...SE PRIMI ZA NEBO!
Danes bi lahko pisala o marsicem. Imam toliko za povedati... No, mogoce bom natresla nekaj drobtinic, mogoce se bom pri kateri na dolgo ustavila, mogoce bom na katero slucajno pozabila.
Torej, zacela bom pri aktualnem. Zunaj stalno dezuje, ceprav ne mocno. Na sreco, hvala Njemu tam zgoraj, da nam ljudem daje cas da vedno znova popravljamo svoje napake.
Torej, napake. Danes sem se velikokrat vprasala, ce sem cudak. Cudak v pravem pomenu besede. Namrec, sploh v odnosih z drugimi se vcasih zalotim, da mi je kaka reakcija sila cudna, a vedno na koncu pristanem na trditvi, da ima drugi prav in da je tisto najverjetneje v redu in da jaz cudno razmisljam.
Natresem primercke:
Voznja. Sebe imam za ok voznico. In tudi drugi se ne pritozujejo, pravzaprav sem od kar nekaterih 'dobrih moskih voznikov' ze dobila kompliment. Torej, kje je tezava? Ker sem na zacetku svoje vozniske kariere enkrat fino zbila svojo petko (zapeljala v avtobusno postajo), sem pri nekom dobila vecno stampiljko, da ne znam vozit, da nimam refleksov in da sem furjasta. In ta vecno kar traja in traja, vtisa pa ta oseba ne spremeni za nic na svetu. Z mano se boji vozit. In kadar kdo pred mano na hitro zabremza, ce kdo skoci na cesto, se v avtu slisi krik in: 'Petra, dej reagiraj! Ti se sploh ne ustrasis, sploh nimas refleksov, sploh ne zabremzas...'
V resnici zaviram, a ne na silo. Ni mi ravno prijeten obcutek zganjanja panike sredi ceste, meni pac samo zelo potiho zastane dih. In ne maram bremzanja v stilu, da vsakdo samo caka, kdaj bo poletel skozi prednje steklo.
Reflekse pa imam, precej dobre in tudi odreagiram hitro, a za nekoga presenetljivo mirno.
Pa se sprasujem, bi bilo bolj normalno, ce bi zakricala? Ce bi zabremzala tako, da se do konca zategne varnostni pas?
Druga stvar je Sarin vrtec. Na zacetku sem bila vsa navdusena. Potem sem se zacela sprasevati, ali tam sploh kaj pocnejo, se sploh kaj igrajo, bodo sploh kdaj kaj risali, ustvarjali, peli? Namrec, do danes sem imela obcutek, da cel ljubi dan samo posedajo, mirijo soncke in se crkljajo. To bi lahko Sara pocela tudi doma pri prababici. In danes je tudi tetkica spoznala vrtec in Sarina varuha. Pa ni bila prav nic navdusena. Cisto v vsaki stvari je videla samo negativo. Prepricevala je nisem, iz enega samega razloga: za ta vrtec sem se odlocila jaz, ker mi je ok. Vsaj ob vpisu mi je bil. Sedaj pa jim pac dajem cas, da se izkazejo. Nekaj pa ja morajo delat tiste dolge ure! No, vsaj ko sem jaz delala v vrtcu, je bila vsaka minuta zapolnjena in mali mozgancki niso prav nic pocivali. Glede na to, da so v tej skupini ti mali mozgancki se posebej potrebni 'miganja', mi ni cudno, da razmisljam v to smer, da bi morali kaj bolj dorecenega poceti. Ali pac?
Tretja stvar pa sem jaz sama. Menda grda nisem. Ma ne, celo lustna sem:) Sam noben se mi ne upa tega povedat (noben dolocen osebek). In tu nastane problem, da jaz potem s svojimi vedno aktivnimi mozgancki sebe spravljam v nic. Rada imam ljudi in druzbo, ampak zenska druzba je zame vcasih prevec naporna. Namrec vsaka je zase lepa, to je verjetno posledica samozavesti. Jaz pa gledam druge in one so mi vse lepe, in to jim povem. Pa jim dvignem tisti ego. Nikoli pa meni nobena ne rece, da sem tudi jaz videt v redu. Zakaj ze?
