KAJ SI ŽELIM?

Hmmm, zadnje dni nekam globoko razmišljam. Preračunavam, se odločam, cincam, izbiram, preudarjam, zastavljam na novo in spet tuhtam...

Najprej me je za rokav pocukalo Sarino pismo Miklavžu. Mi odrasli vemo, kdo ga je vzel z okenske police:) Seveda, sam Miklavž, hehehe:) Zraven pa še moje finance.
Na srečo se je tetkica že zagrebla in bo ona kupila precej drag del darila. Seveda, največji. In najbolj podoben darilu Miklavža.
Meni preostane sedalna vreča, ki niti ni draga, je pa težko najti vsaj približno tako, kot jo imajo v vrtcu. Predvsem zaradi materiala.
Legice bom podturila dediju, hehe:) Želim si, da bo Sara tako dolgo verjela v Miklavža, kot jaz. Torej, še ne morem povedati, kako dolgo, ker pri meni še vedno traja:)


Potem sem se že stotič spomnila na 'hiško'. Tako, iz kartona, ki sem jo videla enkrat na enem blogu. Že nekaj tednov govorim, da jo bomo pri nas tudi uvedli.
Ker ima Sara svojega ježka za kovančke, bom jaz imela hiško za bankovce. Ne bo se je dalo kar tako odpreti oziroma, ko se bo enkrat odprla, ne bo več hiška. Bo nič.
Bo mi pa pomagala, da ne bom več v trgovini nečesa zagledala in plačala s kartico. In želim si, da bo nekoč v njej dovolj denarja, da bom lahko rekla, da sem veliko sama vložila v hišo. Da bom lahko zamenjala streho (ko bo to potrebno), da bom lahko preuredila spodnje nadstropje in imela svoj sanjski kavč in gašperčka v dnevni.

S tem sem se tudi odločila, da bom sklenila navadno nezgodno zavarovanje za študente, brez tistega super hvaljenega življenjskega varčevanja zraven. Ne, mogoče kdaj drugič. Zdaj je že skrajni čas, da se prvič v življenju nezgodno zavarujem za tistih par evrov. (Sara je že!) Želim si, da bo ta denar vržen stran.


Tuhtam, kako hudiča bom spravila ketne na avtomobilove tačke, če bo potrebno. Ne, gum nisem nabavila, je fond odšel v druge vode. Te imajo v redu profil, le imenujejo se letne:( No, za drugo leto si že zdaj obljubljam, da bom kupila dobre zimske pnevmatike.
Vozim se pa itak samo po najbolj prometnih cestah, nobenega klanca, tako da... Verjetno ne bo težav?



Želim si, da bi nekje le našla škornje zase. Danes sem probala vsaj pet super duper škornjev, pa jih okoli gležnja ne zapnem. Celo čez golen gre, le čez en gleženj ne. Jedeta! So mogoče iz semiša bolj raztegljivi?


Želim si, da bi končno našla eno fajn službo. Sicer je moj mesečni proračun čisto v redu, a od kakšnega odgovora na prošnjo bi pa že lahko kaj bilo? Mah, danes sprintam še nekaj prošenj. Eno bom poslala še bolj zagreto, saj je prosto delovno mesto čisto blizu Sarinega vrtca. Aja, pa danes sem imela končno spet en razgovor. Čisto po naključju, čisto na hitro:)


Želim si, da bi že končno našla še tisti kanček železne volje, ki mi manjka za hujšanje. To je volja do redne vadbe s trebušnjaki. Trikrat na teden je kot kapljica v morje: nič.


Želim si, da bi Sara že nehala kašljati. Matra se, zvečer se skoraj davi, ponoči se zbuja, da jo držim v sedečem položaju. Nima dovolj močnih mišic da bi se fajn odkašljala (hipotonost). Ob tem spet vidim, kako drugačna je, saj si sama ne more čisto nič pomagati. Klicala sem k zdravniku, pa nič. Ne velja, če ima samo čisto vneto grlo (že od prve viroze je isto, živo rdeče z belimi pikami in se sploh ne popravi), se skoraj zadavi, nenehno hrope (kot bi smrčala) in včasih celo neha dihati za nekaj trenutkov, potem pa pospeši. No, bom počakala, čeprav ima polovico žlahte kronično astmo in tetkica hud bronhitis.... Še čisto malo počakam, potem pa jo odpeljem!


Ker ponekod že gorijo praznične lučke, smrekice se že bahajo v svojem sijaju, je tudi mene prijelo. Letos pač tako, da bom do konca leta poskušala uresničiti (ali pa vsaj spraviti v tek) svoje želje. Ko bo tu december, bom uresničevala še zadnje od teh želja.


Želim si, da mi bo uspelo. Tako bom lahko imela drugo leto čisto nove želje!