SKRIVNOST


Sigurno ima vsakdo vsaj eno skrivnost. In sugurno ima vsakdo kaksno tako skrivnost, ki je ne pove cisto nikomur. Ali nikomur ne zaupa dovolj, ali ga je sram ali pa je zadeva prevec cudna za zaupanje...

Skrivnost menda ni vec skrivnost, ko jo nekomu zaupas. Zakaj bi le bila skrivnost, ce pa smo jo povedali naprej? In zakaj naj bi jo nas zaupnik obdrzal zase, ce jo se sami nismo mogli obdrzati zase?


Ja, tudi jaz imam nekaj skrivnosti:) No, pa jaz jih delim na tiste bolj javne in manj javne ter na cisto moje.

Bolj javne nekateri bralci mojega bloga poznate... So namrec tiste, katerih se ne upam povedati naglas, pred vsemi. Tukaj napisati je lazje, malo po ovinkih in tako nepoznavalci ne morejo odkriti, zakaj se gre... Tako je naprimer z mojo skrivnostjo o srcnih zadevah.

Manj javne skrivnosti ve le pescica ljudi. Vendar, ker vem, da se na druge ni za zanasati, so to skrivnosti, za katere vem, da bodo slej ko prej prisle na dan. No, saj so se tudi na to pescico ljudi razsirile tako, da je najprej vedel samo eden in se je cisto malo razsirilo... Na to sem pripravljena in se bom pac sprijaznila s tem.

Tretje pa so skrivnosti, cisto samo moje. Skrivam jih v srcu. Ni jih veliko, zdajle se spomnim dve. No, tidve se spomnim vedno, spremljata me noc in dan, 24/7... Od casa do casa mogoce ugotovim, da imam se kaksno, da enostavno o kaksni stvari ne govorim, ne povem naprej...
Tidve skrivnosti se prepletata z drugimi. Ena s skrivnostjo javnega znacaja in druga s skrivnostjo manj javnega znacaja.


Ne, ne bom vam izdala prav nic novega. Nic socnega danes, torej.
Se mi je pa zgodilo nekaj, kar me je pripravilo do pisanja tega posta. Zgodila se mi je ena izmed skrivnosti manj javnega znacaja.
Spremlja me ze od malega. Lahko bi rekla, da od rojstva, a zagotovo od malega. A kot majhna puncka in kasneje dekletce mi je bila ta skrivnost dovoljena v toliksni meri, da niti ni bila skrivnost. Bilo je dokaj normalno in nisem bila ena izmed redkih ljudi s to skrivnostjo.
Odkar pa sem vecja, je to moja nocna mora. Spremlja me na vsakem koraku in vedno me je strah, da se ne bom srecala s tem. No, a vcasih se srecava, sploh pozimi, na daljsi poti in ob nosenju Sare jo srecujem vedno bolj pogosto.

Je take narave, da me ohromi, naredi nezmozno karkoli izpeljati do konca in me pripravi do tega, da grem lahko samo nazaj domov, kjerkoli ze sem.
Tako je bilo tudi danes. Po Saro v vrtec sem sla po njihovem kosilu, saj sva imele ob enih uro pregleda na infekcijski kliniki. No, pa sva se lahko odpeljali samo naravnost domov.

Najhuje mi je, ko zaradi tega trpi Sara. Ko je zaradi mene vcasih omejena, ko ji ne morem nuditi 100% mame, saj velikokrat spremeniva celotni nacrt le zaradi mene in te moje skrivnosti.
Ker me to spremlja ze prakticno 24 let, sem sama tega navajena, a vsak dan me je bolj sram in strah. Ni namrec skrivnost, ki jo bom nesla s seboj v grob, saj sem jo morala ze izdati domacim. Ne gre drugace, ko se ne mores vec zlagati, zakaj si prisel domov, ko pa si se tako veselil, da bos nekam sel. No, a pri domacih je vse v vredu, to lepo razumejo.
Kasneje sem to omenila se moji teti, v upanju, da mi bo lahko pomagala. No, trudila se je po vseh svojih moceh, dokler nisem zanosila...
Ja no, ta skrivnost je tudi eden izmed vzrokov za tedanjo nosecnost. Tezave s tem so me pripeljale do tega, da sem sla po nasvet k 'strokovnjaku'. In saj veste, koliko se govori o tem, da mnogi odsvetujejo jemanje zdravil, pa o bioenergetikih in vsemogocnezih...
No, moj 'strokovnjak' je bil cisto poseben, a precej navaden clovek... Drzala sem se njegovih navodil, upajoc, da bo tezava izginila in potem ne bo vec prikrivanja. A nikomur se nisem upala povedati, zakaj. Niti Sarin ati ni vedel vzroka, zakaj se tako branim... Vse dokler se ni tudi on srecal s to mojo skrivnostjo... Bila sva na sprehodu s Saro, davno tega, a me je doletelo.
Mislila sem, da se bom pogreznila v zemljo. Najraje bi mu zbrisala spomin.

Zaradi tega bi najraje izpuhtela in se nikoli vec prikazala na planetu Zemlja. Tako grozno je to, ziveti s tako mocno in grozno skrivnostjo.
Sreca me pogosto, zadnji dve leti vse pogosteje. Dobro poznam vzrok temu, a si ne znam pomagati, drugi mi zal ne morejo.

A danes sem razmisljala o ljudeh, ki se jim dogaja podobno, vem, da jih je veliko. O tem, kako oni zivijo s taksnimi in drugacnimi tezavami, kako se spopadajo s strahovi, vprasanji in dvomi...
Sprasujem se, ce bom kdaj zbrala dovolj poguma in povedala. Takrat bom dovolj pogumna, da se bom soocila sama s sabo in se bom v celoti sprejela.

Do takrat pa bom skrivnostna... Imate tudi vi smotane skrivnosti?