VELIKA, VELIKA


Sara postaja vse vecja. In s tem tudi vse bolj spretna, pametna in zabavna.
Kar ne morem je prehvaliti, toliko vsega se zmore nauciti, vse jo zanima in ima ogromno energije, ki jo stresa naokoli.

Sedaj je tri noci spala brez plenicke. Ze nekaj mesecev opazam, da je vecino noci suha in sem sprobala zadevo. In deluje. Pod rjuho sem seveda nastavila nepremocljivo podlogo, a se ni odsluzila svojega. Sara je do jutra suha.
Tudi cez dan se sploh ne polula. Ce gremo na izlet za celo dopoldne, pridno pocaka, da gre lahko na stranisce. Naprimer v Avstriji, ali pa ko gremo v Koper, je cel dan suha. Tocno ve, da ko parkiramo, gremo najprej na wc. Na tistega za invalide, da jo lahko slecem v vozicku in potem raziskuje stranisce. Prijema tiste 'stange' ki so namenjene invalidom, da si pomagajo.

V petek se je na terapiji tako izmucila, da ni mogla vec. Pa se je igrala s plastelinom. To je tudi terapija za njene dlani, saj jih med igro z lahkoto razpre in tudi kasneje ostanejo 'mehke'.
V soboto si je v Merkatorju zasluzila svoj lasten Lumpijev plastelin in sedaj ima vse modro za nohti:)

Odkar obiskujeva tudi delavno terapijo, se se bolj kakovostno igrava. Sestavljava Legice, razmetavava in loviva fizolcke, pokava mehurcke, zlagava stolp in valda ima Sara nekaj najraje. Igraco, pri kateri moras pritisniti gumb, da se odpre okno, oglasi zival, zaigra melodija in potem moras zapreti in zaceti znova. So stirje razlicni gumbi (imajo razlicno taktiko odpiranja) in stiri zivalice, ki odprejo svoje okno. Sari pokazem samo odpiranje prvega kroga, potem pa ze zna sama. Najraje odpira kravico in ovcko. In prav rada jo opazujem, kaksne grimase dela vmes in kako se zatopi v svoje 'delo'. In kako ponosna je, ko se okno odpre in ko ga uspe zapreti.

Tudi crke kar kapljajo iz njenih ust. Nic smiselnega, nic razlocnega, a mala se igra s svojim jezikom, s svojimi usti in ustvarja glasove. Tako nastajajo razni jeji, geji in gaji in ghji. A jaz jo razumem, ko zacne pripovedovati in dopovedovati, ko nekaj zahteva in ji kaj ni prav.


Mogoce se slisi hecno, saj so to le malenkosti, majhni koraki. A zame in za Saro so ogromni. Ce samo pomislim, da nekaj casa nazaj ni vedela za svoje roke, kaj in kako naj z njimi pocne... Sedaj pa ze prijema stvari, uspe jih osredotocit na eno mesto in si z njimi veliko pomaga. Kako je bila se pred meseci cisto tiho, vsake toliko (nekajkrat na teden) je izgovorila kratek 'aaa'... Sedaj pa vsak dan sklada 'svoje' stavke, se pogovarja in uveljavlja svojo voljo.

Kot je nekoc dejal Armstrong: 'Majhen korak za cloveka, a velik za clovestvo.' Tako zdaj jaz pravim: 'Majhen korak za clovestvo, a velik za naju s Saro:)'

Sicer pa je pupa zopet doma. Cez noc nismo kaj dosti spali, saj zelo tezko diha. Ima namrec zelo zamasen nos, zgleda jo drazi grlo, ker precej kaslja in hrope. Popoldne greva na mali izlet k zdravniku, ceprav nima vrocine. Skrbi me, da se prehlad ne razsiri na dihala, saj je menda kar nekaj pljucnice med malcki tod okoli. In ni mi jasno, zakaj se ponavlja, ce se je pa ravno pozdravila od prejsnjega dvotedenskega bolehanja.
A doma uzivava, se na veliko igrava in crkljava.

papa