SPET DOGAJA


Najprej strast. Tina me je spomnila, da sem nedavno Mihcu omenila, da bi sla na tecaj tanga. No, takrat verjetno ni razumel, da sem namignila, ce bi sel mogoce tudi on... in potem bi imela soplesalca. Danes pa me je spet prijelo, da bi plesala. No, in ze od nekdaj me rajca tango. Vsec mi je bil ze v srednji soli. Ko pa smo se ucili cetvorko in smo vmes 'povadili' osnovni korak tanga, sem se zaljubila vanj. Zdi se mi, da je ravno dovolj energicen ples zame. In ker sem clovek, ki rada plese standardne plese malo hitreje in z odrezavimi gibi. Ah, saj tudi standardne plese obozujem. Ampak tiste ze vse znam. Razen polke, si bo mislil nekdo. Ja, polko znam plesati 'po solsko', nekateri pa jo plesejo po svoje...in ti nekateri so kar vecina. Polke zato ne maram kaj prevec.
Mogoce... nekoc... uspem osvojiti tango in... mogoce... nekoc... pokazati svoje znanje ulicnemu plesalcu v BsAs... uzivancija v Argentini... hmmm, mamljivo:)


Danes sva s tetkico ze 'pospravili' po hisi. Vedno (ce se le da) pospravljamo ob petkih zvecer. Zdaj je ze kar navada, da jaz pometem celo hiso, potem pa jo tetkica se pomije.
A tu ni problem. Problem je v tem, da ze celo vecnost cakam na pospravljanje svoje sobe. Namrec, namen je bil neko dopoldne, ko je Sara v vrtcu. Problem pa je v tem, da ta otrok ze stiri tedne protestira doma. Tako caka u nulo razmetana soba, cakajo opravki po mestu in caka knjiznica na vracilo knjig... in na samem koncu cakam jaz, da koncno zmecem iz omare spet polovico neuporabnih cunj in si 'po trgovinsko' zlozim moje lepe cote:) In sele potem je soba pripravljena na preobrazbo, beri na cleaning the outside.
Enostavno ne morem samo nalagati v omaro, ker je kup ze prevelik in tam notri je gotovo 30 poletnih majck, ki se jih ze drugo sezono nisem dotaknila in me motijo in to zelo. In kar cakam na prosti cas, da se spravim v akcijo!


Te dni me najbolj veseli misel, da grem v ponedeljek k frizerju. Danes sem se dokoncno odlocila, da bom pogumna in grem na kratko. Ja, na cisto kratko frizurico:) Malo sem ze sita tega copa, za fensi smensi urejanje priceske pa itak ni nikoli casa. Zato bom spet presedlala, si kupila super duper vosek in bom kul!
No, saj sem ze od nekdaj taka. Odkar pomnim, sem se vedno ustrigla na fantka, puscala dolge in go sem nekaj casa nosila cpke in kitke, sem se spet posisala. In krog se je kar vrtel. Le od mature res ze nisem sla na kaksne ektremno kratke dolzine... Zato je skrajni cas.
Uf, kako pogresam filing, ko se zjutraj umijes, zagrabis vosek in gres cez lase, se skustras in si frajer:) Komaj cakam ponedeljek!


V torek pa imamo roditeljski sestanek. In sedaj se kar malo hecno pocutim:) Se nedavno so hodili na roditeljske zame, sedaj pa grem ze jaz za svojo pupo. Waw, nekako se staram, a? Taki dogodki me spomnijo, da sem cisto zares mama, stars in da cisto zares zivim, v cisto zaresnem svetu, cisto zaresno zivljenje. Waw! No, nekaterim nasplosno 'zivljenje' ne pride blizu in jih ne gane... (ampak vsak ima svoje, eni zares, eni pa bolj za hec...)


No, in to 'zivljenje' me priganja se za eno odlocitev. O tem sem pa ze pisala in sem se menda tudi odlocila, da do nadaljnega ostaja skrivnost. Dokler se zares ne odlocim in ne zazenem zadeve v tek. In naj tako bo, saj me vcasih zmoti ze samo to, da nekdo ve in me zeli usmerjati pri odlocitvi. Tokrat se moram odlociti sama in zato ne sme vedeti nihce (da ne bom spet poslusala prevec drugih in kasneje ugotovila, da sem preslisala sebe). Bom pa potem zato toliko bolj vesela in zadovoljna. Predvsem sama s sabo. Koncno! Da jaz nameravam biti zadovoljna sama s sabo...ja, to se dogaja zadnje case...