Zakaj sploh razmisljam o tem? Enostavno zato, ker sem bila vedno oseba, ki je stalno spreminjala mnenje o drugih. Vsakemu dam tisoc in eno moznost, da mi pokaze svoje dobre lastnosti, ce zeli. In nisem se opazila, da bi kdaj ustvarila o nekom mnenje na podlagi mnenja drugih. Rada spoznam cloveka, vsakega posebej in si sproti delam vtis. In nekatere ljudi se hitro spozna, druge bi lahko spoznavala celo zivljenje. Nekateri te stalno opominjajo na svoj karakter ali na to, kako jih opisujejo drugi. Drugi ti prepustijo proste roke, veliko domisljije in mnenje si lahko ustvaris sam. Prvi so razocarani, ce jim kdaj reces, da tebi se pa ne zdijo taki, kot se sami opisujejo. Drugim je vsako mnenje dragoceno.
Jaz nekako spadam med slednje. Sama se namrec se nisem zalotila, da bi se nekomu opisovala z besedami, ali pa da bi vzela za sveto, kar kdo pove o meni.
Vedno se opisem s svojimi dejanji, kaj imam rada, kaj pocnem in kaj me zanima. Potem pa si misli svoje, ce zelis. Vsako pohvalo sprejmem in kritiko vzamem kot priloznost, da postanem boljsa.
Seveda me zanima, kaj si moji bliznji mislijo o meni. Ravno tu je razlog, da mogoce lahko kaj spremenim, kaj novega spoznam o sebi ali pa da, enostavno zvem, kdo sem. Mogoce, da poudarim svoje dobre lastnosti, malo zakrijem hibe.
No, pa sem ze izpadla kot freak, ker se oziram na mnenja drugih. Je res to tako slabo?
Cetrta stvar pa je moje nebesno znamenje. Sem tehtnica. In kako hudica naj se jaz kaj odlocim?
Nekajkrat v zivljenju sem ze ugotovila, da res niham. To ugotavljam tudi sedaj.
Namrec, danes sva z mojim zdravnikom sklenila 'dogovor', da se do novembra odlocim, ali grem na operacijo ali ne. Ce ne grem, bom se naprej po malem santala, bolecina bo ostala, in kar je najslabse, se naprej bom cakala, ce se bo kost izvolila zarasti. To cakanje lahko traja, tu se verjetno ne govori vec o mesecih, ampak letih. Vsaj sodec po tem, da se v 15. mesecih ni zgodilo nic 'dobrega' s to kostjo.
V primeru, da grem na operacijo, izkoristim moznost vecjega upanja, da bo bolje. A tu ni garancije, da se bo hitro zarastlo. Ni garancije, da bo to resitev. Ni garancije, da se ne bo spet zavleklo. Je pa dejstvo, da dokler se ne bo zarastlo, bom na berglah. In dejstvo, da bom spet vsaj en teden v bolnici. In dejstvo, da zaradi ponovne rehabilitacije spet 'izpadem' iz predavanj, postanem popolnoma nemobilna, nezmozna skrbeti za Saro in, kar je najhuje, postanem odvisna od drugih.
Ce bi bil zdravnik na mojem mestu, bi se malo pocakal. Na podlagi tega, da hodim, nosim 'solncke', pravi, da mi gre kar dobro. Tetkica ne pravi nicesar. Teta pravi, naj grem na operacijo.
In jaz? Nimam pojma, kaj naj naredim. Ce cakam, grem lahko v sluzbo, sama skrbim za Saro in si pocasi uredim zivljenje. Ce grem na operacijo, pa bom spet obremenjevala druge s sabo in Saro. To mi je najhuje. Mogoce se v operaciji res skriva zdravje, a meni je hujsa misel, da bom tako sebicna, da bom poskrbela zase, ceno pa bodo placali drugi. Namrec, nikomur ne bo ravno 'spotoma' peljati Sare v vrtec, spet se bodo morali mnogi prilagajati Sarinim potrebam, terapijam, pregledom. Zame je to mucna misel, grozna slaba vest in nenehno ocitanje, da sem sama nezmozna in nesposobna.
Na drugi strani pa je ocitanje, da svoje zdravje zrtvujem, ker imam sicer slabo vest zaradi obremenjevanja.
Sem tudi tokrat izpadla cudak?
Se zadnja stvar pa je, da sem najverjetneje neumna.
