BOLJE JE BITI PRVORAZREDNA RAZLICICA SEBE KOT PA DRUGORAZREDNA RAZLICICA KOGA DRUGEGA...



Se vam je ze kdaj zgodilo, da ste komu razlagali o svojih nacrtih za prihodnost? O vsem, kako si zelite, da bi se stvari odvijale, kaj si zelite doseci in na kaksen nacin?

In se vam je ze kdaj zgodilo, da vas tedanji sogovornik ni imel nacrtov zase, ni vedel kaj bo jutri, je zivel za danes? In vam je hkrati povedal, kako super ste, da imate tako realne cilje in da je vas nacrt dober?

In se vam je ze kdaj zgodilo, da ste po nekaj mesecih ugotovili, da je taisti clovek zacel ziveti po vasih nacrtih?



Meni se je.

Saj velikokrat razlagam, kaj vse si zelim doseci, kako priblizno si zelim, da bi stvari stale v mojem zivljenju in kje je moj cilj... To ve veliko ljudi...


No, v glavnem kar vsi vedo, da ko globoko pomislim in nisem pod vplivom kaksnih dogodkov, da imam vse poslihtano in je v moji glavi kar realno stanje za prihodnost.
Tako vsi ti vedo, da zelim zdaj, ko je Sara v vrtcu, dobiti sluzbo, ki me nebi omejevala. To pomeni, da nebi rada delala se ob popoldnevih in poleg vrtca placevala se varuske. Tudi nebi rada delala ob vikendih in nebi rada delala kar nekaj, za trakom ali za sankom... No, v glavi je sluzba, ki bi bila potencialni kandidat za redno zaposlitev po diplomi.
Tudi vsi ti vedo, da bom faksu namenila resnost in diplomirala nekje cez tri leta. No, sedaj sem res na dobri poti, da se to uresnici:)
In vsi ti vedo, da sem se iz preteklosti in izkusenj marsikaj naucila. In da, ce kdaj spoznam tistega mojega princa, me bo moral prekleto dolgo cakati, se mi prilagajati in sprejeti mene in Saro tocno taksni, kot sva. Sele nato bo mogoce, res samo mogoce dosegel tisto mero zaupanja, ki je potrebna za trdno zvezo. To recimo vzame kaksna tri ali stiri leta, preden bi se spustila v nekaj tako resnega, da bi se pogovarjala o frockih. (Ja, zato vedno pravim, da mi ura bije.)
In vsi ti vedo, da si zelim v zivljenju se veliko privosciti, se zabavati na svoj nacin in doziveti svoje.


Je pa napocil trenutek, ko sem se zamislila nad enim od teh ljudi, nad njegovim ravnanjem vse od tistega pogovora nekega vecera...
Ta oseba je zacela ziveti po mojem nacrtu.

Sedaj sem premisljevala, v cem je smisel. Zdi se mi, da prav hiti z vsemi nacrti, da bi me ja prehitel... Je pa vse skoraj dobesedno, kot si prihodnost zamisljam jaz.


Ne vidim smisla. Jaz osebno si nikoli nisem zelela ziveti tako kot drugi. Prav nasprotno, vedno sem bila jaz tista, ki sem vse naredila po svoje in kolikor se je le dalo drugace.
Niti nisem nikoli razumela ljudi, ki so imeli svoje idole in vzornike ter so jih posnemali. Saj imam idola (to je moja mami) in tudi vzornika, a le za kaksno pametno misel, ki mi kdaj pa kdaj pomaga iz zagate.

Ne razumem, kaj ima kdo od tega, da zivi po planu, ki je ze nekje zasidran, napisan, izrecen...

Ali ni bolje ziveti po svoje? Se boriti za svoje sanje? Biti svoj idol? Biti samosvoj?

Meni je bolje biti taka, kot sem. Le tako sem unikatna:)