...Zadnje case namrec spet po malem hujsam. Nisem se zagnala v stroge diete, ker imam prevec rada nemogoce kombinacije. Odvisna sem od cokolade in zato si ne morem privoscit necesa uiber zdravega in na hitro ucinkovitega. Cokolada cisto pocasi izginja iz jedilnika. Dejstvo, da sem bila zmozna pojesti dve taveliki Milki v enem popoldnevu, je zastrasujoce in sedaj zmanjsujem po principu, kot nekateri zmanjsujejo s cigaretami... Da ne zaidem v podrobnosti:
Pocutim se noro dobro po opravljenih 600 trebusnjakih, cez cel dan cutim svoj trebuh in sem zadovoljna, ker vem da je notri nekaj malega misic in ne samo speh.
S hrano pa je tako... Montignac je na preizkusnji. Zacela sem pocasi, ker ce naenkrat spremenim jedilnik za 250%, me bo kmalu zamikalo nazaj. A upam, da mi rata in tokrat za vedno. Vsaj pri zdravi in pravilni prehrani.



Cakam 15. oktober... Ne vem zakaj, ze od nekdaj ga cakam. Mogoce bomo vzele pot pod noge in sle (z avtom) k Stojanu v Koper... ali pa v Avstrijo, ceprav to pot ne rabimo novih plenic... Cakam ga, ker bo tetkica frej, ker bo polna vtisov in novih spominov iz potovanja in ker takrat pride 'drzavna placa' (beri: otroski dodatek ipd.). In takrat, se mi nekako zdi, bom zadihala. Od vseh teh opravkov, ki me cakajo. In od vseh planov, skrbi in pricakovanj. Lahko se bom usedla dol in naredila plan za praznovanje rojstnih dni...


...Ah ne, saj ze imam plan. Odlocila sem se, da bo Sara spet praznovala v soboto in nedeljo. Kot lani, en dan prijatelji z mulcki, drugi dan zlahta. Bo pa letos se en prav poseben dan, ko bova praznovali skupaj za moje prijateljice 'orhidejevke'. Tako dolgo se ze nismo videle, da je cas in ker jih zelim met na kupu, bo to krasna priloznost. No, torej ne bom vec veliko planirala. Le sedela bom lahko:) Koncno! No, mogoce bom pa naredila seznam zelja: za Sarin rojstni dan. Ker za plisaste igrace nimamo vec prostora. In tiste razne piskajoce zadeve tudi niso za naso pupo, ker se jih zna zelo zelo bati. In na koncu se bom tezko odlocila, kaj ji bom s tistega seznama kupila.


In se to. Danes sva sli zopet pes na terapijo na Duplico. Noro, kaksni obcutki. Razmisljala sem, kako je to mogoce. Relacija Smarca - Duplica mene enostavno ubija. Grozno se bojim hoditi po tej cesti. Povsod drugje sploh ne pomislim, da je karkoli narobe, nevarno... Po Domzalah mi tudi kapne ne, da bi pomislila na to. Kaj sele v Ljubljani, ne. A tukaj, stalno mislim na to, da bo nekdo pridrvel izza ovinka in da ne bom pazljiva. Stalno se bojim, da 'nekaj' (Usoda?) se vedno prezi name, mogoce na Saro.
To je bil tretji sprehod v zadnjih 15 mesecih po tej cesti. Strah pa je popolnoma isti. In kako zelo svetlo sta goreli dve svecki ob cesti. Sploh nisem mogla umakniti pogleda z njiju. In potem pomislim na A. in na veselico, kjer sem ga spoznala... In film se kar vrti. Znova in znova. Tako zelo mi je zal...


Sem pa koncno ujela spet svoj zarek sonca, svojo pozitivno energijo, svojo nasmejano plat:) In prav vesela sem, ko vedno znova zmorem ugotoviti:
Vsake toliko casa moras potoniti na dno, da ne pozabis plavati do povrsja. In ko splavas, znas se bolj ceniti vse dano, se bolj si hvalezen za male stvari in se bolj lepo se znas nasmehniti:)


Naj bo nasmeh tudi zate!