Ko Sara zvecer zaspi, me najprej caka posoda v koritu, vedno caka kup perila na likanje, metle se tudi bolj malokrat dotaknemo (zaradi premalo obiskov). Sara ze tako zaspi okoli devetih. In jaz si enostavno ne privoscim, da bi se usedla na kavc, pred TV in en vecer presedela tam in buljila v ekran.
Enostavno me muci obcutek, da sem dolzna doma biti gospodinja. Zakaj? Saj se je stanovanje delalo v zadnjih dveh mesecih moje nosecnosti, ko sem naznanila, da bom z detecem zivela tu. Od takrat naprej me daje slaba vest, da so se matrali zaradi mene in da moram sedaj nekako 'povrniti'. Saj ne, da vse naredim jaz, se zdalec ne. A najbolj sem mirna, ce lahko naredim kar cimvec, da nebi bili obremenjeni drugi. Saj konec koncev naj bi tu zivela jaz, drugi pa zelo pocasi ze capljajo drugam... Sem zato cudna? Saj namrec vsi umazemo posodo, perilo, vsi koristimo vse, samo jaz pa zivim s stalnim obcutkom, da moram nekaj vracati.
No, pa ni bila tisto zadnja stvar. Se tole je. Nanasa se pa na prejsnje.
Nimam pojma, kdo me je tako vzgojil, ampak prav neprijetno je in blesavo.
Za nekatere stvari v MOJEM zivljenju je ze vnaprej doloceno in odloceno, kako in kaj.
Naprimer to, da bom zivela v tej hisi. Hisa mi ni prav nic vsec, tudi vas ni ravno iz mojih sanj in nasplosno me zivljenje tu utesnjuje. Potiho si zelim, ko bom nekoc ostala sama s Saro tu notri, da vse skupaj prodam in grem v stanovanje v mesto ali pa kupim na podezelju pritlicno hiso z ogromnim vrtom. Eno imam ze ogledano:)
A ne, ker sem jaz jaz, zgleda da precej neodlocna, so mi drugi dolocili, da bom raje tole nekocnarejenonapolsedajrazpadajoco hiso sprejela za svojo. Res sem butasta, namesto da bi stala za svojimi sanjami.
Na to temo padajo tudi odlocitve o mojem faksu, morebitni sluzbi. V oblikah ala, tega pa ti ne bos dostudirala, saj nikoli nisi marala tegaintega... Tega ti ne priporocam... saj bos v sluzbi trpela... ni dobre place... kaj a to bi delala... daj kaj drugega... daj tointo...
Ne, jaz sem jaz, in ja, rada bi imela sluzbo, v kateri bom uzivala JAZ, pa mi visina place ni noben pogoj. In kaj sele, ce kdo drug tega nebi pocel za noben denar. Tudi jaz marsikaterega poklica, ki ga nekateri opravljajo, nebi povohala. Zato pa smo tako razlicni.
Pa kaj, sem zato cudna, ce si zelim nekaj, kar je meni zanimivo, kar me veseli in kar me dela srecno?
In res je, nekako mi zmanjkuje tal pod nogami, saj moja jadra zivljenja obraca kar nekaj ljudi. Cas je, da se primem za nebo in zacnem jadrati sama.
In ostajam cudak:) Zato pa to pisem.
Torej, zacela bom pri aktualnem. Zunaj stalno dezuje, ceprav ne mocno. Na sreco, hvala Njemu tam zgoraj, da nam ljudem daje cas da vedno znova popravljamo svoje napake.
Torej, napake. Danes sem se velikokrat vprasala, ce sem cudak. Cudak v pravem pomenu besede. Namrec, sploh v odnosih z drugimi se vcasih zalotim, da mi je kaka reakcija sila cudna, a vedno na koncu pristanem na trditvi, da ima drugi prav in da je tisto najverjetneje v redu in da jaz cudno razmisljam.
