Hej...no, pa sva spet tu!
Vzela si bom cas in malo bolj pisala sem v tale blog,
ce ga ze imam...
Danes sem razmisljala, kaj se je zgodilo, da nekatere ljudi tikam.
Namrec tiste, ki bi jih se nekaj mesecev nazaj nujno vikala.
Tale gospa na sliki je Sarina prababica.
Nje nismo nikoli vikali. Ker je bila pac prijazna in najbolj domaca.
Drugo prababico pa smo vikali. Se vedno jo.
In tete naprimer, le eno sem imela vedno, ki sva bile na 'ti'...
Sedaj pa, so casi, ko tikam. Tete in strice.
Vmes je bilo obdobje, ko mi je uslo iz jezika in mi je bilo skrajno nerodno.
In sem enkrat rekla ti, drugic pa vi. Zmesnjava.
Sedaj pa se mi zdi, odkar imam Saro, da sem jim bolj enakovredna in mi ni potrebno vec
biti kot otrok, ki s tem izkazuje spostovanje.
Saj sem odrasla, mar ne?
In tudi kar spoznam novih ljudi, tistih starejsih od mene.
Naj jih vikam ali tikam? Ce je tako, potem kar tikam.
Tako, s tem mislim, smo v prijateljskem odnosu.
Ampak bognedaj da zacnem tikati sosedove mame!
Potem bom spet na zacetku, saj bom dobila kaksno moralno nazaj,verjetno.
In Sara? Ona je se mala.
ko se bova zaceli pogovarjati v normalnem jeziku, jo bom morala poduciti tudi o tem.
Najprej bo vikala vzgojiteljice.
Potem mamo in ata, ker ju tako malokrat vidi.
Dedija in tete pa nikoli! Saj sta prijazna in domaca, tako kot prababica.
In druga prababica? Kaj pa njo?
To bomo se videli, saj so superbabice nekaj posebnega in tako je treba tudi
ravnati z njimi-prav posebno!
Kdo pa bo mene vikal?
Sosedovi mali punci, mogoce=)
No comments:
Post a Comment