OTROK?

V tem tednu veliko razmišljam o prijateljici... Že je stopila v 'devet najčudovitejših' mesecev, v obdobje pričakovanja... No, to vem že kar lep čas, odkar sem ugotovila, da se okoli mene (v živo in na blogu) pase nekakšen 'baby boom':)
A ena stvar mi ne da miru.

S to žensko se vidiva bolj redko, a ko se, se je čudovito pogovarjati z njo. Z lahkoto ji povem vse, kar me teži... In ona res poslusa. In sedaj čakam, da jo bo minila slabost, da jo bom spet lahko videla.

No, o tej slabosti... Meni ni bilo nič slabo med nosečnostjo. No, enkrat sem bruhala, a ne zaradi tega, saj je bilo zvečer in jedla sem precej ogaben (beri ne dovolj spečen) pizza burek (takrat sem jih oboževala)...
No, anyway, o slabosti... Poznam ženske, ki so bruhale na vsakem koraku. So se vsedle v avto, izpraznile torbico in vanjo bruhale. So šle na kavo in cel čvek preživele na wcju. In še polno zgodb. Vse so nekako zabavne, ker jih tako povedo, ker se same temu smejijo in so smejale tudi takrat.

A tokrat me je začelo skrbeti, saj ta zgodba nima pridiha smešnega.
In tako sem se šla malo detektivko in vprašala tretjo prijateljico, če je kaj narobe in kako to doživlja oziroma vidi ona.

Celoten odgovor mi je bil jasen, nekako pričakovan, a ga nisem hotela videti prej.
Tu zadaj se skriva ogromno dejstev, zgodb, medvrstičnega branja skozi celotno najino poznanstvo in vsega se mi ne da razlagat.

Bistvo vsega je, da me skrbi. Za prijateljico. In njeno dete, v njej.

Pa to ni skrb, ali bosta zdrava... Ampak skrb, malo drugačna. Naj jo obrazložim med vrsticami, skozi mojo zgodbo. (Čeprav je moja zgodba čisto kontra kot njena: Nisem imela ne moža in ne hiške...)



Na dan, ko je bila polna luna že zdavnaj mimo in me je že vse priganjalo, sem se peljala v tri lekarne. V vsaki sem kupila en Clear Blue test, v upanju, da bo vsak naslednji pokazal drugače.
Pa ni. Ah, dva sta celo pokazala samo tisto črtico, ki kaže pozitivnost in ne tiste, ki ti odvali skalo iz srca...
A ta dan sem si tudi potrdila to, kar sem v bistvu že vedela. Da bom postala mamica in da bo odslej zame življenje drugačno. V bistvu, takrat sem mislila, da se mi bo vse postavilo na glavo:)

Nosečnost res ni bila načrtovana, bila pa je pričakovana in zame je bilo bitje v meni vsak dan bolj pomembno. Počasi sem zamenjala službo, začela razmišljati o prihodnosti, o lastni sobi in... Takrat enkrat sem našla vse svoje vrednote in cilje, ki sem jih nekoč iz neznanega razloga zakopala. Postajala sem vsak dan bolj tečna, zaradi negotovosti, ki me je obdajala. Niti nisem vedela, kje bom živela, doma ali pri njem. Niti nisem vedela, komu naj zaupam (na koncu ni bil nihče tega vreden).

A vseskozi sem bila srečna, saj sem se v teh devetih mesecih naučila še tiste zadnje samostojnosti in odločnosti. In naučila sem se smejati iz srca, v hipu pozabiti na težave in naučila sem se popolnega optimizma.

Zdajšen spomin na nosečnost je lep, saj sem nekako izrinila tistih pet ali šest mesecev, ko sem še naivno verjela sanjam o družini, ljubezni in pravljicah. Zdaj se spominjam samo tistih zadnjih tednov nosečnosti, ko sem bila (baje) zdrava kot riba, obkrožena z dobrimi ljudmi in sem se veliko smejala.

In ko se je rodila Sara... Zame ni lepšega na svetu kot njeno rojstvo, njen prvi pogled v moje oči in vse njeno prvo:)

V vsem tem času, času pričakovanja, nenehnega učenja, času skrivnosti, ki še vedno traja in bo trajal, sem ugotovila, da sem srečna.
Naučila sem se vsega, posebej še živeti, imeti rada in preudariti vse dejavnike v okolju.

Te dni je minilo dve leti, odkar sem sredi Ljubljane trepetala za nevednostjo, kaj je narobe z mojim malim zakladom. Spoznavala sem vse metode diagnosticiranja, preučevanje možganov, testiranja, preglede... No, ni pa še minilo dve leti, odkar znam izgovoriti Sarin vzrok vsem nadaljnim diagnozam (rabila sem malo več kot dva meseca, da sem si poleg definicije zapomnila tudi besedo): citomegalovirus.

Cela dva meseca v bolnici s Saro mi je bilo najbolje, da sem imela lahko veliko obiskov. Teoretično. V bistvu jih ni bilo veliko. Valda, tetkica:) In ta prijateljica.

Ona mi je takrat ogromno pomagala, pa čeprav je prišla samo na čvek. Pa čeprav je Saro samo gledala, saj takrat še ni čutila simpatije do dojenčkov in mularije. A s temi obiski ob večerih mi je pokazala, kaj je to prijateljstvo.

V dneh, ko sva s Saro zaživeli doma, sem se pobrala, spoznala situacijo in se pripravila na najslabši možni scenarij. Občasno sem si z vso pravico še dovolila biti na dnu, zbrati vso sekirancijo sveta na kupu in jokati... Vsak zdravniški stavek me je za en dan spravil iz tira. Pa čeprav sem vnaprej poznala celotno zgodbo.

Sedaj se že dolgo ne sekiram več. Vsaj ne zaradi sebe in ne zaradi Sare. Včasih me prime obup zaradi okolice in primerkov, ki ne znajo in ne upajo sprejeti.

Sedaj vem, da sem si naredila uslugo, ko sem že na začetku pomislila na najslabše. Pripravljala sem se na to in tako tudi z lahkoto sprejela. In ravno zaradi tega mi vsak dan ostaja na tone upanja. Vsak dan v Sari vidim živahnega otroka, ki bi rad, a ne zmore. In vidim otroka, ki je super človek.


Sara me je v dveh letih naučila vsega. Kako postati dobra mati. Kako pridobiti samozavest. Kako sprejeti vse z optimizmom. Kako gledati na svet skozi pisana očala. Kako vsak dan znova upati in zaupati.
Vse to me je naučila Sara. To malo, nemočno bitje.


In če sem na začetku te svoje poti pomislila na to, da se mi bo življenje postavilo na glavo: ne, sedaj se je postavilo na noge:)

Želim si, da bi bil vsak otročiček lepo sprejet med nas. Da bi imel vsak otrok možnost biti srečen. Biti ljubljen. Biti za nekoga najboljši in najlepši. In da bi tudi nosečnosti, ki niso tako zelo načrtovane ( s tem ne nepričakovane), ustvarjale zaželjene otročičke. In da bi se vsaka ženska s trebuhom 'okoli sveta' počutila seksi.

Ne glede na vse okoliščine in situacije, vsak otrok ima pravico biti srečen. In to srečo mu podarimo starši.