Natresem primercke:
Voznja. Sebe imam za ok voznico. In tudi drugi se ne pritozujejo, pravzaprav sem od kar nekaterih 'dobrih moskih voznikov' ze dobila kompliment. Torej, kje je tezava? Ker sem na zacetku svoje vozniske kariere enkrat fino zbila svojo petko (zapeljala v avtobusno postajo), sem pri nekom dobila vecno stampiljko, da ne znam vozit, da nimam refleksov in da sem furjasta. In ta vecno kar traja in traja, vtisa pa ta oseba ne spremeni za nic na svetu. Z mano se boji vozit. In kadar kdo pred mano na hitro zabremza, ce kdo skoci na cesto, se v avtu slisi krik in: 'Petra, dej reagiraj! Ti se sploh ne ustrasis, sploh nimas refleksov, sploh ne zabremzas...'
V resnici zaviram, a ne na silo. Ni mi ravno prijeten obcutek zganjanja panike sredi ceste, meni pac samo zelo potiho zastane dih. In ne maram bremzanja v stilu, da vsakdo samo caka, kdaj bo poletel skozi prednje steklo.
Reflekse pa imam, precej dobre in tudi odreagiram hitro, a za nekoga presenetljivo mirno.
Pa se sprasujem, bi bilo bolj normalno, ce bi zakricala? Ce bi zabremzala tako, da se do konca zategne varnostni pas?
Druga stvar je Sarin vrtec. Na zacetku sem bila vsa navdusena. Potem sem se zacela sprasevati, ali tam sploh kaj pocnejo, se sploh kaj igrajo, bodo sploh kdaj kaj risali, ustvarjali, peli? Namrec, do danes sem imela obcutek, da cel ljubi dan samo posedajo, mirijo soncke in se crkljajo. To bi lahko Sara pocela tudi doma pri prababici. In danes je tudi tetkica spoznala vrtec in Sarina varuha. Pa ni bila prav nic navdusena. Cisto v vsaki stvari je videla samo negativo. Prepricevala je nisem, iz enega samega razloga: za ta vrtec sem se odlocila jaz, ker mi je ok. Vsaj ob vpisu mi je bil. Sedaj pa jim pac dajem cas, da se izkazejo. Nekaj pa ja morajo delat tiste dolge ure! No, vsaj ko sem jaz delala v vrtcu, je bila vsaka minuta zapolnjena in mali mozgancki niso prav nic pocivali. Glede na to, da so v tej skupini ti mali mozgancki se posebej potrebni 'miganja', mi ni cudno, da razmisljam v to smer, da bi morali kaj bolj dorecenega poceti. Ali pac?
Tretja stvar pa sem jaz sama. Menda grda nisem. Ma ne, celo lustna sem:) Sam noben se mi ne upa tega povedat (noben dolocen osebek). In tu nastane problem, da jaz potem s svojimi vedno aktivnimi mozgancki sebe spravljam v nic. Rada imam ljudi in druzbo, ampak zenska druzba je zame vcasih prevec naporna. Namrec vsaka je zase lepa, to je verjetno posledica samozavesti. Jaz pa gledam druge in one so mi vse lepe, in to jim povem. Pa jim dvignem tisti ego. Nikoli pa meni nobena ne rece, da sem tudi jaz videt v redu. Zakaj ze?
Zakaj sploh razmisljam o tem? Enostavno zato, ker sem bila vedno oseba, ki je stalno spreminjala mnenje o drugih. Vsakemu dam tisoc in eno moznost, da mi pokaze svoje dobre lastnosti, ce zeli. In nisem se opazila, da bi kdaj ustvarila o nekom mnenje na podlagi mnenja drugih. Rada spoznam cloveka, vsakega posebej in si sproti delam vtis. In nekatere ljudi se hitro spozna, druge bi lahko spoznavala celo zivljenje. Nekateri te stalno opominjajo na svoj karakter ali na to, kako jih opisujejo drugi. Drugi ti prepustijo proste roke, veliko domisljije in mnenje si lahko ustvaris sam. Prvi so razocarani, ce jim kdaj reces, da tebi se pa ne zdijo taki, kot se sami opisujejo. Drugim je vsako mnenje dragoceno.
Jaz nekako spadam med slednje. Sama se namrec se nisem zalotila, da bi se nekomu opisovala z besedami, ali pa da bi vzela za sveto, kar kdo pove o meni.
Vedno se opisem s svojimi dejanji, kaj imam rada, kaj pocnem in kaj me zanima. Potem pa si misli svoje, ce zelis. Vsako pohvalo sprejmem in kritiko vzamem kot priloznost, da postanem boljsa.
