KAJ MI JE TEGA TREBA BILO?


Med kuhanjem danasnjega kosila je tetkici ratalo. Prepricala me je, da se danes odpravimo na sejem v Komendo. Oh, saj sem na vodi cutila, da jaz nisem za tja. To je namrec kmetijski sejem in tam je vedno veliko ljudi, ki jih poznam se iz lokala in mi ni ravno do srecevanja... In, kaj ovinkarim. Tam je sigurno tudi On.

Nameravale smo precekirati (in mogoce kupiti) kaj pametnega za nas vrt, a so bile se macehe tako boge, ostale ponudbe pa prakticno sploh ni bilo.
No, pa smo se malo sprehodile med stojnicami, Sari kupile nov balon...

Pa smo se ze odpravile, pridemo izpod zadnjega pokritega sotora in... Valda, tam je On.

Sarin Ocka. In prav nic presenetljivega, isti kot je bil, se vedno za sankom. Nic starejsi, nic resnejsi, nic drugacen. Tetkica sploh ni sledila, ker sem se s Saro hotela cimprej spokat ven iz Njegovega vidnega polja. Pete so me kar odnesle stran in nevidna Zanj sem bila spet lahko mirna in zadovoljna.

In ne vem kaj mi je bilo. Potem sem pomislila, da tudi ce bi me videl, me nebi pozdravil. Saj se prakticno sploh ne poznava. Sedaj ne vec. Le spravila bi ga v kocljiv polozaj, ko bi videl svojo hcerko in... In kaj? Nimam pojma, prav vesel naju sigorno nebi bil.

Mi je pa to dalo misliti po poti domov. Kaksnega Oceta ima Sara? Je prav, da ga sploh ne pozna? Je prav, da ga tudi jaz ne poznam? Sem jaz kruta mati, da sem naletela Nanj? Ji bo zaradi tega v zivljenju slabse? Mi bo tudi ona kdaj ocitala, zakaj ravno On?

Jaz si namrec ocitam vsakic, ko se spomnim Nanj. Ocitam si svojo neumnost, svojo praznoglavo zatrapanost in svojo ogromno naivnost. Ko sem mislila, da je dober, posten, da ga poznam...
Ni vredno besed. In ni vredno moje Sare.

Vcasih potiho pomislim na nekaj groznega... Na to, da bi bilo najbolje, ce On sploh nebi priznal Sare za svojo. Tako nebi bilo nicesar vec, niti tiste slabe vesti ne, ko se mu s Saro v narocju ognem v velikem krogu.

Le kaj mi je tega treba bilo... Mar bi bila danes drugje na soncku, pa se sploh nebi spomnila Nanj...