so ok, ampak zajec in pes? In žaba? Barva je grozna: zelena, rumena, roza, oranžna in vse načičkano s čokoladnim grehom. barve se absolutno tepejo po vsej torti...
V glavnem, pojedli jo bomo, ker okus je pri Brglezu res dober. A izgled, nikakav. Sploh ni tisto, kar sem naročila!

No, ker nam bo za jutri verjetno zmanjkalo, je tetkica poklicala v slaščičarno Lenček v Domžale. Še danes nam bodo spekli torto po naročilu. Prijaznost na višku, pripravljenost narediti vse po željah stranke... V glavnem, fotke jutri bodo zelo lepe:) Danes pa bomo torto slikali pač samo enkrat, ostale fotke bodo namenjene malčkom, ki se oblizujejo:)


Danes zjutraj pa je tudi že prišla k Sari njena babi Joži. Moram priznati, da je niti malo nisem pričakovala. Nisem verjela, da bo res prišla.
Ko je vzela Saro k sebi, je ta jokala. Jokala. Jokala. Jokala. Ko sem jo vzela za pomirit, je v trenutku utihnila. Valda se mi je fajn zdelo. Ugotovila je, da je Sara ne pozna. Potem sva lulali... Pojedli nekaj žlic skutke in ker sem videla, da bi ob celem zalogaju Sara že zaspala, sem jo pustila malo lačno.
Igrala se je s svojim osličkom. To je tak mali osliček, ki smo ga dobili v plenicah. No, imamo že tri doma:) In Sara ga obožuje. Bom mogla enkrat posnet to sceno, res je svetska!

No, sicer nič novega... Sarina babi je še vedno navdušena nad svojimi tremi vnukinjami in še vedno Sara ne spada mednje. Sara je pač en razred zase. Še bolje, čist posebna, unikatna:) Saj se sploh ne more primerjat...
Ponovno sem zelo vesela, da sva sami. Ti ljudje mi enostavno ne potegnejo. Saj smo vljudni, prijazni... A vedno je ob pogovoru v zraku tisto nekaj... Jaz držim distanco, saj mi ni nihče nič, le moj otrok jih ima za sorodnike... To je vse, kar nas veže. Ona pa mora verjetno prav hudo paziti na besede, vsaj tak imam občutek. O Sarinem atiju namreč nikoli nič ne govori. Kot da ni njen sin. Kot da ni eden izmed njih. Kot da se boji. Kot da enostavno, sploh ne obstaja.
Le zakaj? Je kakšna zamera, dajem občutek, da sem jezna?
Ne, nisem jezna. Niti ne kuham mule. Niti ni zamere, ker ne znam zamerit.
Znam pa stvar pogreti vsakič znova, ko se spomnim. Pač, ne pozabim. Ko sem z njimi v stiku, enostavno ne grem mimo dejstva, da so mi vsi skupaj lagali. Mladi punci z velikim trebuhom, gledali v oči in lagali... Tega verjetno ne bom nikoli pozabila, čeprav je zame samo dejstvo... Eno izmed mnogih.

Povabila me je na Lenart... O, ne. Spet sem morala povedati, da gor midve s Saro ne misliva hodit. Nikoli več! Saj je lep kraj in z veseljem bi šla tja na izlet, a me odbija.
In čeprav Sarinega atija ne moreš več srečati tam: ne, hvala.

A zakaj eni ne zastopijo? Kaj bom imela od tega, da jo bom peljala k njim? Prav nič. Sarino strto srce, ker je nihče ne bo zastopil. Sarine solze, ker so ji sorodniki, ker bi jih vzljubila, a bi dobila v zameno samo prezir.
Res ne, hvala. Za igranje prijaznosti naj kar pridejo v dolino k njej. Tako vsaj pristno vidimo, koliko jim pomeni. In koliko se spomnijo nanjo. In koliko jo imajo navsezadnje sploh radi.


Zdaj grem pihat balone. Da bo Sarina žurka popolna.
In pomest dvorišče... Da bom spet dobila sladico za nagrado:)

Jutri pa pridejo fotke... In poročilo o eno leto starejši punci:)

lep vikend!