Seveda me zanima, kaj si moji bliznji mislijo o meni. Ravno tu je razlog, da mogoce lahko kaj spremenim, kaj novega spoznam o sebi ali pa da, enostavno zvem, kdo sem. Mogoce, da poudarim svoje dobre lastnosti, malo zakrijem hibe.
No, pa sem ze izpadla kot freak, ker se oziram na mnenja drugih. Je res to tako slabo?
Cetrta stvar pa je moje nebesno znamenje. Sem tehtnica. In kako hudica naj se jaz kaj odlocim?
Nekajkrat v zivljenju sem ze ugotovila, da res niham. To ugotavljam tudi sedaj.
Namrec, danes sva z mojim zdravnikom sklenila 'dogovor', da se do novembra odlocim, ali grem na operacijo ali ne. Ce ne grem, bom se naprej po malem santala, bolecina bo ostala, in kar je najslabse, se naprej bom cakala, ce se bo kost izvolila zarasti. To cakanje lahko traja, tu se verjetno ne govori vec o mesecih, ampak letih. Vsaj sodec po tem, da se v 15. mesecih ni zgodilo nic 'dobrega' s to kostjo.
V primeru, da grem na operacijo, izkoristim moznost vecjega upanja, da bo bolje. A tu ni garancije, da se bo hitro zarastlo. Ni garancije, da bo to resitev. Ni garancije, da se ne bo spet zavleklo. Je pa dejstvo, da dokler se ne bo zarastlo, bom na berglah. In dejstvo, da bom spet vsaj en teden v bolnici. In dejstvo, da zaradi ponovne rehabilitacije spet 'izpadem' iz predavanj, postanem popolnoma nemobilna, nezmozna skrbeti za Saro in, kar je najhuje, postanem odvisna od drugih.
Ce bi bil zdravnik na mojem mestu, bi se malo pocakal. Na podlagi tega, da hodim, nosim 'solncke', pravi, da mi gre kar dobro. Tetkica ne pravi nicesar. Teta pravi, naj grem na operacijo.
In jaz? Nimam pojma, kaj naj naredim. Ce cakam, grem lahko v sluzbo, sama skrbim za Saro in si pocasi uredim zivljenje. Ce grem na operacijo, pa bom spet obremenjevala druge s sabo in Saro. To mi je najhuje. Mogoce se v operaciji res skriva zdravje, a meni je hujsa misel, da bom tako sebicna, da bom poskrbela zase, ceno pa bodo placali drugi. Namrec, nikomur ne bo ravno 'spotoma' peljati Sare v vrtec, spet se bodo morali mnogi prilagajati Sarinim potrebam, terapijam, pregledom. Zame je to mucna misel, grozna slaba vest in nenehno ocitanje, da sem sama nezmozna in nesposobna.
Na drugi strani pa je ocitanje, da svoje zdravje zrtvujem, ker imam sicer slabo vest zaradi obremenjevanja.
Sem tudi tokrat izpadla cudak?
Se zadnja stvar pa je, da sem najverjetneje neumna.
Ko Sara zvecer zaspi, me najprej caka posoda v koritu, vedno caka kup perila na likanje, metle se tudi bolj malokrat dotaknemo (zaradi premalo obiskov). Sara ze tako zaspi okoli devetih. In jaz si enostavno ne privoscim, da bi se usedla na kavc, pred TV in en vecer presedela tam in buljila v ekran.
Enostavno me muci obcutek, da sem dolzna doma biti gospodinja. Zakaj? Saj se je stanovanje delalo v zadnjih dveh mesecih moje nosecnosti, ko sem naznanila, da bom z detecem zivela tu. Od takrat naprej me daje slaba vest, da so se matrali zaradi mene in da moram sedaj nekako 'povrniti'. Saj ne, da vse naredim jaz, se zdalec ne. A najbolj sem mirna, ce lahko naredim kar cimvec, da nebi bili obremenjeni drugi. Saj konec koncev naj bi tu zivela jaz, drugi pa zelo pocasi ze capljajo drugam... Sem zato cudna? Saj namrec vsi umazemo posodo, perilo, vsi koristimo vse, samo jaz pa zivim s stalnim obcutkom, da moram nekaj vracati.
No, pa ni bila tisto zadnja stvar. Se tole je. Nanasa se pa na prejsnje.
