LJUBLJANA, PRVO PREDAVANJE, ZDRAVNIK IN VRTEC...


Vceraj je bil dan, ki se mu je z razlogom reklo Ponedeljek.
Natrpan, a ravno prav, da se je vseskozi nekaj dogajalo, da sem lahko razmisljala in mnogo novega spoznala.

Sara koncno zgleda res zdrava in upam, da se ji tokrat obdrzi do naslednjega septembra!
Ze zjutraj sem padla v rutino med voznjo v vrtec. To obozujem! Ze samo obcutek, da malo peljem v druzbo, k njenim prijateljem, k igrackam, je super. Z njeno vzgojiteljico sem ze poklepetala malo o rojstnem dnevu... A je se tako dalec, da ne bom pisala.

Popoldne je imela pregled v razvojni ambulanti. Z njo je sla tetkica, ker sem imela jaz predavanje na faksu.
Ker nisem bila zraven, ne morem vedeti, ali je bilo res vse tako negativno, ali pa je tetkica samo tako razumela... V glavnem, najbolj sem si zapomnila samo dve stvari, zaradi katerih bi kar poklicala tja in se tudi sama pogovorila. A se enkrat povem (da se me ne bo spet narobe razumelo), nisem bila zraven in sem slisala samo tetkino plat.

Prva stvar je vrtec. Sarina terapevtka ima obcutek, da se vrtcu izogibamo in da je Sara sploh ni bolna. No, ce bi bilo tako, bi jo izpisala, za izmisljevanje ze nebi placevala (toliko gorenjka pa sem!). Prav rada jo vozim v vrtec, vsec mi je najin jutranji obred, ko se ne obirava in se bolj mi je vsec, ko popoldne vidim Saro, vso nasmejano in ji v oceh preberem, kaj vse je videla, kaj vse mora sama sprobati. Res je, ze nekajkrat sem opazila, da je prisla iz vrtca ter doma probavala akrobacije. Tam gleda otroke, kako se valjajo, kotalijo, igrajo z rokami in doma se trudi to posnemati. In to mi je krasna motivacija, da jo obdrzim v vrtcu, kljub mokrim plenicam...
No, nekaj je bilo recenega tudi glede tega, zakaj hodiva se vedno na terapijo k stari terapevtki... To moram pa se malo povprasati, ker zgleda edina ne vem tiste plati zgodbe, ki jo vedo vsi drugi...

Potem pa se dejstvo, zakaj si zelim z odlocbo pridobiti tudi crno na belem strokovno pomoc logopeda... Odlocbo bo imela Sara do vstopa v solo. Do takrat bo pa ze rabila logopeda, tudi defektologa, ceprav ne ravno jutri. No, za logopeda so mi takointako rekli tako terapevtka, kot delovna, psihologinja ter defektologinja. Sedaj pa kar ne.
In zakaj ne? Menda da cisto prevec prehitevamo. Da Sara ne zmore vsega in da sploh se ni zrela za to.

In se moj komentar: Jaz pa nakladam, kajne?
No, saj slej ko prej sem to pricakovala. Ker otrok se ne drzi popolnoma glavice, se ustavi vse. Ker je to prva stopnja v razvoju, potem ne more in ne zmore prav nicesar drugega.
Zdravniki & Co. pricakujejo otroka po knjigi, ce je kaj narobe, potem imajo ze scenarij in mimo tega pa res ne gre.

Torej je nemogoce, da otrok ne drzi glave, ne sedi, ne hodi, ne prijema, a razume?
Zdi se mi, da sem s planeta opic. In Sara z Lune. Sploh ne vem, kaj isceva tukaj... Ker Sara, kot zgleda, ne sme razumeti in doseci kaksne stopnje, ki je primerna njeni starosti... Saj ne drzi glave! Prehitevamo, madonca! Najprej naj drzi glavo, potem pa pojdi naprej po tisti narisani, trdno doloceni poti. Tistega se drzijo kot klop. Tako mora biti in pika.

