Nevihta v možgančkih

Tako strastno bi pisala... In pisala.... In pisala....
Odločila sem se, da pobrišem prah z moje knjige... Seveda je bila dolgo dolgo tega v nastajanju. Dobra knjiga. Berljiva. Presenetljiva. Tako da, jo bom zares do konca napisala in se potrudila z objavo.
Kajti Marina mi je ravno v ponedeljek omenila dnevnik. Dnevnik? Ja, v enem stavku mi je obrazložila svojo zamisel. Ki pa je jaz vam ne bom izdala. Ne v enem, niti v treh stavkih. Sploh ne. Ker je top secret, iz enega samega razloga: varovanje inovativnosti na slovenskem trgu. Hihi :)

In, o čem bo tale moja prva knjigica? Definitivno o ljubezni. Ja, still the same. To mi očitno zelo veliko pomeni. Ljubezen. Seveda, ljudje si že po naravi najbolj želimo tisto, kar nam je najtežje dosegljivo. Ajoj, zame vsi pričakujejo, da si vsakič zaželim zdravje. In stare mame, tete in strici venomer mislijo, da si želim, da bi Sara hodila, govorila in me zabavala. Potem pa ne zastopijo, zakaj ne. Bolj me ne bi mogla zabavati, kot me sedaj. In več me ne bi mogla naučiti, kolikor me nauči nehodeča in negovoreča. Za moje pojme hodi in govori. S pomočjo, kajpak, po zraku, s štirimi kolesi in zelo zelo potiho... Tako da, zdravja je dovolj, kiksi pa morajo biti na vsake toliko časa, da se zavem, kaj imam :)
Ljubezni pa ni in ni... Groza!
Da se človek prebuja v veliki postelji, najprej malo posluša (z zadržanim dihom), ali se na drugi strani hodnika v miceni majceni postelji kaj oglaša, potem pa sanjari... O enem, drugem, no, večinoma o enem. Ki kar ne obstaja. Je mešanica treh, na katere veliko mislim.
Eden se poroči naslednjo pomlad. Priznam, bila sem malo šokirana, žalostna. Ker me je ravno začel pozdravljat iz avta, ko se srečava na cesti. In ker mi je med plesom na tisti poroki šepetal, da to ni to, da bi rad nekaj drugega. Ja, vem.... Minilo je precej časa in vezi ter odnosi so pojem časa. Torej, želim mu vse lepo.... Njegova punca je itak ena izmed najbolj normalnih in pametnih njene generacije :)
Drugi je 'moj' šuštar. Madonca, ravno, ko ga po tednih čakanja na sms odgovor pozabim in odpikam, naredi biip biiiip. Joj, pa ne, da bi mladenič odpikal svoj šarm stran. In ne, da bi se naredil hladnega. On je on, vedno bo tak. No, in ker je tak, ima pač možnost izbirati. Na voljo ima cel planet punc. No, čeprav nanj mislim največ, ker je kandidat, ki ni zaseden in ne živi tako daleč ko tretji. Čeprav me tretji mara, šuštar pa ne.
Tretji je valda: moj Marco! Da se človek stopi ob njegovih smsih. Samotar, ki bi najraje živel na severnem ali južnem polu in do konca življenja raziskoval, kaj delamo naši materi zemlji in kako nam bo odgovorila. A ima me rad. Ne tako rad, da razdalja ne bi bila pomembna, a rad v smislu spoštovanja, zaupanja in večne naklonjenosti.

Rada bi združila vse tri: hitrost odločanja in nemencanja prvega, šarm in kemijo drugega in ljubezen tretjega. Formula za mojega mr. Perfect. Lahko ima kolikor hoče napak, le da ne gleda za drugimi ženskami, da ne dvori vsem po vrsti in da ne vara. In ja, biti mora samostojen, normalno samostojen.

In potem, ko se na koncu hodnika zasliši mali vzdihovanje, ko zaškripa njena micena majcena postelja in me pokliče s tihim glaskom, vstanem. Ko jo zagledam, najlepše bitje na svetu, ki si za prvo stvar zjutraj izbere angelski nasmeh in pogled, kot da bi najraje nekoga prvič očarala (mene ne more, ker me je že takoj ob rojstvu začarala za vedno :)), pa se vsako jutro zavem, da sem z njo sama. In zadnje tedne to zavest spremlja še misel, da bo Sarika dobila bratca ali sestrico. Danes, recimo, sem pomislila na to, da zdaj bo pa kmalu in da bo lep dojenček. Lep zato, ker je bila tudi Sara lepa. Zares lepa. Ne v smislu, za na modno pisto, ampak dojenček, ki se nasmehne, ki ima lepe poteze, ki joka z lepim glasom in predvsem dojenček, ki se naveže na ljudi in jih očara :) Čeprav ob tem prihajajočem dojenčku še ne vem, kaj mislim, kaj čutim. Slabega nič, preseneča me čustvo v glavi, da se tega zelo veselim. Jankotu sem hotela poslati Sarino zelo lepo majčko iz Zare, na kateri piše 'daddy's shortcake'. Pasala bi tako fantku kot punčki. A je ne bom oddala, ker se mi zdi, da ne bi nihče niti pomislil na to, da se v meni skriva dober namen.

Vesela sem, da cel dan ponavadi nimam časa misliti na pomanjkanje ljubezni. Le, če se peljem skozi Mengeš, ponavadi res pomislim na Nejca. A to je na srečo le nekaj sekund, ob mojem radovednem pogledovanju naokoli sem hitro zamotena. Zvečer, ko Sara zaspi, pa še vedno ista zgodba. Jaz sem prelena, da bi se spravila kaj pospravit, mogoče zlikat (kar ne bi bilo slabo), ne, raje prčkarim naokoli, si želim kartanja, kozarec vina, dober film... Ampak sama? Vsak večer se ustavim pri tem vprašanju in tako se moj dan konča...

Je tako težko? Ja. Kolikor ima samskost dobrih in pozitivnih strani... In kolikor si ne predstavljam, da bi sploh kdaj lahko, zmogla živeti z nekom pod isto streho... Stokrat bolj kot to si želim tiste prave ljubezni, čakanja, da pride domov, nedeljskega kosila, sprehodov v troje, izletov, potovanj, smehljajev, neizrečenih skrivnosti, iskrenih pogledov, zmag v kartah, poroke, devetmesečnih čakanj na novi jokec in starost s človekom, s katerim ne zmanjka tem za pogovor.

Torej, v kratkem je to vse. Želja, ki pretehta tisto o zdravju. Pa tudi tisto o uspehu. Ostale pa so tako in tako že v osnovi za njo.
Dolga verzija je knjiga. Nerazpoznavna, saj je zgodba čisto druga, o petem kolesu... A zanimiva, napeta :) Kakšen psihoanalitik, ki bi poznal mene, pa bi jo z lahkoto ocenil kot avtobiografski roman(ček).
Grem brisat prah z nje!

Bodite lepo!