Nimam pojma, kdo me je tako vzgojil, ampak prav neprijetno je in blesavo.
Za nekatere stvari v MOJEM zivljenju je ze vnaprej doloceno in odloceno, kako in kaj.
Naprimer to, da bom zivela v tej hisi. Hisa mi ni prav nic vsec, tudi vas ni ravno iz mojih sanj in nasplosno me zivljenje tu utesnjuje. Potiho si zelim, ko bom nekoc ostala sama s Saro tu notri, da vse skupaj prodam in grem v stanovanje v mesto ali pa kupim na podezelju pritlicno hiso z ogromnim vrtom. Eno imam ze ogledano:)
A ne, ker sem jaz jaz, zgleda da precej neodlocna, so mi drugi dolocili, da bom raje tole nekocnarejenonapolsedajrazpadajoco hiso sprejela za svojo. Res sem butasta, namesto da bi stala za svojimi sanjami.
Na to temo padajo tudi odlocitve o mojem faksu, morebitni sluzbi. V oblikah ala, tega pa ti ne bos dostudirala, saj nikoli nisi marala tegaintega... Tega ti ne priporocam... saj bos v sluzbi trpela... ni dobre place... kaj a to bi delala... daj kaj drugega... daj tointo...
Ne, jaz sem jaz, in ja, rada bi imela sluzbo, v kateri bom uzivala JAZ, pa mi visina place ni noben pogoj. In kaj sele, ce kdo drug tega nebi pocel za noben denar. Tudi jaz marsikaterega poklica, ki ga nekateri opravljajo, nebi povohala. Zato pa smo tako razlicni.
Pa kaj, sem zato cudna, ce si zelim nekaj, kar je meni zanimivo, kar me veseli in kar me dela srecno?
In res je, nekako mi zmanjkuje tal pod nogami, saj moja jadra zivljenja obraca kar nekaj ljudi. Cas je, da se primem za nebo in zacnem jadrati sama.
In ostajam cudak:) Zato pa to pisem.
5 comments:
no sej sem rekla, se ti vid da sio tehtnica. Enake stvari te motijo kot mene ;) sem se tukaj čisto našla, pa čeprav živiva v čisto različnih razmerah.
pa grem po vrsti, ker enostavno moram komentirati
@ to je tako, enostavno nisi dovolj samozavestna, da bi znala stati za svojimi trditvami in druge prepričala, da imaš ti prav. Pri meni je vedno tako. Sem zadnjič zrastla ko prav, ko smo se v šoli na sestanku nekaj pogovarjali in sem edina v razredu imela prav. pa tolk so me "popluvali"
@ hmm vožnja... jaz vedno cvilim pri možu in on pri meni. Tud jaz sem izgubila zaupanje pri njem, ko sem mu doma na dvorišču kar fino obutala avto. Še danes mi meče naprej pa je od tega 10 let :( in medtem časom je on meni precej bolj razbil avto. Pa kaj čmo, taki smo. Vsak ima svoje reflekse in včasih prinese to čuden opbčutek pri vožnji.
Je pa še na možnost. Je ta oseba pred kartkim tudi sama naredila vozniški izpit. prej ga pa ni imela?
@ vrtec.... no povem ti kot mamica treh fantičkov v vrtcu, da se napredek ne pokaže v enem mesecu amapk v pol leta ali še več. naši so vsi trije full napredovali. Žal pa sva najmlajšega vzela ven iz vrtca zaradi njegovih zdravstvenih težav in kar srček se mi trga, ko ga sedaj vidim kako hrepeni po družbi. Sploh ker ni nobenega od takih malih okoli nas.
@ ti nekaj povem. V srednji šoli sem bila edina punca v 3 letniku brez fanta. in zakaj? Na koncu sem ugotovila, da jim zaradi svoje kompeksa nisem pustila blizu. Baje so se tepli zame, jaz pa jih nisem šlivila. Pusti jim bluzu, pa se bo hitro našel nekdo, ki bo oboževal tebe in tvojo princesko. aja pa res si luštna ;)
@ ko zveš odgopvor kako vsako stvar nehati tehtati in razmišlati bi ali nebi mi povej.