Jaz pa moram najprej Saro nauciti drzati glavo, potem, kaj ze pride? Poseganje v prostor, prijemanje predmetov, kotaljenje, posedanje, kobacanje, cebljanje, stoja ob opori, govorjenje in hoja...
Tokrat se strinjam s tistimi, ki trdijo, da se vsak otrok ne kobaca, preden shodi. Tako tudi moja Sara z razvojem ne gre po vnaprej doloceni knjigi, ne gre korak za korakom, ki ga dolocajo neznani ljudje...
Ona gre po svoje. Lula v stranisce. Razume. Raziskuje. Se igra. Se smeji. Je srecna.

Naj jo zdaj zaviram v njenem razvoju, da ne bo prehitela tistega idealnega dojencka v knjigi? Nekaterim bi bilo to najbolj vsec, saj niso vajeni izjem. Delajo rutinsko, so nauceni vnaprej in Sari so dolocili ze vso prihodnost... Valda, po knjigi... V nos jim gre, ker je do sedaj dosegla vec, kot so ji pripisali in ker zmore se veliko vec od tega, oni pa bi radi samo se enega nemocnega cerebralca, ki ne ve, zakaj zivi in kdo je.

Ne, naredili bova vse, da zafrkneva sistem, pa ce bo to le lulanje v stranisce in razumevanje okolice. Pa ce bo to le nasmeh v obraz cloveku, ki ne razume. Ne razume pa tisti, ki se uci iz knjig in ne iz zivljenja.


Doma sem zacela pospravljati sobo. Najprej svojo omaro, a gre to tako pocasi... Sem namrec ful natancna, kako je vse zlozeno po kupckih ter po pogostosti nosenja. No, danes nadaljujem, a bolj agresivno. Mecem ven in potem sortiram ter skusam cimbolje zapolniti prostor, ki ga ze v osnovi (beri: premajhna soba) kronicno primanjkuje.

Popoldne pa na predavanjih kujem nacrt za nov dan... Opazujem vecerni utrip v Ljubljani, ki mi je spet prirasla k srcu. No, saj pozimi je itak vedno lepa:)
V samem srediscu Ljubljane, s pogledom na Global, na otroski oddelek Name, poslusam profesorja, ki se trudi nasmejati studente. Sory, meni ni prav nic hecen tisti tip humorja. Se pa takoj opazi, kdo v predavalnici ni moj tip cloveka. Tisti, ki se na profesorjevo omembo seksa glasno zakrohotajo. Mi smo to delali v osnovni soli ( se smejali)...
No, sama snov je zanimiva, bolj poglobljena (ali, povedano drugace, usmerjena v doloceno podrocje in ne tako splosna) kot na ekonomiji in zato tudi toliko bolj interesantna.

Vsec mi je tudi celotna struktura studentov. V prvem letniku smo zdruzene vse smeri, a nas je le okoli 80. To mi je super. Prej se med 400timi ljudmi v predavalnici nisem znasla.
Zdi se mi bolj osebno, povezano. Tudi lazje se obrnes na soseda in vprasas za tisto smotano besedo, ki si jo preslisal.
Super je tudi to, da profesor dela po nekem srednjesolskem nacinu. V tem smislu, da ne odpredava svojega in adijo, ampak nam sproti pove, kaj bo v izpitu, kaj naj zapisemo, kaj je pomembno in kaj je le primer, informacija. Tega na ekonomiji ni bilo, nobenega osebnega pristopa, le prosojnice, predavanje ze vnaprej dolocenega teksta in adijo.

Mislim, da se bom z veseljem naucila snov za manjkajoce izpite in odkorakala diplomi naproti:)

Toliko za danes. Za nedolzni torek je dovolj:)

Lepe ledene pozdravcke (snezi pa se vedno ne)...
papa