Kar pa se tiče opreracije, pa bi jaz na tvojem mestu šla. Kaj pa če bo potlej še huje in oš malčico morala še za dalj časa pustit pri nekomu. Zakaj odlašaš ker z leti bo huje. In veš kaj sorodniki so zato, da se naje opreš 100% in jim pač uslugo vrneš ko oni potrebujejo pomoč. Sploh pri takih rečeh.
kar pa se tiče ostalega boš že nadoknadila, čas je da začneš misliti nase in na tvoje zdravje. Ker če ne boš boš kmalu videla posledice. Verjami, sama sem rabila dolgih 5 let in sem morala biti praktično psihično in fizično sesuta. za v bolnico, da sem spoznala, da sem tukaj tudi jaz.
@ veš kaj, če si vzameš kaken večer zase te pa res ne bo noben obsojal. Zakaj le? pri nas se spotakneš ob nogavico in padeš v pulover. Posode je pa velikokrat cela gora zjutraj. Pa kaj ;( če klateremu ni kaj všeč, naj sam pomije al pa naj gre pospravljati k sebi domov.
@ in sanje. ja sanje so zato, da sanjamo in poskušamo čiveč uresničiti. kam bi pa prišli, če bi živeli po enih ustaljenih tirnicah. vedno rabimo cilj pred seboj, da nas žene naprej in če tega ne bi bilo bi enostavno zaspali.
Ja, definitivno si tehtnica v pravem pomenu besede... :)
Mami3 ti je lepo napisala, da pa ne bom še jaz dolgovezila, bi ti dodala samo to : da se res očitno preveč oziraš na mnenje drugih. Nisi "njihova" last, da bi upravljali s tvojim življenjem. Ne razumem, kako lahko nekdo določi, kje boš ti živela, kaj boš študirala...??
Petra, že kar nekaj časa spremljam tvojo / vajino življenjsko zgodbo. Občudujem tvoj pogum, tvojo ljubezen, tvoj energijo, pa naj bo včasih tudi negativna. Vso pravico imaš do tega, da se ti utrga, da si slabe volje, da očistiš dušo in se "spucaš". Si krasna oseba, krasna mama in želim ti in seveda tudi tvoji Sari, da vama v življenju sije kar se da veliko sonca. Za vama je že veliko "ta pravih" življenjsih izkušenj, ki jih marsikdo ne doživi celo življenje, sploh če je v vprašanju zdravje, še posebej zdravje otroka. Ostani takšna kot si, si na pravi poti in z dvignjeno glavo naprej. Občudovanja vredna oseba si, samo toliko, da veš.
Kar se pa tiče tvoje operacije, se boš itak sama odločila, rekla pa bi le to, da moraš poskrbeti zase, tvoje zdravje je v tem trenutku največ vredno. Poskrbi za nogo, to je dolgoročna naložba. Ne dvomim, da se boš odločila pravilno. Držita se!!!!
Hvala vsem za te besede. Pri meni so tole ponavadi le trenutni custveni izlivi, ki jih nimam kam drugam dat kot na blog. In zadnje case se res glede pogovorov pocutim nekam osamljeno, nikomur ne upam nic povedat, ne upam vprasat, niti si ne zelim v zivo cloveskega sogovornika in ostane mi samo tipkovnica, s katero lahko delim misli.
Hvala!
Petra! Na mnenja drugih se je potrebno ozirati in nekateri se premalo. A to ne pomeni, da s tem sama nimaš pravice ustvariti si lastno mnenje. In ko si ga ustvariš, moraš pri njem vstrajati. Vedeti moraš, kaj je "tvoj prav". S tem si začrtaš pot, po kateri boš hodila. Saj vsi ne moremo enako misliti in kako dolgočasno bi bilo, če bi! Prepričan sem, da ustrezno razmišljaš in sodiš. Stoj za svojimi odločitvami.
Razumem tvojo situacijo glede operacije. Včeraj sem tudi sam obiskal dr. zaradi težav z rameni. Podobno kot pri tebi, operacija ne zagotavlja ozdravitve, morda le izboljšanje, a težko je oceniti, za kako dolgo. Odločil sem se za operacijo, ker je to edina možnost, čeprav ne obeta veliko.
Ja, dovolj lepote, da ne bi smela imeti težav biti opažena. Dopusti si, da tudi ti opaziš druge. ;)
Post a Comment